V prejšnji številki Troble je bilo objavljeno, da se bo avgusta začela celovita obnova Turjaškega gradu. Tega se je zelo razveselil tudi Eugen Karl Šerbec, dolgoletni aktivni član in vodnik Društva za ohranjanje dediščine (DOD) ter nekdanji vodnik po grajskih prostorih.
V grajski opravi.Iz društva se že dolgo poznava in se tikava. Kot članica upravnega odbora sem z njim naredila tudi intervju. Pogovarjala sva se o delu na gradu in v našem društvu. Ter seveda o družini Auersperg, o kateri ve zelo veliko in o njej rad govori; mnogo njenih članov tudi osebno pozna. Kot je sam rekel: »Velik vtis so name naredili vsi obiski članov družine Auersperg.«
Živel si v Nemčiji. Kako dolgo? Kako te je tja zanesla pot in kaj si tam delal?
V Nemčiji sem delal od leta 1971 do leta 2004. Žena Alenka je bila v Frankfurtu že kot mlado dekle nekaj časa varuška deklice Angelike. Ko so ji starši umrli, je pričakovala otroka in takrat naju je prosila, da bi prišla vsaj na obisk oziroma na dopust. Ker sem imel tukaj slabo plačo, sva se z ženo odločila za selitev. Hčerko Rebeko sva za dve šolski leti pustila pri mojem stricu v Škofji Loki, v tretji razred pa sva jo že vpisala v Nemčiji. Alenka je gospodinjila pri Angeliki, kjer sva nekaj časa tudi živela in skrbela za njenega sina Kristjana. Kasneje sva najela svoje stanovanje, v katerem smo živeli z varovancem Kristjanom. Z njim smo govorili slovensko, Rebeka pa ga je naučila tudi veliko slovenskih pesmi.
Po poklicu sem sicer strojni tehnik, vendar sem svoj poklic opravljal le v Sloveniji. V Nemčiji sem najprej štiri leta delal kot varnostnik; nato sem bil dolga leta oskrbnik v športnem klubu. V Frankfurtu sem sodeloval tudi v slovenskem kulturnem društvu Sava, ki je za osnovnošolce organiziral pouk v slovenščini.
Kdaj si se vrnil v Slovenijo in začel živeti na Gradežu?
Vrnila sva se leta 2005, po moji upokojitvi. Ker sem prebolel raka, sem se lahko upokojil s triinšestdesetim letom. Žena Alenka je komaj čakala vrnitve v Slovenijo. Že konec 70. let prejšnjega stoletjasva na Gradežu kupila zemljo in kasneje zgradila hišo; v bistvu so za gradnjo skrbeli najini prijatelji.
"Spoznal sem mnoge veje družine Auersperg. Največ stikov imam z Gisello in z njeno mlajšo hčerko."
Leta 2007 si se včlanil v DOD. Zakaj te je pritegnilo delo v njem?
Ohranjanje dediščine se mi zdi zelo pomembno; to področje me tudi zanima. Za društvo sva z ženo v nemščino prevedla zgibanko o gradeški sušilnici sadja in društvenih prireditvah, postopke pridelave prosa, opis eksponatov na razstavi starega orodja in drugih zanimivosti na Gradežu ter zgibanke s povabilom na obisk ali sprehod po vasi. Poleg tega rad zahajam v sušilnico sadja, kjer se ob delu ali zabavi družimo z drugimi člani in članicami.
V našem društvu med drugim delaš kot vodnik po vasi, bil pa si tudi dolgoletni vodnik po Turjaškem gradu. Kako se je začela ta tvoja »služba«?
Še pred delom v DOD. Ko sva se z ženo vrnila v Slovenijo, sem se zelo dolgočasil. V Nemčiji sem bil v športnem klubu zaposlen sedem dni v tednu po 12 ur. Spraševal sem naokoli, kje bi dobil kako delo. Slučajno sem srečal takratnega predsednika TD Turjak Jožka Murna, katerega hči je v gradu pobirala vstopnino, in povabil me je k sodelovanju. Poleg pobiranja vstopnine je bilo nato moje delo tudi vodenje po grajskih prostorih.
Vsi, ki smo te na gradu kdaj gledali in poslušali, se spomnimo, da si razlagal z nepopisno vnemo in navdušenjem. Kako si pridobival bogato znanje o zgodovini gradu?
Užival je v svojem delu na gradu.Na začetku mi je bilo nelagodno, ker tematike nisem dobro poznal. Znanje sem najprej pridobival od domačinov. Večkrat sem se pogovarjal z Vero Mavrovič, ki mi je posodila knjigo Auerspergi: po sledeh mogočnega tura avtorja Mihe Preinfalka. Bil sem na predstavitvi te knjige v Avstriji in avtorja tudi osebno spoznal. Kadar so bila kaka zanimiva predavanja o Turjaškem in drugih gradovih, mi je sporočil, da sem se dogodkov lahko udeležil. Enkrat na mesec sem hodil na SAZU, kjer smo obravnavali različne gradove; o gradovih na Slovenskem sem si pridobil precej knjig. Miha Preinfalk me je kot enega od vodnikov tudi intervjuval pred izdajo monografije Grad Turjak, ki je izšla v dveh zvezkih in katere sourednik je bil (poleg Mije Oter Gorenčič in Renate Komić Marn). Proučil sem še druge knjige in članke, ki jih je sam ali s soavtorji napisal Preinfalk, med drugim Turjaško knjigo listin 1 (Listine zasebnih arhivov Kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov)) in 2, katerih soavtor je Matjaž Bizjak.
Na 1. programu slovenske televizije je bila 21. novembra 2023 predvajana oddaja Jožeta Možine Pričevalci, v kateri sta bili gostji grofici Enrica in Gisella Beatrice Auersperg. Med drugim je Gisella, ki je bila na gradu tudi rojena, povedala, da jo je leta 2008 tam pričakal čuvaj Eugen, ki je bil zelo ganjen, ko mu je pokazala osebno izkaznico …
Res je bilo tako. Gisella je takrat z možem – mnogo let po odselitvi – prvič prišla na grad. Bil sem presenečen, navdušen in vesel, da sem jo spoznal. Ponosen sem, da sem njo in sestro Enrico v kapeli v Červinjanu, kjer so pri njuni babici živeli po odhodu s Turjaškega gradu, ob obletnici smrti njune mater celo nekako spravil. Njuna soproga sta bila oba vojaška častnika, vendar iz različnega dela Italije in se nista razumela, posledično pa tudi njuni družini ne najbolje.
Ni skrivnost, da ohranjaš osebne stike z družino Auersperg; nekatere člane si že pripeljal na naše društvene prireditve. S kom konkretno prijateljuješ ali se srečuješ?
Spoznal sem mnoge veje družine Auersperg. Največ stikov imam z Gisello in z njeno mlajšo hčerko, ki je s svojo družino tudi že prišla v Slovenijo. Na grad so kasneje prihajali še mnogi drugi člani družine Auersperg, iz Soteske, Kočevja, Avstrije, nazadnje iz Argentine in Urugvaja.
Ali se tudi obiskujete?
Gisella in njena hčerka sta me povabili v Červinjan in kasneje smo se še večkrat obiskali. V prisrčnem stiku smo; večkrat se pokličemo po telefonu, si voščimo za različne praznike; glede na naša leta si izmenjujemo izkušnje/težave z zdravjem … Poleg tega mi sedaj zaupajo, da posredujem, ko je treba urejati posamezne zadeve v zvezi z njihovo zemljo, ki so jo dobili nazaj po denacionalizaciji.
Sodeloval sem pri urejanju Auerspergove grobnice na Turjaku, za katero skrbi Gisellina sestrična iz Salzburga. Nazadnje so tam leta 2019 pokopali ženo grofa Engelberta Auersperga, ki je bil pokopan že leta 2003. V grobnici so zdaj tri žare in sedem krst. V turjaški kapeli na pokopališču pa še lahko vidimo stekleno posodo z ohranjenim srcem grofa Hanna Auersperga.
Eugen z Auerspergi iz Južne Amerike.
Grofici sta v intervjuju povedali, da je bilo življenje na gradu za majhnega otroka zelo dolgočasno. Kako pa je bil ogled gradu zanimiv za naše otroke?
Hodil sem na tečaje za vodnike; študiral sem psihološke pristope in tehnike, kako prikazati posamezne vsebine odraslim in otrokom, da zbudiš njihovo zanimanje. Da se otroci niso dolgočasili, sem pripovedovanje popestril z zgodbicami; občasno sem moral spremeniti ton glasu, malo zapeti … Imel sem nekaj rekvizitov pri vodenju, zgodbice sem si kar sproti izmišljal. Vedno pa sem želel povratne informacije, kako so bili zadovoljni, zato sem imel knjigo vtisov, da sem lahko prebral njihove pripombe in pohvale.
V Dalmatinovi kapeli.Kako dolgo si delal na gradu?
Kar štirinajst let, v letih 2005–2019. Najprej sem, kot sem že omenil, prodajal karte; kasneje sem bil eden od vodnikov, sicer brez licence, ker jih takrat še ni bilo; v bistvu pa sem bil kar oskrbnik gradu, tako rekoč »deklica za vse«.
Urejal sem okolico in parkirišče, kosil travo, pospravljal smeti. Skrbel sem za ogrevanje; tam sem bil vse dneve, včasih tudi ponoči. Organiziral sem redarje ob porokah in pospravljal za njimi. Pomagal sem tudi negovati pohištvo in drugo opremo.
Boris Zore, nekdanji direktor JZTK in dolgoletni predsednik DOD, je dejal: »Grad bi bil zaraščen in skoraj neviden, če ne bi bilo Eugena.« (op. a.)
Se spomniš kakega zabavnega dogodka ali zanimivih obiskovalcev na gradu, ki so ti posebej ostali v spominu?
Večkrat so na ogled prišli ljudje, ki so na gradu delali kot lovci, čuvaji, gospodinje … (ali njihovi sorodniki) in pripovedovali o dogodkih, povezanih z družino Auersperg. Otroci na gradu so znali slovensko. Gisellina in Enricina teta je vaškim otrokom vedno delila bombone. Zabaven dogodek, ki sem ga izvedel, je povezan z zadnjim Auerspergovim psom, bernardincem Jupijem. Ko je skozi vas nosil košarico z malinami, so pred njega spuščali mačko, da je košarico spustil, vaški otroci pa so prišli do malin.
Velik vtis so name naredili vsi obiski članov družine Auersperg. Eden izmed njih, iz Soteske, se je tako navdušil nad Preinfalkovo knjigo, da jo je prevedel v nemščino, meni pa je en izvod poklonil s posvetilom.
In kako se je delo tam končalo?
Grad je bil najprej v neuradnem upravljanju TD Turjak; nato je zanj (tudi neuradno) skrbel Lokostrelski klub Turjak; šele leta 2007 je bila sklenjena tripartitna pogodba med našo občino, ministrstvom za kulturo in javnim zavodom Trubarjevi kraji (JZTK) o upravljanju gradu. Leta 2015 je bil JZTK ukinjen; občina je upravljanje gradu predala nazaj ministrstvu za kulturo. Skrb za grad je prevzel KUD Primož Trubar; po pogodbi sem ga še naprej vzdrževal, vendar nisem bil več vodnik. Država je iskala novega najemnika, ki je grad prevzel leta 2019. Takrat sem vrnil vse ključe in moje delo tam se je končalo.
"Iz pripovedovanj sem izvedel, da so bili Auerspergi med ljudmi priljubljeni."
Potem si se verjetno še bolj posvetil delu v DOD, ki bo letos praznoval dvajseto obletnico. Sodeluješ na vseh prireditvah, v čistilnih in drugih delovnih akcijah, na sestankih upravnega odbora ... Doma moraš skrbeti za ženo Alenko, ki ima mnoge zdravstvene težave, pa za rože, ptičke, veverice; obnovil si hišo, rad fotografiraš in še marsikaj. Kako najdeš čas za vse in od kod ti toliko energije pri skoraj 82 letih?
Želim, da se ohranja naša bogata dediščina. Zato zbiram članke o naši preteklosti, o različnih dogodkih, tudi v povezavi z Auerspergi. Iz knjige Borisa Kuharja Izumirajoči svet vasi sem zbral izvlečke vseh običajev in navad iz življenja na Gradežu in v okoliških vaseh. Tudi za okolico ves čas skrbim. Ne grem mimo gradu, ne da bi pobral kako smet; tudi na ekološkem otoku sortiram smeti. Skratka, ni mi vseeno za naše okolje in za našo zgodovino, za to, kar bomo zapustili zanamcem.
Naj se še malo vrneva na grad? Verjetno ti je všeč, da bo celovito obnovljen. Kaj misliš o mnenju grofic, ki se seveda tudi zelo veselita obnove, da bi vsaj eno sobo poimenovali po tamkajšnjih nekdanjih prebivalcih, npr. po njunem očetu Herbardu, za katerega vemo, da je zelo podpiral naše protestante? Imel se je za Slovenca; dva Enricina otroka si želita slovensko državljanstvo ...
Seveda se veselim obnove gradu. Iz pripovedovanj sem izvedel, da so bili Auerspergi med ljudmi priljubljeni. V njihovi družini je bila bolničarka, ki je vaščanom pogosto pomagala. Mnogi so na gradu dobili delo. Ker so prvi imeli avto v teh krajih, so vaščanko, ki jo je pičila kača, peljali v bolnico. Šolo na Turjaku je dal na lastne stroške leta 1901 sezidati grof Leo Auersperg, na območju njihovih nekdanjih hlevov pa – zanimivo – sedaj stoji nova turjaška šola. Nimam nič proti, če bi opremili spominsko sobo, posvečeno družini Auersperg.
Ali pogrešaš delo, ki si ga tam opravljal?
Ne, ko sem začel pisati spomine, sem se od tega odtujil. Novemu najemniku sem predal mnogo gradiva, toda takega vodenja, kot je bilo takrat, po gradu ni več, ker ima najemnik pač drugačen koncept. Moje sodelovanje ga ne zanima, vendar to spoštujem.
Dela mi ne zmanjka. Nekaj aktivnosti sva že omenila; poleg tega ne sodelujem le v upravnem odboru DOD, ampak še v upravnem oziroma nadzornem odboru TD Turjak in KD Marij Kogoj; sem tudi član društva Lützelflüh (uradno: Kulturni most med občinama Velike Lašče in Lützelflüh; naša občina in to švicarsko mesto sta namreč pobratena – op. a.). Moje življenje je dovolj izpolnjeno; imam dovolj dela; poleg tega mi tudi energija počasi peša.
Zdenka Zabukovec
Društvo za ohranjanje dediščine
Foto: osebni arhiv in arhiv DOD
