Po letih pometanja pod preprogo romske problematike je naposled počilo in država bo morala prisluhniti tudi občanom, ki imajo z njimi vsakodnevne stike. Nepričakovana afera je v ospredje izstrelila tudi župana Ribnice Sama Pogorelca, ki pravi, da bo šel v urejanje odnosov z Romi do konca.
Začniva kar z aktualno tematiko, ki je romska problematika. Česa gospe in gospodje v Ljubljani ne razumejo, ko ponavljajo mantro o integraciji?
Gospe in gospodje v Ljubljani marsičesa ne razumejo oziroma nekateri celo nočejo razumeti teh zadev, kajti, kot kaže, ta kaos, ki prevladuje na področju romske problematike ali pa na področju romskega življenja, enostavno nekaterim zelo ustreza. To povem kar neposredno.
Zakaj bi jim to ustrezalo?
Če imamo kaos, se tega področja kaj dosti ne kontrolira. Predvsem tukaj mislim na nevladne organizacije, ki – v narekovaju – pomagajo reševati romsko problematiko. Dejansko država razpiše visoka sredstva za nevladne organizacije, ki naj bi reševale to problematiko. Papir prenese marsikaj, vendar integracije na terenu ni. Nihče ne spremlja in meri njihovih rezultatov in ali ima njihovo delovanje sploh kakšen vpliv oziroma učinek. Vsi opažamo, da nekih korakov naprej k integraciji ni. Nasprotno, dogaja se nam, da nekateri Romi zahajajo v kriminal, v preprodajo orožja, v preprodajo drog, v preprodajo avtomobilov in ostalih premičnih zadev; veliko je kraj in tako naprej. To zagotovo ni pot k integraciji. Potem so težave tudi na trgu dela, kajti mislim – to posebej poudarjam –, da je Slovenija preveč socialna država. To sem izpostavil tudi v TV oddaji Tarča, da v končni fazi šestčlanska družina, ki je prijavljena na sociali, ali pa šestčlanska družina, kjer sta starša zaposlena (za minimalno plačo), da je konec meseca razlike samo 200 evrov. Pri tem izračunu pa ni bila upoštevana pravica do enkratne socialne pomoči, ki jo prejemajo enkrat letno. Centri za socialno delo na tem področju opravljajo slabo delo. Poleg tega ni nobenega nadzora nad porabo enkratne pomoči. Konkreten primer v Ribnici je bil, da je romska družina zaprosila za sredstva v višini 1200 evrov za strešnike. Transfer je bil izplačan, strešnikov pa še danes ni na strehi. Nezadovoljen sem tudi s tožilstvom. Na področju romske problematike nas je šestnajst deležnikov in lahko rečem, da smo edino policija in občine lahko ocenjene z dobro tri, kar pomeni, da imamo tudi mi še nekaj rezerv. Toda dokler ne bodo ostale inštitucije oziroma ostalih štirinajst deležnikov začelo dobro opravljati svojega dela, tudi mi ne moremo napredovati, saj je večina ukrepov vezanih na zakonodajo.
Odstotek romskih otrok v južni in jugovzhodni Sloveniji, ki konča osnovno šolo, je katastrofalno nizek. Zakaj ta podatek ni dovolj poveden, da način integracije zadnjih 30 ali 40 let pač ni bil uspešen in da je treba spremeniti pristop?
Zelo dobro vprašanje in zelo dober pomislek. Vsi smo se v osnovni šoli trudili, da bi bili čim boljši, da bi bili uspešni, saj smo imeli cilj končati šolanjem, si želil opravljati določen poklic, se zaposliti, si ustvariti dom in rasti. Žal je pri Romih pogled na svet drugačen, pa za to niso krivi sami, ampak sistem socialne države. V izobrazbi ne vidijo dodane vrednosti, ker delo ni vrednota. Zakaj? Matematika je jasna. Veliko otrok, zelo majhno vlaganje v njih, neizterljive globe in prekrški …, vse to privede, da Romi končajo izobraževanje v petem ali šestem razredu, da ni nikakršne želje da bi se zaposlili, ker se delati ne izplača. Pravi čudež se zgodi, da kdo zaključi vseh devet let, kar je skrb vzbujajoče. To je potrebno rešiti takoj in to je hitro rešljivo.
Konkretno je težava pri dveh ministrstvih: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve ter Ministrstvo za izobraževanje
Vrtimo se v začaranem krogu. Če ni šole, ni izobrazbe, ni dobre službe in posledično ni perspektive. Rešitve z danes na jutri ne bo, ker potrebuješ 15 let, da pridobiš neko izobrazbo, ampak mi se zdaj pogovarjamo samo o minimumu, osnovni šoli, kje je šele pridobitev nekega kvalifikacij za nek poklic.
Tako je, potrebovali bi neko poklicno usmeritev, zakaj pa ne bi bili tudi denimo inženirji, ampak tudi na to vpliva zgrešena socialna politika. V teh okoljih je otrok žal denar in to bi se moralo spremeniti. Romi za svoje otroke ne skrbijo na tak način kot ostali državljani; skrbništvo je na zelo tanki meji. Zato predlagam, da bi vsi državljani prejemali otroški dodatek za prva dva otroka, vsak naslednji pa bi prinesel bistvene davčne olajšave. Tako bi hkrati spodbujali rodnost, ker se vsi zavedamo, da je naša demografska slika zelo slaba,
in spodbujali bi delo, ker bi bile olajšave vezane na prihodke od dela.
Vlada ustanavlja komisije, podkomisije; okrepili naj bi policijsko prisotnost, kadrovsko ojačali Centre za socialno delo … So to ukrepi, ki lahko vodijo do izboljšanja razmer? In ali so v sozvočju s tem, kar ste se dogovorili na sestanku z Romi?
Bojim se, da ne. Vsaka skupina in podskupina spet potrebuje nek čas in potem se bomo spet vrteli v krogu. Če bi vlada imela resen interes, da se to področje uredi, ker urediti se da, bi morala odpraviti ozka grla. Tu pa vemo, da je problem pravosodna veja oblasti, konkretno tožilstvo. Večkrat se je izkazalo, da je problem v izobraževalnem sistemu in v socialni politiki in v delovanju trga dela. Če pa bi želeli reševati akutne probleme, kot je porast kriminala, potem za to ne potrebujejo podskupine; dovolj je, da se usedejo predstavniki notranjega in pravosodnega ministrstva in naj pripravljavcem zakonodaje povedo, kaj potrebujejo za ureditev zadev. Če znajo meni povedati, bodo znali tudi njim. Naj najdejo skupno rešitev, ki bo v končni fazi veljala za vse. Saj ne govorimo tukaj samo o Romih, govorimo o celotnem sistemu.
Kaj ste se vi v resnici na tem sestanku dogovorili z Romi? Glede na to, da so nekaj časa potem še grozili, ne vem, ali vam še grozijo, bi rekel, da kakšnega trdnega dogovora ni bilo.
Na sestanku so bili prisotni tudi predstavnik iz Zveze romske skupnosti Slovenije, konkretno Jožek Horvat Muc in predstavnika romskih svetnikov Darko Rudaš, Elko Hudorovac ter Fatmir Bečiri in seveda po en predstavnik iz treh ribniških romskih naselij. Jasno sem jim povedal, da
najbolj zamerim Zvezi romske skupnosti, ker v teh 30 letih za Rome ni naredila popolnoma nič. Romi so prepuščeni sami sebi. Pobirajo denar na raznih razpisih za nevladne organizacije, izplena pa ni. Glede pritiska za pitno vodo, ki jo v Lepovčah imajo, v Goriči vasi in v Otavicah pač ne, kajti tam so uzurpirali kmetijska zemljišča, sem bil povsem jasen, da vnaprej nekih želja ne bom izpolnjeval, ker to ni garancija, da bo zato integracija kaj boljša. To se je izkazalo v Novem mestu; to se je izkazalo še kje drugje, zato sem jim dal predlog, da romska skupnost skupaj s temi tremi romskimi naselji izvede ločen akcijski načrt integracije. Hitri ukrepi, srednjeročni in dolgoročni. S hitrimi ukrepi si predstavljam popis vseh otrok, bodisi vrtčevskih bodisi osnovnošolskih, in da gredo takoj z 2. septembrom v vrtec oziroma šolo. Starše je potrebno ta čas opolnomočiti z raznimi programi, ki naj bi jih imele vse te nevladne organizacije pripravljene, čeprav tega na terenu do sedaj ni bilo videti. Kot hiter ukrep vidim tudi, da bi vsaj moški začeli s 4-urnim delavnikom in da v Otavicah omejimo območje uzurpacije zemljišč. Potem pa se lahko pogovarjamo o legalni rešitvi zagotavljanja vode. Vendar ne prej, dokler ne bodo predstavili rešitve in jih tudi izvedli, kajti z Romi se lahko veliko pogovarjaš, bolj malo pa se izvede. Upam, da bodo to prakso spremenili.
Romska problematika je zdaj pljusknila v javnost, ker so Romi v Kočevju pretepli policiste, a je zdaj vsa medijska pozornost na razmerah v Ribnici, kjer so piarovsko spretno zgodbo že na začetku prodali kot boj za pitno vodo. Kako komentirate takšen razvoj dogodkov?
Zdaj že zelo dobro poznam vse te njihove zgodbe in tukaj žal spet ne morem mimo nevladnih organizacij. Romi imajo cel kup svetovalcev iz teh organizacij; v tem primeru pa je šlo za nekaj posameznikov, točno vem katerih, ki podpihujejo Rome in vnašajo nemir. Tudi sicer jih kupijo z nekimi bombončki ali pa jim obljubljajo neko upanje. Romi seveda poprimejo, kajti zdi se jim super, da imajo nekega zaveznika, vendar to še zdaleč niso njihovi zavezniki. In ta oseba je, kot kaže, videla, da lahko s tem odvrnejo medijsko pozornost od tistega kaznivega dejanja. Po eni strani sem jim prav hvaležen, da smo v končni fazi lahko nalili čistega vina celi državi in vladi. V tej zgodbi bom vztrajal do konca, dokler vseh stvari ne razčistijo.
Želja občine in lokalnih podjetnikov je, da bi se industrijska cona širila tudi na področje, ki ga zdaj zasedajo Romi. Ali napetosti izhajajo tudi iz iskanja nadomestne lokacije?
Napetosti izhajajo iz več razlogov; zagotovo to ni bil samo ta pretep ali pa ta voda, ki jo tako radi poudarjajo. Dejstvo je, da se ostali državljani počutijo drugorazredni tudi zaradi lahkotnega prejemanja socialne pomoči; veliko delovnih državljank in državljanov ne izkorišča teh možnosti. Potem so tu razne kraje, tako manjše v trgovinah kot tudi tiste, večje po domovih oziroma po raznih podjetjih. Potem je tu ravnanje z otroki in posledično neprimerno obnašanje otrok. In seveda uzurpacija zemljišč. Vse to vnaša v skupnost neke napetosti, nestrpnosti in nezaupanje. Verjamem, da se Romi počutijo izločene, vendar so si v veliki meri krivi tudi sami. Kriva je tudi država s svojo neprimerno politiko.
Preidiva še malo na druge teme. Prebivalci občin od Kolpe do Škofljice bi si strašno želeli boljšo sodobnejšo cesto, imenovano 3. A razvojna os, ampak zanjo pa država nima posluha. V čem je težava, v denarju ali dejansko v neki volji, želji, posluhu?
Mislim, da ni prave želje, kajti bil je čas, sploh v času prejšnje vlade, ko smo že videli smele načrte. Zdaj se je fokus obrnil stran od te regije. To me precej čudi, ker so na tem območju oziroma v teh občinah od Kolpe do Barja zelo dobri davkoplačevalci in uspešni podjetniki, ki
veliko prispevajo v državno blagajno. Preprosto ne razumem, da se po eni strani pogovarjamo o neki decentralizaciji, po drugi strani pa delamo vse prej kot to. Za konkurenčnost naših podjetnikov bi bilo prav, da bi imeli spodobne povezave. Če pa država ne misli resno z decentralizacijo, bi bilo prav, da ob tej osi zagotovi neka delovna mesta, da se ljudem ne bo treba voziti v Ljubljano. Kot spalna naselja so vse te občine čudovite, vendar je potrebno poskrbeti za skladen regionalni razvoj in da bodo lahko ljudje tukaj tudi ostali in da se bodo te občine razvijale. Ne razumem, kako se ob prenavljanju železniške proge pred nekaj leti železnica ni toliko posodobila, da bi vlak lahko vozil vsaj 100 kilometrov na uro in da bi pot od Kočevja do Ljubljane trajala največ 30 minut. Super je, da vlak vozi in kar nekaj uporabnikov ga uporablja, a to, da nismo znali poravnati enega ovinka in pohitriti proge, je bila velika napaka, ki vpliva tudi na gostoto cestnega prometa. Ko se vozimo skozi vašo občino, vidimo, da ste precej uspešni pri urejanju križišč, ki so sicer v resnici državna. Kakšen je recept, da pridete na vrh njihovega seznama? Na srečo se ta cikel še kar nadaljuje. Trenutno urejamo križišče z avtobusno postajo v Dolenji vasi; ravno zdaj smo podpisali pogodbo za sofinanciranje razširitve prehoda za pešce pri Dolenji vasi. Smo tik pred tem, da bomo končno dočakali tudi pločnik v Nemški vasi, ki je zelo potreben. V načrtu imamo še kar nekaj takih projektov. V praksi mi kot občina vnaprej pripravimo projekte, tudi te, ki so na državni cesti, kar potem vključimo kot naš delež sofinanciranja. Projekte skušamo potiskati naprej tako, da pripravimo projektno dokumentacijo, ki jo dopolnjujemo in usklajujemo z direkcijo in drugimi deležniki. Kjer je možno, vnaprej
kupimo tudi potrebna zemljišča in tako državo postaviti pred dejstvo, kajti čudovit izgovor je kdaj pa kdaj tudi to, da ni urejeno lastništvo zemljišč ali pa da nimajo projektantov in potem se zadeva ustavi. Mi skušamo odpraviti ta ozka grla. Lahko razumem tudi državo, ki ima 212 občin in zdaj še sanacijo poplav, zato skušamo čim več narediti sami, pridobiti razna soglasja in tako naprej. Seveda pa ne gre brez nešteto sestankov in prepričevanj. Zaenkrat nam gre res lepo, že šesto leto, za kar se zahvaljujem tudi moji ekipi.
V času vašega županovanja lahko vidimo, da je bilo kar veliko vlaganj v različno infrastrukturo. Kakšna pa je zdaj vaša vizija razvoja?
Lahko rečem, da smo investicijsko zelo napredovali, tako v cestno infrastrukturo, tudi v nekaj vodovodov, potem v družbeno infrastrukturo, kot je celovita prenova bazena, ureditev cone na Ugarju; sedaj se širi še obrtna cona pri Yaskawi, prizidek k osnovni šoli … Zdaj gradimo medgeneracijski center, ki bo srce naše Ribnice. Zdaj je zgrajena parkirna hiša za 64 vozil, zrasla pa bo še kulturna dvorana z do 300 sedežev, kavarna. V zgornjem nadstropju bodo prostori za medgeneracijsko sobivanje, kar pomeni, da bo v dopoldanskem času možnost za izvajanje univerze za tretje življenjsko obdobje za upokojence, ne samo ribniške, ampak tudi iz drugih občin. Popoldne bo na voljo tudi za osnovno šolo oziroma šolarje, ki si želijo nekega interaktivnega učenja. Potem še dve nadstropji, kjer bodo prostor najbrž dobil ribniški pihalni orkester; potem bodo prostori, ki bodo omogočali delo od doma, startup pisarne in tako naprej. To je največja investicija v zgodovini občine. Stala bo 9.100.000 evrov brez DDV, od tega smo 5 milijonov evrov uspešno črpali iz državnega proračuna. 740.000 evrov smo dobili iz Eko sklada, kajti gre za skoraj ničelno energijski objekt. Ni pa skrivnost, da pričakujemo še kakšen evro s strani države. Objekt bo obsegal več kot 4.000 m2 površin; s tem bosta Ribnica in celotna subregija dobili zelo lep in uporaben objekt. Strategija razvoja občine je tudi razvoj stanovanjske politike, na primer širitev stanovanjske soseske Hrastje, kjer bomo poskrbeli za komunalno infrastrukturo in za nova zemljišča.
Z nepremičninskim skladom, ki ga ima ZPIZ, bodo še v letošnjem letu pričeli graditi varovana stanovanja, tako da bomo poskrbeli tudi za starejše. Prodali smo zemljišče tudi za večstanovanjski objekt na Knafljevem trgu, kjer naj bi bilo tudi okrog 50 stanovanj, tako da bo ponudbe dovolj. Kmalu bo potekala javna razgrnitev občinskega prostorskega načrta, kjer bo tudi kar nekaj razvojnih korakov, konkretno širitev cone v Prigorici za podjetje Inotherm. Pogajamo se za nepovratna sredstva iz kohezijskih sredstev za vsaj eno kanalizacijo, konkretno v Hrovači. Adaptirali bomo kletne prostore zdravstvenega doma Ribnica, kjer bo nastal center za krepitev zdravje, fizioterapijo druge usluge za občine Ribnica, Velike Lašče, Sodražica in pa Loški Potok.
Bomo dobili v Laščah še enega družinskega zdravnika?
Morda pa le. Jaz na to gledam širše; v končni fazi nismo tako velike občine, da bi gledali na meje; potrebno je delovati v smeri, da bomo skupaj močni, da bomo lahko obdržali te storitve, in srčno upam, da nam uspe to ohraniti. Ni pa vse odvisno od županov, čeprav sem veliko napora tudi vložil tudi v to, da smo pridobili okrepitve v Ribnici, vendar sta država in naš zdravstveni sistem tista, ki nas nekako držita na nitki.
Prej ste omenili tudi Yaskawo. Kot kaže, jo bo Kočevje privabilo oziroma vam jo bodo speljali. Za vse župane je verjetno najbolj pereče vprašanje, kako privabiti investitorje. Kakšna je na tem področju vaša politika?
Drži, da je v letu 2016 občina naredila veliko napako, ker ni priskrbela dodatnih zemljišč za širitev tega podjetja. Direktor Hubert Kosler mi je večkrat dejal, da podjetja ne bi selil, če bi bila takrat takšna pripravljenost, kot jo kažem jaz. Ne želim več kazati na nikogar s prstom; meni je žal; je pa vedno tako, da se potem ponudi kakšna druga priložnost, zato pa gremo sedaj v urejanje, predhodno urejanje te industrijske cone, kjer bo možnost za nova mikro, mala in srednja podjetja. Mimogrede, ravno smo za to cono pridobili nepovratna sredstva, tako da bomo širitev izvedli v veliki meri s temi sredstvi. Ne smemo pa pozabiti, da imamo v Ribnici še vedno močne gospodarstvenike in podjetja, kot so Inotherm, Inles, Riko hiše in Riko Kori, Andotehna, podjetja, ki se ukvarjajo z lesom … Vsa ta podjetja potrebujejo podizvajalce in tvorijo močno hrbtenico naše občine. Pustimo pa se presenetiti; morda pa nas tudi še g. Kosler, s katerim imava zelo dobre odnose, tudi preseneti še s kakšno dejavnostjo.
Na mizi je tudi ideja o skupni občinski upravi, kjer bi manjše občine, kot je velikolaška, lahko črpale določene storitve občinskih uprav. Kaj bi lahko Ribnica ponudila več kot na primer Kočevje, ki se tudi ponuja za nudenje teh storitev?
Imamo ustanovljeno skupno občinsko upravo, kjer je tudi občina Velike Lašče pomemben deležnik. Menim, da ta občinska uprava zelo dobro deluje glede na razpoložljive resurse. Ravno zdaj z razpisom iščemo pravnika. Nikogar ne želim blatiti, ampak skupna občinska uprava Ribnica res poskrbi, da je delež izvedb korekten za vse občine. Tukaj moram pohvaliti tudi vodjo gospo Piko Ajdič Francelj, ki za to skrbi. Zagotovo možnost nadgradnje; verjamem, da bo Velike Lašče počasi zanimala tudi civilna zaščita, za katero imamo kader že na skupni občinski upravi. Tako da mi smo za vse te stvari odprti in predvsem je želja, da nismo skupna občinska uprava samo na papirju, ampak da dejansko funkcioniramo. Tudi kar se tiče deleža participacije, mislim, da je ugoden za Velike Lašče.
Morda je premalo skupnih projektov, morda povezovanja na razpisih in podobno med našima občinama?
Moram se strinjati z vami. Zagotovo so tu priložnosti tudi za kakšen subregijski projekt. Mislim, da smo vsi župani še zmeraj ujetniki razmišljanja, da je potrebno najprej pri sebi pogasiti. Zagotovo imamo vsi še veliko rezerve. Res pa je, da do sedaj niti nismo vedeli, kam bo šla ta finančna perspektiva. Poleg tega je težava tudi to, da Velike lašče sodijo v LUR, to je ljubljansko urbano regijo, medtem ko so Ribnica, Sodražica in Loški Potok del razvojnega centra Novo mesto. Zato je težko speljati nek pilotni projekt. Na kohezijskem področju pa imamo precej skupnih področij, zdravstvo, policijo in druge.
Imate kakšne informacije, kako kaže s prenosom upravne enote iz Ljubljane v Ribnico?
Najnovejših informacij nimam. Imam pa dobre odnose z ministrom za javno upravo Francom Propsom. Tudi načelniku upravne enote sem povedal, da si želimo imeti močno upravno enoto in da vključimo tudi vašo občino. Vaš župan Matjaž Hočevar, načelnik UE Ribnica Kristjan Košir in jaz si prizadevamo, tako da upam, da se bo ta prenos zgodil čim prej. Si pa tudi sam želim neke informacije, kajti tudi od tega je veliko odvisno, kako bo s prostori. Zdaj je upravna enota v isti stavbi kot skupna občinska uprava. Če bo pač potrebno zagotoviti prostore, lahko skupno občinsko upravo selimo v novi medgeneracijski center. Samo morajo povedati, kaj potrebuje upravna enota.
Kako bi ocenili sodelovanje z vlado?
Pogrešam več komunikacije. Pa ne zato, da bi se zdaj kamorkoli pozicioniral, ampak enostavno bi želel več operative, več konkretnosti; tudi želel bi si, da bi vlada prepoznala, da nismo župani in občine nebodigatreba, ampak da smo ljudje s terena, ki poznamo probleme in imamo tudi neke rešitve na tem področju. Žalosten sem in zaskrbljen, da se vsako leto borimo za tisto povprečnino. Vemo, da gredo vse cene navzgor, občinam pa naloge ostajajo. Mislim, da bi morale biti povprečnine, sploh v naših občinah Lašče, Loški Potok, Sodražica, Ribnica, veliko boljše, da bi res lahko govorili o skladnem regionalnem razvoju. Torej, zaenkrat lahko rečem, da je bilo sodelovanje pod prejšnjo vlado boljše, si pa želim, da bi tudi ta vlada spregledala in da bi videla, da smo občine tiste, ki smo jim lahko v veliko pomoč in da lahko tudi marsikaj naredimo.
Nenaden pojav romske tematike vas je naredil tudi prepoznavnega na nacionalni ravni, kjer ste razen morda v Ljubljani poželi precej dober odziv tako levo kot desno od sredine. Ali vas tako kot nekdanjega župana Kočevja Vladimirja Prebiliča mika politika na državni ali evropski ravni?
Romske problematike sem resno lotil z namenom, da res nekaj naredimo. Mediji so to začutili in hvaležen sem vsem tistim, ki poročajo korektno in konkretno, kajti tudi oni so pomemben faktor, da bomo na tem področju napredovali. Kar se mene tiče oziroma moje nadaljnje politične ali kakršnekoli kariere, pa sem ravno sredi mandata župana, ko se še nisem čisto odločil, kako in kaj naprej. Vsak človek si želi rasti še naprej; seveda so priložnosti tudi še v občini Ribnica; dela je še zelo veliko, videli pa bomo, kam nas bo ponesla pot. Zdaj je mogoče o tem še malce preuranjeno govoriti, a bom rekel tako: nikoli ne reci nikoli.
