Josip Stritar se je v zavest starejših generacij zapisal predvsem kot tista ključna figura domače literarne stroke, ki je Franceta Prešerna povzdignila na vrh Parnasa slovenskega jezika. »Kar je Angležem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickievič – to je Slovencem Prešeren!« je zapisal v slovitem uvodu k Prešernovim poezijam, ki so leta 1866 izšle v zbirki Klasje.
Njegove udarne besede so se v nadaljnjih desetletjih pozlatile in se potrdile v dojemanju Prešerna kot pesniškega virtuoza in enega tistih nedosegljivih ustvarjalcev, na katerih Slovenke in Slovenci gradimo svojo kulturno identiteto. Ta verjetno v največji meri izhaja iz nadaljnjega Stritarjevega intuitivnega uvida, da »kdor hoče brati Prešerna, ni mu treba ne bistroumja, ne učenosti – treba mu je le srca!« Med nami in njim se bo 25. novembra letos naposled obrnilo celo stoletje in prav je, da ob obletnici njegove smrti razmislimo o literarni in intelektualni dediščini, ki jo je pustil za sabo.
Stritarjevo literarno ustvarjanje se v duhu zapoznele romantike omejuje predvsem na romantično-svetobolne pisemske romane, vaške povesti in dramska dela, ki so po poštenem razmisleku za sodobnega človeka oddaljeni bolj, kot to narekuje dejanska časovna distanca. Z njim se skoraj lažje povežemo v pesmih za otroke, kjer so teme, vzete iz narave vsakdanjega življenja in otroškega sveta, dovolj univerzalne za današnji čas. Enako povedno kot otročad predindustrijskega 19. stoletja nagovorijo današnjo Z-generacijo, četudi ta odrašča v prostranosti spletnega labirinta, s komuniciranjem v staccato načinu in nebrzdanim tehnološkim razvojem. Tudi satirične Dunajske sonete še vedno prebiramo s skritim nasmeškom v kotičkih ust, saj lucidno kažejo s prstom na luknje v raztrgani plahti sodobne (in vsakokratne) oblasti. Vsake toliko izpostavimo še pomembno uredniško delo in literarno kritiko, medtem ko njegova temeljna vloga pri formiranju slovenske likovne kritike večinoma ostaja prezrta. Prvi jo je konkretneje predstavil Tomaž Brejc v prvem poglavju knjige Realizem, impresionizem, postimpresionizem, ki jo je leta 2006 izdala Narodna galerija. Poglavje z naslovom Besede in slike: zapiski iz 19. stoletja predstavlja tudi glavni vir za pričujoče besedilo.
Bartolomé Esteban Murillo, Brezmadežna, 1660−1665, olje na platnu, Prado, Madrid. Vir: WikipediaV Stritarjevi besedni zapuščini zasledimo kar nekaj esejistike, a likovnokritiške nastavke gre vendarle iskati v njegovem Zorinu, sentimentalnem pisemskem romanu, ki je nastal nedolgo po njegovi vrnitvi iz Pariza v začetku šestdesetih let 19. stoletja. Francoska metropola ga je navdušila tako zelo, da je v pismu Franu Levstiku, pet let starejšemu literatu iz bližnjih Retij, s katerim sta bila tudi tesna prijatelja, navdušeno poročal: »V Monakovem [ki je staro slovensko ime za München, op. p.], Parizu in (nazaj gredé) v Draždanih [kakor so nekoč imenovali Dresden, op. p.], se mi je zares 'odprl nov svet'. Zlasti se nisem mogel odtrgati od Pariškega Louvra. To so Ti bili zlati časi! Pa to življenje!«
Navdušenje nad umetnostjo, še posebej tisto, ki je iz baročne tradicije črpala intenzivnost za neposredne čutne izkušnje, ni Stritarja nikoli zapustila. V poznejših letih je tudi sam spodbujal mecenstvo in si pri Alojzu Ganglu pustil izdelati svoj bogato razvihrani kiparski portret ter mu v Ljubljanskem zvonu leta 1896 posvetil članek, poln hvale o tem, »kako strastno obdelujejo roke njegove mrtvo tvarino.«
Alojz Gangl, Josip Stritar, pred 1986, mavec, spominska soba v Levstikovem domu v Velikih Laščah. Foto: Marjana Dolšina Delač Pomembno vlogo likovne umetnosti v Zorinu prepoznavajo domala vsi, ki so se tako ali drugače ukvarjali z romanom in nedomno predstavlja pomembno očišče na Stritarjevem miselnem horizontu. Iz ust glavnega protagonista, mladega intelektualca, si Stritar privošči obilico ekfraz, literarnih opisov likovnih umetnin, kjer si da duška in jih brez razumskih zavor orisuje predvsem kot objekte emanacije božanskega: »Koliko sem do zdaj videl lepih podob vsake vrste, gledal sem jih, čudil se njih lepoti in dejal: Kako lepa podoba! Kar pa gledam zdaj, to ni podoba, to je misel – in pa kaka misel, ki jo je umetnikova duša vdihnila na platno – to je sveto čutilo, ki se je upodobilo in vidno postalo nesvetim očem! To je molitev, vzdihljaj proti nebu!« Spričo erotiziranih doživetij so tedanji katoliški kritiki v njegovem čaščenju lepote prepoznali brezsramno poganstvo. Jožef Ulaga je v katoliškem časopisu Zgodnja Danica leta 1870 Zorina celo označil za brezvernika: »Zorin je pomilovanja vreden novošegni brezvernik, ki pred paganskimi maliki kolena priklanja, dokler še more ...« Kot je v strokovni reviji Primerjalna književnost že leta 1980 ugotovil Peter Kolšek, Zorin Louvre doživlja kot svetišče, kjer se namesto Boga razodeva umetnost, kjer umetnost dobiva legitimne razsežnosti svetosti in kjer dobiva tudi njen občudovalec status vernika. Očitno odklanjanje heretičnih izjav pa njegovih naslednikov ni odvrnilo od neposrednega plagiarizma, nasprotno. Anton Mahnič je v članku Krščanski idealizem v umetnosti leta 1912 brez zadržkov skoraj dobesedno povzel Stritarjev opis Venere z otoka Melos, v katerem je čutno-nazorno opisal, kako je ikonični grški kip sicer ostal brez rok, a »v duhu vidi, kako jih ima v deviški sramežljivosti sklenjeni nad prsi, s katerih ji je ravno obleka zdrsnila na kolena!«
Grški kip Venere z otoka Melos, 2. stoletje pr. n. š., marmor, Louvre, Pariz. Vir: Wikipedia
Stritarjev Zorin iz istoimenskega romana, ki je svoj čas v Parizu preživljal v družbi Eveline, hkrati pa izživljal svojo ljubezen do simpatije iz otroštva Dele, je našel tudi čas za obiskovanje vélikih muzejev in galerij. Na svojem estetskem romanju se je vsake toliko zadržal pred umetnino, ki ga je posebej nagovorila, ga včasih celo globoko ganila ali mu odnesla tla pod nogami, v vsakem primeru pa ga je miselno in čustveno povsem razorožila. Od renesančne Rafaelove Sikstinske Madone, do katere je še čutil korektno razumsko distanco, se je obrnil k baročni sliki Brezmadežne Marije španskega slikarja Bartoloméja Estebana Murilla, ki mu je v čutni neposrednosti omogočala vživljanje, celo vabila ga je vanj: »Táko jo je moral gledati tisti cerkveni oče, ki je prvi začel učiti, da je devica brez madeža spočeta. Videti bi hotel razuzdanca, ki bi pred to podobo mogel ziniti grdo besedo! Ali je bil Murillo pobožen ali ne, tega ne vem; gotovo pa je bil pobožen takrat, ko je delal to podobo. Tako noben svetnik ni častil svoje kraljice! O, srečen umetnik, kateri more tako utelesiti svojo misel! Nehotoma človeku pride na misel, da primerja to podobo z Rafaelovo Madono Sikstovo v Draždanski galeriji, ki sluje po vsem svetu. Da ti naravnost povem svojo misel – Rafael je gotovo večji umetnik nego Murillo, vsaj bolj sluje in tudi slavno njegovo Madono, če se ne motim, svet stavi nad Murillovo, vsaj slikarji; pa to je ravno; jaz nisem slikar, s srcem, oprosti mi to besedo, bolj gledam nego z očmi – in 'sodnik mi je srcé'!«
Rafael, Sikstinska Madona, 1513−1514, olje na platnu, Gemäldegalerie Alte Meister, Dresden. Vir: Wikipedia
Brejc je v svoji knjigi že na začetku poglavja o zgodnjih likovnokritiških zapisih opredelil pomen Stritarjevega Zorina za razvoj ekfraz in ga izpostavil znotraj predparadigmatske faze slovenske likovne kritike 19. stoletja. V nadaljevanju je sicer ugotavljal, da te ekfraze še ne dosegajo sočasnih evropskih estetskih oziroma literarnih opisov in da šele domačijska predstavnost zares ogreje njegovo srce. Na drugi strani pa je zanj tudi zapisal, da je »naš baudelairovski slavitelj podob, predstavnik romantičnega in zgodovinskega kulta slavljenja slikovitih in dramatičnih scen ter poetičnih, mirnih idil.« Namesto erotične ljubezni je v srcu mladega Zorina osrednje mesto zavzela umetnost, resnično žensko pa je kot predmet hrepenenja (in skoraj tudi poželenja) zamenjala božanska Brezmadežna. Kritike, da je podoba Marije v njem vzbudila skoraj poganska čustva, zelo podobna zemeljskim strastem, tako niso ravno iz trte zvite, a jih je Stritar mojstrsko zavil v oglavnico verske rahločutnosti.
