Pred časom sem od znanca slišal pripombo: »Kaj pa ima izvolitev ameriškega predsednika s ceno piva v Velikih Laščah?« Pravzaprav ima. Z novicami o ameriški kampanji so nas zasipali z vseh strani. Sam sem se komentarjev in opredeljevanja vzdržal, ker mi noben od kandidatov ni bil posebej pri srcu. Na srečo nimam volilne pravice v ZDA, da bi se moral odločati, kateri je manj slab. Me je pa kot nekoga, ki spremlja politiko nekoliko pobližje, razočarala slepota, ki so si jo privoščili nekateri.
Govorim o množici tako imenovanih »naprednih« novinarjev, profesorjev, zvezdnikov, vplivnežev … Če so še dan prej trdno verjeli v tesno zmago njihove kandidatke, so bili po razglasitvi rezultatov šokirani. V izjavah niso mogli doumeti, da je zmagal nasprotni kandidat, ki je po njihovem vse, samo človek ne. Oni, razsvetljeni, izobraženi in napredno misleči del ameriške družbe, so državljanom jasno povedali, da je edina prava, spodobna, demokratična izbira njihova kandidatka, volivci pa gredo in izberejo nekoga, ki je nedostojen, po njihovem mnenju fašist, grožnja za demokracijo … Na svoji strani so imeli medije, univerzitetne kampuse, Hollywood …, zato jih še bolj bega, kako so se kljub temu volivci lahko tako zelo »zmotili«?
Pa so se res zmotili? Ali se je zmotila ta »elita«, ki misli, da ima vse prave odgovore v svojih rokah? Kaj meni mar 50 ali 100 novih spolov, če sem ta mesec lahko za enak kupček denarja kupil manj hrane za svojo družino? Kaj meni mar za »bele privilegije«, če vidim, da živim slabše kot pred enim letom? Kaj meni mar Gaza, Ukrajina in spopadi v Afriki, če svojemu otroku ne morem plačati šolskega izleta? To je bila po moji skromni oceni tudi ključna napaka poražene strani – namesto s konkretnimi vsakdanjimi problemi ljudi so se pretirano ukvarjali s progresivnimi temami, ki zadevajo majhen krog oseb.
Kar nas na tej strani Atlantika lahko skrbi, je, kako bo izgledalo naše sodelovanje z ZDA. V resnici nas lahko bolj skrbi potencialno nesodelovanje. En Trumpov mandat je EU že preživela, tudi tega bo. Lahko pa, da bo to začetek neke nove samostojne poti, še posebej na obrambnem področju. Desetletja se je Evropa zanašala na ameriško obrambno moč, danes pa, ko se kuhajo vojne, ne vemo, če nanjo lahko še računamo. In tu se zares začne odgovor na vprašanje o ceni piva v Velikih Laščah.
Gospodarstvo dodatna sredstva proizvaja, obramba pa jih troši. Višja plača bolj napolni naš osebni račun, višja cena piva ga bolj izprazni. V oktobru sem imel v Berlinu možnost prisluhniti njihovim pogledom na prihodnost. Evropsko, nemško in slovensko gospodarstvo je vse manj konkurenčno, tudi zaradi davkov, zelenega prehoda in birokracije, obramba pa vse pomembnejša tema. Učinek je tak, kot bi vam znižali plačo in podražili pivo. Na ameriške volitve Slovenci, razen Melanije, ne moremo vplivati, bomo pa imeli priložnost vplivati na slovenske.
Pri nas je politični vsakdan precej bolj banalen – eno poslanko in eno nekdanjo ministrico je zmotilo, da bo na tradicionalnem martinovanju po stari tradiciji župnik blagoslovil vino. V vsej svoji razsvetljenosti sta morali to preprečiti. Ohranjanje dediščine, prostovoljstvo, društveno življenje – vse to je v trenutku postalo nepomembno. In martinovanje so bili prisiljeni odpovedati. Velika zmaga naprednih elit. Med tem pa gre plača dol, cena piva pa gor.
V Velikih Laščah vse zdrave pameti morda še nismo izgubili. Res da smo izpustili blagoslov kakšne šole ali ceste, se pa društva še vedno trudijo in delajo, na prižigu lučk nas še pozdravi sveti Miklavž, v gostilni sta še moški in ženski WC, na lokalnem gospodarstvu pa imamo še priložnosti za izboljšave, če želimo delati v smeri višjih plač. Na ceno piva tako ali tako nimamo vpliva.
Pa blagoslovljen božič in zdrave pameti tudi v novem letu!
Marko Gruden
