Ministrica za kulturo je po izobrazbi doktorica umetnostne zgodovine, na tem področju se je pretežno ukvarjala s slovensko umetnostjo in umetnostjo na tleh nekdanje Jugoslavije 20. stoletja. Glavni razlog za ta intervju pa je obsežna naložba v turjaški grad, ki jo vodi ministrstvo za kulturo.
Kmalu naj bi bil končan razpis in podpisana pogodba z izvajalcem prenove gradu Turjak. Za obnovo oziroma ureditev je na voljo okoli 10 milijonov evrov. Kaj vse je vključeno v to investicijo?
Drži, v okviru projekta prenove gradu Turjak smo pridobili evropska sredstva iz načrta za okrevanje in odpornost v višini 8.514.000 evrov. Poleg tega obnovo sofinanciramo tudi iz ministrstva za kulturo v višini 1.900.000 evrov. V celovito obnovo bo tako vloženih 10,4 milijona evrov, kar je znatna vsota denarja za prenovo enega samega spomenika. Za naše ministrstvo je to ena izmed pomembnejših prenov, tako z vidika vloženih finančnih sredstev kot s simbolnega vidika, ki ga grad Turjak ima. Nenazadnje je na to prenovo tudi čakal kar veliko let, zato mu posvečamo posebno pozornost in se zelo detajlno ukvarjamo s tem projektom, nadziramo potek, sodelujemo z vsemi deležniki in ocenjujem, da vse poteka dokaj gladko.
"Če so predstave, razstave, igre in druge oblike umetniškega izražanja narejene kvalitetno, premišljeno in dobro izvedene, bomo mi kot občinstvo imeli nekaj od tega."
Kakšna bo statusna oblika gradu po končani obnovi? Težnje so, da gradove potem v upravljanje prevzamejo občinski javni zavodi, vendar se zaplete pri zmožnostih vzdrževanja, upravljanja in financiranja.
Pri tako obsežni prenovi in tako velikem kompleksu, kot je grajski kompleks, ves čas razmišljamo tudi o nadaljnjih korakih. Dela bodo obsegala prenovo grajskega kompleksa, kjer bodo tudi nastanitvene kapacitete; poleg tega se bo v nastanitvene kapacitete preuredil tudi bližnji lovski dom; uredili bomo gostinski obrat, kanalizacijo, ogrevanje z biomaso; na voljo bodo razstavni prostori in prostori za morebitna druženja, prireditve in podobne aktivnosti. Verjetno bo več zanimanja tudi za kakšne poroke glede na to, da bodo tam na voljo nastanitvene kapacitete. Na voljo bo celostna izkušnja, od kulturnih in turističnih do gostinskih dejavnosti.
Za nas kot upravljavce javnega denarja in z vidika gospodarne porabe sredstev je najbolj pomembno, da imamo vizijo, kako se bo uporabljalo in upravljalo to naložbo, da se bodo lahko lepot Turjaka naužili tako domačini kot obiskovalci iz drugih delov Slovenije in tujine. Ob tem pa moramo priznati, da v preteklosti na ministrstvu za kulturo ni bilo zelo veliko takih uspešnih zgodb, kjer bi bil upravljavski koncept zastavljen že na začetku prenove, kar velja tudi za ta primer. Zato iščemo rešitve tudi v tej smeri; naše vodilo pa je, da čim več objektov kulturne dediščine damo v upravljanje lokalnim skupnostim in zavodom lokalne skupnosti ali pa drugim javnim zavodom na področju kulture. To so navadno najboljši upravljalci kulturne dediščine, saj o njej največ vedo, razumejo potrebe skupnosti in to, kaj zanima obiskovalce. So tudi najbolj skrbni gospodarji, kar ministrstva v resnici niso. Verjamem, da bomo našli skupni jezik, čeprav se zavedam, da je predvsem na začetku to veliko finančno breme za občine. A dolgoročno se to absolutno izplača v vseh pogledih in za celotno skupnost.
"Pri tako obsežni prenovi in tako velikem kompleksu, kot je grajski kompleks, ves čas razmišljamo tudi o nadaljnjih korakih."
Posebej problematična je trenutna zakonodaja, ki določa, da se najemnine od oddaje hotela ali gostinskega obrata stekajo v državni proračun. Ali razmišljate o spremembi zakonodaje ali kakšni drugi rešitvi za financiranje tovrstnih objektov?
V Sloveniji imamo zelo veliko dobrih praks, kako to poteka. V vsakem primeru je to namenski denar, tudi tisti, ki pride v proračun in se potem porabi za vzdrževanje spomenika. Te stvari se uredijo tudi s pogodbami in ta denar se porablja izključno za prenovo kulturne dediščine in spomenikov ter za različne stroške, ki jih grad seveda tudi ima. Načeloma občine, s katerimi imamo tako urejena razmerja, dobro delujejo. Zakonodaja je jasna in za vse enaka. V vsakem primeru pa si bomo prizadevali iskati upravljavca, kar bi bilo bolje doreči že ob odločitvi za obnovo. Gotovo pa je to naša kulturna dediščina, grajska dediščina, profana dediščina, ki si zasluži takšno kvalitetno obnovo in ji resnično posvečamo vso pozornost, zato želimo dobiti upravljalca, ki bo enako skrbno tudi ravnal s to nepremičnino. Verjamem, da interes na tem področju je in da bomo našli skupni jezik, ki bo najboljši tako za prebivalce, za občino in za dediščino in za seveda tistega, ki bo grad vzel v najem.
Morda se ni vse dalo hkrati narediti, ker so roki za dokončanje prenove precej tesni, da bo projekt upravičen do evropskih sredstev. Ali imate kakšne skrbi, da vam ne bi uspelo končati do julija 2026?
Do julija 2026 mora biti že vse končano in odprto, kar pomeni predano v upravljanje. Predviden zaključek del je konec leta 2025. Vse poteka v skladu s časovnico in zamud ni. Na ministrstvu se temu posveča naša služba za investicije. Tudi mi v kabinetu temu namenjamo posebno pozornost, kajti gre za finančno veliko in kulturno pomembno prenovo, zato absolutno ne dopuščamo nobenih možnosti, da bi se kje kaj zalomilo, ampak zelo skrbno ravnamo s projektom in z denarjem.
"Na ministrstvu za kulturo smo si za enega izmed prioritetnih ciljev in vodil pri našem delu zadali decentralizacijo."
V osnovi je to projekt ministrstva za kulturo. Kaj se v fazi del pričakuje od Občine Velike Lašče?
Občina nam je že zdaj odstopila parkirna mesta, da lahko tam potekajo dela. Verjetno bo tako tudi v bodoče, ker so tam omejene možnosti za parkiranje. Z občino smo vseskozi v stiku, se pogovarjamo, mora pa tudi občina sama presoditi, kakšen je tu njen interes; mi bomo potem iskali rešitve tudi znotraj njihovih interesov in za upravljanje dediščine najboljšo rešitev za vse.
Za upravljanje, financiranje in živahno življenje na gradu bodo ključne vsebine, ki bodo tam na voljo. Se lahko pri tem vključi tudi ministrstvo?
Najprej mora to vzeti nekdo v upravljanje in ta je potem tudi odgovoren za program. Če je to občinski javni zavod, potem se lahko prijavlja na razpise za programe in projekte tako kot vsi ostali izvajalci. Če je upravljalec državni zavod, je vsebina vključena in podprta v programu dela zavoda. Gre pa za kulturni spomenik državnega pomena, gre za grajski objekt, ki bo imel tudi turistične kapacitete in znotraj tega mora biti vsebina, ki bo predstavljala tako zgodovino gradu, okolice, zgodbe nekdanjih lastnikov, Trubarjevih krajev in vsem kar je skladno z razvojem turizma v teh krajih.
Imamo kakšen primer dobre prakse, po katerem bi se lahko zgledovali?
Dobrih praks je v Sloveniji izjemno veliko. V tem mandatu smo že kar nekaj gradov predali v upravljanje; zadnji primer je grad Borl v občini Cirkulane. Imamo primere uspešnih gradov, v katerih so razstavni prostori; nekatere gradove zasedajo kulturni zavodi, občinski zavodi, pokrajinski muzeji, tako da je tukaj res predvsem odvisno od dogovora z upravljalcem, občinami ali pa javnimi zavodi. Dober, zdaj že zgodovinski primer oživitve je Blejski grad, med bolj nedavnimi prenovami, s katerimi so se prej propadajoči gradovi odprli za javnost, pa lahko izpostavimo še grad Negova in dvorec Vipolže. Prenovljena je bila tudi oranžerije dvorca Dornava, ki smo jo namenili njeni prvotni uporabi. Ta prenova je še en korak k oživitvi baročnega kompleksa in pomemben prispevek k lokalnemu razvoju.
Glede na kulturno dediščino in pomembne kulturne osebnosti naše kraje označujemo tudi kot slovenske Atene. Poleg tega, da smo ponosni na svojo dediščino, gledamo tudi v prihodnost in se sprašujemo, kakšna je perspektiva razvoja kulture na bolj ruralnih območjih. Bojazen je, da je prevečkrat fokus le na urbane centre. Kakšna je vaša politika oziroma politika ministrstva glede kulturnega razvoja občin tudi v bolj ruralnih območjih?
Na ministrstvu za kulturo smo si za enega izmed prioritetnih ciljev in vodil pri našem delu zadali decentralizacijo. Za področje kulture lahko rečem, da je že po naravi decentralizirano zaradi številnih kulturnih spomenikov, ki so po celotni Sloveniji. Po vsej državi delujejo številni javni zavodi, seveda pa je teh nekaj več v Ljubljani. Vendarle je to glavno mesto in do tega je pripeljal tudi zgodovinski razvoj. Večina javnih zavodov v kulturi ni nastalo včeraj, niti ne v času naše države, ampak so posledica zgodovinskega razvoja kulturnih institucij pri nas. Strinjam pa se, da je pomembno, da enakomerno razvijamo in podpiramo tudi nacionalne javne zavode, za katere smo primarno pristojni po celi Sloveniji. Teh imamo veliko, poleg gledališč tudi arhive. Podpiramo in sistemsko financiramo pokrajinske muzeje in druge institucije, kot so galerije in tako naprej. Na ministrstvu za kulturo kar v največji meri želimo pomagati lokalnim kulturnim zavodom, domovom, zavodom za turizem in kulturo, ki so zlasti v manjših občinah združeni in ki se ukvarjajo z različnimi družbenimi dejavnostmi. Poleg tega imamo še dve zelo pomembni mreži, ki se morda najbolj dotakneta ljudi. To sta ljubiteljska mreža, ki pokriva prav vse občine, in mreža knjižnic. In vse to je financirano ali sofinancirano s strani ministrstva za kulturo. Tudi to je ena izmed oblik pomembnih razvojnih pomoči, seveda pa se vsaka občina odloča glede na svoje lokalne potrebe in možnosti razvoja lokalnega kulturnega turizma. Mislim, da nam je glede na majhnost Slovenije in njeno bogato kulturno zgodovino, ljubiteljsko dejavnost, vpetost pravzaprav skoraj vsakega v neko društveno dejavnost vsem kultura zelo blizu, zato jo je treba še bolj institucionalno podpirati. Zato smo zagnali kar precej dodatnih razpisov. Moram reči, da ne opažam upada kulturne dejavnosti ali zanimanja v lokalnih okoljih.
"Trubarjeva domačija ima pomembno simbolno vlogo pri izobraževanju, osveščanju, vzgoji o preteklosti, o pomenu Trubarja, jezika in teh krajev ter tudi o zgodovini protestantizma."
Opažamo pa, da je v teh okoljih upada zanimanje za študije humanistike in različnih umetniških programov ali pa da vsaj ti profili odtekajo v urbana središča. Kako motivirati oziroma s kakšnimi vzvodi bi lahko več mladih navdušili nad udejstvovanjem na kulturnem področju tudi v lokalnih okoljih?
To je najprej vprašanje za vsakega posameznika. Potem je to vprašanje za občine, saj je to delno povezano tudi z bivanjsko in stanovanjsko problematiko, ker je lahko vzpodbuda, da si človek ustvari neko dostojno življenje in da ima možnosti izkoristiti vse potenciale na različnih področjih. Drugače imamo v Sloveniji enotni plačni sistem in to zagotavlja, da je nekdo, ki dela v kulturnem zavodu v Ljubljani na občinski ali državni ravni, enako plačan kot nekdo v manjšem kraju. Tako tudi enotni plačni sistem prispeva k decentralizaciji. V Ljubljani so višji življenjski stroški in to je lahko vzpodbuda, da nekdo raje deluje v lokalnem okolju. Seveda pa je odločitev za službo odvisna tudi od kariernih izzivov, od zanimivosti delovnega mesta, od pogojev za delo, na podlagi katerih lahko človek uresniči svoje potenciale.
V naši občini imamo na voljo kulturne kapacitete, na primer Levstikov dom, morda pa bi si želeli nekoliko boljšo obiskanost dogodkov. Je pri tem pomembneje slediti ljudskemu okusu in ponuditi pretežno lahkotnejše, zabavnejše vsebine ter s tem zagotoviti boljši obisk ali vključevati tudi zahtevnejše, za širšo javnost morda manj zanimive dogodke, ki imajo večjo umetniško vrednost?
Kot ministrica ali pa mi na ministrstvu za kulturo ne moremo predpisovati programov, zlasti pa ne zavodom, ki jih ne financiramo. Osebno pa sem prepričana, da so kulturne institucije na eni strani namenjene tako vzgoji občinstva, mladih in tudi starejših, da se spoznajo s čim bolj raznolikim umetniškim izrazom in ustvarjanjem. Razpon in različnost slovenske kulture je od lahkotnejših do bolj zahtevnih stvaritev. Na splošno pa gre za proces in ne nekaj, kar bi bila usmeritev ministrstva, da bi spodbujali zgolj eno vrsto umetniškega izraza, en žanr ali zgolj slikarstvo, gledališče, ples ali glasbo. Za celovit razvoj informirane osebe je pomembno, da ji je predstavljena širina, in to vključuje vse, od zabavnih vsebin in ljubiteljske kulture do seveda tudi profesionalnih vsebin ali – če tako rečete – neke visoke kulture, čeprav sama temu izrazu nisem naklonjena. Ta izraz pravzaprav ustvarja neko ločnico med enim in drugim ustvarjanjem, tako da tu mi raje uporabljamo izraza profesionalna in ljubiteljska kultura. Seveda mora biti tudi zabavna, saj se človek ne počuti vedno enako; včasih si želimo razvedrila, drugič potrebujemo nek impulz za refleksijo o nas samih, o svetu, kjer živimo, in umetnost je zato odlična. Včasih pa si želimo zgolj neke sprostitve, odklopa ali pa samo uživati v lepih stvareh.
Bolj pomembna je kvaliteta izvedbe. Če so predstave, razstave, igre in druge oblike umetniškega izražanja narejene kvalitetno, premišljeno in dobro izvedene, bomo mi kot občinstvo imeli nekaj od tega. Tako tudi prispevamo h kulturno-umetnostni vzgoji in s tem tudi kritičnemu mišljenju. S tem ljudje dobijo orodje, da znajo tudi sami razbirati in se ne bodo pustili kar tako naplahtati, ko bodo priča nečemu, kar ni na istem nivoju oziroma ni kvalitetno. Kvaliteta je tisto merilo, ki ga pri ocenjevanju programov tudi mi zasledujemo.
"Kulturni resor je treba vrniti na pomembno mesto v politiki, ker je kultura pomembna za razvoj vsakega posameznika, za našo celotno družbo in za njen obstoj, torej za zanamce."
Trubarjeva domačija z ohranjanjem spomina na Primoža Trubarja, sistematičnim proučevanjem njegove zapuščine in zapuščine njegovih naslednikov ter pedagoškimi programi opravlja poslanstvo nacionalnega pomena. Se lahko nadejamo, da bo v času vašega mandata ta posebna vloga prepoznana tudi s podelitvijo statusa spomenika državnega pomena, za kar si že dlje časa prizadevamo?
Trubarjeva domačija ima res pomembno simbolno vlogo pri izobraževanju, osveščanju, vzgoji o preteklosti, o pomenu Trubarja, jezika in teh krajev ter tudi o zgodovini protestantizma. To svojo vlogo tudi dobro opravlja in tukaj na ministrstvu za kulturo jim to absolutno priznavamo in pomagamo, kolikor je v naši moči. Večkrat smo tudi govorili o dolgoletni želji, da bi Trubarjeva domačija postala spomenik državnega pomena, ampak na to je bilo večkrat odgovorjeno, tudi s strani zavoda za varstvo kulturne dediščine, da stavba ne izpolnjuje formalnih pogojev, ki so za to potrebni. S tem so na občini zelo dobro seznanjeni. Gre namreč za strokovno presojo, ki se je se izvajala v več mandatih; večkrat je bilo izpostavljeno, katere kriterije mora kulturna dediščina izpolnjevati. Eden ključnih je avtentičnost spomenika in to pomeni, da to ni zgolj neka spominska hiša z vidika simbolnega pomena, ampak da ima to avtentičnost, pristnost. V tej hiši, ki je danes Trubarjeva domačija, se Primož Trubar ni rodil, ampak se je rodil v bližini, in to je ključen podatek, zakaj pač ne more biti vpisana v register nepremične kulturne dediščine kot Trubarjeva rojstna hiša, ker pač to ni. Drži pa, da imajo ljudje radi spominske hiše, so zelo obiskane in tudi v naši strategiji za muzeje, ki smo jo sprejeli na ministrstvu za kulturo, imajo spominske hiše posebno mesto in med njih spada tudi Trubarjeva domačija.
Želja, da bi postala spomenik državnega pomena je res dolgoletna. Zanimivo je, da je vmes, leta 2018, zavod za kulturno dediščino izdal tudi pozitivno mnenje.
Primož Trubar se 
tam ni rodil, tudi stavba, kolikor sem seznanjena, ne ustreza strokovnim kriterijem. Njegova rojstna hiša je bila porušena, ampak ne glede na to si morda marsikdo malce narobe interpretira, kaj pravzaprav pomeni spomenik državnega pomena. To samo po sebi nima avtomatičnih prednosti z vidika financiranja, upravljanja ali pa da bi morala država imeti kakšne večje obveznosti; tukaj gre zgolj za režim varovanja dediščine. Ta status je namenjen spomenikom, ki v sebi nosijo avtentičnost, ki so ostali kolikor toliko neokrnjeni. Kadar se take spomenike obnavlja, pa ima to višji režim varovanja dediščine in to je pomen spomenikov državnega pomena, medtem ko je lokalnega pomena malce drugačen režim.
Uspelo pa vam je doseči, da bodo vse digitalne naprave v Sloveniji imele tudi Trubarjev jezik. Je bila to mukotrpna pot?
S tem projektom smo začeli takoj na začetku mandata, ker se nam je to zdelo zelo pomembno. In predvsem nerazumljivo, da nimamo telefonov in drugih naprav, ki vsebujejo slovenski jezik oziroma da se s tem sploh nihče ne ukvarja. Vsi vidimo, da gre razvoj tehnologije izjemno hitro naprej, država pa temu ni posvečala prave pozornosti in zato je slovenščina izostala. To je konec koncev najlažje za neka tehnološka multinacionalna podjetja, da pač pozabi en jezik, ki ga ima dva milijona govorcev po svetu. Mi smo se takoj lotili spremembe zakonodaje, kajti zakonodaja je bila stara več kot 20 let in jasno je, da zadev takrat ni urejala. V proces smo vključili tudi deležnike iz gospodarstva, ker ne gre zgolj za Applove telefone, ampak tudi za avtomobile oziroma tiste naprave, za katere se smatra, da se na njih izvaja javna raba slovenščine. Torej to ne vključuje naročanja izdelkov spletu in naročanja na dom. Zelo pomembna je bila razmejitev, kaj je javna raba. Potem sem šla tudi sama v Bruselj, kjer sem imela sestanek s predstavniki Appla, na katerem smo jim jasno povedali, kaj načrtujemo. Res pa je, da imajo takšne multinacionalke zaposlene ljudi, ki spremljajo nacionalne zakonodaje znotraj Evropske unije, in oni so že na začetku mandata vedeli, da se bo to začelo pripravljati. Tako je bilo tedaj, ko smo mi imeli uradni sestanek, njim že precej jasno, da nima nobenega smisla temu nasprotovati in so takoj začeli s pripravami na prilagoditev njihovih naprav. Dva meseca po tem, ko je bila sprejeta zakonodaja, so že najavili, da bodo slovenščino jeseni vključili v novo verzijo. Ko taka podjetja začutijo, da je nek nacionalni interes zelo velik in podprt z zakonodajo, da ni možnosti umika politike ali lobiranja, potem pač to tudi naredijo. Če jim ni treba, pa verjetno ne bi.
Zdaj smo nekje na polovici mandata? Kakšne cilje imate še do zaključka tega mandata?
Do konca mandata imamo v načrtu še popolnoma prenoviti določeno zakonodajo. S temi procesi smo že kar pri koncu. Krovna zakonodaja je namreč v celoti zastarela, naj gre za rabo slovenščine ali medijske zakonodaje; potem je tu zakon o javnem interesu za kulturo in varstvo kulturne dediščine. Vse to ureja več kot 20 let stara zakonodaja. Poleg tega želimo urediti status samozaposlenih v kulturi, ki je prav tako neprimeren za današnji čas, saj ne upošteva karierne dinamike človeka; ne upošteva torej, da ima vsakdo različna obdobja napredovanja in različne potrebe, ki niso enake, ko si star 25 ali pa 55 let. Enako velja za samozaposlene na področju kulture, kajti na področju kulture imamo namreč poklice, ki nikakor ne morejo biti nikjer zaposleni, ker ta delovna mesta ne obstajajo in zato tudi imamo ta status. Govorimo o slikarjih, filmskih igralcih, kiparjih in tako naprej.
Pred nami je evropska prestolnica kulture naslednje leto, ki se je zelo veselim. To bo zelo velik, pomemben projekt in hkrati zaključek številnih prenov. Po celi Sloveniji smo namreč imeli kar 61 prenov. Nekaj smo jih že zaključili; med večjimi ostaja le še SNG drama v Ljubljani. Bili smo zelo uspešni tako pri sodelovanju z drugimi ministrstvi kot pri pridobitvi evropskih sredstev iz najrazličnejših virov, zato nam je uspelo precej prenov. Za konec si želim predvsem, da bi področje kulture pustili v mnogo boljšem stanju, finančnem kot tudi vsebinskem, kot smo ga dobili. Želela bi si tudi, da bi bil resor spet povezan in da bi deloval skupaj kot en organizem, ki ima različne izraze. Ta resor je treba vrniti na pomembno mesto v politiki, v naša vsakdanja življenja, da se zavedamo, kako je kultura pomembna za razvoj vsakega posameznika, za našo celotno družbo in za njen obstoj, torej za zanamce.
Se vam zdi, da je kultura trenutno malo zastopana ali pa je zapostavljena?
Gotovo je bila, ko smo prišli na ministrstvo. To seveda ni krivda zgolj enega mandata, čeprav je bil v prejšnjem mandatu dialog resnično popolnoma pretrgan, ampak gre za sistemsko zanemarjanje. To, o čemer govorim, je za sistemsko zakonodajno, sistemsko finančno in tudi politično marginalizirano področje in jaz sem si v tem mandatu zastavila cilj, da bo kultura imela svoj glas, da bo glasna. Nenazadnje sem tudi prva vodja koalicijske stranke v katerikoli koaliciji v Sloveniji, ki je hkrati ministrica za kulturo, kar daje področju kulture znotraj vlade dodatno težo.
Osnovna šola Velike Lašče v šolski avli hrani lesen kip Primoža Trubarja, ki je nastal izpod dleta Toneta Kralja ter nekaj njegovih grafik. Zbirko bogatijo tudi slike Marke Jakšeta, katerega razstavo iz leta 2010 ste prav vi vzeli pod drobnogled. Vas lahko povabimo, da si enkrat v prihodnosti vzamete čas in si umetnine ogledate?
Eno naših vodil od začetka mandata je, da smo aktivni in ves čas v polnem pogonu tako tukaj na ministrstvu kot tudi na terenu, med ljudmi, da tudi vidimo, kaj se dogaja, da spoznamo akterje in tudi konec koncev tako promoviramo in spodbujamo kulturo. Redno si ogledujemo vsa naša gradbišča, jih nadziramo, ker zamude nikoli niso dopustne. Pri nas se rokov držimo, tako da tako ali tako načrtujemo obisk grada Turjak, ko se bodo začela dela oziroma morda celo že poleti.
Potem bo takrat idealna priložnost, da vam naše znamenitosti razkažejo lokalni strokovnjaki za umetnost, kulturo in zgodovino.
Luka Jakše
