Trobla Velike Lašče | Napis

Nekoč so mi očitali, da vse delam po pravilih. 
Ampak, kako pa naj? 

Splet okoliščin je nanesel, da sva se z županom dr. Tadejem Malovrhom na hitro dogovorila, da s kolesi prevoziva par poti iz Rut v dolino. Priznam, da sem ga pred tem imel za bolj salonskega leva, a pokazalo se je, da pozna tudi manj znane poti. Poleg tega je med kolesarsko turo spotoma previl še zlomljeno žrebičkovo nogo na eni od rutarskih kmetij. Tale pogovor je nastal dva dni po tem. Pred zaključkom najinega intervjuja so začeli k njemu prihajati ljudje po konjski gnoj. Izvedel sem, da je župan najbolj izobražen kmet v naši občini: končal je srednjo kmetijsko šolo in pridobil še dva doktorska naziva. Ostalo o županu Tadeju Malovrhu in njegovem delu pa v zapisu pogovora. 

Trobla Velike Lašče : intervju župan dr.Tadej Malovrh

Zdaj je tisti čas, ko bi morali brneti stroji in s črno prevleko krasiti ceste. Pa jih kar ni videti. 

Saj bo, za tristo tisoč evrov asfalta bo. Na novo asfaltirajo odseke, ki jih je zaradi varnosti treba obnoviti. Asfalt je razpokal v »pajkovo mrežo,« kar pomeni, da je bil ustroj pod asfaltom slabo narejen, kar zdaj saniramo. Ni pa pričakovati, da bo naša občina namenila milijon evrov letno za asfaltiranje. Večina cest, kjer je promet dovolj intenziven, je pri nas že asfaltiranih, po nekaterih odsekih pa se ljudje vozijo samo občasno. Tam je tudi dobro vzdrževan makadam lahko primerna podlaga za vožnjo. 

Da župan lahko izpolni svoje predvolilne obljube, ni odvisno samo od njega. Kako v praksi predvolilne obljube preidejo v dejanja? 

Pred volitvami vsi kandidati za župane radi obljubljajo. Podobno kot krapi, ki jih krmijo s koruzo in plavajo okrog trnka, se marsikdo ujame na predvolilne obljube. Proračun pripravi občinska uprava skupaj z županom in v proračunu so potem asfaltiranje, javna razsvetljava in vse ostalo. A ko kandidat obljublja, še ne ve, kakšna bo njegova ekipa v občinskem svetu. Lahko je sicer izvoljen zaradi lepih načrtov, a če občinskega proračuna ne bo podprl tudi občinski svet, obljub ne bo mogel izpolniti. Sam sem apolitičen in neodvisen župan in tak mislim ostati tudi vnaprej. Od moje spretnosti je odvisno, ali bom svetnike prepričal, da je to, kar je predlagano v proračunu, pomembno za občino. 

V sredo popoldne je težko dobiti prost termin, v katerem bi županu zaupal svoje tegobe, mu predstavil svoje ideje. 

Razmišljam, ali je že v naš DNK zapisano, da je župan vsemogočni ata, h kateremu prideš in bo uredil tvojo težavo, ki jo imaš s sosedom, ali ker bi rad asfalt. Ljudje pričakujejo, da bo župan v vsakem trenutku vedel odgovor. Ob najavi na sestanek niti ne napišejo, o čem želijo govoriti. In če vnaprej ne poznam teme, ne vem, koga iz občinske uprave naj pokličem. Večinoma težave predstavljajo katastrske zadeve, medsosedski odnosi, prihajajo pa tudi ljudje z idejami, kako bi »za dobro občine« sebi pridobili materialno korist. Največ tegob je na komunalnem področju. Pri delu se dosledno izogibam temu, da bi preskočil občinske strokovne službe. Zgodilo se je tudi, da je občan prišel k meni, ker ni dobil soglasja za postavitev sončne elektrarne. Župan nima moči, da bi ukazal podjetju, ki upravlja z elektro omrežjem, naj da soglasje. Iskreno pa sem vesel, ko ljudje pridejo z idejo, s katero bi morda nekdo sebi kaj izboljšal, hkrati pa bi pridobila tudi občina. Najpogosteje je to na področju turizma in kulture. Take ideje imam najraje in jih z veseljem podprem. 

A občutek vsemogočnosti je vseeno dober? 

Morda sem čuden, ampak mene prej moti. Dober občutek imam, ko se ljudje pripravijo in pridejo z razdelanim problemom, ki zadeva župana. Zavedati se moramo, da je v rešitev vedno vpletenih več nivojev pristojnih služb. Nekateri bi jih radi preskočili, še posebej če se na videz poznamo. Sam s tem nimam problemov: ko sem župan, čisto po župansko povem, da ne gre tako. Pri meni »preskakovanja« ni: vedno se posvetujem s pristojnimi službami, ki jih imamo v občinski upravi. Zanimivo je, da na začetku mojega mandata tudi sodelavci iz Občinske uprave niso bili prepričani, kako bom odreagiral, če so o kakšni zadevi podali negativno mnenje; skrbelo jih je, da sem se morda že vnaprej kaj dogovoril. Kar nekaj časa sem porabil, da sem jim dopovedal, da strateških odločitev ne bom sprejemal brez posveta s pristojno resorno službo. Delamo maksimalno pregledno, da ne prihaja do situacij, ko nekdo nekaj ve, drug pa ne. 

V kakšni kondiciji je občinska uprava? 

Ocenjujem jo kot zelo dobro. Če današnje stanje primerjam s tistim izpred treh let in pol, je razlika ogromna: motivacija je močna, veliko se pogovarjamo, vsak lahko na strokovnem področju dela, kar mu pripada in jaz jim zaupam. Na začetku so se morali privaditi na moj način vodenja, saj so imeli prej drugačnega kočijaža. Oni so se prilagodili meni, jaz pa njim. Zelo hitro sem spoznal, kaj kdo dela; ne ukvarjam se z vsebino in pravilnostjo njihovih odločitev. Njihova odločitev mora biti strokovno in formalno utemeljena, moja naloga pa je koordinacija. Zato me boli, ko ljudje kritizirajo, da občinska uprava ne dela. Tudi taki, ki so blizu občinski upravi, Občini in vodenju občine. Ljudje se pogosto ne zavedajo, koliko birokracije je na relaciji občan – resorna služba: koliko soglasij, mnenj, ki jemljejo čas. 

Če povzamem, je torej sodelovanje z občinsko upravo dobro. Na drugi strani pa je videti, da se je sodelovanje v Občinskem svetu poslabšalo. 

Zanimivo je, da so me nekatere struje v občinskem svetu postavile za nasprotnika, česar si ne znam povsem razložiti. Sam menim, da sem apolitičen; iz političnih nazorov pa vzamem tisto, kar je najboljše v dani situaciji. Morda me imajo za nasprotnika zato, ker v politiki pač moraš imeti nasprotnika. Če se vsi strinjamo, nekaj ni v redu. Morda sem nasprotnik postal zato, ker drugače razmišljajo in bi oni stvari naredili drugače. Pri tem ni več pomembno, ali je predmet nestrinjanja za občino dober ali slab. Veliko navzkrižij je bilo glede asfaltiranja ter investicij v kulturo in turizem, kar se nekaterim zdi »brez zveze«. Če se ne ukvarjaš s kulturo in če nisi bil nikoli turist, potem ne moreš vedeti, da veliko ljudi potrebuje tudi to. 

Po mojem mnenju so nekateri svetniki že predolgo v občinskem svetu. Mlajše generacije imajo danes drugačen pogled na stvari. Zato me moti, jezi in nervira, kadar izgleda, kot da je generacijam od osemnajstega leta naprej vseeno za vse. Imajo pa pričakovanja. Toda kako naj bodo pričakovanja izpolnjena, če bo občino vodila le generacija njihovih staršev in starih staršev? Tako kot govorimo o obnovljivih virih, se morajo tudi na tem področju generacije obnavljati; zastopane morajo biti vse. Mladi, če boste brali ta pogovor, vas vzpodbujam, da sestavite listo in naredite vse, da boste prišli v občinski svet, pri kateremkoli županu. 

Tole je torej direkten poziv mladim, naj se udeležijo volitev kot volivci in kot kandidati? 

Ja, bodite aktivni. Ne bom rekel, da jih pozivam na volitve; to bom še naredil. Naj povem še tole: sem priseljenec. V Stražišču pri Kranju, kjer sem živel sedemindvajset let, nisem bil tak lokal patriot, kot sem tukaj. Ko si enkrat vključen v vodenje in upravljanje lokalne uprave, postaneš pravi lokal patriot. Zame je naša občina najlepša občina in to ni predvolilno nagovarjanje. Tukaj se počutim bolj domačina kot tam, kjer sem rojen. To občino čutim, ker delam zanjo. Po mojem mnenju si lokal patriot, ko za svojo lokalno skupnost nekaj narediš. Ali pa za mikrolokalno okolje, krajevni odbor. Ko nekaj za skupnost narediš in ne le kritiziraš ter uporabljaš dobrine, ki jih Občina zagotavlja. Zelo spoštujem »moje« občane, a ko pridejo k meni s svojimi problemi, morajo sprejeti tudi, da jih (kot župan) vodim kot pastir in včasih jaz pokažem, kateri je pravi pašnik. Ko je treba prevzeti odgovornost, sem tako ali tako sam; takrat ni nobenega v vrsti za prevzem odgovornosti. Če je bil moj lokal patriotizem že prvič razlog za kandidaturo, je zdaj samo še bolj. 

Pa vendarle: ker občani lahko seje občinskega sveta spremljamo na spletu, je v korona času marsikdo opazil, da je nivo komunikacije padel na zelo nizek nivo. Čemu lahko to pripišemo? 

Vsakdo ima pravico razmišljati po svoje. Pričakujem pa, da svetniki razmišljajo v dobro občine, ne pa da se v to mešajo zasebni interesi ali gostilniške obljube. Za marsikoga je funkcija svetnika vrhunec njegove kariere. Trikrat sem sem se spustil na gostilniški nivo. Da bi videl, ali bom kaj bolj uspešen, sem malo eksperimentiral in z akademskega nivoja stopil na gostilniškega. S tem sem »brcnil v temo«, kajti izkazalo se je, da je popolnoma vseeno, ali sem vzvišen akademik ali gostilniški pretepač. Dojel sem in nehal z eksperimentom. 

Ali je možno, da so razprave bolj ostre tudi zaradi dejstva, da se seje snemajo in gre morda za malce nastopanja, saj se vsi želite pokazati volivcem v najboljši luči? 

(Molk.) Tole me je spravilo v zadrego. Ne morem verjeti, da bi se nekdo prepiral z mano in me na seji zmerjal z lažnivcem ali norcem samo zato, ker bodo ljudje to videli. Če bi sam tako razmišljal, bi hotel biti na sejah zeloTrobla Velike Lašče : intervju župan dr.Tadej Malovrh gentlemanski, pa nisem vedno. Svoje nastope gledam samokritično in si včasih mislim, da sem izpadel neumno. Morda je v gostilniških debatah res pomembno, kako jo je nekdo zabrusil županu, ampak s tem se izgubi namen, saj preidemo na osebni nivo. Prej bi razumel, da daš na seji dobro idejo in vsem zapreš usta, ljudje pa rečejo: »Vau, ta pa dobro dela!« Cilj župana in svetnikov mora biti enak – delo v dobro občine. Ne gre za to, da bi hotel dokazati svoj prav, ampak da branim idejo, za katero sem se odločil kot župan in je v dobro občine. Mislim pa, da bi bila komunikacija bistveno na nižjem nivoju, če sej občinskega sveta ne bi snemali in javno predvajali. Ko ugasnejo kamere, komuniciram z vsemi. Z nekaterimi lažje, z drugimi pa nekoliko težje, ampak nikomur ne zamerim. To jemljem kot posel. 

Dva večja projekta, ki sta bila izvedena v tem mandatu sta obrtna cona Ločica, ki je končno zaživela, in podružnična šola na Turjaku. 

Za to lahko uporabim lep slovenski izraz »vérbanje« oz. dedovanje. Vedno me je navduševalo, da ima občina takšno cono, v kateri se zgradijo objekti, v katerih imajo ljudje službe. Ko sem se še pred nastopom županskega mandata vozil mimo gradbišča obrtne cone in druge spraševal, kdaj bo gotova, mi nihče ni znal odgovoriti. Ko sem postal župan, smo se lotili zares. Spremenili smo gradbeno dovoljenje in delo zastavili v več fazah. V proračunu smo rezervirali primerna sredstva in se gradnje lotili s pogodbami in ne z naročilnicami. 

Glede šole pa – pred izvolitvijo sploh nisem vedel, da je treba zgraditi tudi šolo. Ravno takrat nam je Upravna enota zaradi pomanjkljivosti vrnila vso dokumentacijo, ki smo jo dodelali in začeli. Naj se sliši še tako samohvalno, trdim, da sem kot župan odigral pomembno vlogo z vsemi spretnostmi povezovanja, motivacije, komunikacije, poznavanja situacije; pred tem sem namreč sodeloval pri gradnji laboratorijev pri NVI v Mariboru. Precej sem se osebno angažiral. Pri tem se je pokazalo, kako na celotno občinsko upravo dobro vpliva, če se župan prelevi v njim enakega in pripelje kaj iz Ljubljane ali pa gre na sestanek, da se ni treba nekomu voziti iz Velikih Lašč. Malce je bilo zoprno, ker znam brati načrte in sem ugotovil, da je tretja etaža načrtovana tako, da je bila streha podprta s stebri sredi prostora. Zdelo se mi je škoda in dosegel sem, da so statiki in projektanti spremenili načrt tako, da so tudi zgoraj lahko učilnice. Idealistično sem pričakoval, da mi bodo za to idejo ploskali, a so mi svetniki očitali, da sem na lastno pest povečal površino šole. To pa me je malo prizadelo.  

Čeprav nimamo več krajevnih skupnosti, še vedno velja delitev občine na Velike Lašče, Turjak in Rob. Obe omenjeni pridobitvi sta na Turjaku. Kaj pa so dobili ostali? 

Ni važno, v katerem kraju je pridobitev; pomembno je, da se občina razvija. Sam te delitve nisem nikoli videl. To je verjetno prednost prišleka, ki je neobremenjen s tem, kdo je s kom, zakaj in kje ter lahko neobremenjeno vidi stvari. Če si domorodec, se je najbrž težje odločati. Tudi Rob je napredoval, predvsem pri komunalni infrastrukturi. Največja korupcijska afera je bila, po mnenju nekaterih svetnikov, prav novo igrišče v Robu. Zelo sem vesel, ko grem mimo in vidim, da se otroci in starši zbirajo na igrišču in mečejo na koš. Uspelo nam je. 

Kako pa je naša občina napredovala na področju turizma? 

Posejali smo seme in osemdeset odstotkov semena je vzklilo. Pred približno poltretjim letom smo sprejeli smernice razvoja turizma, katerih se držimo. Da bi bili hitrejši, bi potrebovali enega človeka, ki bi delal samo na področju turizma in še enkrat več finančnih sredstev. Pri turizmu in tudi na drugih področjih moraš precej časa opazovati, kaj se dogaja drugje, in proučiti, katere od teh idej je možno implementirati. Glede na razpoložljiva sredstva smo napravili veliko. Na Rašici imamo turistično informacijski center. V najboljšem dnevu so obiskovalci v TIC-u za spominke zapravili za nas vrtoglavih sto trideset evrov. V TIC-u vidim domače družine, ki si z otroci ogledujejo interpretacijski center. Če ne bi bilo korone, bi prišli dlje, ampak je, kar je. Upam, da bom župan še naprej in bomo s podporo Občinskega sveta uredili še okolico Trubarjeve domačije. Želim si kolesarskih poti; lepo se prijemljejo tudi dogodki, ki privabljajo ljudi. 

Po več letih je Občina spet ustanovila Javni zavod Trubarjevi kraji. 

Zdajšnji javni zavod je drugačen kot tisti prej. Svet zavoda se zdaj zaveda, da ne gre tako, da denar nekje dobiš, potem pa je, kar je. Zavedajo se, da je treba delati, kot da delaš zase, tako kot delajo podjetniki. Kolikor sem lahko vplival na sestavo, sem vztrajal, da so v Svetu zavoda tudi ljudje iz prakse. Tako smo dosegli, da je nekdo, ki živi od turizma in kulture v Svetu zavoda, ki bi moral delati, kot da živi od tega. Med boljšimi rezultati je tudi skupna vstopnica za Trubarjevo domačijo in Grad Turjak. Ljudje, ki pridejo na Turjaški grad, obiščejo tudi Trubarjevo domačijo in obratno in obe lokaciji samo pridobita. 

Kmetijska zadruga je verjetno največji gospodarski subjekt v občini. Kako sodelujeta Občina in Zadruga? 

Zadruga po moji oceni premalo sledi sodobnim trendom. V občinskem svetu smo izglasovali subvencije za mesne pasme, kasneje tudi za mlečne pasme in za vzrejo krško poljskih prašičev in pričakoval bi, da bo Zadruga naredila promocijo med kmeti, da se bo v dveh, treh letih na naših pašnikih večinoma paslo črno govedo (black angus). V zadnjih dvajsetih letih se je uporaba govejega mesa v kulinariki močno spremenila; to ni več le meso za juho, ampak se ga vse več peče. Tu sem pričakoval bolj aktivno vlogo Zadruge. Po drugi strani pa se mi zdi, da Zadruga na nek način pričakuje, da bi Občina v »korist« skupnosti od Zadruge morala kupiti kakšno nepremičnino. Ampak Občina se mora obnašati gospodarno in kupiti tisto, kar ji res koristi. Moramo pa urediti lastniški odnos Kulturnega doma v Robu, ki je last Zadruge in Občina vanj vlaga. 

Večjo vlogo Zadruge vidim na področju agroturizma. Zadruga in agroturizem bi morala hoditi z roko v roki. Ne nazadnje sem že večkrat slišal, da si ljudje v Laščah želijo trgovskih standardov, kot jih imajo v Ljubljani, česar z našo največjo trgovino še ne dosegamo. Bolj bi morali promovirati zorjeno govedino, morda kar z velikim plakatom na Lavrici ali na Škofljici. Kar vidim ta plakat, ki vabi v Lašče: Pridite, pri nas imamo domače meso. Po mojem mnenju namen Zadruge ni le v tem, da kupuje, kar vzredijo člani, in to po drugačni ceni prodaja naprej. Tudi mlekarstvo bi kazalo obuditi, morda po vzoru mlekarne v Luetzelfluehu. Mleko pri nas je dobro; krave jedo dokaj malo koruzne silaže in lahko bi proizvajali odličen sir. Velik manko imamo pri pridelavi sadja in zelenjave, s katerima bi lahko oskrbovali tudi šolo. Pa vzpodbujali bi lahko male mesnopredelovalne obrate, ki jih je pri nas kar nekaj, ampak vsi delajo na črno. Občina s subvencijami spodbuja kmetijstvo, zato vidim še velike možnosti za sodelovanje Zadruge in Občine na omenjenih področjih. Ampak morda bo moralo priti do menjave generacij, da se bo lahko zgodil premik. Občina zelo podpira gradnjo klavnice v Ločici in zagotovo ne bo nobenih problemov s soglasji, ki so v pristojnosti Občine. 

Na Turjaku imamo novo šolo, v Laščah pa novega ravnatelja. Verjetno sta se že izmenjala svoje poglede na razvoj šolstva? 

Ja, v Laščah imamo zdaj ravnatelja s polnimi pooblastili. Še preden je nastopil službo, je začel raziskovati našo občino na geografskem, kulturnem in kulinaričnem področju. Kontakt sem vzpostavil in zelo dobro sva se ujela. Zdi se mi, da je podoben entuziast kot jaz in »sanjarila« sva, kako bi lahko šolo preko krožkov vključili v naše društveno življenje. Društva pri nas predstavljajo ključni člen dogajanja, vendar je povprečna starost v njih vsako leto višja in bi jih bilo treba pomladiti. Tudi turistični krožek bi lahko imeli v šoli, pa novinarski krožek. Nekako me moti, da moramo »stari kozli« delati vsebino Troble. Dvajset odstotkov Troble bi lahko zagotovili učenci preko novinarskega krožka. Če bi, recimo, tale pogovor naredil učenec ali učenka osmega ali devetega razreda, bi nastalo nekaj povsem drugega. Ker je to druga generacija, ki ima drugačen pogled. 

Zadnjič sem slišal mnenje ene od občank: Naš župan se sploh ne zna pohvaliti in zato ljudje ne vedo, kaj je naredil. 

(Molk). Saj se znam pohvaliti, vendar igram igro: če ljudje ne opazijo, da se nekaj dela, da imamo ogromno dogodkov, da smo naredili premik, potem je vse, kar delamo, odveč. Želim, da ljudje sami opazijo. Seveda se bom tudi pohvalil. Pred volitvami bom skozi finančni in materialni vidik predstavil, kaj vse smo naredili. Zaradi preobilja informacij je spomin množice izredno kratek; če nekaj ves čas ponavljaš, traja malce dlje. Za županovanje se nisem odločil zato, da se bom hvalil, ampak da bom za občino kaj naredil. Kdor rezultatov ne vidi, jih ne bo videl tudi, če se bom hvalil. Vsekakor bodo vsi metri in kilometri cest ter koliko financ je bilo porabljenih za novogradnje in vzdrževanje, objavljeni, in volivci se bodo sami odločili, ali smo delali ali nismo. Veliko je narejenega in nihče ne more reči, da se v Laščah nič ne dogaja. 

 Verjetno je tudi za župana pomembno, da zdravo in aktivno živi? 

Morda ste opazili, da je letos je ena od gurujk zdravega življenja in rekreacije Anita Jaklič dobila priznanje Občine. Del naših občanov se rekreira z delom. To so tisti, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Gre za drugačen način rekreacije, ampak marsikdo od njih je bolj mišičast in bolj kondicijsko sposoben kot primerljiv osebek iste starosti in spola v mestu. Vse več je takih, ki jim je rekreacija življenjski stil (lifestyle); vse bolj je popularno kolesarjenje: cestno in tudi terensko. Nekaj je k temu doprinesla tudi korona. Najverjetneje pa so nekoliko mlajše generacije ugotovile, da na počutje pozitivno vpliva, če se po delu nekoliko prepotiš, predihaš in malce hitreje pošlješ kri po žilah. Vzporedno z aktivnostjo na kolesu lahko spoznavaš tudi svojo občino. Moja ideja je, da bi v Ščiti uredili tako imenovani »pump track« za BMX in rolkarje, Holmerjevo stezo (tekaška steza prekrita z žaganjem, mivko in iglicami) in tudi krajšo tekaško progo, prekrito s tartanom. Nič novega ne bom odkril, če povem, da aktivna rekreacija (brez pretiravanja) pozitivno vpliva na živčno-mišični in krvožilni sistem; pomaga k bolj zdravemu in tudi kak dan daljšemu življenju. 

In za konec – kakšen je dober župan? 

Župan mora biti dovzeten za različne ideje in mora imeti nekaj izkušenj. Nisem povsem prepričan, da bi bilo za razvoj občine dobro, če bi jeseni izvolili zelo zelenega župana brez izkušenj. Ne pravim, da ne bi mogel biti dober. V mojem mandatu smo v občini naredili kar nekaj pozitivnih premikov; na nekaterih področjih smo dokazali, da se splača in da se da. Tu se povsem strinjam z Vladom Kreslinom: Da, da, da, vse se da (refren iz pesmi Vse se da).

Pin It
 

Kontaktni obrazec

Pišite nam

Prosimo, zaupajte nam pravi e-naslov, da vam bomo lahko odgovorili.

Občina Velike Lašče

Več o nas

"Ni potrebno, da je to vaš rodni kraj; dovolj je, da ste le nekaj let vdihavali ta zrak. Lašč ne pozabite nikoli! Pravi Laščan pa naj gre kamorkoli, čisto vseeno je: Amerika, Sibirija, Dunaj ali Beograd. Vsa tista čudežna okolica gre z njim."

(Ivan Pucelj)
 
Levstikov trg 1, 1315 Velike Lašče
 

Pokličite nas

+386 1 7810 370

 

Sledite nam na socialnih omrežjih