Tik pred Gregorjevim se je zgodila 96. podelitev Oskarjev, najprestižnejših in najslavnejših nagrad na področju filma. Veliki zmagovalec večera je bil biografski spektakel Oppenheimer Cristopherja Nolana, ki je slavil v sedmih kategorijah. Stoječe ovacije je požela glasbena točka “I’m just Ken” Ryana Goslinga (na odru se mu je pridružil tudi Slash), ki s svojo moško vlogo kar nekoliko ironično dokazuje, da je prva zvezda sicer odkrito feministične uspešnice Barbie. Prav Barbie je najbolj zaznamovala lansko filmsko leto in dvignila več prahu tudi od Oppenheimerja, a na podelitvi nagrad pa ostala osmoljenka z le eno nagrado od osmih nominacij. Prireditev se je pod taktirko Jimmyja Kimmla zgodila precej umirjeno, celo brezzobo, brez sicer običajnih drznih političnih govorov in nesramnih šal na račun zvezdnikov. Nemara gre pri tej previdnosti za odraz ne preveč uspešnega minulega leta hollywoodske industrije.
Niko Samsa pred kulturnim domom z vozičkom in zaboji s filmskimi trakovi. V ozadju se vidi nekdanja Lenčkova gostilna. 60-ta leta. Last: Niko Samsa.Razkošni cirkus smetane filmskih zvezd se zdi svetove oddaljen od velikolaškega vsakdana. Laščani smo vendarle marljivi, bogaboječi in prizemljeni, nikakor ne domišljavi in razvajeni, kot bi lahko pavšalno, a ne čisto zmotno opisali hollywoodske zvezdnike. Naši pomembnejši sokrajani so bili v preteklosti zaradi svojih idej večkrat preganjani kot nagrajeni; blišču rdeče preproge se morda lahko približa le mogočna županska veriga. A vendar je Hollywood bližje kot kadarkoli. Pa ne zgolj zaradi interneta ali stavke, ki je lani doletela celo njih.
V Laščah imamo namreč kino. Kino z bogato tradicijo, ki je desetletja skrbel za zabavo lokalnega prebivalstva ter stik Lašč z domačo in svetovno kinematografijo. Od njegovih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja se je svet korenito spremenil. Tudi filmskih trakov ne tovorimo v Lašče več z vlakom, kar je glede na pregovorne zamude Slovenskih železnic vsekakor dobrodošlo. Film pa ostaja ena od gonilnih sil popularne kulture ter sodobne umetnosti in s tem ohranja svojo pomembnost. Kino je preživel razcvet piratstva in pandemijo, ker ponuja posebno izkušnjo, ki je z ogledom filma na eni od platform za pretočne vsebine ne moremo poustvariti. To dokazuje tudi lep obisk mladine na zadnjih projekcijah.
Zmotno bi bilo kino odpisati kot zgolj način za preživljanje prostega časa. Ponuja nam namreč ogledalo družbe in okno v svet. Odpira pomembne teme, izzove močna čustva, ponudi vpogled v druge kulture, kritizira, komentira in izobražuje. Zanemariti ne gre niti zmožnosti navdiha, še posebej pri najmlajših. Spomnite se vseh zgodb in ikoničnih likov z velikega platna, s katerimi ste odraščali. Nekateri ostanejo z nami vse življenje. Vzorniki so bistveni pri osebnostnem razvoju. Nihče od deklic in dečkov, ki so si pred kratkim ogledali katerega od filmov v laškem kinu, najverjetneje ne bo odrasel v kakšnega od Marvelovih superjunakov ali Jedi viteza, bo pa marsikdo lahko ponotranjil vrednote sodelovanja, zaščite ranljivih, dobrote, prijateljstva, poguma in nesebičnosti, ki jih zgodbe Vojne zvezd in Marvelovega multivesolja promovirajo. In morda, res morda, se med temi otroki skriva bodoči filmski ustvarjalec, ki bo tudi zaradi izkušnje obiska lokalnega kina s svojo umetnostjo navdušil naslednjo generacijo.
Plakat za velikolaški kino iz časa, ko so plakate še pisali na roke. Hrani: KUD Primož Trubar Velike Lašče. Last: Niko Samsa.V Laščah imamo kino, ki je v zadnjem letu po dolgoletnem premoru ponovno zaživel. Pod budnim očesom Zdeneta Samse in v sodelovanju z Javnim zavodom Trubarjevi kraji smo samo v tem letu lahko uživali v šestih projekcijah treh filmov za otroke in mladino; na začetku aprila se obeta naslednji. Da bi tradicijo kina v Laščah ohranili in da bi kino zaživel v svojem polnem potencialu, pa bo potrebno še zavihati rokave, stopiti skupaj in se v iskanju primera dobre prakse morda ozreti naokoli – in ozreti se bo treba kar daleč.
V večji in bogatejši soseščini z boljšo organizacijo in infrastrukturo smo lahko v času zimske sivine uživali tudi na kakšnem koncertu – več o tem v kakšni od naslednjih številk –, pri nas pa sta kino in gledališče prevzela glavnino dogajanja. Za razliko od bogatejše soseščine mi kino imamo. Naj ostane tako.
