Vsi ga dobro poznamo: v preteklosti občinski svetnik, predsednik KUD-a Primož Trubar, igralec, povezovalec številnih prireditev, predsednik protestantskega društva, kandidat za župana, trenutno pa v vlogi direktorja Javnega zavoda Trubarjevi kraji. Matjaž Gruden.
Za nami je še eno poletje na Trubarjevini. Kako bi ocenil to poletno sezono z vidika obiskanosti, kakovosti in raznovrstnosti?
Prireditve v okviru Poletja na Trubarjevi domačiji ocenjujem kot zmagovito potezo, saj se zadnja leta obisk povečuje približno za 50 odstotkov vsako leto. Vidim, da so ljudje izjemno zadovoljni; lokacija je krasna; samo dež ne sme padati. Sledimo naši viziji, da predstavljamo zvrsti, ki tukaj v naših krajih niso ravno popularne, od opernih večerov do countryja, od jazza do latino ritmov, predvsem pa želimo predstaviti mlade in neuveljavljene skupine.
Katere pa so največje težave pri uresničevanju vašega poslanstva?
Zanimivo, večina obiskovalcev je od drugje; pogrešam malo več lokalne publike. Mogoče je to tudi posledica tega, da poskušamo z nekimi novimi zvrstmi, da se pri nas ne sliši harmonike, saj smo mnenja, da je harmonika pravzaprav že dovolj zastopana na gasilskih veselicah. Mislim, da mora
Trubarjeva domačija poskušati z drugačnim programom, verjetno pa bomo morali vsaj eno prireditev narediti tudi bolj za domači okus. Z obiskom, raznovrstnostjo in kvaliteto izvajalcev smo zelo zadovoljni; to potrjuje tudi rast obiska. Bomo pa morali glede na težave zavoda s finančnimi sredstvi uvesti kakšno prostovoljno vstopnino. Le tako bomo lahko izboljševali ponudbo in program.
Omenil si, da mogoče pogrešate več obiska domačinov, občanov. Kakšna je za občane dodana vrednost od dejavnosti?
Prvenstveno je naša naloga širiti vedenje o Trubarju in obdobju reformacije, ki je postavilo temelje za oblikovanje slovenskega naroda in tudi slovenske države. Večina obiskovalcev je tako šolskih skupin. Z našo osnovno šolo redno in lepo sodelujemo; moje skromno mnenje pa je, da tudi domačinom ne bi škodila občasna osvežitev znanja iz Trubarjevega časa.
Poleg tega je Trubarjeva domačija idealen prostor za obisk kakšnega dogodka ali kot družabni prostor v senci ali na soncu in ob pijači ali zgolj na sprehodu. Za naše občane je gotovo najbolj zanimiv obisk v družabnem smislu kot način preživljanja poletnih večerov ali kakšnega sončnega vikenda ali kvalitetne prireditve. V temeljnem smislu pa gre za zavedanje, da smo doma v krajih z izjemno dediščino in da to skrbno negujemo in dostojno vzdržujemo. V finančnem smislu smo seveda porabniki javnih občinskih sredstev.
Finančna slika ni najboljša; seveda denarja nikoli ni dovolj. Toda katere projekte bi še izvedli, če bi imeli na voljo več denarja?
Finančnih težav za tekoče poslovanje pravzaprav nimamo; imamo proračun, v okviru katerega lahko nemoteno delujemo. Če bi hoteli več in večje dogodke, pa to zahteva bistveno več dodatnega denarja. Na primer, govoril sem z organizatorjem festivala Pivo in cvetje, ki bi nam lahko pripravil velik dogodek, ampak te prireditve stanejo od 100 tisoč evrov naprej. Skratka, en takšen festival z resno organizacijo presega naša letna sredstva. Dobro zasnovo je imel tukajšnji festival Rocktronica; nekaj let je mladi ekipi lepo uspevalo, ampak organizacijski napori in finančna konstrukcija so bili prevelik izziv. Zdaj poskušajo z Rocktronico v manjšem obsegu. Nekaj podobnega je z našim festivalom Peti inu obstati.
So pa čim prej nujne investicije, ki jih opazi vsako obiskovalčevo oko. Neurejen je dostop (klančina) do Trubarjeve domačije; obnove so potrebna zunanja stranišča; poglobiti je potrebno rako ter urediti vrtenje mlinskih koles; dostop invalidov ni mogoč. Trubarjeva domačija je vstopno ogledalo občine.
V našem intervjuju z ministrico za kulturo Asto Vrečko je bil njen glavni nasvet: prijavljate se na razpise tako kot vsi ostali. Kako ste uspešni s prijavami na razpise?
Ji moram kar takoj odgovoriti. V lanskem letu, torej 2023, je bil en sam razpis, na katerega smo se lahko prijavili, vendar nismo bili uspešni, ker uradniki ne berejo prilog, ki smo jih poslali. Ta razpis je bil v okviru ministrstva za gospodarstvo, kjer so se nam potem opravičevali, da niso imeli časa za priloge in tako naprej, da pa bo v letu 2024 nov razpis, na katerega nas bodo na nek način prioritetno povabili. Seveda v letošnjem letu tega razpisa ni bilo. Ministrstvo za kulturo pa v letu 2024 ni razpisalo niti enega razpisa, ki bi bil primeren za dejavnosti, ki jih izvajamo na Trubarjevi domačiji. Obstajajo sicer mednarodni razpisi, ki pa so v vrednosti 1.000.000 in več evrov, na katere se je treba javljati s partnerji iz tujine in je treba imeti močno finančno ozadje. Skratka, razpisi za Trubarjevo domačijo so bili v zadnjih letih popolnoma neprimerni. Morda bi kakšen celo bil, vendar so bili samo za vzhodno kohezijsko regijo, mi pa žal spadamo v zahodno, razvito kohezijsko regijo in tako ne spadamo med upravičence za ta sredstva.
Glede financiranja zavoda ste imeli tudi trde pogovore z občinskim vrhom. Kakšna je vizija razvoja, pač v okviru danih možnosti oziroma kaj je še mogoče narediti?
Verjamem, da občina Velike Lašče glede na svoj proračun kaj bistveno več ne more dati, ker smo komunalno nerazvita občina in je prioriteta reševanje teh težav. Saj vidiš, pokajo nam vodovodi, zmanjkuje za asfaltiranje, nimamo niti enega metra kanalizacije, nimamo čistilne naprave in tako naprej. Skratka gre za prioritete, tako da če bo način financiranja in organizacije ostal tak, kot je, ga je mogoče nadgraditi z dodatnimi sredstvi. Podobno velja tudi za občinski proračun, v katerem je realno okoli 4 milijone evrov, od tega le kakšen milijon za programe in investicije. S tem ni mogoče narediti praktično ničesar večjega, zato je treba delati na dodatnih sredstvih. Enako velja za naš zavod. Če ne bo dodatnega denarja, bomo pač na nek način izpeljali svoj program, ampak kakšnega presežka ne bo.
Praviš, da ministrstvo nima posluha za našo dediščino.
Problem financiranja Trubarjeve domačije ima dva pola. O enem sva že govorila, to je odvisno od naklonjenosti občinskega sveta in zmožnosti občinskega proračuna. S tem sem kar zadovoljen, razen da moram vsako leto ponovno razlagati, zakaj potrebujemo ta denar. S tem je na nek način sistemsko zagotovljeno preživetje zavoda. Vsaka nadgradnja pa je povezana z dodatnim denarjem in tukaj je možnost financiranja s strani ministrstva za kulturo. Tam sta dve možnosti: ena so primerni razpisi (ki jih v praksi ni); druga je »slavni« ZUJIK – Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, kjer 67. člen omogoča neposredno financiranje pomembnejših objektov oziroma javnih zavodov. Ampak Trubarjeve domačije nikakor nočejo priznati kot objekta širšega slovenskega pomena.
Zakaj ne?
Pred pol leta sem dobil uradno razlago ministrstva, da obstajajo še druge organizacije, ki se ukvarjajo s protestantizmom v Sloveniji, da je ogromno nekih institucij, društev in posameznikov, ki se ukvarjajo s tovrstnimi stvarmi; med njimi so, zanimivo, našteli tudi naša zavod Parnas ter Društvo za ohranjanje dediščine z Gradeža. Na nek način so hoteli reči, da je Trubarjeva domačija le ena izmed mnogih lokacij in organizacij v Sloveniji, ki po ničemer ne izstopa in zato ni primerna za dodatno financiranje s strani državnega proračuna. Seveda sem takoj odreagiral, pisal kompletnemu slovenskemu političnemu vrhu, da Trubarjeva domačija ne more biti opredeljena kot »kar neka organizacija«, ampak je ena in edina in deluje že skoraj 40 let. Domačija je bila odkupljena in s podporo širokega ljudskega kulturnega gibanja (Trubarjev dinar) strokovno obnovljena z namenom, da postane vseslovensko središče za ohranjanje pomena Trubarja in protestantskega gibanja. Matjaž Kmecl mi je večkrat rekel, da je to katedrala slovenstva, da bi tu moralo biti slovensko romarsko središče.
Tukaj je bila že leta 1986 Zdravljica neformalno proglašena za slovensko himno (ob izvedbi je vstal in stal ves slovenski in tedanji jugoslovanski politični vrh); obišče nas 20 tisoč obiskovalcev vsako leto, nas pa primerjajo s številnimi drugimi organizacijami na področju turizma in kulture ter bolj ali manj ljubiteljskimi institucijami. Strinjam se, da tudi oni potrebujejo finančno pomoč, vendar nas ne morejo metati v isti koš. Me prav zanima, kaj mi bodo odgovorili.
Vzporedno pa se borimo še za ta slavni status spomenika državnega pomena.
Ministrica pravi, da po zakonu to ne more biti, ker to ni ta objekt, ki je tu stal v času Trubarja.
Po zakonu to drži; zakonodaja zahteva originalnost. Rašico so Turki večkrat požgali. Kaj naj bi ostalo originalnega? Še huje je – po zadnjih dognanjih velja za uradno Trubarjevo rojstno hišo bližnji Šklopov mlin; Trubarjeva domačija je le simbolno mesto ohranjanja spomina na eno izmed ključnih obdobij slovenske zgodovine.
Moti me nedoslednost. Stavbo Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani so brez problemov razglasili za spomenik državnega pomena, med drugim z razlago, da je tam nastajala slovenska ustava. Le kje je tu utemeljitvena razlika s pomenom Trubarjeve domačije? Ko se postavijo na okope, ni mogoče nič narediti. Jaz pa pravim, da je treba na zakonodajo gledati malo bolj na široko. Včasih je treba tudi po mizi udariti. Verjamem, da je to bolj problem uradništva kot pa same ministrice.
Namiguješ, da nam v bistvu niti nočejo pomagati?
Tako je, visoko uradništvo na ministrstvu za kulturo se je očitno odločilo, da Trubarjeve domačije ne bo podpiralo, ne v smislu spomenika državnega pomena, ne v smislu dodatnega sofinanciranja. To je moje trdno stališče. Ne vidim druge logične razlage. Vsi razumniki, s katerimi se pogovarjam, se držijo za glavo.
Zakaj bi bili tako proti spominu na Trubarja?
To bo treba pa njih vprašati, ampak verjamem, da ministrica podpiše tisto, kar ji dajo podpisati. Kakorkoli, napisal sem jim še zadnje prijazno pisemce, da bi bila finančna pomoč države primerna in več kot dobrodošla.
Že leta ponavljamo mantro, da je treba v naši občini dvigniti kulturo, izletništvo, turizem, kulinariko, ampak nekako se zdi, da je skoraj vsega manj.
Skupaj z občino smo postavili dobre temelje. Ustanovili smo blagovno znamko Velikolaška, v okviru katere želimo združiti vse, kar se na tem koncu ponuja. Od prenočišč, kulturne, turistične in gostinske ponudbe do domačih izdelkov. Skratka, pod eno blagovno znamko promocija vsega, kar imamo. Druga pozitivna stvar je TIC, turistično informacijski in interpretativni center, ki smo ga uspeli odpreti v kozolcu na Rašici. To je izhodiščna točka, v katero pridejo praktično vsi obiskovalci naše občine, kjer dobijo osnovne informacije. Problem pa je, kako pritegniti in vključiti ponudnike. Milo rečeno, imamo katastrofalno gostinsko ponudbo; ponudniki raznih domačih izdelkov bolj ali manj delujejo na črno, zato jih ni mogoče uradno angažirati – niti na tržnici. V turistično informacijskem centru ne moremo promovirati njihove ponudbe in tako naprej. Stvari so dobro zastavljene, a jih bo treba nadgraditi. Na tem bo treba močno delati, reklamirati in najti načine za vzpodbude ponudnikom, da bi se jim splačalo registrirati njihove dejavnosti.
Mogoče nekoliko provokativno vprašanje. Svojčas si bil v stranki LDS, ki je šla na lokalne volitve s sloganom »Misli globalno, deluj lokalno«. Kako je s povezovanjem z drugimi občinami, z drugimi ustanovami s ponudniki storitev zunaj občine? Slovenija je dejansko tako majhna, da jo nek turist prepotuje v nekaj dneh, zato bi si ga morali praktično podajati iz rok v roke.
To je naš ključni problem in hkrati izziv. Kako k nam pripeljati goste iz sosednjih občin, Ljubljane, tujce. Kako vsaj za nekaj časa ustaviti tranzitne goste. Vendar imamo tudi srečo, da je naša bivša uslužbenka zdaj zaposlena na Turizmu Ljubljana in imamo z njimi odlične povezave. Turizem Ljubljana nam pravzaprav brezplačno promovira naše materiale.
Poleg tega se povezujemo s protestantskimi mesti, na primer s Puconci; z Ljubljano še nimamo vzpostavljenih teh stikov, to je moja naloga. Prav tako imamo v mislih mednarodne formalne povezave s Trubarjevimi mesti Tübingen, Reka, Trst, Dunaj. V sodelovanju s protestantskim društvom in evangeličansko cerkvijo smo lani v Lutrovem Wittenbergu postavili spominski plošči Dalmatinu in Bohoriču; naslednje leto načrtujemo spominsko ploščo v Trstu ob 500-letnici prihoda Trubarja. 18. januarja 2025 otvarjamo na Dunaju v slovenskem hotelu Korotan Trubarjevo sobo, pri čemer je treba omeniti podporo naše občine ter idejno projektno skupino v sestavi Bernardke Petrovič Mager, Božota Zalarja in Marjana Platovška.
Na našem območju deluje Lokalna akcijska skupina Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe, kjer aktivno sodelujemo pri različni razpisih in projektih. Zelo zanimiva je nova ideja o povezavi občin od Škofljice do Kočevja. Imeli smo že nekaj preliminarnih sestankov, ampak nekaj težav povzroča občina Ribnica, ki ima z občino Kočevje še vedno nekaj zgodovinskih zadržkov glede sodelovanja. Na deklarativni ravni je vse v redu, na operativni pa se zapleta. Kljub temu pa imamo recimo trojček vstopnic za Trubarjevo domačijo, Muzej Ribnica in Pokrajinski muzej Kočevje. Upam, da bomo kljub tehničnim zapletom s temi občinami izpeljali še več projektov.
Skupno vstopnico oziroma skupni program imamo tudi z muzejem Stična, zavodom Prijetno domače iz Ivančne Gorice, zavodom Bogenšperk in s Frančiškanskim samostanom v Novem mestu. Pri različnih prireditvah sodelujemo z Društvom slovenskih pisateljev, Društvom Marjana Rožanca, Rokodelskim centrom in Miklovo hišo iz Ribnice, akademijo za likovno umetnost, zavodom Divja misel (Vodnikova domačija), Jurčičevo domačijo, čebelarskim muzejem Višnja Gora, sosednjim TD Dobrepolje ter našim zavodom Parnas, DOD Gradež in lokalnimi društvi.
Idej in aktivnosti je mnogo. Uvedli smo žagarsko malico v sodelovanju z gostilno Kropec; z DOD Gradež smo se dogovorili za skupno ponudbo obiska Gradeža. Z zavodom Škrateljc pripravljamo novo otroško doživljajsko pot, ki bo zaživela naslednje leto; skupaj z zavodom Parnas prevzemamo v upravljanje Pot modrega bleščavca. Obe poti se pričneta in zaključita na Trubarjevi domačiji. Na žalost pa vsak tak projekt traja leta preden zaživi.
Problem delovanja v turizmu je, da je vloženega veliko dela in preteče veliko časa, preden se pozna napredek. Kakšen tip turizma bi bil primeren za naše kraje?
Gotovo ne masovni. Treba bo najti neko nišno zadevo glede na naše danosti in možnosti. Imamo krasno neokrnjeno naravo, zato bi morali razvijati pohodništvo, kolesarstvo, konjeništvo. Vse to bi moralo biti povezano z lokalnimi ponudniki domačih izdelkov. Morali bi delovati v tej smeri, seveda na osnovi naše izjemne kulturne dediščine, ki na nek način privablja ljudi. Ampak ne morejo samo poslušati eno uro o Trubarju, potem pa gledati in iskati, kam naprej. To osnovno ponudbo je treba zagotovo nadgraditi. Toda to zahteva povezovanja in usklajevanja, predvsem pa traja in traja.
Verjetno je težko privabiti zasebni interes, ker ta po navadi želi, da se vložek začne hitro vračati. Tu pa je treba še precej narediti, da se turizem dvigne na višjo raven.
Slišim, da se dobro premika na področju turistične izletniške ponudbe, turističnih prenočitev, absolutno pa bo treba nadgraditi gostinsko ponudbo. Res pa je, da trenutno ne vemo, kako naj občina na nek način stimulira gostince, da nadaljujejo oziroma da začnejo z gostinsko ponudbo, ki bo vključevala lokalne izdelke in s tem tudi višji nivo ponudbe.
Občina in naš javni zavod lahko zagotovita informacijsko infrastrukturo, kot so TIC, spletni portal in krovna znamka Velikolaška; poskrbimo lahko za obveščanje in propagando; morda je mogoče najti še kakšne finančne vzpodbude. In to je zdaj v osnovi dobro zastavljeno; ostalo je nadgradnja in bolj ali manj domena ponudnikov.
V občino prihaja verjetno največja državna investicija, obnova gradu Turjak, v katerem bodo štirizvezdični hotel in druga prenočišča. Kako se pripravljate, da bodo od te investicije nekaj imele tudi lokalna skupnost, občina in zavod?
To je gotovo zelo zanimiva priložnost. Obstajata pa dve možnosti. Prva je, da bi ministrstvo za kulturo dalo grad Turjak v brezplačno upravljanje javnemu zavodu. To lahko naredi, vendar so milo rečeno precej leseni in se podobno kot v primeru statusa Trubarjeve domačije nekritično oklepajo zastarele zakonodaje. Na primer, če da naš zavod kot upravljavec nekomu drugemu v najem gostinski lokal, gre ta najemnina v državni proračun in ne ostane upravljalcu. Če tržimo hotelske storitve, zahtevajo določen odstotek od vsake postelje v državni proračun. Skratka, že na začetku te omejijo pri organizaciji dela.
Jasno je, da javni zavod gradu brez zunanjih sodelavcev ne more upravljati. Načeloma bi upravljanje seveda lahko prevzeli, kar vključuje gostinski, hotelski, ponudbeni in zgodovinski del, vendar tega z lastnimi zaposlenimi ne moremo zagotoviti. Edina rešitev je torej pogodbeni odnos z zunanjimi sodelavci, s podjetji. Lahko tudi zaposlimo dodatno ekipo, kar pa je povezano z ogromnimi stroški in posledično finančnimi tveganji našega ustanovitelja, občine.
Druga možnost je, da grad prevzame neka hotelska veriga ali druga organizacija in pač država posluje z njimi po svoje. Od tega pa občina nima nič. Je pa bistvena razlika. Ministrstvo da lahko grad v brezplačni najem samo javnemu zavodu; vse ostale variante imajo mesečno najemnino.
Četudi bi ga prevzela neka resna veriga, bi imeli zagotovljene obiskovalce, goste. Torej, treba bi jih bilo zvabiti iz sob in peljati naokoli, kar pomeni, da je treba imeti pripravljene programe.
In smo spet tam. Peljemo jih lahko na Trubarjevo domačijo, na Gradež, Retje, Podsmreko … V TIC-u ali na internetu si lahko izberejo, kaj bi želeli početi. Prepričan pa sem, da s tem ne bodo zadovoljni. To so gostje, ki zahtevajo resen angažma, torej jim je treba ponuditi različne atraktivne programe. Pohodništvo, kolesarstvo, konjeništvo, piknike in druge aktivnosti v naravi in seveda ustrezno logistično in gostinsko ponudbo. Razmišljamo v tej smeri.
Ampak ta program v vsakem primeru mora biti ne glede na to, ali bo grad upravljal zavod ali zasebni kapital.
Na ta intervju sem prišel neposredno s sestanka, na katerem je občina Velike Lašče začela z zbiranjem idej za novo turistično strategijo za naslednjih pet let. Pogovarjali smo se o točno teh stvareh in na sestanek je prišlo kakšnih 20-30 zainteresiranih obstoječih in novih ponudnikov. Vendar zgolj bolj ali manj turističnih, torej ponudnikov prenočitvenih zmogljivosti ter izvajalcev že obstoječih programov. Zanimivo, da med njimi ni bilo niti enega gostinca, da ni bilo nobenega kmeta, nikogar iz Kmetijske zadruge. Skratka, točno ti, ki nam najbolj manjkajo, zaenkrat ne kažejo interesa za sodelovanje in razvoj turistične ponudbe. Nekako jih bo treba pridobiti in navdušiti.
V bistvu bi od Kmetijske zadruge pričakovali, da izobrazi svoje člane in jim uredi birokratske zadeve glede dovoljenja za prodajo. V končni fazi bi kmetje potem izdelke prodajali po višjih cenah.
Kot velik problem vidim pomanjkanje resnega dialoga med občino in Kmetijsko zadrugo. Veliko je namreč odprtih problemov. Tu ne gre samo za klavnico, ampak ne moremo niti napolniti stojnic na velikolaški tržnici, ni sodelovanja s kmeti, ni bilo mogoče doseči dogovora o uporabi stare zadružne zgradbe za medgeneracijski center, prostor pred Levstikovim domom je neurejen. Jaz Kmetijsko zadrugo vidim kot dobrega partnerja, če bi z njihovo ekipo znali vzpostaviti nek pameten dialog – tudi glede iskanja rešitev za določene dejavnosti, ki v center Lašč ne sodijo.
Malo v šali lahko povem, da mi je marsikateri kulturnik, umetnik dejal: »A iz Lašč si, tam imate klavnico zraven gledališča.« Torej smo po tem prepoznavni.
Tudi v Turjaku smo imeli dejavnost, po kateri smo bili še bolj prepoznavni. (smeh)
Če se vrneva še k Gradu. Zdaj je še najemnik vrnil gostinski lokal in se je ta zgodba žalostno končala. V čem je bil problem?
Po mojih informacijah je dosedanji najemnik Jože Zalar želel med izvajanjem obnove gradu nižjo najemnino oziroma oprostitev najemnine zaradi oteženega in motenega dostopa, ministrstvo pa se je spet sklicevalo na neživljenjske predpise in niso prišli skupaj. Jože pač razmišlja kot podjetnik, uradništvo pa ima enake plače, če je grad odprt ali zaprt. Menim, da je bilo to spet zelo netaktno s strani vodstva ministrstva. Takoj, ko je sedanji najemnik prekinil pogodbo, sem stopil z njimi v stik, če bi zavod vendarle lahko opravljal vsaj vodenja po gradu. Ne glede na dejstvo, da bo Jože odpeljal vse, kar je notri, so zidovi in zgodovina dovolj zanimivi za turistično vodenje z zgodovinsko predstavitvijo gradu. Poleg tega smo imeli odlično varianto, skupno karto za grad Turjak in Trubarjevo domačijo, vendar nam zdaj nekateri obiskovalci odpovedujejo že rezervirane termine, saj samo na eno lokacijo ne želijo iti. S tem, ko nam ministrstvo brezplačno ne omogoči ogledov, imamo škodo tudi na Rašici.
S kakšnim argumentom vas je ministrstvo zavrnilo?
Z argumentom, da gradu zakonsko ne morejo brezplačno oddati javnemu zavodu; plačevati bi morali zavarovanje, nadomestilo za stavbno zemljišče, varnost, druge stroške … Strinjam se, da plačujemo vodo, elektriko, čiščenje, ampak zavarovanje in varovanje gradu pa ne more biti naš strošek. Pa kako naj bi sploh lahko ločili stroške med gradbeno ekipo ter našimi obiskovalci? Že števčnina za vodovodni števec je po informacijah z naše občine 7.000 evrov na leto in grad bo v času obnove kdaj tudi zaprt oziroma nedostopen. Skratka, zaradi nefleksibilnosti imajo raje grad zaprt, kot da bi na nek način živel.
Ta projekt se je začel po spletu srečnih okoliščin in zdaj je tako daleč, da se ga dejansko mora izvesti, čeprav to ni bila najbolj intimna opcija ministrstva. Ali je možno, da ima ministrstvo že svoj načrt, kaj in kako bo z gradom, v katerem pa za lokalno skupnost ni veliko prostora?
V politiki je vse možno, vendar ne verjamem, ker bi se že kaj vedelo ali kaj namigovalo. Po pogovorih, ki smo jih imeli z vodstvom ministrstva, se nagibajo k ideji, da bi ga vendarle dali brezplačno v najem našemu javnemu zavodu, ker je to za njih najbolj enostavno. Če je kakšna druga ideja zadaj, pa veliko sreče, saj bo upravljanje drago.
Že stroški vzdrževanja so neverjetni.
Po nekih ocenah naj bi to stalo približno 500.000 evrov na leto, ki pa jih je treba zaslužiti. Z ministrstvom smo se pogovarjali, da morajo, preden karkoli ukrepamo in podpišemo, priti predstavniki ministrstva k nam in predstaviti idejo občinskim odločevalcem, to je občinskemu svetu, našemu zavodu, mogoče tudi širši javnosti. Na tej predstavitvi morajo povedati, kakšni bodo stroški, predvideni prihodki, kakšne bodo relacije z državo in potem se mora odločevalec s tem strinjati, da lahko začnemo razmišljati o pogodbi med ministrstvom in zavodom. Najbrž tudi z občino.
Po eni strani smo premajhni. Govorimo, da nič ni mogoče, vendar je to tudi priložnost.
Se strinjam, priložnost je pa velika. Upam, da jo bomo znali izkoristiti, se povezati z neko hotelsko verigo, z dobrim gostincem, z dobrim vinarjem; notri je lahko kakšen muzej o Auerspergih, muzej o turških vpadih, planetarij … Idej je nešteto, a jih je pa treba povezati v neko dobro zgodbo. Ob malo bolj sproščenem razumevanju obstoječe neprimerne zakonodaje, seveda.
Se pa resno bojim, da bo šlo v nič 10 milijonov evrov iz evropskih skladov. Čisto mogoče namreč je, da bomo zaradi kolobocij pri izbiri izvajalca obnovitvenih del ter napetih rokov (2026) zamudili končni rok za izvedbo prenove in bo denar moral romati nazaj v Bruselj.
Morda bi potrebovali še več takšnih projektov, kot je pot Škrateljc, ki bo kmalu zaživela na Trubarjevi domačiji?
Nova tematska doživljajska pot Jezična dogodivščina je projekt našega zavoda in zavoda Škrateljc, ki traja zdaj že tretje leto; naslednje leto pa naj bi bila otvoritev te poti. Gre za najnovejšo v okviru verige pešpoti, ki so vzpostavljene pod okriljem zavoda Škrateljc, mislim da bo to deveta v Sloveniji, z zelo zanimivim konceptom. Gre namreč za mešanico doživljajske in izobraževalne poti, namenjene mlajšim in družinam, z različnimi zgodbami na območju celotne Slovenije. Tako se povezuje cela Slovenija z različnimi tematskimi potmi in ko obiščeš eno, želiš še na druge. Kot rečeno, naslednje leto naj bi bila otvoritev; nekaj denarja nam sicer še manjka, a upam, da ga bomo zagotovili.
Ravno zato – da bili zanimivi širšemu krogu obiskovalcev – poskušamo še s poletnimi večeri; potem imamo božično-novoletni festival pred Levstikovim domom, organiziramo gledališki abonma, pomladne prireditve, slikarske razstave, predstavitve knjig … Novost je prireditev Na Trubarjevem stolu, ki jo izvajamo v sodelovanju z občinskim vodstvom in voditeljico Nušo Lesar. Na leto organiziramo več kot 30 prireditev.
Nekatere so bolj, druge pa manj obiskane …
Še enkrat poudarjam, da je relativno majhen obisk lokalnih obiskovalcev. Zunanjih obiskovalcev je iz leta v leto več. Če se pogovarjam z našim županom, pravi, da naj organiziramo prireditve, ki so manj zahtevne, ki so primerne za širši krog občanov, da naj bo manj akademskih slikarskih razstav in naj več razstavljajo lokalni mojstri, da naj bo manj zahtevnih glasbenih prireditev in več enostavnih »harmonika« prireditev in tako naprej. Mi iščemo ravnotežje med poslanstvom Trubarjeve domačije, ki ima v ozadju tudi vzgojo, kvalitetnimi izvajalci in zabavo.
Zanimiva je naša ideja o odkupu parcele med TIC-om in cesto Škofljica – Kočevje. Tu bi se lahko uredil stalni prostor z odrom za večje prireditve, ki ga v občini več kot potrebujemo. Po načrtovani rekonstrukciji križišča na Rašici bo sedanja parcela namreč precej manjša, manj prometno dostopna in bistveno manj primerna za kmetijski namen. Morda je to lepa priložnost za odkup.
Veliko je bilo tudi zasebnih pobud za razne učne poti, Ptičkova pot, Goldijeva pot, kulinarična pot … Včasih se zdi, da so te stvari nepovezane in da vsak igra za svoje moštvo. Kako krmarite med vsemi temi ponudniki?
Nova Škrateljcova pot je narejena vrhunsko, profesionalno, torej z brošurico, ki jo dobi vsak obiskovalec, z označenimi potkami, s postojankami – cel koncept je resnično profesionalen. Kar se pa tiče ostalih poti, smo točno zato ustanovili tudi znamko Velikolaška; zato imamo TIC, da se vse te ponudbe zberejo na enem koncu in jih na nek način oglašujemo in promoviramo, izpeljavo pa pustimo organizatorju.
Še enkrat. Ključno poslanstvo zavoda je, da lahko ponudi primerno infrastrukturo in logistično podporo.
Prej si omenil gledališko dejavnost. Pred leti si bil tudi predsednik KUD-a Primož Trubar, ki je imel bogato gledališko dejavnost. Zdaj pa je ta malo zamrla. Kaj se dogaja?
Trenutno imamo menjavo generacij; marsikaj pa je zamrlo tudi zaradi covida-19. Imeli smo že režiserja, ekipo, štartali smo z vajami, nato pa nas je covid-19 za dve leti ustavil in potem je odrasla gledališka ekipa razpadla. Z novim predsednikom Matejem Polzelnikom iščeva rešitve in prva je že na dlani. Formira se gledališka skupina mladih; imamo že dve primerni voditeljici iz naših lokalnih krogov in jeseni naj bi predvidoma že začeli s produkcijo. Upam, da je obljuba še živa. Z Matejem razmišljava tudi, kako povezati osnovnošolsko dramsko in gledališko dejavnost s KUD-om. Ideja je, da po osnovni šoli ti igralci pridejo v neko ekipo v okviru KUD-a. To je delovalo že, ko sta Ana Porenta in Gregor Grešak vodila mladinsko gledališče Gledeja. Na vsak način pa moramo seveda oživeti odraslo gledališko ekipo.
V 90. letih prejšnjega stoletja je na Trubarjevini uspevalo gledališče na prostem. Prihajali so tudi znani gostje iz Ljubljane in drugih delov države. Zakaj tega ni več?
Te predstave so bile izvedene za Levstikov dom in so bile potem prenesene na Rašico. Veliko težje je narediti gledališko predstavo na prostem, ker zahteva usklajevanje datuma; problem je vreme in tako naprej. Čudim se, kako lahko v Studencu ali na Muljavi v poletnem času prirejajo množične prireditve. Ali to pomeni, da ljudje ne gredo na dopuste? To je tukaj praktično nemogoče, ampak če se vrnem nazaj, imamo pa Najdihojco, vsakoletni festival otroških gledališč, kjer že leta predstavljajo vrtčevske in osnovnošolske gledališke skupine. Če ne drugega, je to osnova za naslednje generacije.
Novost na Trubarjevini so tudi večeri Trubarjev stol, kamor vabite znane ljudi iz sveta politike, družbe, Cerkve … Kako se je prijela ta prireditev? Je dobro obiskana?
To je še ena izmed dobrih potez, ki smo jo naredili v sodelovanju s podžupanom oziroma z občino; odlično se je prijela. Je pa tukaj zanimiva izbira obiskovalcev. Če je gost nekako povezan s cerkvijo, duhovnostjo ali bolj desnega nazora, je soba popolnoma zasedena. Če pa gosta vleče nekoliko na politično levico ali pa na neke take teme, ki tukajšnjemu občinstvu ne godijo najbolje, se soba ne napolni do zadnjega kotička.
Imeli pa ste srečo, da vam je Janez Suhadolc podaril ta stol.
Janez Suhadolc, arhitekt, avtor tega stola, je dolgoletni udeleženec našega slikarskega srečanja Trubarjevi kraji in to zamisel premlevava že vsaj 15 let. Dva bivša župana sem želel prepričati, da bi podprla to idejo, vendar do realizacije ni prišlo. Zdajšnji župan je zamisel podprl in rezultat te podpore je, da nam je arhitekt Janez Suhadolc Trubarjev stol podaril, pri čemer gre po mojem za neke vrste hvaležnost, ker ga sprejemamo v tukajšnjih krajih. Tu je imel tudi samostojno razstavo in mislim, da se nam je na nek način hotel zahvaliti.
Spremljaš kaj delo občinskega sveta?
Posnetkov sej ne gledam; lahko komentiram samo kakšne stvari, ki mi jih povedo osebno, kar pa je verjetno nek biserni izbor raznih idej. Sicer pa sem član občinskega odbora za družbene dejavnosti in to področje dobro poznam. Priznati moram, da imam že malo čez glavo vsakoletnih težav z zagovarjanjem sredstev za Trubarjevo domačijo. Kot sem že na začetku rekel, ima naša občina prioritete drugje; komunalni problemi so bolj pomembni kot neka kultura, tako da moram vsako leto, ob vsakem proračunu razlagati vedno ene in iste stvari o pomenu kulture in tukajšnje literarno-zgodovinske dediščine – pa še se ne prime. Ampak kaj pa imamo v naših krajih bolj poznanega in reprezentančnega. kot je Trubarjeva domačija? Kam vsakdo najprej pripelje svojega obiskovalca?
Voda je vir življenja in gonilo razvoja, vendar v vseh teh letih ne znamo niti Rašice očistiti.
Uh, bom povedal eno zgodbo. Pred časom je k meni na Rašico prišel Jože Zalar s predlogom, da bi mi eno penino dali zadaj pri žagi v vodo in bi jo lahko tržili kot Trubarjevo penino, kot neko protokolarno darilce. In mi smo (kot javna inštitucija) šli vprašat direkcijo za vode, če lahko to naredimo. Lahko si mislite, kakšen je bil odgovor. Kje pa, to se pa ne sme. Želim povedati, da je pri ravnanju z vodami neskončna birokracija.
Se pa strinjam, da je to treba urediti. Najmanj, kar bi bilo treba, je potrebno evidentirati vse onesnaževalce, drugič očistiti strugo in tretjič urediti brežine. Na Rašici imamo zadaj za Trubarjevo domačijo neformalno kopališče, ki ima tudi velik potencial za poletno druženje in razne aktivnosti z morda (nekoč) možnostjo kampiranja.
Ali te politika še kaj mika?
Pri politiki sem se navadil reči, da nikoli ne reci ne. Moram pa priznati, da sem bil precej razočaran pred dvema letoma, ko mi ni uspelo priti niti v drugi krog volitev za župana. Na nek način sem se stehtal. In načeloma imajo volivci vedno prav, čeprav to spoznanje občutiti na lastni koži ni ravno prijetno.
Zdaj pa moram reči, da sem imel s tem porazom pravzaprav srečo, ker je vsaj finančni položaj župana bistveno slabši, kot ga imam zdaj. Res pa je, da sem bil takrat v obdobju menjave službe in je bila to ena izmed opcij. Mogoče kdaj spet poskusim. Zakaj pa ne? Vendar le z neko širšo podporo.
Luka Jakše, foto: Boštjan Podlogar
