Živimo v času, ko je vse digitalizirano, zanemarjamo pa primarne oblike zabave, kjer je seveda nujno potrebno omeniti gledališko dejavnost. Kdaj ste se nazadnje odpravili v gledališče?
Začetki gledališča segajo že v čas pred našim štetjem in čeprav o prvih zametkih še ne moremo govoriti kot umetniški formi, so imeli ti pomembno in edinstveno vlogo znotraj rituala oz. obreda. Obred ali ritual je bil primarni način delovanja skupnosti, s pomočjo katerega je skupnost vzpostavljala svoje odnose z naravo, bogovi, drugimi plemeni in znotraj plemena. Kasneje, v času stare Grčije, se je gledališče močno razcvetelo in še naprej ohranjalo predvsem družbeno vlogo. Razvijeta se komedija in tragedija, dva ključna žanra antičnega gledališča, iz katerih se skozi zgodovino razvije še mnogo drugih žanrov. Dandanes tako poznamo ogromno različnih žanrov, oblik in variacij gledaliških del, zato se za vsakega gledalca najde kaj. Pa vendar, kaj se je tekom razvoja tako pomembne umetnosti zalomilo, da nas gledališče ne združuje več v tolikšni meri, kot je naše prednike?
Evino povečevalno steklo
Ali ste vedeli, da naj bi žvižganje na odru prinašalo nesrečo?
Gledališče še zdaleč ni umetnost, ki se ne razvija. Če bi se poglobili v njegov razvoj, bi kaj kmalu ugotovili, da se iz dneva v dan širi, išče nove poti, ustvarja nove forme ... Ne poznamo več le klasičnega gledališča, znotraj gledališke umetnosti se je razvilo tudi mnogo drugih oblik: plesno, lutkovno, improvizacijsko idr. Na tem mestu bi rada omenila, da poleg profesionalnega gledališča pomembno vlogo igrajo tudi amaterska oziroma ljubiteljska gledališča, ki so prav tako ključna za soustvarjanje gledališke scene. Žalostno je, da trenutno nimamo aktivne gledališke skupine, ko pa za zibelko slovenskega ljudskega gledališča veljajo prav Velike Lašče. Uprizoritev Levstikove kmečke burke Juntez v gostilni pri Drakslerici leta 1855 velja za začetek slovenskega ljudskega gledališča in za prvo eksperimentalno predstavo na Slovenskem, ki pa ni bila uprizorjena na gledališkem odru, temveč kar v gostilni. Povojna prenova kulturnega doma in izgradnja nove dvorane je velikolaški gledališki dejavnosti dala še večji zagon za ustvarjanje. Na tako pomembno kulturno dediščino bi morali biti zelo ponosni, jo ohranjati še naprej in biti aktivni na področju gledališča. Svoj delček k mozaiku bi dodali že, če bi eno sobotno dopoldne namenili ogledu razstave Kako je Vatikan postal Levstikov dom, ki jo je v galeriji Levstikovega doma pripravil javni zavod Trubarjevi kraji. Tam si lahko ogledate in preberete še več o zgodovini velikolaške gledališke dejavnosti, poleg tega pa boste lahko izvedeli nekaj tudi o velikolaškem kinu.
Špelin filmski trak
Gledališka umetnost močno vpliva tudi na filmsko. Vplive gledališča najbolj jasno vidimo v muzikalih, kjer je scenografija tako ikonična, a tudi preprosta in precej statična, da jo je brez težav možno prestaviti na oder. Za dober primer ne potrebujemo iskati nič dlje, kot v splošno ljubljeni Briljantini, kjer si lahko "Greased Lightning" točko predstavljamo na gledališkem odru in s tem ne izgubimo na vrednosti. Ko govorimo o gledališču v filmu, pa ne smemo pozabiti na film Synecdoche, New York, ali s slabim slovenskim prevodom, Prispodoba, scenarističnega mojstra Charlija Kaufmana, ki ga poznamo iz filma Večno sonce brezmadežnega uma. V filmu o življenju in smrtnosti sledimo gledališkemu režiserju Cadenu, ki v poizkusu soočenja s svojimi težavami, celo svoje življenje posveti realistični igri o svojem obstoju. Boleče realistična tematika, ki bo pustila močen vtis, ne glede kolikokrat si film ogledate.
Največkrat so osnova gledališke predstave zapisane drame, ki imajo pomembno literarno vrednost. Izpod peres svetovno znanih dramatikov so nastala dela, o katerih se učimo v šolah pri pouku slovenščine in so tako imenitna, da se jih obravnava znova in znova. Pa vendar so gledališka dela napisana z namenom, da se uprizorijo na odru, da zaživijo. Seveda lahko dramo preberemo, si v mislih naslikamo, kako bi celotna dramska situacija izgledala, izoblikujemo like in prostor, nikoli pa naša predstava ne bo enaka gledališki uprizoritvi. Vzporedno s to mislijo lahko pridemo do zaključka, da gledališče brez gledalcev ne obstaja. Kaj nam bodo še tako profesionalni igralci, imeniten scenarij in dodelana scenografija, ko pa v dvorani ni gledalcev? Za gledališko dejavnost, kot tudi za druge vrste umetnosti, je torej ključnega pomena, da si jih nekdo ogleda, o njih razmišlja in sem ter tja tudi kaj zapiše.
A kako ljudem približati gledališče? Pomembno je, da že otrokom in mladim v zadostni meri predstavimo gledališko dejavnost, ki odpira drugačen pogled na svet, spodbuja ustvarjalnost in tudi kritično mišljenje. To seveda lahko storimo na veliko različnih načinov, med drugim z ogledom predstave ali pa kar z včlanjenjem v gledališko skupino.
Eva Pečnik, Špela Kokošinek
