V koliko primerih člani mlajše generacije raje posežemo po kratkih videih, namesto da bi raje pogledali film ali šli v gledališče na ogled predstave kot vir zabave?
Brez skrbi, nisva eni tistih domišljavih najstnic, ki za razliko od drugih ne uporabljata socialnih omrežij. Ravno nasprotno, to toliko bolj poudarjava, ker sami opažava, da je gledanje kratkih zabavnih videoposnetkov prevelik del tudi najinega vsakdana. Za zobobol na primer res ne bi krivili prekomerne uporabe telefona, vseeno pa se strinjava, da ta vpliva na pomanjkanje pozornosti.
Že znotraj najine generacije opažava, kako je gledanje 10- ali 15-minutnih vsebin z YouTuba zamenjal ogled le nekajsekundnih videoposnetkov na hitro se razvijajoči aplikaciji TikTok. Če v prvih dveh sekundah posnetek ne pritegne naše pozornosti, že iščemo naslednjega. Pomanjkanje pozornosti ne vpliva le na sledenje raznim vsebinam, temveč tudi na učenje, razlago profesorja in celo poslušanje sogovorca. Nikakor se nama ne zdi, da je popolno izogibanje socialnim omrežjem edina rešitev, niti ne najboljša. meniva pa, da bi bilo omejevanje preživetega časa za zaslonom in samokontrola boljša rešitev problema, kot pa da bi se tovrstnemu razvedrilu popolnoma odrekli.
Evino povečevalno steklo
Človekov povprečen razpon pozornosti dandanes traja le 8,25 sekunde. Če se vam ta številka ne zdi majhna, naj dodam, da imamo s tem krajši razpon pozornosti kot zlata ribica, katere povprečen razpon traja 9 sekund.
Zakaj v gledališču ne opazimo večjega obiska s strani mladine? Ali pa, zakaj večina radijskih postaj predvaja le kratke popularne hite in ne daljše, kompleksnejše glasbe? Tudi sami se na primer zalotiva, da težko zbrano slediva filmom, daljšim od dveh ur, najbolj od vsega pa nama zbranosti primanjkuje pri branju knjig in predvsem šolskih učbenikov ;) (morda pa bi to težavo lahko rešili že z drugačnimi oblikami gradiv v šolskih knjigah). Najino mnenje je, da premalo vztrajamo pri daljših, bolj tradicionalnih oblikah. Na primer, lahko omeniva obisk gledališke predstave Mrakijada, ki je trajala dobrih 5 ur. Predstava je priredba trilogije Rimljanovina (in nekaterih drugih del) slovenskega dramatika, pisatelja in režiserja Ivana Mraka, ki temelji na posameznih resničnih zapletih Mrakove mladosti, predvsem ljubljanske gostilne Mrakovega očeta Pri starem Rimljanu. Če sva iskreni, si je najbrž ne bi ogledali, če je ne bi imeli v šolskem abonmaju. Čeprav sva vedeli, koliko časa traja predstava, sva se odločili in jo pogledali do konca, medtem ko so se nekateri gledalci med odmorom odločili za odhod domov. In poveva vam lahko, da je bilo še kako vredno. Bistvo vsekakor ni v tem, da bi si morali ogledovati večurne predstave, temveč le, da bi kdaj za spremembo posegli tudi po podobni obliki zabave. Za začetek bi si lahko ogledali kakšno gledališko predstavo znotraj abonmaja, ki ga vsako leto pripravi KUD Velike Lašče, šli na ogled filma, ki ga na vsake toliko zavrtijo v Levstikovem domu, ali pa celo v udobju lastnega doma poslušali daljšo simfonijo.
Špelin filmski trak
Vsi poznamo filmske klasike, kot so Zelena milja, Schindlerjev seznam in Pogumno srce, za katere morda niste niti ugotovili, da trajajo 3 ure. Novejši filmi, daljši od dveh ur, so že postali manjšina, zato sem si zadala, da pogledam nekaj izjem. Navdušena sem bila nad Chazellovim najnovejšim filmom Babylon, ki s hitro montažo, dinamičnostjo kamere, neverjetnimi igralci in brutalno resničnostjo filmske zgodovine poskrbi, da nam tudi v tretji uri ni dolgčas. Pred kratkim nas je s še eno uspešnico navdušil tudi Christopher Nolan. Oppenheimer je film, ki najbolj izstopa po načinu pripovedi zgodbe. Zgodbo namreč spremljamo z dveh stališč, ki sta poudarjeni z barvno korekcijo. Film izredno pritegne tudi z vrhunskim oblikovanjem zvoka, zato ob ogledu doma nastavite zvočnike na maksimum.
Če ste z branjem prišli do konca tega članka, čestitke: vaša pozornost navsezadnje le ni tako slaba J.:)
