Akademska slikarka, balerina, pedagoginja, koreografinja. Le kako naj vse to strnem v kratek intervju? Tako sem razmišljala, ko sem se že nekoliko zasopla vzpenjala po ozkem stopnišču značajske secesijske vile v središču Ljubljane, kjer sva bili v njenem stanovanju, ki je hkrati njen delovni atelje, dogovorjeni za pogovor ob čaju. Kave namreč ne pije. Živo Žitnik je težko uokviriti z besedami. Lažje jo spoznamo skozi njena likovna dela, ki so trenutno na ogled na Trubarjevi domačiji. V vsej svoji strokovno narekovani previdnosti se tokrat ne obotavljam zapisati, da se njena aktualna samostojna razstava z naslovom OBLIČJE – NALIČJE – PODOBA manifestira med najkvalitetnejše izraze portretnega slikarstva, ki ga trenutno premore dežela pod Alpami, gotovo pa njena umetniška dela predstavljajo enega od vsebinskih in likovnih vrhuncev galerije Skedenj.
Draga Živa, ker se dobro poznava, se bova tikali, a zato ne bo najin intervju nič manj poglobljen. Za začetek bi te rada povprašala, na kakšen način tvoje življenje krojita dve ločeni profesionalni poti, plesna in slikarska, ki konceptualno nimata v resnici ničesar skupnega. Ali pač? Ju kdaj doživljaš sinestetično ali vedno popolnoma ločeno eno od druge?
Doživljam ju komplementarno, dopolnjujeta se. Slikarstvo je zelo intimno in skozi raziskovanje same sebe in odnosov oziroma mojega odnosa do ljudi, do človeštva, pridem do socialne mreže, ki nas vse povezuje. Na drugi strani je balet, ki ni tako individualen, ampak je vedno vpet v gledališče oziroma v neko skupino ljudi. Tudi kadar gre za solistične variacije, so del večjega baletnega projekta, saj se vselej ukvarjaš z ljudmi in nastopaš pred publiko. Spet pridemo do te omenjene mreže človeštva, kar me v bistvu zanima tudi v slikarstvu. Morda je prav ta stik z ljudmi povezava med obema področjema.
Katero zanimanje se je porodilo prej? Si v otroštvu vselej poplesavala ali si raje prijela za barvice? Je bilo kaj od tega sploh izrazito?
Predvsem je bilo izrazito moje risanje. Imela sem steno, ki je bila pobarvana s posebno barvo, kot tabla. Na njej sem uporabljala te svoje krede in na številnih fotografijah iz otroštva sem vsa pobarvana z njimi ali pa sem fotografirana, ko po njej rišem. To je bil moj svet, kot je še vedno, to sem jaz.
Ampak stensko slikarstvo oziroma murali te kasneje niso več zanimali ...
Ne, to je le del otroštva. Morda je v meni ostalo zavedanje, kako je pomembna sled, ki gre po površini. Še vedno namreč slikam na ravno ploskev in mi pastoznost ne pomeni veliko; bolj se osredotočam na površino, ki odseva različne odtenke. Vtisu poslikane stene se želim približati, ko pri razstavljanju papir nalepim neposredno nanjo. Tudi ustvarjam tako, da papir prilepim na leseno desko in nato nanjo slikam, kot da bi bila del večje površine. Za balet pa sem bila že kot otrok nadarjena; zanj sem imela tudi vse telesne dispozicije in v baletno šolo so me vpisali že kot majhno punčko. Te pa imajo vse po vrsti rade balet, ker ga povezujejo z vilami, lepimi oblekicami in roza barvo … Hkrati sem sama zelo telesen človek in imam rada gibanje. Na obeh področjih sem se našla, a če zares dobro pomislim, kdo sem, sem bolj slikarka, ki se počuti doma tudi v baletnem svetu.
Odraščala si vpeta v dve srednji šoli, gimnazijo Ledina in Konservatorij za glasbo in balet. Obe sta od tebe zahtevali celega človeka. Kako je pri šestnajstih letih izgledal tvoj običajni delovni dan?
Če pogledam za nazaj, je bilo precej kruto, a ker sem to tako rada počela, mi dvojno šolanje ni predstavljalo velikega napora ali pa se ga takrat nisem toliko zavedala. Dopoldne sem bila v gimnaziji; potem sem šla na kosilo in nato vse popoldne preživela na konservatoriju. Všeč mi je bilo, da so bilipopoldanski baletni treningi kontrast šolskemu sedenju in poslušanju ter da smo se lahko pogovarjali o umetnosti, saj naš šolski sistem nanjo ne daje posebnega poudarka. Ugotovila sem, da sem šla celo lažje skozi srednješolski proces kot tisti, ki ob šoli niso imeli ničesar, saj so ves dan razmišljali o tem, kaj vse bi morali postoriti, se naučiti. Jaz sem popoldan šolo odmislila in se ji posvetila šele po večerji. Običajno za nekaj ur, sem in tja tudi za celo noč. Vselej sem bila malce v časovni stiski, a mi je prav balet dal dovolj energije, da sem vse to zmogla. Tudi za druženje se je vselej našel čas.
Za študij slikarstva si prejela študentsko Prešernovo nagrado. Ti je prestižni dosežek pomagal pri vstopu na umetniško prizorišče?
Ne vem, ne znam oceniti; lahko mi je; lahko mi ni; nikoli nisem presojala o tem oziroma ni bilo nobenega dogodka, ki bi to potrdil.
Vemo, da je zgodovina umetnosti zaradi specifičnih okoliščin patriarhalne ureditve družbe zgodovina moških ustvarjalcev. Se je ženskim slikarkam danes težje uveljaviti kot moškim? Kako pravijo tvoje izkušnje?
Priznati moram, da sem kar srečna, ker živim v času, ko razlikovanje ni več tako izrazito. Še v obdobju moje mentorice Metke Krašovec je bilo povsem neobičajno, da je na akademiji poučevala ženska, in večkrat je omenila, kako so ji metali polena pod noge. Sama tega ne čutim več tako močno; tudi kuratorji namenjajo veliko pozornosti uravnoteženju obeh spolov, ki še ni samodejno, a se vsi trudijo za to.
Trenutno si zaposlena na umetniški gimnaziji in imaš z mladostniki veliko stika. Kakšen je tvoj nasvet zanje, za naše mlajše bralce, za uspešno premagovanje izzivov odraščanja?
Vsakokrat jim svetujem, naj se ukvarjajo s stvarmi, ki jih imajo radi, saj bodo le tako našli svojo pot. Vedno se najde način, kako se uveljaviti na področju, ki ti je blizu. Če področje še ni uveljavljeno, je pač treba zaorati ledino. Preveč mojih znancev se je podalo na drugačno pot le zaradi domnevno boljših kariernih možnosti ali ker so starši tako želeli. Naposled so kariero opustili in jim je bilo žal, da niso svojih želja poslušali že prej.
Poleg rednega učiteljevanja vsako leto v predbožičnem času pripravljaš najmlajše plesalce, ki sodelujejo v baletni predstavi Hrestač, na božične nastope. Balet pa je vendarle zahtevna in naporna plesna zvrst. Četudi od daleč deluje zelo vabljivo, zahteva precej napora, truda, ponavljanja, vztrajnosti. Kaj je pri baletu takšnega, da navduši majhne otroke in jih prevzame, da vztrajajo naprej?
Sodelovanje pri Hrestaču je še ostanek obdobja, ko sem plesala v Operi in ko sem na konservatoriju tudi poučevala mlajše otroke. Marsikateri otrok še ne ve povsem točno, zakaj je tu – malo zaradi staršev, malo zaradi družbe, a večina se skozi proces hitro okuži z baletom, ko doživlja predstavo iz zaodrja in lahko postane del nje, ko od blizu vidi plesati odrasle profesionalne plesalce. Balet je tudi tehnika, ki vključuje več področij, od matematike in fizike do umetnosti in urjenja telesa. Ko enkrat začneš, ti tudi težaško delo predstavlja določen izziv in te potegne vase, ko želiš napredovati v tehniki. Zdi se mi, da to začutijo že majhni otroci.
Balet poleg znanja in veščin zahteva tudi vitko, gibko in predvsem izjemno močno telo, da lahko izvaja zahtevne figure, ki nam načeloma niso imanentne ali naravno prirojene. Telo je treba torej prisiliti v umetne položaje in obenem imeti zanje dovolj moči, zato me zanima, do katere starosti lahko baletniki v povprečju delujejo na vrhunskem nivoju. Do kdaj telo zmore baletne napore?
Res je, balet ne predstavlja naravnega gibanja, ampak moraš svoje telo, svoj inštrument najprej izdelati. Baletna tehnika je sicer stara že petsto let in so jo v tem času optimalno prilagodili telesu, a vendar gre za umetno gibanje. Ko se začne telo starati in počasi otrdeva, si lahko nekaj let še kupiš z izkušnjami in z znanjem presežeš slabše telesno stanje. Seveda je vsako telo drugačno in je razpon različen; nekateri že pri štiridesetih ne zmorejo več aktivno plesati; drugi lahko nadaljujejo tudi do petdesetega leta.
Meniš, da je telesna forma pomembna tudi pri slikanju? Koliko časa v povprečju porabiš za izdelavo enega portreta? Dlje časa premišljuješ o podobi in jo nato v enem kosu ustvariš ali jo gradiš postopoma in odločitve postavljaš sproti? Koliko energije to terja od tebe?
Telesna in mentalna kondicija sta absolutno nujni za slikanje, ki pomeni dolgotrajno stanje in delo pred štafelajem. Približno po šest ur nepretrgoma to počnem. Vsaka slika je sicer drugačna, a me vedno nagovori, še preden se začnem z njo ukvarjati. Ne podoba, bolj nuja, da bi naslikala določen obraz, morda konkretne osebe ali le posamezne poteze z obraza. Likovno delo tako dlje časa nastaja le v glavi, ne kot konkretna podoba, ampak kot razmišljanje o določenih barvnih kombinacijah, o specifični svetlobi. Te opazujem na različnih obrazih, lahko več mesecev, lahko tudi nekaj let; nato se odločim, da moram ustvarjati. Ko pride mimo obraz, ki vsebuje vse to, ga enostavno naslikam. Proces nastajanja portreta lahko traja več mesecev, včasih kakšno sliko pustim nedokončano tudi po več let. Slikarski proces doživljam kot nekaj izjemno lepega, kot povezavo z univerzumom, ki pride do mene skozi vizualni svet. Ko se slikanje prične, podoba prevzame krmilo in sama se le še prepustim temu, kako nastaja. Za proces sta resnično potrebni pozornost in mentalna kondicija, ki sem ju že omenila, saj uspe le, če zmoreš prisluhniti vizualnemu jeziku, ki te nagovarja. Poleg različnih barv, ki so nabite s čustvi, slikanje vsebuje tudi pogovor s sabo in občutke, ki jih doživljam ob stiku z ljudmi. To je vizualna refleksija, ki se pri vsaki sliki nekoliko drugače vpne v nastajajočo podobo.
Do sedaj sem že dodobra spoznala tvoje slikarstvo, a sem videla le portrete. Res slikaš vedno samo obraze ljudi ali morda samo ta dela pokažeš in zakaj?
Delala sem sicer tudi podobe figur v večjem izrezu, tudi več figur v kompoziciji, torej ne le portretov, a ti me najbolj držijo, nagovorijo, saj dojemam obraz kot človekovo izrazno sredstvo. Zaenkrat me to najbolj zanima in ker je področje zelo široko, še nisem prišla do konca s svojim raziskovanjem.
Zanimivo se mi zdi, da se pri slikanju obrneš v popolnoma drugo smer od svoje mentorice Metke Krašovec, četudi njeno delo izjemno ceniš. Medtem ko ona obraze poenoti, jih zgladi, odstrani osebnostne detajle, jih morda celo tipizira, ti iščeš pa prav te individualne poteze in celo vse, kar je pod kožo, kar je stvar neoprijemljive identitete. Kako si jo doživljala kot mentorico glede na to, da si se v ustvarjanju vseeno uspela oddaljiti od nje?
Šele kasneje sem se zavedala, kako vesela sem lahko, da sem na akademiji dobila žensko mentorico, saj sem takrat razmišljala le o slikarstvu, o tehniki. Ugotovila sem, kako so bili moški mentorji v posredovanju svojega znanja študentom precej bolj agresivni. Morda hoteno ali nezavedno, ne vem, a večinoma so želeli ustvarjati svoje nadaljevalce, klone. Metka tega nikoli ni želela; nikoli nam ni vsiljevala svojih videnj, ampak je stremela k temu, da bi izgradili najboljše predispozicije, ki so bile v nas. To se je dobro videlo na razstavah akademije, kjer smo bili njeni mentoriranci slogovno in vsebinsko zelo različni, medtem ko si pri drugih takoj prepoznal, kdo je usmerjal učni in ustvarjalni proces.
Potem ko je Metka Krašovec leta 2017 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ste imeli leta 2018 njeni nekdanji študentje v galeriji Kibla v Mariboru skupinsko razstavo v družbi njenih del, kjer je različnost prav prijetno bodla v oči. Na seznamu avtorjev in avtoric sem recimo prepoznala tvoje ime ob Marku Jakšetu (in še mnogih prepoznavnih na slovenski umetniški sceni), čigar vsebina in slog sta popolnoma drugačna od tvojega slikanja.
Res je, Metka se je prav bala, da bi kdo povzel njen slog, da bi začel delati kot ona, in vsi smo to cenili.
Kaj želiš prenesti na svojo sliko, svoj notranji nemir, razmere v družbi, ki se zrcalijo na obrazih ljudi ali kaj tretjega? Že prej si govorila o svojem odnosu v povezavi z univerzumom. Zanima me, kako bi to morda še bolj definirala?
Nikakor nisem kritik družbe. Lovim občutke, svoja občutenja.
Svoja, ki jih prepoznaš na obrazih ljudi, ali se ti zdi, da odkrivaš njihova?
Zelo imam rada življenje in ljudi; ljudje smo kot vsaka živalska vrsta malce usmerjeni vase. Lovim te neke univerzalne človeške občutke, za katere ni nujno, da so vezani na konkretne osebe, ki jih slikam. Barvna lisa na podočnjaku nekoga mi lahko povzroča občutek, ki ga želim raziskati. Zdi se mi, da vsi doživljamo podobne občutke, ki zavibrirajo skozi opne in se zgodijo prav konkretno na obrazih konkretnih ljudi. So ta občutja povezana z mano ali z njimi? Mislim da je to pogosto pomešano.
Tvoji portreti so vsebinsko izjemno zanimivi, ker razkrivaš identitete ljudi, a so neobičajni tudi zaradi kombiniranja tehnik olja in akrila, ki ju le izjemoma srečamo skupaj. Tehniki tehnološko nista najbolj kompatibilni; treba je torej kar poznati njuno naravo, kako se obe obnašata. Od kod ideja za to kombinacijo in kakšno tehnično znanje terja takšen proces?
Skozi raziskovanje različnih tehnik sem ugotovila, da ima vsaka od njih določene lastnosti, ki jih želim uporabljati za svoj izraz. Nekoč so recimo pod olje podlagali jajčno tempero; jaz sem začela podlagati z akrilom, ki se hitro posuši. Potem sem ugotovila, da gresta olje in akril lepo skupaj in lahko tehniki tudi kombiniram, če spoštujem zakonitosti vsake od njiju. Seveda ju ne morem mešati, lahko pa ju nanašam eno na drugo.
Obrniva se še v tvoje zasebno življenje. Ko sem prišla pred vrata, si me sprejela s papigo Hano na roki, ki se je krčevito oprijemala tvoje podlakti in me je tudi po svoje pozdravila. Si velika ljubiteljica živali; prav zdajle se iz ozadja oglašajo tvoje ptice, ki se želijo vključiti v najin pogovor; poleg njih imaš še tri psičke. Kako doživljaš svojo simbiozo z živalmi? Kakšen je vaš odnos?
Vsa živa bitja, tudi zunanje, divje živali imam zelo rada in mislim, da lepo sobivamo. Trudim se jim narediti življenje čim lepše, čeprav ga ne preživljajo v svojem avtohtonem, ampak v človeškem okolju. Spoštujem jih kot to, kar so, in jih nikoli ne poskušam počlovečiti.
Kljub ljubezni do živali teh na svojih delih ne upodabljaš. Je razlog za to v njihovi drugačni vizualni podobi ali se po tvojem mnenju njihova prezenca izraža drugače?
Ko sem bila otrok, sem veliko upodabljala svoje takratne živalce. Kot sem že omenila, pa se mi zdi, da smo posamezne vrste usmerjene same vase, da lahko funkcioniramo med seboj. Znotraj človeških stikov tako zaznavam večji diapazon občutkov, senzibilnosti. Če bi jih upodabljala, bi vanje verjetno vtiskovala človeške lastnosti, česar pa ne želim, saj imam rada, da ostanejo to, kar so.
Si kdaj poskušala upodobiti ples, morda na bolj abstraktni ravni, torej idejo plesa?
Ne, nikoli. Ples barv na slikarski površini je čisto dovolj dinamičen, da že s pogledom, ko opazuješ podobo, po njej zaplešeš. Barve same po sebi vsebujejo ples.
Koliko čopičev imaš trenutno doma?
Bi lahko rekla v stotinah.
Zate imam še eno vprašanje, ki je med ženskami skoraj stereotipno; zanima me, koliko baletnih copat imaš v omari.
Nekaj parov špic mi je ostalo iz časov, ko sem še aktivno plesala v operi, a nikakor ne na stotine …
Kakšen je tvoj odnos do drugih zvrsti plesa? Vemo, da je balet specifična plesna zvrst, ki ima povsem lastno estetiko, tudi pričakovano glasbeno podlago, ki se v zadnjem času sicer širi na sodobnejše ritme, a vendar. Kako pa si z ostalimi zvrstmi, ne le s sodobnim umetniškim plesom, ampak tudi s folkloro, break danceom, hip hopom, discom …?
Zelo spoštujem vse zvrsti plesa. Res je, da sem najbolj doma na baletnem področju, ampak se mi zdijo vse zanimive oblike izražanja.
Na začetku decembra, na Ta veseli dan kulture smo v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji odprli tvojo samostojno razstavo. Kje sicer največ razstavljaš? Je običajno, da razstavljaš po galerijah zunaj Ljubljane?
Ne gre za to, da bi se zavestno koncentrirala na prestolnico, a v njej res največ razstavljam, verjetno zato, ker v Ljubljani živim. Enako rada razstavljam drugje v Sloveniji in tujini in tudi vabila na Trubarjevo domačijo sem se zelo razveselila. Moji vtisi z odprtja razstave so krasni, pozitivni in res ste me lepo sprejeli. Ja, čudovita razstava je.
Tudi jaz sem vesela, da si se odzvala vabilu, in ponosni smo, da smo te lahko gostili v naši lokalni galeriji. Imaš namesto zaključka za naše bralce kakšno novoletno željo ali voščilo?
Saj vem, da je morda že večkrat ponovljeno, a ni samoumevno, zato vsem najprej želim notranji mir in zdravje, ki sta predpogoj za vse ostalo. Potem lahko pride tudi druženje, ukvarjanje s stvarmi, ki jih imaš rad, a ti dve sta najpomembnejši.
In tudi predstavljata predpogoj, da se ti lotiš slikanja.
Res je [smeh].
S tem zaključujeva najin intervju. Hvala, Živa!
Diktafon sem izključila in tako se je najino druženje nadaljevalo le v družbi krakajoče kavke Pavle, zgovorne papagajke Hane in malega Lotija, ki je samo zame naredil preval okrog Živinega prsta in se v baletni pirueti zavrtel okrog svoje osi.
Marjana Dolšina Delač
