Zavod Parnas deluje že 25 let. Kot neprofitna organizacija dopolnjuje turistično in kulturno ponudbo v Velikih Laščah in širše v regiji. Deluje tudi na naravovarstvenem področju in je nedavni prejemnik nagrade NATURA 2000.
Nedavno ste prejeli nagrado Natura 2000. Kaj vam pomeni glede na dolgoletno udejstvovanje na tem področju?
Poudarila bi, da je lepo dobiti nagrado. Ne v smislu tekmovanja, pač pa kot pozornost, ki ti jo nameni stroka. Da te prepoznava kot pomemben del podeželja na področju varstva narave. Je potrditev, da delamo prav. Ni pa to samo moja osebna nagrada, čeprav sem zelo ponosna, da sem jo v imenu Parnasa prevzela. Vedno gre za rezultat celotne ekipe, številnih sodelavcev. Urška Hren je npr. zame kar sinonim za vse v Mišji dolini.
Nagrada Natura 2000 se podeljuje vsako drugo leto. Deluje po sistemu podobno kot evropska nagrada Natura 2000, tako da se nagradi primere dobre prakse na področju varstva narave. Letos se tekmuje v šestih kategorijah. Zavod RS za varstvo narave je Zavod Parnas predlagal na področju sodelovanja v projektu Mala barja Marja in pri vseh koordiniranih akcijah na terenu Mišje doline, območja Natura 2000. To nagrado podeljujejo v LIFE integriranem projektu s strani Ministrstva za naravne vire in prostor. Najprej so naredili ožji izbor, izbrali favorite in nato še zmagovalce. Vesela sem, da so nas prepoznali ravno na področju sodelovanja, ker je nagrada dejansko poklon vsem, ki v Mišji dolini delamo na tem, da ohranimo mokrišča, mokrotne travnike in nizka barja za nadaljnje rodove. Mokrišča so tudi pomemben vir pitne vode, izboljšujejo mikro klimo in omogočajo življenje številnimi živalskim in rastlinskim vrstam, ki bi brez mokrišč propadle. A razkorak med kmetijstvom in varstvom narave bo treba reševati najprej na najvišjih nivojih države, če želimo, da bodo rezultati vidni tudi na terenu.
Marsikdo istoveti vaše projekte z omejitvami, ki jih prinaša Natura 2000. Kako pa vi vidite to ureditev?
Ljudje smo naravnani, da iščemo krivce, ko nekaj ne gre gladko. Lažje je iskati zunanje krivce. Tudi meni se večkrat zdi, da me ljudje ne razumejo. Če govorimo o kmetih v Mišji dolini, moramo vedeti, da tudi Mišje doline ne bi bilo v taki obliki, če njih ne bi bilo. Če ne bi bilo njihovega odnosa, da se zemlje ne prodaja kar tako, da jo je treba obdelati, redno pokositi, potem ne bi bilo več naravnih travnikov, kjer uspevajo orhideje, ne bi bilo razlivnih površin, ki preprečujejo poplave v Strugah in Ponikvah. Kmetje so delali vedno z zdravo kmečko pametjo. V Mišji dolini ni industrije kot drugje, kjer so mokrotne površine kar enostavno zasuli. Enega izmed kmetov sem vprašala, kako da čisti jarke, ali s tem ne uniči živali? Povedal mi je, da sta jarke pred njim tako čistila tudi njegov oče in ded, a so še vedno tukaj kačji pastirji in urhi. Drug kmet mi je povedal, kako zaustavi rast jelše. Da jih zareže v prsni višini in po nekaj letih jih ne bo več. Obstajajo tradicionalna znanja pri ljudeh, ki živijo tukaj in dejansko funkcionirajo. Zakaj prihaja do razumevanja, da je Metka pripeljala Naturo? Mislim, da država še vse premalo upošteva potenciale ljudi, ki tu živijo. Ko se nekaj prepoznava kot pomembno dediščino za v registre vseh vrst, bi bilo najprej potrebno v to vključiti, osveščati in povabiti domačine. Če jih nihče nič ne vpraša, postanejo ljudje zelo previdni. In če nimaš vpliva na strokovne službe, jih ne sprejemaš. Kot nevladna organizacija smo nekje vmes med domačini in strokovnimi službami. Kot tampon cona. Dejstvo je, da si Nature nisem izmislila jaz. Nimam te moči. Da smo pripeljali projekt Marja v Mišjo dolino, je rezultat naših skupnih predhodnih akcij. Če se je po 20-30 članov Prostovoljnega gasilskega društva bilo sposobno 16-krat organizirati in speljati akcije odstranjevanja invazivnih rastlin, je to odličen rezultat. Prostovoljci ne bodo delali zaradi denarja. Sicer so dobili nekaj dodatnih sredstev za gasilski avto, kar je lahko prvi motiv, da se odzovejo. A po drugi strani sedaj cela dolina ve, kaj so invazivne tujerodne rastline in kako jih zatiramo.
Pred tem ste delovali v šolskem sistemu. Kako to, da ste učiteljske vode zamenjali za samostojno pot v Zavodu Parnas?
Ideja za Zavod Parnas je prišla iz želje, da bi v muzeje in tudi kulturno dediščino spravili več pedagoškega čuta. Takrat še ni bilo veliko delavnic in možnost, da pripravimo delavnico vezave knjige ob 450-letnici prve slovenske knjige nas je napeljala na idejo, da bi to počeli bolj zares. Zavod je nevladna organizacija; ima ustanovitelja s strani civilne družbe. Deluje neprofitno, kar ne pomeni, da ne smeš zaslužiti, ampak da vse viške vračaš nazaj v projekte.
Po prvih delavnicah na Trubarjevi domačiji in drugod po šolah so se vzporedno pojavljali projekti. Najprej smo se javljali na občinske razpise, nato na razpise Lokalne akcijske skupine Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe in potem na Ministrstvo za kulturo in Interreg projekt in na koncu je prišlo tudi povabilo na kohezijski evropski projekt s področja varstva narave, da postanemo partner v projektu Mala barja Marja. S tem smo nekako prodrli tudi na področju varstva narave. Delujemo kot nevladna organizacija v javnem interesu varstva kulturne dediščine, kar nas na nek način postavlja ob bok javnim zavodom. Se pa narava in kultura med seboj neločljivo dopolnjujeta.
Za uresničevanje svojega poslanstva potrebujete tudi pomoč. Kako vam uspe prepričati prostovoljce, da sodelujejo?
Ker je v Zavodu Parnas družinsko jedro, so velikokrat stvari naravnane na člane družine. Kadar so sodelovali sinovi, so aktivirali kar svoje kroge prijateljev. Na primer, za snemanje promocijskih filmov smo imeli odličen odziv. Tudi Najdihojca je zastavljena tako, da mladi skrbijo za vse, kar se dogaja na odru. Na področju poprtnika sodelujemo s prostovoljci iz celotne Slovenije. Vsaka od skupin ima svojega predstavnika, ki je prostovoljec v Parnasu. Prostovoljci počno stvari, ki jih že same navdihujejo in ne pričakujejo plačila zanj; v projektih jim lahko povrnemo stroške. Ko so naše vsebine plačljive, pa sodelujemo z zunanjimi sodelavci, ki so za delo plačani. Projekt Marja nam je omogočil, da nam ni treba nagovarjati samo prostovoljcev, ampak smo lahko ponudili mladim normalno plačilo. To je prednost projektov. Zavod Parnas si na tej stopnji ne more privoščiti dodatnih zaposlitev.
V kakšnem smislu razumete zapis na vaši spletni strani: dediščina kot razvojna priložnost?
To je naš moto. Dediščino dojemam kot nekaj za tukaj in zdaj. Trdne osnove, korenine, na katerih smo zrasli, nam ponujajo priložnost, da živimo dobro. Da ustvarjamo, da smo prizemljeni tukaj, da ne jemljemo vzorcev iz tujine, da gradimo na tem, kar znamo, z našim kadrom. Dostikrat je prisotno mnenje, da ti za projekt dajo denar in s tem delaš kar hočeš. Ni tako enostavno. Npr. pri Marji smo morali za 5 let vnaprej točno definirati vsak strošek, če smo ga želeli uveljaviti. Ko smo ljudi pozivali, naj pristopijo s površinami, ki bi jih preko projekta lahko zastonj uredili, so na začetku spremljali to z distanco. Na koncu projekta so že sami prišli z idejo, da imajo travnik, ki bi ga bilo treba urediti. Potrebno je, da ljudje hitro prepoznajo priložnost, da se tega lotijo. Sreča je na strani pogumnih. Če zamudiš vlak, potem ne gre več. Treba je biti en korak naprej. Zdaj je pri pisanju projektov treba slediti trajnostni naravnanosti, ki vključuje medgeneracijsko sodelovanje.
V naših krajih bi lahko bolje izkoristili dane možnosti za razvoj turizma. Kje vidite težave?
Na področju turizma se moramo najprej vprašati, ali si sploh želimo turizma in kakšnega. Si želite, da gre vsak dan truma turistov čez naše kraje? Smo pripravljeni turistom pojasniti, kaj o naših krajih ali si bolj želimo mir v naših zaprtih enotah? Jaz pri nas vidim izjemne priložnosti za razvoj trajnostnega in butičnega turizma po celotni občini in v močni povezavi z ostalimi sorodnimi lokacijami – Cerkniškim jezerom, Županovo jamo, Ribnico in ostalimi. Trubarjevo domačijo že obiskujejo šole iz vse Slovenije in če programi ne bi bili dobri, ne bi hodili k nam. Grad Turjak je izjemna priložnost; nihče nam ga ne bo odnesel. A sami moramo nekaj narediti, se konstruktivno pogovarjati z Ministrstvom za kulturo. Mi moramo pripraviti konkurenčne in odmevne programe ter, ne nazadnje na vseh ravneh, prepoznajmo že Javni zavod Trubarjevi kraji, da je naš turistični paradni konj, ne le servis.
Katere so glavne priložnosti občine Velike Lašče?
Absolutno vidim priložnost v kulturni dediščini, v našem še ohranjenem načinu življenja, ohranjenih vrednotah in da v to nežno vstopijo tudi turisti, ki znajo to ceniti. Naši kraji nikoli ne bodo uspešni pri množičnem turizmu, ampak z butičnimi izvedbami. Naš cilj mora biti obvladljiv turizem. En tak primer so botanični sprehodi. Če na mokrišče povabiš ljudi, jih ne moreš peljati tja cel avtobus. Ne le, da bodo vse pomendrali, tudi mi izgubimo podobo nekoga, ki ve, kaj sodi v mokrišče in kaj ne. Če ohranjam mokrišče, ga ne morem začeti uničevat s turističnimi podvigi. Pot modrega bleščavca ni utrjena, ampak je samo shojena. Kosi se jo. Ko vstopamo v Mišjo dolino, vstopamo zato, da spoznamo delovanje narave. Enako velja za Kobilji curek, Krvavo Peč, praktično za vse naše tematske poti. Te ne potrebujejo veliko infrastrukture, samo da ti omogočijo, da se znajdeš in da vidiš resnico teh krajev, ne za turiste zaigrane situacije romantičnega pogleda na preteklost. Mogoče se ljudje premalo zavedamo, da je to, kar mi vsak dan živimo, za nekega drugega izredna izkušnja. Za to ne potrebujemo Disneylanda.
Ste tudi podpredsednica LAS. Kako lahko to pripomore našim krajem?
Osebno verjamem v projekte za razvoj podeželja in v sistem od spodaj navzgor, ki ga omogoča delovanje lokalnih akcijskih skupin po Sloveniji. Ker smo na LAS projektih ustvarili že zanimive rezultate, sem videla priložnost, da te izkušnje delim z drugimi. Tako sem vstopila v upravni odbor LAS-a in na povabilo kandidirala za podpredsednico. Je pa tako, da v primeru, če ima LAS dobrega predsednika, ki stvari resno pelje, podpredsednik vskoči samo takrat, kadar je predsednik zadržan.
Kakšen je potencial LAS?
Lokalne akcijske skupine so povezave več območij občin po Sloveniji; različno so velike; naša ima 8 občin, od Turjaka do Kolpe. Enakovredno so zastopani javni sektor, fizične osebe in nevladne organizacije ter gospodarstveniki; vsi imamo svoje predstavnike v upravnem odboru. Vsi člani LAS
sestavljamo skupščino, ki ima moč odločanja o vseh zadevah. Vodilni partner LAS-a je Razvojni center Kočevje-Ribnica, na katerem sta s strani ministrstva zagotovljeni dve delovni mesti in funkcionirajo kot tehnična podpora LAS-a. Gre za pristop od spodaj navzgor. Torej s projekti nagovarjamo usmeritve, ki smo jih v strategiji postavili kot celotno območje. Vsak se lahko s svojo mrežo partnerjev prijavi na pozive. Trenutno sta bila izpeljana dva poziva. Spomladi bodo naslednji.
Imate dovolj projektov, da se delovanje Zavoda pokrije?
Če imaš srečo, ja. Ni pa dobro, če si samo na trgu, in ni dobro, če si samo na projektih. Mene so projekti rešili v času korone, ko ni bilo skupin na Rašici. Ampak ker sem imela projekte, je nekako šlo. Ko se projekti končajo, moraš imeti nekaj na trgu. Navsezadnje potrebuješ tržne dejavnosti, da lahko zalagaš projekte. Projekti so običajno sofinancirani šele po izvedbi in ne v celoti. Projektov je dovolj, a je čedalje več tudi tistih, ki jih znajo pripravljati. V zadnjem času pisanje projektov omogočajo celo nove tehnologije. Vseeno pa moraš dobro vedeti, kaj želiš s projektom doseči. .
Kako izbirate svoje partnerje?
Imamo srečo, da delujemo kot zasebni zavod. Imaš večjo svobodo in lahko izbiraš, s kom zmoreš in hočeš delati. Srečo imam pri sodelavcih; z nekaterimi sodelujemo že zelo dolgo. Recimo kmetija Tekavec, kjer otrokom prikažejo izdelavo kuhalnic na star in nov način in jim hkrati predajo vsa znanja o tem, kdaj se seka les, kako se na hribovski kmetiji lahko preživi danes, ne samo pred 100 leti. Tudi v knjigoveških delavnicah se je zvrstilo veliko število animatorjev. V glavnem so bili to študentje, absolventi in drugi; med najbolj zvestimi je Milena Vintar, ki je odlična pomočnica tako v skupinah kot tudi pri projektih in presojah. Velikokrat je še vedno prisotna želja, saj jaz znam nekaj narediti, ti pa poskrbi za to, da bom jaz lahko to prodal. Lažje delam z ljudmi, ki so pripravljeni prevzeti svoj del odgovornosti. Ne smem pozabiti na Občino Velike Lašče in Javni zavod Trubarjevi kraji. Zavod Parnas najema prostore na Trubarjevi domačiji. Že 25 let skupaj krmarimo v sodelovanju javnega in zasebnega. Je možno, ampak samo s spoštovanjem dela in ljudi ene in druge strani.
S kom je najlažje sodelovati?
Če je podpora v družini, imaš tisto varno zaledje, kjer se lahko tudi pogodrnja, pa potem težave minejo in lahko po drugi strani vedno računaš, da ti priskočijo na pomoč, ko jih potrebuješ. Ni sicer vedno najlažje. Vedno je treba iskati ravnotežje med družino in poslom. Tako tudi med vsemi družinskimi potovanji obiščemo primere dobre prakse.
Veliko sodelujete s Trubarjevo domačijo. Kako poteka to sodelovanje?
Na Trubarjevo domačijo sem prišla takrat, ko je tam deloval Adl in je vse te naše programe izredno lepo sprejel kot dopolnitev osnovnega programa. Njegov odnos do Trubarja je nedosegljiv. Vsi vodniki za njim smo imeli izredno težko nalogo; izjemno težko je priti za tako veličino, kot je Adl. Želim poudariti, da je celotna ekipa na Trubarjevi domačiji že vsa leta odlična; predvsem je pomembno, da znamo sodelovati kot celota in tudi kot prijatelji.
Kako gledate na prizadevanja, da Trubarjeva domačija postane spomenik državnega pomena?
Ena od idej je bila, da avtentičen kraj rojstva priključimo vsaj s tematsko potjo do Šklopovega mlina in nekako razširimo ta prostor in se približamo temu, kar od nas v skladu z zakonodajo pričakuje Ministrstvo za kulturo. Ali dejansko obstaja možnost, da se to uredi, ne vem.
Vedno zagovarjam, da si status spomenika državnega pomena zaslužimo. Ne bi ga iskala na nož, ampak z držo, kot da spomenik državnega pomena že imamo. Da s promocijskimi akcijami, programom, prisotnostjo na vseh možnih prireditvah damo vedeti, da smo mi tisti, ki to stvar že čutimo. Sedaj se spreminjajo zakoni na področju kulture in tudi tu si moramo prizadevati, da se oglasimo, da si izborimo prostor, ki si ga Trubarjeva domačija zasluži. Spomenik je navsezadnje samo papir, čeprav je na drugi strani finančno pomemben. Poskrbimo, da bo Trubarjevo domačijo obiskal vsak Slovenec in to večkrat.
Na kaj ste najbolj ponosni?
To, da imam super ljudi okoli sebe, s katerimi lahko delam, in da je ogromno mladih, ki so sodelovali v Parnasu, dobilo priložnost, neko odskočno desko in so sedaj uspešni na svojih lastnih poteh. In to, da navsezadnje sama sebe preživim.
Avtor: Angelca Petrič, foto: Zavod Štirna
