Minilo je še eno leto in znova smo se lahko srečali na Trubarjevini, da bi se udeležili slavnostne podelitve letošnje Rožančeve nagrade. Dobrodošlica DPŽ Velike Lašče tudi tokrat ni manjkala; njihova prijaznost, noše in postrežba so nepogrešljiv del, ki zgladi zadrege, razveže jezike in zbuja zaupanje, da je vse lepo in prav.
V Trubarjevi spominski sobi nas je nagovoril predsednik Društva Marjana Rožanca dr. Edvard Kovač in predal besedo glasbi; letošnjo prireditev je z njo pospremil mladi kitarist Ruben Kastigar; pod mentorstvom Viktorja Papeža je odigral tri skladbe. Matjaž Gruden je v imenu Občine Velike Lašče pozdravil prisotne in se zahvalil za zaupanje in vztrajanje, da se slavnostna podelitev Rožančeve nagrade, katere dobitnika razglasijo dva dni pred tem v Cankarjevem domu, dogaja na Trubarjevi domačiji. Med drugim je potožil, da TD še vedno nima muzejskega statusa, čeprav je dobila Valvasorjevo nagrado za žagarsko zbirko. V nadaljevanju je dr. Edvard Kovač, ki meni, da bi Trubarjeva domačija morala postati objekt državnega pomena, sproščeno in iskrivo vodil prireditev, na kateri smo prisluhnili tudi odlomkom iz Rožančeve posthumno izdane knjige Brevir. Bral jih je dramski igralec Timotej Novaković. Prvi odlomek nas je poglobil v razmišljanje o pomensko izpraznjenih in izginjajočih besedah, drugi pa presenetil s primerjavo vere in umetnosti. Ifigenija Simonović nas je očarala z branjem odlomka iz svetopisemske Visoke pesmi. Dr. Kovač je povzel Jesihovo misel, po kateri je Bog uspaval Adama, mu vzel rebro in si naredil piščal. Nanjo je zaigral in iz pesmi je prišla Eva. S podobnimi navezovanji je domiselno krmaril čez celotno prireditev.
Predsednica komisije za podelitev Rožančeve nagrade Ifigenija Simonović je predstavila delo komisije, ki so jo poleg nje sestavljali še Vlado Motnikar, Manca Košir, Jonatan Vinkler in Nada Šumi. Prebrali so 18 novih esejističnih del in za Rožančevo nagrado 2021 nominirala pet knjig. Novinarka in pisateljica Vesna Milek je v esejistični zbirki Ogledala navdušila žirijo z zbranimi kratkimi eseji o filmih, knjigah, intervjujih z zanimivimi osebami, ki jih v svoje pisanje lovi kot v zrcalo. O njej je komisija zapisala: "Redkokdo zmore v kratki formi razviti misel, jo literarno upovedati tako, da se dotakne uma in srca." In to je avtorici izvrstno uspelo. Marko Pavliha je zbral 17 esejev v knjigi Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila. Po besedah komisije avtor "dokazuje, da moderne znanosti ni brez duhovnosti; v svoje obnebje priteguje tudi uvide pesnikov, ki oplajajo piščev jasen, tudi v slikovitih metaforah juridično precizen in srčen svetlobni jezik." Urša Zabukovec, avtorica zbirke kolumn Levo oko, desno oko "pogumno plava proti toku, z drugim očesom prenicljivo zre na prevladujoče načine razmišljanja v sodobnem diskurzu in opozarja na sodobno hipokrizijo ..." in nam "zdaj z enim zdaj z drugim očesom odstira različne poglede ter sili k razmišljanju, da bi se mogoče vsaj zavedeli možnosti drugačnega gledanja, če že ne moremo uzreti celote," kot je v utemeljitvi za nominacijo zapisala komisija. Prejemnik predlanske Rožančeve nagrade Marcel Štefančič jr. za zajetno knjigo Ivan Cankar: eseji o največjem je izjemno plodovit esejist. Tokrat je bil nominiran za novo knjigo Slovenski sen s podnaslovom Eseji o nas, kjer je objavljenih 32 esejev o literaturi, filmu in politiki. V značilni kritiški maniri pokaže na številne sodobne družbene pojave in "razprostre našo deželo kakor zemljevid, po katerem bralec usmerja tokove svojega premišljevanja."
Letošnji nagrajenec, ki ga tudi že dobro poznamo in je bil prejemnik Rožančeve nagrade 2016 za Trk prostorov, Robert Simonišek je prepričal komisijo z novo knjigo Pejsaži - sanjati na soncu. "Avtor pogosto izhaja iz osebne izkušnje, preskoči na splošnejšo problematiko in jo premišljeno razvije do bodisi subjektivnega bodisi objektivnega spoznanja," je med drugim zapisala komisija v svoji utemeljitvi. Knjiga se prične z esejem Kratka biografija samote - ta se izkaže kot pogoj za temeljito, večplastno razmišljanje o različnih temah, s katerimi se avtor ukvarja. Robert Simonišek nam je v Trubarjevi spominski sobi prebral odlomek iz eseja Čar negibnosti, v katerem se ukvarja z virusnim časom, njegovimi omejitvami in priložnostmi.
Po prireditvi smo imeli možnost knjigo tudi kupiti, saj so jo s seboj prinesli člani založbe Družina. Izvedeli smo, da je zanjo avtor prejel nagrado Svetlobnica 2020. Izšla je prav po izboru na tem literarnem natečaju. Preden smo se družili ob dobrotah DPŽ Velike Lašče na lično obloženih mizah v Galeriji Skedenj, je Robert Simonišek na soncu ob Rašci podpisoval izvode svojih knjig in kramljal z nami. Na vprašanje, kako bi Trubar komentiral naš čas, je dejal: "Trubar bi bil zgrožen, kaj se je zgodilo s knjigo od takrat, ko je izdal prvo - njegova misel o čim več knjigah je bila takrat zelo na mestu, a dandanašnja hiperprodukcija ni prava rešitev. Svetoval bi nam, naj razmislimo, kakšne knjige naj izhajajo, katere avtorje bomo podpirali ... Ne potrebujemo tako veliko knjig, ampak dobre, samokritične, brez sodb, občih mnenj, take z individualnimi izkušnjami in razmisleki."
Zbrana druščina je s knjig prešla na pogovore o življenju v novih razmerah; izmenjali smo si vesti o preteklem letu in si priporočali v tem času prebrane knjige. Čas korone in omejevanje druženja je bil temu naklonjen, saj smo se s pomočjo knjig lahko neomejeno sprehajali po svetovih in pokrajinah, ki jih opisujejo avtorji. Krog takih ljudi se tudi pri nas vztrajno širi in knjige so, čeprav zapisane in prebrane v samoti, skupne točke, ki nas zbližujejo in povezujejo.
Besedilo: mag. Ana Porenta, foto: Boštjan Podlogar
