Smo sredi volilne kampanje za volitve poslancev v evropski parlament (EP). Zakaj ste se odločili za kandidaturo in kakšne cilje ste si ob tem zastavili?
Kot je že pred mnogimi leti dejal Ivan Oman, vsakdo, kdor gre na volitve, gre za to, da zmaga. Želel bi si, da bi dobili vsaj en mandat in vstopili v EP. Temeljna vzgiba za kandidaturo sta na dveh ravneh, in sicer raven naših poslank in poslancev v Bruslju in raven EP v odnosu do geopolitičnih igralcev, predvsem Rusiji, ZDA in Kitajski. Ugotavljam, da naši predstavniki v EP izvažajo predvsem domačo politiko; ogromno je prepiranja in medsebojnega obtoževanja. Tudi v tej kampanji pogovor pogosto teče o tem, kaj je gospod Janša rekel in česa ni rekel, ampak EP ni primeren prostor za to debato. Predvsem pa zmanjka prostora in časa za pogovor o vsebinah, ki pa so evropske, kot so energetska varnost, migracije, odnos EU do kriznih žarišč, vojne v Ukrajini in Gazi. Teh vprašanj nihče ne naslavlja. Moj namen je, da v Evropi govorimo o evropskih zadevah in da smo proaktivni s svojimi predlogi. Napačno je namreč razumevanje, da je Slovenija zaradi svoje majhnosti brez teže v EU. Sam delujem tudi v Svetu Evrope in vem, da ni najbolj pomembno, koliko prebivalcev ima neka država, ampak kako kvalitetne predstavnike ima v institucijah. Tako majhna država, kot je Malta, ima predsednico EP; imeli smo že predsednika evropske komisije iz Luksemburga. To je dokaz, da je mogoče prodreti na evropski ravni, če znaš, zmoreš in si želiš. Zato sem se odločil za to kandidaturo.
Imamo tudi predsednika UEFA …
Res je …
S kvaliteto oziroma znanjem gotovo lahko tudi majhne države dobijo vidne predstavnike. Bolj je vprašanje, koliko besede pa dejansko imamo ob interesih Nemčije in Francije.
Drži. Ampak ko se veliki igralci med seboj pogovarjajo, so velikokrat nezmožni novih idej, ker so ujeti v neke svoje igre. Slovenija bi lahko velikokrat ponudila neko svojo idejo, ki bi jo potem posvojili veliki igralci. Oni bi lahko rekli, saj to ni naš predlog; predlagala ga je skupina manjših držav, mi pa smo se le priključili temu. Na primer Nemčija ne more prva priznati Palestine, lahko pa se pridruži neki pobudi, ki je bila pripravljena drugje. Tu vidim veliko priložnost za bolj aktivno držo Slovenije.
Evropi je potrebno vrniti dostojanstvo, ker že dolgo časa igra igro drugih. Včasih se zdi, da je le podaljšana roka ZDA, kar ni prav. Včasih igra s Kitajsko, včasih pa proti. Na tem področju vidim veliko možnosti za izboljšave, da spremenimo te ustaljene prakse.
Vsaj od covida-19 naprej je občutek, da globalni red doživlja krizo za krizo, konflikt za konfliktom. Hkrati pa opažamo, da Evropa nima odgovora na zapletena vprašanja in da nima moči oziroma ideje, kako ustaviti konje. Od kod izvira ta nemoč in brezidejnost?
Manjka nam dobrih in vizionarskih voditeljev. Imamo mnogo politikov in malo državnikov. Torej veliko je ljudi na funkcijah, ki se trudijo preživeti svoj mandat, malo pa je državnikov, ki vidijo dlje kot le štiri ali pet let naprej in so tudi dovolj pogumni, da naredijo tudi kakšno potezo, ki ni popularna, vendar je nujna za napredek. Včasih smo imeli velike državnike, kot so Adenauer, Schuman, Kohl, Mitterrand, Churchill … Takih ljudi danes v politiki ni več. Drug problem pa je, da države članice igrajo grdo igro, ker vsaka brani le svoj interes. Na primer Francija se kar naprej zapleta v afriške konflikte, neke druge države pa se zapletajo v druge stvari in to ni dobro za prihodnost EU. Tudi tem državam bo treba enkrat povedati, da kršijo mednarodno pravo. Zato ima Slovenija pomembno prednost, ker nismo nikoli v zgodovini nikogar okupirali in izkoriščali. Ravno obratno, bili smo okupirani in izkoriščeni, zato lahko iz izkušenj povemo, da je to sprevrženo početje.
Ko ste ravno omenili Afriko. Tam že dlje časa dejansko poteka vojna med velesilami. Nekdanji svetovalec Angele Merkel je nekoč dejal, da Kitajci in druge velesile pridejo v Afriko zgradit, pristanišča, ceste, železnice, bolnišnice itd., Evropa pa hodi pridigat, kako bi morali živeti.
To povsem drži. Ne moremo skriti evropske hipokrizije. Prisotnost Francije v Nigru ali Čadu kaže, da so tam zgolj zaradi zaščite svojih nacionalnih interesov. EU se prikazuje kot neka poštena, solidarna in vključujoča družba, ampak na terenu pa počne povsem drugače. Dokler bomo soustvarjali konflikte, ne pa jih reševali, bomo imeli težave. Dokler bodo tudi evropske multinacionalke izkoriščale afriške države, na primer nenormalne koncesije družbe Total v Nigerji za izkoriščanje nafte, nam ne bo nihče zaupal. Nihče pa nima poguma, da bi jasno povedal, da gre za kršenje mednarodnega prava, številnih sporazumov in ne nazadnje človekovih pravic. In res bo zelo pomembno, kako bo EU delovala v Afriki, ker danes je to igrišče za vse tri največje velesile ZDA, Kitajsko in Rusijo. EU tam nima veljave, ker nikoli ne naredi tega, kar obljublja.
"Napačno je razumevanje, da je Slovenija zaradi svoje majhnosti brez teže v EU."
Kako to stanje presekati, če pa imajo prej omenjene multinacionalke v Bruslju po nekaj deset lobistov na enega poslanca?
Zato potrebujemo poslanke in poslance z integriteto. Zadnjič sem bil šokiran ob novici, da ima kar 70 odstotkov evroposlancev registriran še nek s. p., kjer pobirajo denar od nekih svetovanj in lobiranj. V Sloveniji bi verjetno že gorel parlament, če bi se kaj takega zgodilo, tam pa je šlo mirno mimo. To so bolne prakse, da so nekateri služili tudi milijone na leto. Osebno bi rad takoj nastopil proti temu. V Svetu Evrope, kjer sedi 306 županov in drugih predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti iz 46 držav, sem bil zadolžen ravno za poročanje o integriteti in boju proti korupciji. V EP bo treba nujno spremeniti tovrstne prakse, doreči pravila delovanja in predvsem zvišati stopnjo integritete.
Nedolgo tega smo praznovali 20. obletnico vstopa v EU. Verjetno smo takrat pričakovali boljšo Evropo. Ali je bila z današnje perspektive vstop v EU prava odločitev?
Druge možnosti takrat pravzaprav nismo imeli in tudi odločitev se mi zdi povsem pravilna. Moram pa takoj dodati, da je bila to za nas velika priložnost, ki pa ni bilo dovolj izkoriščena. Če primerjamo napredek desetih držav, ki smo takrat istočasno vstopile v EU, vidimo, da so nekatere imele rast BDP 20 ali 25 odstotkov, Slovenija pa le 10. Razlogi za to pa so, da nismo imeli najbolj optimalnih predstavnikov v EU; naša politična elita se ni zavedala vseh priložnosti, ki bi jih lahko izkoristila, in prevečkrat smo s političnimi igricami onemogočili sami sebe. EU še vedno ponuja veliko priložnosti, a jih ne izkoristimo dovolj.
Z vidika župana lahko povem, da je implementacija kohezijske politike in črpanje sredstev iz tega naslova neučinkovita. Smo v tretjem letu sedemletne finančne perspektive, a denarja na razpisih skorajda ni. Ni dovolj, da ti je priložnost ponujena. Zgrabiti jo moraš in jo izvesti. Kandidiram tudi zato, ker sem sit poslušanja političnih elit, da EU nekaj od nas zahteva, da nam nekaj ne dovoli storiti, da nekaj ni mogoče narediti. Oprostite, jaz tega ne verjamem. Zato moramo tudi z vidika lokalne samouprave iti okoli domače politike do pravih informacij v EP in evropsko komisijo, ker jih tukaj blokirajo ali filtrirajo. Pogledati se bo treba v ogledalo in povedati, ali smo izkoristili vse priložnosti, ali jih nismo.
Na področju evropskih sredstev moramo nujno izboljšati sistem črpanja, ker se zdaj štiri ali pet let nič ne premakne, ob koncu finančne perspektive pa nastane panika in se denar meče v tiste projekte, ki so najlažji, in ne tiste, ki so najbolj potrebni. Poleg tega se potem pojavi izkrivljanje trga, saj je povpraševanje po izvajalcih neprimerno višje, kar vodi v visoke cene in posledično inflacijo. Tako da za počrpani denar dejansko dobimo manj, kot če bi izvajali projekte vseh sedem let po normalnih tržnih cenah. Ta sistem je zato škodljiv tudi z makroekonomskega vidika.
Marca je minilo tudi 20 let od vstopa v Nato.
Pri Natu je nekoliko drugače. To je edina organizacija, ki lahko Evropi zagotavlja določeno stopnjo varnosti, ker je edina operativna. Evropa sicer razvija tudi obrambno komponento, vendar je ta majhna, nerazvita in denarno podhranjena. Edina realna moč EU ta trenutek je koncept evropskih bojnih skupin. EU se je uspela dogovoriti za oblikovanje skupin za hitro posredovanje (Rapid Reaction Force). Ta evropska bojna skupina pa šteje 1500 vojakov, in to nam kaže, kakšna je evropska obrambna zmožnost. ZDA, ki imajo manj prebivalcev kot EU, brani 1,3 milijona vojakov.
Priznati si moramo, da smo Evropejci postali tako imenovani »free riderji«; vozili bi se na vlaku, ne da bi plačali vozovnico. Zato je Nato edini odgovor. Nato pa ne deluje zaradi Evrope, ampak zaradi ZDA. Finančni prispevek ZDA v zvezo je večji kot prispevek vseh ostalih članic. Četudi v Natu načeloma velja konsenzualno odločanje, pa je ob takem razmerju jasno, kdo ima glavno besedo. Če želimo v Evropi to spremeniti, bo treba spremeniti miselnost in začeti graditi svojo obrambo. Drugače bomo vedno samo del igre drugih.
"Evropska družba je postala varnostno nepismena in se zanaša, da bo za to poskrbel nekdo drug."
Po napadu na Ukrajino se je sicer nekaj premaknilo v tej smeri, ampak se zdi, da premalo in predvsem prepozno.
Nemški kancler Olaf Scholz je zdaj začel veliko vlagati v oborožitev; Poljska je dvignila izdatke za vojsko iz 2 na več kot 4 odstotke proračuna; veliko vlagajo tudi baltske države, torej denar zdaj ni problem. Težava pa je, da smo v zadnjih 50 ali 60 letih v Evropi razvili odnos, da ne verjamemo v vojaško reševanje konfliktov, ampak naj bi to potekalo skozi pogovor oziroma diplomacijo. To je sicer dobro, ampak zdaj pa imamo težavo, ker se na tak način ne da rešiti vseh problemov, kar nam danes lepo kaže Rusija. Evropa je prišla do spoznanja, da je treba imeti rešitev tudi za takšne situacije, zato denar zdaj ni težava in tudi orožja bo dovolj. Težava pa je, da nimamo ljudi, ki bi s tem upravljali. Nemčija lahko naredi 1500 tankov Leopardov II, ampak kdo jih bo pa vozil? Evropska družba je postala varnostno nepismena in se zanaša, da bo za to poskrbel nekdo drug.
Enako laž prodajajo slovenski politiki, ko govorijo, da je zdaj, ko smo v Natu, za našo varnost poskrbljeno. Washingtonska pogodba v 5. in 6. členu določa, da bodo članice prispevale k skupni obrambi, ne pa da bodo nekateri sedeli doma kavču, medtem ko bodo ameriški marinci skrbeli za nas. To je čista laž. Mi moramo sodelovati v tej zvezi, saj Nato nima vojakov. Nato ima infrastrukturo, mi pa moramo zagotoviti sile. Zaradi napačnih predstav politikov danes nihče več ne želi v vojsko, saj se ustvarja iluzija, da nas bodo branili oni drugi. Kateri oni, nobenih onih drugih ni.
"Tej vladi se pozna, da v njej sodelujejo ljudje, ki niso dolgo v politiki; ne razumejo kako funkcionirajo sistemi in preprosto premalokrat poslušajo."
Močno se oborožujejo tudi precej revnejše države zunaj EU, na primer Srbija. Čemu ta potreba po oboroževanju?
Razlogi so vsaj trije. Prvi je, da želi (p)ostati vodilna regionalna sila, tudi vojaška. To počne zato, da daje signal EU, da bo v primeru, če se želi z njimi iti neko politiko, morala EU nekoliko prilagoditi svojo politiko do Srbije. Pred vstopom v EU si želijo vzpostaviti poseben status, da jih ne bi jemali kot Moldavijo ali Bolgarijo. Drugi razlog za oboroževanje je, da je to velik posel. Ne bi se opredeljeval o transparentnosti njihovih nakupov, vendar je nakup orožja vedno velik posel. Tretji razlog pa je prestižne narave; mislim da sta se Hrvaška in Srbija zapletli v neko mini oboroževalno tekmo za najmočnejšo silo na zahodnem Balkanu. Toda izdatki za oboroževanje, ki ni nujno, imajo posledice za javne finance. Menim, da sta tukaj obe državi naredili napako in bodo to čutili njihovi ljudje.
Bojazen je predvsem ta, da v primeru, če imajo to orožje na razpolago, ni veliko ovir, da ga tudi uporabijo.
Res je. Enako je z ZDA. Če držiš v roki kladivo, potem je vsak problem žebelj.
Na volitve se podajate skupaj z zunajparlamentarno stranko Vesna. Zakaj ste se povezali ravno z zeleno stranko?
Razlog je preprost. Z njimi sem sodeloval že v času moje kampanje za predsednika republike. Gre za stranko brez korupcijskih in podobnih afer, kar je v Sloveniji prava redkost. Danes me je že strah prižgati TV, saj samo čakaš, kdaj boš izvedel za nov škandal. Menim, da moramo biti v primeru, če se želimo iti politiko, najprej mi čisti in transparentni. To Vesna zagotovo je, kar sem tudi sam zelo natančno preveril. Poleg tega tudi njihov program nagovarja tiste teme, ki so po mojem ključne za prihodnost Evrope. To so podnebne spremembe in varovanje našega okolja, prehranska varnost, energetska varnost in vodna varnost. Menim, da so ti problemi bolj pereči in bolj verjetni kot morebitna razširitev konvencionalne vojne v Evropo. Španija se sooča z največjo sušo v zgodovini države, zato bo njihovo kmetijstvo pridelalo pol manj hrane kot ob normalni letini. Vplive ekstremnih dogodkov smo čutili tudi ob lanskih poplavah v Sloveniji. In tega bo čedalje več, a o tem sploh ne govorimo. Pri tem pa je ključno razumevanje, da to ni problem levih ali desnih, ampak vseh, ki tu živimo. Boj proti podnebnim spremembam in za naravne vire bi nas lahko vse povezal; hkrati je to tudi poslovna priložnost. Prej ko se bo naše gospodarstvo temu prilagodilo, lažje nam bo.
Meni je bila zanimiva pobuda milijarderjev, da bi radi plačali več davkov. Torej ljudje, ki ne čutijo nobenega pomanjkanja, se zavedajo, da je to pomembno vprašanje. Zavedajo se, da je planet samo eden in da se tudi oni nimajo kam umakniti, zato je treba nekaj spremeniti v našem delovanju.
Se bojite, da bo zavedanje o pomembnosti teh vprašanj prišlo prepozno?
Zadnjič sem naletel na podatek, da v Evropi 95 milijonov ljudi živi na pragu revščine. Priznam, da me ja ta podatek šokiral. To pomeni, da bo te ljudi vsaka najmanjša sprememba dobesedno potopila. V EU smo vsaj do zdaj skušali to preprečevati s številnimi mehanizmi, vendar se nam lahko zgodi, da bomo EU znotraj požrli. Lahko se nam zgodi efekt severa proti jugu, ker bodo socialne razlike med bogatim severov in revnim jugom tako velike, da revni ne bodo imeli več kaj izgubiti in bo prišlo do velikega konflikta znotraj Unije. Ne razumem naših in drugih politikov, ki nočejo investirati v zeleni prehod. Kaj pa je teh nekaj milijard, ko pa jih letno v EU porabimo 70 milijard samo za sanacijo posledic podnebnih sprememb. Denar dajemo, da ostajamo na točki nič, nič pa za odpravljanje razlogov za podnebne spremembe.
Ali ta vaša kandidatura pomeni tudi, da imate ambicioznejše cilje v politiki? Lahko predvidevamo, da se boste bolj angažirali tudi v slovenski politiki?
Zaenkrat je zame ta kandidatura dovolj velika ambicija. Naj povem, da imam tudi precej podpore pri Zelenih Evrope (EGP). Tudi po pogovoru z njihovim vodilnim kandidatom imam dober občutek, da bi lahko hitro uspeli zagotoviti zaščito slovenskih interesov. Predvsem pa vidim možnost delovati v smeri, da Evropi povrnemo dostojanstvo. James Bond je sicer vedno pravil, nikoli ne reci nikoli.
Ob tem vam bo verjetno konkurenco delala druga zelena stranka, ki je napolnila listo z bivšimi kadri Gibanja Svoboda. Se bojite drobljenja glasov?
Živimo v demokraciji in vsak lahko kandidira na volitvah, vseeno pa je to nekoliko nenavadno. Gre za ljudi, ki so pripadali izraziti liberalni stranki, ki z zelenimi vsebinami nima popolnoma nič. Menim, da gre za manever jeznih ljudi, da bi se nekomu maščevali. Žal mi je, da so za ta namen izbrali ravno zeleno paradigmo, ki jo sam iskreno zagovarjam. Vseeno sem prepričan, da bodo ljudje znali prepoznati, kdo stoji za svojimi vsebinami in programom, kdo pa je tu z nekimi drugimi, pobalinskimi nameni.
Kako ocenjujete sodelovanje s to vlado na področju lokalne samouprave?
Odkrito povem, da bi si želel boljšega sodelovanja. Tej vladi se pozna, da v njej sodelujejo ljudje, ki niso dolgo v politiki; ne razumejo, kako funkcionirajo sistemi, in preprosto premalokrat poslušajo. Kot predsedujoči SOS (Skupnost občin Slovenije) ministrom vedno razlagam, da nas morajo uporabiti, ne pa da nas potiskajo na drugo stran. Lokalna samouprava je lahko v veliko pomoč državi, kajti če bo nam šlo dobro, bo šlo dobro tudi državi. Če pa nam ne bo šlo dobro, tudi državi ne bo šlo.
Tu bi se vrnil k evropskim sredstvom, ki jih precej s svojimi projekti počrpajo občine. A če občine nimajo možnosti učinkovito črpati tega denarja, bo slaba realizacija in se bo to poznalo tudi na državni ravni. Žal mi je, da je prepad med lokalno in državno ravnjo tako globok. Zdaj se ukvarjajo še s statusom župana in občutek je, kot da smo mi vsi nebodigatreba. Pozabljajo pa, da smo izvoljeni na neposrednih volitvah, torej na ime in priimek. Mi smo obraz vseh teh ljudi, ki so nas izvolili. Naša naloga je tem ljudem zagotoviti kvalitetne storitve in kvalitetno življenje.
"Župan sem že 14 let in lahko rečem, da glede na predhodnike tako kvalitetnega sodelovanja z vašo občino še nikoli nismo imeli."
Se lokalna samouprava sistemsko razvija v pravo smer ali pa bi potrebovali kakšne korenite spremembe?
Ob nastanku te vlade sem dal predlog, da bi v vlado vrnili resor za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Tako bi občine dobile vstopno točko za urejanje zadev na vladni ravni. Zdaj pa to poteka tako, da se moraš pogovarjati s šestnajstimi ministri, ki te pošiljajo od enega do drugega. Pri tem izgubljamo ogromno energije, časa in tudi denarja.
Potrebovali bi prevetritev naše lokalne samouprave in jo nadgraditi z regijami. Zdaj imamo vlado, ki zase ohranja ogromno vzvodov moči in denarja, na drugi strani pa zelo šibko finančno avtonomijo občin. Danes večino, okoli 60 odstotkov, prihodkov v proračun občin predstavlja povprečnina. To pomeni, da skorajda nimamo vzvodov za upravljanje s premoženjem in določanje davčnih obveznosti. Po smernicah OECD in evropske listine o samoupravi bi morale občine imeti večje možnosti same odločati o davščinah, taksah ipd. Vlada neko prepričanje, da župani in občinski sveti ne znamo voditi občin in da nas imajo zato raje bolj pod nadzorom, vendar je to napačno razmišljanje. Vsak premier bi moral biti srečen, da župani urejajo stvari na lokalnem nivoju in da ima več časa za pomembna vprašanja. Še v večjo pomoč bi mu bile regije, ki bi vlado odrešile balasta mikro menedžmenta. Morali bi slediti evropskemu načelu subsidiarnosti, da se odločitve sprejemajo na tistem nivoju, ki se ljudi najbolj tiče. Na regijski ravni bi se lahko odločalo o številu vpisnih mest v različne programe, o študijskih smereh in podobno. Zdaj pa na primer Kočevje doživi gospodarski preporod, mi razumemo, katere kadre bodo ti delodajalci v bodoče potrebovali, a potem minister v Ljubljani za to nima posluha.
A država ne želi nič slišati o regijah. Če boste pozorni, boste opazili vzorec podpornikov in nasprotnikov regijam. Ne glede na barvo so stranke, ko so v vladi, proti regijam; ko pa so v opoziciji, so za njih. Ko so na oblasti, se ne želijo odreči moči in vsak minister se potem trka po prsih, kaj je občinam priskrbel. Pozabljajo pa, da so bile te odločitev počasne, neracionalne in da so ovirale razvoj v občinah.
Veljate za enega bolj uspešnih županov. V vašem času se je precej popravila gospodarska slika v vaši občini. Kakšen je recept za uspeh?
Tega pa ne smem izdati, da me ne bodo vsi prehiteli (smeh). Moje videnje je takšno, da se župan ne sme ukvarjati s tem, kdaj je kdo prišel v službo in z vsakim metrom pločnika, ker potem umanjka osredotočenosti na pomembne zadeve. Te pa so v treh sklopih. Prvo je prostorsko načrtovanje in tu mora biti župan zelo angažiran in mora imeti vizijo razvoja občine. Če v prostor ne umeščaš stvari pravočasno, se zgodi, da dobiš investitorja, a mu ne moreš ponuditi prostora za delovanje. To se ne sme zgoditi.
Drug pomemben vidik je iskanje virov financiranja, torej razpisov in možnosti za sofinanciranje projektov. To vključuje tudi lobiranje, da si uspešen pri pridobivanju teh virov. In seveda moraš biti včasih tudi pogumen. Vi prihajate iz Velikih Lašč in dobro vem, kaj se pri vas dogaja glede nadomestila stavbnega zemljišča. Povišanje tega prispevka bodo ljudje najprej videli, kot da jim spet nekaj jemljejo. Tu pa je naloga župana, da pojasni, da nikomur nič ne jemlje, ampak samo ustvarja priložnosti za investiranje. Dvig tega prispevka pomeni samo, da bo imela lokalna skupnost boljšo infrastrukturo, ceste, vodovod, kanalizacijo in vse ostalo. To so določitve, ki niso popularne, a so dobre za vse. Tudi v Kočevju so bili vsi nesrečni, ko smo to dvigovali, ampak smo jim transparentno predstavili izračun, da bomo zbrali za milijon evrov več denarja. Za ta milijon pa bomo izvedli določene projekte in smo na koncu leta pogledali, ali smo jih izvedli ali ne. Ljudi ne moti toliko, da morajo plačati davek, ampak da potem ta denar ni transparentno porabljen. Ko pa to zagotoviš, slabe volje ni več.
Tretja pomembna stvar, s katero se mora ukvarjati župan, je iskanje poslovnih priložnosti. Državna gospodarska diplomacija deluje preslabo, zato tudi sam hodim do podjetij in jim ponujam investicijske pakete za naložbe v našo občino.
Ali je Kočevje zato postalo bolj zanimivo za priseljevanje?
Da. Od konstituiranja občine leta 1994 do pred dveh let smo beležili trend odseljevanja, v letu 2023 pa smo imeli 200 ljudi več. Zelo sem vesel, da se vračajo tudi ljudje, ki so se odselili, ker so prepoznali, da se lahko tu kvalitetno živi. Živimo v bližini neokrnjene narave; zagotovljena je varnost; veliko smo vložili v vrtce in šole, tako da smo privlačni tudi za mlade družine. Primerni smo tudi za starejše, saj imamo zelo dober sistem pomoči na domu.
Verjetno bi bila slika še boljša, če bi bile cestne povezave boljše?
Izsilil sem boljšo povezavo z vlakom, kar je precejšnja pridobitev. To, da je Kočevje povezano z glavnim mesto s kolikor toliko normalno železniško progo, je to pomemben psihološki vidik za naše občane, da nismo na koncu sveta. Zdaj je izziv, kako državo prepričati, da bi šla ta povezava do Hrvaške, ker najslabše je biti zadnja postaja na železnici. Uspešni bomo, če bomo imeli dovolj veliko težo, kar pa nam lahko da le uspešno in močno gospodarstvo. Pričakujem še dve ali tri večji investiciji v našo občino, ki bodo generirale dovolj veliko potrebo po teh povezavah.
Hkrati s tem se bo moralo začeti govoriti tudi o hitri cesti ali vsaj o obvoznicah okoli večjih krajev, ki so že dalj časa v načrtu.
"Podnebne spremembe, varovanje našega okolja, prehranska varnost, energetska varnost in vodna varnost so bolj verjetni problemi kot razširitev konvencionalne vojne."
Kje je problem v izgradnji hitre ceste od Ljubljane do Petrinje in potem povezave do Delnic? Je to Luka Koper?
Če bi imeli povezavo s pristaniščem v Reki, bi to gotovo imelo pozitiven učinek na naše gospodarstvo, saj je do tam le kakšnih 60 kilometrov. Vendar v Sloveniji spet razmišljamo ozko. Namesto da bi rekli, dobro, zaradi tega bo v Luki Koper malo manj pretovora, ampak bo zaradi tega v Sloveniji nastala in ostala veliko večja dodana vrednost, ker bodo tu zrasla nova podjetja, ki bodo imela multiplikativne učinke na vse gospodarstvo. Tovrstno tekmovanje, da drugega onesposabljamo, ni pravi način za razvoj. Dejstvo pa je, da brez podpore vlade te ceste ne bomo videli.
Kako poteka sodelovanje z občinami v vaši interesni sferi, vključno z našo?
To pa moram zelo pohvaliti. Župan sem že 14 let in lahko rečem, da glede na predhodnike tako kvalitetnega sodelovanja še nikoli nismo imeli. Seveda je še veliko za postoriti; moja ideja namreč je, da bi tudi z vašo občino in občinami vse do Kolpe ter tudi s kakšno z Notranjske ustanovili nekakšno mini regijo. Ne nujno v upravno-administrativnem smislu, ampak da bi skupno naslavljali težave, ker imamo pred seboj precej podobne izzive. Prepričan sem, da bomo skupaj bolj uspešni kot vsak posebej. Vaš župan se v te stvari zelo aktivno vključuje. Projekt, ki bi si sam želel, da bi ga kmalu izvedli, je projekt skupnih občinskih uprav. To ja za Lašče velik potencial. Trenutno ste v mini upravi z Ribnico, vendar mislim, da je tam še ogromno prostora za izboljšave. Želel bi si, da bi se temu projektu priključile tako Lašče kot Ribnica.
S tem bi vse občine razbremenile svoje proračune, ker država v skupni upravi sofinancira plače zaposlenih v višini 55 odstotkov. Druga prednost skupnih uprav je boljši servis za občane, ker predvsem manjše občine nimajo sredstev, da bi plačevale vse potrebne profile uradnikov. Tako bi vse občine dobile bolj operativne in kvalitetne uprave, kar je pomembno tudi za gospodarstvo. Tretji učinek takega povezovanja bi bila večja teža v odnosu do vlade ali koga drugega.
Pred vrati je tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga bodo manjše občine težko izvajale, zato se mi zdi tesnejše sodelovanje nujno.
Vsekakor pa je opazen preobrat v vaši občini, ker je tega sodelovanja že zdaj bistveno več; predvsem pa ni ideoloških sporov. Sam nisem član nobene stranke in včasih je to tudi problem, ker se nekateri preštevajo skozi strankarska očala. Dokler smo imeli v tej regiji čiste strankarske župane, so ti dobivali navodila iz centrale, zato je bilo kar težko sodelovati z njimi. Tega sedaj ni in se veselim tega sodelovanja tudi v bodoče.
