Znanstvena fantastika in fantazijski romani me z domišljijsko inscenacijo novih realnosti niso nikoli dosegli. Devet ur razširjene sage Gospodarja prstanov (Lord of the Rings) (2001−2003), torej devet ur hobitov, vilincev, škratov, čarovnikov in raznovrstnih hibridnih bitij, ki globalno rešijo situacijo tako, da vržejo prstan v delujoči vulkan, res ne zveni kot smiselno zapravljanje prostega časa. S prevzetno radikalno izjavo sem že v drugi povedi najverjetneje izgubila glavnino bralcev, ki so si vse to ogledali v enem večeru, nadaljevali pa s Harryjem Potterjem (2001−2011) in Igro prestolov (Game of Thrones) (2011−2019). Ker lahko naštejem kar nekaj navdušencev nad dolgolasimi starci v kutah in belolasimi princesami z zašiljenimi ušesi tudi v krogu mojih, ne boste verjeli, odraslih prijateljev, sem si zavoljo referenčne kredibilnosti vse te nafilmane pravljice ogledala tudi sama. Mukoma.
Oblačilo kot izrazno in narativno sredstvo
Že nekaj let je od tega, kar sem si iz istovrstnega občutka naklonjenosti in dolžnosti ohranjanja prijateljskih stikov zavrtela filmsko trilogijo z naslovom Igre lakote (2012−2015), ki pripoveduje o močno razklani, nesimetrično delujoči družbi, v kateri bogati gledajo revne, kako se v zaprti areni borijo zbrezizhodnostjo dokončne supremacije. Zveni znano? Junaško-ljubezenska zgodba Katniss Everdeen in Peete Mellarka v distopičnem svetu nezdružljivih nasprotij naslika elitni družbeni razred kot razvajeno hordo naveličanih hedonistov, ki so izumetničili svojo podobo in vedenje do skrajnih meja absurda. Če kaj, so me v zaporedju junaškega reševanja človečnosti (bla, bla, bla) navdušili kostumi, ki so presegli dolgočasne reference na pretekla obdobja razvoja mode kot načina zakrivanja telesa. Oblačila so bila dejansko razumljena kot polje, »na katerem se odvijajo boji za oblast nad telesom in njegovo prezentacijo,« kot je v knjigi Revizije spola (2021) zapisala Ksenija Vidmar Horvat. Til, saten, perje, krzno in nafrfuljene lasulje karikirano vzporejajo izčiščenemu seksapilu v gladko usnje, lateks in kovinske dodatke odeto telo junaške strelke, ki je naposled prisiljena obleči gorečo obleko, s katero dobesedno vžge naklonjenost gledalcev. Kot pomembno zastranitev navržem, da je deset kreacij za filmsko kostumografijo prišlo iz bližine velikolaških logov, saj jih je za tretji del franšize prispeval mednarodno uveljavljeni modni kreator Peter Movrin, ki se je iz rodnega Kočevja podal v London, kjer je oblekel že lepo plejado modnih ikon z Lady Gaga na čelu. Ob ogledu filmov leta 2015 sem oblačila protagonistov, njihovo parafrazirano modo, dojemala predvsem kot vizualno pripovedno sredstvo, kot materializiranje ideje o razpadu na vladajoče, nesramno bogate in sebično samovšečne ter zatirane, skromne, a empatično ljubeznive predstavnike družbe. Danes se mi zdi, da bi se zlahka vpeli v resnični svet in bi jih celo pričakovala na mimoidoči dami sredi Miklošičeve, ki trkljaje v neobvladljivih petkah z opoldanske malice že zamuja na svoje pisarniško delovno mesto. V Igrah lakote me je bolj kot karkoli drugega nagovorilo prav lepotičenje telesa, ki se je namesto na poudarjanje naravnih atributov protagonistov in antagonistov nagibalo k transformaciji v novo, včasih klišejsko seksualizirano, drugič raje androgino podobo in vedno bolj postaja tudi stvar našega realnega sveta.
Dejanski in simbolni tujci
Z mislijo na ikonične filme se preselimo v leto 2024, ko me je vtis namernega grajenja zunanje podobe, skoraj estetskega brandinga, še enkrat preplavil ob sprehodu po kuratorskem delu Beneškega bienala (20. 4.–24. 11. 2024). Postavitev Tujci Povsod (Stranieri Ovunque – Foreigners Everywhere) Brazilca Adriana Pedrose tematsko izpostavlja prav androginost, transspolnost in prevpraševanje spolne identitete, postavljene ob bok umetnosti t. i. prvotnih ljudstev, ter ji zgolj kot senci sledita vprašanji migracij in vojne. S tem ni nič narobe, saj mavričnost, avtentičnost in pogum izraziti sebe na vsak možni način pozdravljam. Malce iz zavisti, ker sem sama neizvirno potopljena v povprečno predstavo konvencionalne štiridesetletnice: z moškim poročene mame dveh otrok s povprečno službo in običajno sivim Golfom, ki ga je nekdo na parkirišču že kresnil po vratih. Malce tudi zato, ker čutim kamenje v hrbet vsakič, ko si upam izstopiti iz te enodimenzionalne predstave. Nazadnje je priletelo z ljubko pripombo v Gaju, »Kako je ta sploh deca dobila« [oprostite vulgarnosti, a tokrat ni moja, op. a.], ki se je nanašala na neumorni, a povsem neuspeli poskus enakopravnega vključevanja v moški šank pogovor. Tako izgledata drugačnost in feminizem v velikolaški praksi.
Tovrstnih anekdotičnih zatikov iz naših krajev, kjer se je menda nekoč zibala kultura, bi se v mojem spominu še našlo, a vrnimo se raje nazaj v Benetke. Ob misi na bienale mi je najprej prišla na misel ugotovitev, da sta bili letošnji kuratorski postavitvi v Arsenalu in Giardinih enostavno dolgočasni. Ja, dolgočasni, morda celo pretenciozni, z medlimi sporočili o spoštovanju različnosti, ki sem jih ponotranjila že nekje na začetku študija pred dobrimi dvajsetimi leti in so leta 2024 izzveneli kot sladkorna pena, ki veliko obeta, a v hipu stika z jezikom izpuhti v lepljivo presladko pasto in vse do večernega ščetkanja ostane na zobeh. Razen prelepe estetike videa, naslovljenega VOID, z gibalnim performansom poudarjeno brezspolnega bitja Joshua Serafina, me je nagovorilo bore malo umetnin. Da bom lahko nadaljevala, moram celo pobrskati po posnetih fotografijah, saj mi sicer nič posebnega ne zdrsne pred oči. Vsaj ne z bienala – Benetke so bile to pomlad še očarljivejše kot običajno.
Poleg plešoče androgine figure me je v Arsenalu prepričal tudi participatorni projekt Danielle Freakley s Sejšelov Prosim, reci (Please say). Z mize sem vzela ponujeni zeleni trak, ki mi je dovoljeval nagovoriti mimoidoče s preprosto prošnjo po dialogu in jih povabil, da mi brez omejitev povedo, kar koli želijo. Na moje rahlo razočaranje sem uspela izmenjati le nekaj generičnih komentarjev, ki so se nanašali na vtise s sicer vedno fotogeničnega bienala.
Beneški Giardini [Vrtovi, op. a.] so kot drugo prizorišče ponujali opazno kompleksnejše ali vsaj vizualno bogatejše postavitve, kjer je v tem smislu izstopal ameriški paviljon z barvitimi skulpturami in slikami Jeffreyja Gibsona. Umetnik indijanskega porekla se je s projektom Prostor, kamor me je umestiti (The space in which to place me) spraševal o prepletu svoje ameriške in indijanske identitete ter še vedno napetem oklepaju med njima. Izraelski paviljon je v družbi vojaka z avtomatskim orožjem v roki zaman čakal občinstvo, ker se je umetnica Ruth Patir odločila za bojkot sodelovanja do izpustitve izraelskih talcev in prekinitve ognja v Gazi.
In ko sem v reki obiskovalcev ganjena spremljala nepregledne serije zgodb trpečih posameznikov, ki zaradi identitetnih neskladij ne najdejo svojega mesta v družbi, ter je v meni istočasno rasla jeza nad okupacijo Gaze, se je preko nevronskih sintaks nepričakovano in neželeno oblikovala cinična misel, ki je v duhu svoje resničnosti postala še bolj nesprejemljiva: da vseh teh čudovitih ljudi, ki za svojo neškodljivo drugačnost od ustaljenih družbenih predstav plačujejo vsakodnevno ceno, v Gazi trenutno ne bi pometali s streh zgolj in samo zato, ker nimajo več dovolj visokih stavb, da bi bila kazen učinkovita. Te iste, ki se najpogosteje angažirajo med aktiviste za osvoboditev Palestine. Je v tem ognju nasilja enega nad drugim torej sploh možna pravilna pozicija?
Zadnja večerja nepovabljenih
Podobno mešani občutki vizualne redundance kot na bienalu so se zažrli vame ob ogledu slavnostnega odprtja letošnjih pariških olimpijskih iger. Konceptualna zasnova dogodka kot praznika židane različnosti se je ujemala s sporočili iz Benetk, zato sem pričakovala tudi podobne vsebine
.
Na valovih in mostovih sicer meščansko uglajene Sene so jih servirali na steroidih. Namesto klasične grške percepcije harmonične in s telesnim naporom izklesane podobe lepega telesa so čez obrvi zavahnjene umetne trepalnice in bleščice na korzetih v ritmih divje, a precej konvencionalne elektronske glasbe, na estetski piedestal postavile idejo t. i. body positivity, ki se je v zahodnem svetu uveljavila predvsem kot odpustek za zahodnjaški hedonizem. Tega je bilo v nastopu obilo: zvijanja posameznikov v kvazi-ekstatičnem izrazu lastnega jaza in skupinskega skakanja v zrak, ki je kulminiralo v inscenaciji Leonardove Zadnje večerje z modrokožnim Bakhom (ali Dionizom) kot poslastico večera. Gledalci smo hitro (skoraj malce prehitro) dojeli instantno sporočilo, da barva kože ni pomembna. Hvala, v teoriji že dolgo vemo, v praksi pa modre kože niti ne bomo našli. Vzporedno opisanemu se je skozi celotno kalejdoskopsko predstavo stopnjevalo pričakovanje nastopa Celine Dion. S klasično prezenco stoječe pevke, ki nas je skušala s svojim glasom nagovoriti skozi en sam zaznavni kanal, je delovala kot relikt preteklosti, v kateri so, vsaj tako se zdi z današnje perspektive, stvari še vzdrževale svoj imanentni smisel.
Ob vsem trudu za konkurenčnost v človeškem svetu nebrzdanih vizualnih stimulusov se zdi, da se je vredno obrniti k naravi in v njej poiskati ostanke žlahtne zadržanosti. Prav zato sem se glasno zasmejala, ko sem po naključju naletela na fotografijo, ki je bila leta 2019 v kategoriji »utrinki iz narave« nagrajena na natečaju Glanzlichter. Nastop dveh bogomolk na vejici, ki ga je fotograf Hasan Baglar poimenoval preprosto Showtime, bolje od vseh mojih besed alegorično povzame leto 2024. Užijte ga, kolikor ga je še ostalo.
Joshua Serafin, VOID (2022). Video instalacija, Beneški bienale, 2024. Foto: Marjana Dolšina Delač.
Prizora iz filma Igre lakote, vir: splet (https://youtu.be/LBKjVzYQBwI?si=U-hlA_ib8XEurPwV).
Prizor z odprtja olimpijskih iger v Parizu, vir: posnetek zaslona, kanal Youtube
(https://www.youtube.com/live/hRdzHmm3GXE?si=djr-nQ1kidCySrrg).
Zapisala:
Marjana Dolšina Delač,
oktobra 2024
