Velikolaški kino ima za tak majhen kraj, kot so Velike Lašče, precej dolgo tradicijo. Deloval je že v 50. letih 20. stoletja v dvorani današnjega Levstikovega doma.
Niko Samsa pred kulturnim domom z vozičkom in zaboji s filmskimi trakovi. V ozadju se vidi nekdanja Lenčkova gostilna. 60. leta prejšnjega stoletja. Last: Niko Samsa.
Dvorana je bila zgrajena v času povojne obnove stavbe nekdanjega Vatikana. Kot se spominja Laščan Niko Samsa, je bila namenjena kinu in gledališkim predstavam in tudi šolski telovadbi ter ob slabem vremenu za gasilske veselice. Bila je podobna sedanji; ni bilo le dviga sedežev, kot je to značilno za sedanjo dvorano. Bilo je kar 336 sedežev, ki se jih je po potrebi odmaknilo in pospravilo.
Najprej je bil upravnik kina Jože Samsa; operaterji so bili do leta 1961 Alojz Babnik, nato Stane Marolt, Alojz Sever, Stane Škulj in nazadnje Zdenko Samsa, ki skrbi za kino in vrti filmske predstave skupaj z bratom Nikom še danes.
Filmske trakove so v Lašče dobili po pošti, še pogosteje pa po železnici. Zaboje, ki so bili težki okrog 30 kilogramov, so Samsovi otroci vozili na lesenem vozičku: Ko so bili majhni po dva skupaj, kasneje po eden. Zaboje so šli iskat na železniško postajo, in sicer navadno ob petkih. Sledile so večerna sobotna predstava, nedeljska matineja ob 15. uri in nedeljska večerna predstava, v ponedeljek zjutraj pa so jih odpeljali nazaj.
Danes se filmske predstave v dvorani vrtijo le še občasno. Morda je čas, da velikolaški kino ponovno obudimo.
Barbara Pečnik
