Ob prehodu poletja v jesen je že tradicionalno čas, ko na Trubarjevi domačiji podeljujejo Rožančevo nagrado, edino nagrado za esejistiko v Sloveniji. Na dvaintrideseti podelitvi je bilo svečano in domače. Svečano, ker srečamo pisce in poglobljene bralce esejistike, domače, ker nas ob prihodu pričaka dobrodošlica Društva podeželskih žena Velike Lašče, se srečamo z Rožančevo hčerko in številnimi prijatelji po besedi.
Glasbeno sta prireditev obarvali flavtistki Tina Marolt in Barbara Gričar z Glasbene šole Ribnica in skozi celotno prireditev navdušili s svojo ubranostjo in milozvočnostjo. Voditelj prireditve, predsednik Društva Marjana Rožanca, dr. Edvard Kovač nas je spomnil na pomen eseja, ki je poskus izreči, kar šeni bilo izrečeno; kot začetnika je omenil Trubarja, saj je sploh prvi v slovenski besedi zapisoval modrosti in globino človeškega srca. K nagovoru je povabil podžupana Občine Velike Lašče Dejana Zakrajška, ki je vsem izrekel dobrodošlico, čestital nagrajenki in poudaril, da je za občino čast, da gostimo podelitev Rožančeve nagrade, s pomočjo katere se pomen esejistike širi, razvija in ima vse večjo moč.
Predsednica žirije za podelitev Rožančeve nagrade mag. Barbara Pogačnik je opisala delo žirije, v kateri so bili poleg nje še Ifigenija Simonović, Aleš Berger in Nada Šumi ter Manca Košir, ki je sodelovala pri obravnavi knjig vse do zadnjih dni svojega življenja. Žirija je obravnavala 18 knjig esejev, ki so izšle med lanskim in letošnjim julijem. Za nagrado so nominirali pet del, o katerih je več povedala Pogačnikova.
Knjige na poti je esejistično delo Andreja Blatnika, pisatelja, esejista, literarnega urednika in profesorja literarnih ved, o katerem so v utemeljitvi zapisali: »Eseji so kot kažipot po mavrici, ki se razteza od vzhoda do zahoda, od juga do severa. Eseji zahtevajo hlastnega bralca, saj so napisani hlastno, kakor v nujni nuji, v stilu knjižnega molja, ki se zaveda, da bo človeštvo intelektualno obubožalo, če se bo prepustilo lebdenju v plitkih digitalnih mehurčkih.« Nataša Kramberger je napisala knjigo Po vsej sili živ, kjer nas »v organskem dihanju svoje pripovedi o sonaravnem kmetovanju v svetu iskanja produktivnosti in dobička popelje skozi vrtinec podob podnebnih sprememb, ki so ena bolj nadrealistična od druge, a se zdi, da najdejo svoj resnični odmev le v sočutnem človeku, katerega glas je odrinjen iz utirjene, samouničujoče realnosti.« Knjiga esejev Videnja in védenja Denisa Poniža je »neomajna kritika sodobnega časa. Vprašanje eseja kot literarne zvrsti je avtor postavil ob avtobiografske in filozofsko-sociološke razmisleke o odnosu do življenja. Kot človek današnjega časa, človek z družino, posestvom in domačimi živalmi, je izpostavil osebne izkušnje kot profesor, literarni zgodovinar in teoretik.«
Na prireditvi je bil tudi Tone Vrhovnik Straka, avtor knjige Si danes vzel tablete? ki je »zapisana v mejnem esejističnem žanru, pogumno, z misijo razumnega oporečnika in avtorjevo lastno izkušnjo pričuje o oblikah blodenj in norosti, kot so psihoza, bipolarna motnja, manična depresija, shizofrenija, in pod vprašaj postavlja njihovo uveljavljeno zdravljenje.« Rožančevo nagrado pa je prejela Helena Koder za delo Krošnja z neznanimi sadeži: »Bogat esejistični prvenec scenaristke in režiserke Helene Koder je delo osebnosti v zreli dobi človekovega življenja, je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo. Avtoričina rousseaujevska razmišljanja se vedno začenjajo v njeni osebni izkušnji, ki jo izmenjuje, primerja, brusi z izkušnjo najrazličnejših klasičnih in sodobnih pisateljev, pesnikov in filozofov, tako s svojim občutenjem njihovega pisanja kot z izkušnjami njihovih življenj in postopkov pisanja.«
Barbara Pogačnik je po obrazložitvi žirije prebrala tudi odlomek iz Rožančeve knjige, v kateri govori o ljubezni do knjig. Helena Koder se je zahvalila za nagrado in povedala, da si je zaželela, da na tem mestu izreče Trubarjevo ime, saj nam je dal dom, v katerem mislimo. Povedala je tudi, da če bi si kdaj želela kakšne nagrade, bi bila to ta nagrada, saj je esejistika literarna zvrst, ki ji najbolj leži že od mladosti, in Rožanc, ki ga je tudi osebno poznala, je pisal svetovljanske, izjemne eseje. Omenila je njegov roman Ljubezen, ki ga bere kot najboljši slovenski roman o 2. svetovni vojni, ker ni črno-bel, ampak skozi optiko odraščajočega zaobjame vso zapletenost in kompleksnost, ki je s svojimi okoliščinami razklala trdna prijateljstva. Povedala je tudi, da je eseje pošiljala na različne natečaje v literarne revije, saj eseja ne moreš pisati v prazno: nujno je bralstvo. Ko pišeš, šele zares razmišljaš in domisliš določeno temo. Po podelitvi Rožančeve nagrade Heleni Koder in priznanju Tonetu Vrhovniku Straki je igralka Klara Kastelec prebrala odlomek iz Volčjih ur Marjana Rožanca ter še odlomek besedila Resnica o vsem obstaja, kjer med drugim pravi: »Najlepša beseda mora biti izgovorjena v srcu in potem jo lahko izlijem na papir.«
Dr. Kovač se je zahvalil vsem sodelujočim (sodelavkam JZTK, glasbenicam, DPŽ, občini Velike Lašče ...) in pozdravil tudi Manco Košir, ki nas je gotovo spremljala iz druge dimenzije. Ob pogostitvi, ki so jo pripravile članice DPŽ v Galeriji Skedenj, smo še naprej razpredali o knjigah in jeziku. Helena Koder je o našem Trubarju povedala še: »Je naš fundament; dal nam je identiteto. Ne zavedamo se dovolj, da je Trubar človek, ki nam je omogočil, da nismo samo hlapci in dekle.«
Zdaj nas čaka le še branje teh izjemnih knjig in vabilo, da se naslednje leto znova zberemo v zibelki jezika ob novi esejistični beri.
Besedilo: mag. Ana Porenta
Fotografije: Niko Samsa
