Poletje, zimo in pomlad – v tem vrstnem redu in v obdobju dveh tednov – je ob gorečih kresovih in vonjavah pečenih hrenovk ter politega piva naposled zamenjalo prav aprilsko vreme. Od strahu pred pozebo in rahle negotovosti glede menjave pnevmatik pa nas lahko med drugim zamoti smetana evropskega kiča in vizualnega spektakla z glasbeno spremljavo. Ravno v času pisanja teh vrstic se namreč evrovizijska vročica bliža vrhuncu.
V Švedskem Malmöju, kjer je v času množičnih selitev Slovencev na Krk pretežno sončno in okoli 17 stopinj Celzija, nas z vrhov stavnic južni sosedje pozdravljajo z globokim in prefinjenim sporočilom “rim-tim-tagi-digi, dim-tim-tim”. Naša evrovizijska predstavnica Raiven se jim je z izpiljenim performansom svoje interpretacije zgodbe celjske grofice Veronike Deseniške pridružila v finalu. Kaj pa glasbeno dogajanje pri nas?
Slabo.
Tudi v bližnji soseščini ni bistveno bolje. Svetla izjema je le Grosuplje. Že pred meseci sem zasledil sklop dogodkov Mixtape v organizaciji tamkajšnjega študentskega kluba. Letošnja, tretja izvedba je postregla s štirimi koncertnimi večeri. Oder GROŠ-a so zasedla manjša, perspektivna imena domače alternativne in pretežno kitarske glasbe, kot so Đoko, Kiwi Flash in Majmunska posla; za ljubitelje trapovskega jamrajočega avtotunanega vokala so poskrbeli .travnik, za navdušence nad plesno in živahno pihalno godbo pa Smetnaki. Od že uveljavljenih imen so se predstavili v svoje superge zazrti Haiku Garden, post punkerji Čao Portorož in tudi starosta hip hopa Klemen Klemen ter Koala Voice, nekateri najvidnejših predstavnikov domačega indie rocka. Klemna in Koale smo že lahko videli tudi na velikolaških odrih. Pretekle izvedbe se prav tako lahko pohvalijo z velikimi imeni, kot so MRFY, Vazz, Matter, Happy Ol’ McWeasel in mnogimi drugimi.
Na papirju gre torej za ambiciozen in žanrsko široko zastavljen program, ki celostno zapolni zevajočo praznino glasbenega dogajanja, ki jo čutimo tudi pri nas. Da bi stvar preveril tudi v živo, sem se odpravil v Grosuplje.
Pred vhodom v prostore študentskega kluba sta me pozdravili nasmejani mladenki, ki sta mi prodali cenovno zelo dostopno vstopnico, ki je za člane kluba še dostopnejša. Mimo dobro založene stojnice s promocijskim materialom nastopajočih, ki je v današnjih časih eden glavnih virov zaslužka glasbenikov, sem se premaknil do ene od zunanjih miz in malce prisluškoval članom zasedb Smetnaki in Koala Voice, ki so se pri sosednjih mizah sproščeno pripravljali na svoj nastop. Notranji prostor ni velik, a ima dovolj velik oder za srednje veliko zasedbo, dovolj prostora pod odrom za ples, šank s pijačo po prav tako dostopnih cenah, čiste in urejene sanitarije ter primerno ozvočenje. Vsem pogojem za izvedbo profesionalnega dogodka je torej zadoščeno; uspeh večera je bil tako odvisen le še od nastopajočih.
Že Smetnaki so navdušili s svojim energičnim nastopom in pihalno sekcijo, ki je skorajda odpihnila streho prizorišča. S fanti, ki so prav prijetni tudi, ko niso na odru, smo po nastopu malce pokramljali in upam, da jih kmalu vidimo tudi pri nas.
Sledili so jim Koala Voice, ki so s pridom unovčili vse domače in mednarodne izkušnje, ki so jih nabrali v zadnjih letih koncertiranja, in dodobra razgreli precej številčno, starostno raznoliko in dobro razpoloženo publiko. V živo sem jih videl že večkrat, a ta večer mi je bil med ljubšimi. Manjša prizorišča, kot GROŠ nedvomno je, ponujajo drugačno, intimnejšo koncertno izkušnjo, ki je v arenah, na stadionih ali glavnih odrih velikih festivalov pač ne dobiš. Za vse nas, ki nismo več študenti, je vsekakor zelo dobrodošlo tudi dejstvo, da si lahko hkrati naslonjen na šank, a vseeno v peti vrsti s super pogledom na oder. Glavnino plesa sem tako prepustil mlajši generaciji, sam pa sem se z nasmehom na obrazu odpravil proti domu.
A kot običajno, naslednje jutro sledi streznitev in razmislek o tem, zakaj česa takega nimamo tudi pri nas. Seveda je razlogov, izzivov in težav več. Kje najti pokrito prizorišče, ki lahko kljubuje muhastemu vremenu in, recimo, skupino motiviranih in izkušenih organizatorjev. In zalomi se tudi pri denarju.
Finančne strukture prej omenjenega dogodka ne poznam. Dovolj pa poznam glasbeno sceno pri nas, da lahko s precejšnjo gotovostjo trdim, da se z izkupičkom vstopnic niso pokrili niti stroški nastopajočih, kaj šele vsega ostalega, kar pritiče izvedbi takega večera. Odgovor se verjetno vsaj delno skriva v študentskem klubu in temu pripadajočemu financiranju. A ravno glede študentskega kluba oziroma “študentske organizacije lokalne skupnosti”, če smo bolj natančni, smo v Laščah v zelo nesrečnem položaju.
Če poenostavim, bi za ustanovitev takšne organizacije potrebovali svojo upravno enoto. Naši študenti se lahko včlanijo le v klube iz upravne enote, v kateri prebivajo. In ker spadamo v ljubljansko, se lahko obrnemo le na Študentsko organizacijo univerze v Ljubljani, na prioritetni lestvici katere pa Velike Lašče niso prav visoko. A še preden začnemo iskati obvode, alternative in zakonske luknje ter skakati skozi vse goreče obroče, ki nam jih na pot postavi naša birokracija, moramo pomesti pred lastnim pragom.
Osnova za formalno združevanje mladine je močna neformalna povezanost v lokalnem okolju. Na tem področju imamo še precej rezerv. Nekatere oblike združevanja, tudi formalne, sicer obstajajo, a so pričakovano razdrobljene po različnih interesnih dejavnostih. Tudi naše mladinsko društvo je že nekaj časa praktično v hibernaciji. Rezultat vsega skupaj je, da v občini nimamo telesa, ki bi usklajeno zastopal in pri odločevalcih jasno artikuliral interese, težave in želje laške mladine, ki seveda presegajo zgolj nočno življenje.
Pred lansko izvedbo Evrovizije v Liverpoolu je BBC pripravil jedrnato oceno predstavnikov vsake države. Za naše Joker Out so zapisali: “To dobimo, ko dve desetletji toleriramo Maroon 5. Pesem Carpe Diem zveni kot rock glasba, premika se kot rock glasba, in ko bo mimo, se sploh ne bomo spomnili, da se je karkoli zgodilo.” Precej groba kritika britanske nacionalke. A fantje se z njo niso kaj pretirano obremenjevali, pač pa pridno delali naprej. Končno 21. mesto sicer ni ravno odmeven rezultat, a so kljub temu med večjimi zmagovalci lanskega tekmovanja za pesem Evrovizije. Praktično že celo leto so na krilih promocije, ki jo takšna prireditev prinese, na turneji, kjer zabavajo več tisočglave množice oboževalcev na odrih od Beograda do Helsinkov. Poti do cilja je namreč več, a potrebno se je premikati.
Lahko pa samo počakamo, da se končno začne sezona veselic.
Rok Kokošinek
