Ljudem ni težko dati za dobro obleko ali dober avto, problem pa je več plačati za kvalitetno hrano
Redno, vztrajno in vedno dobre volje Jaša Kocijančič prodaja ekološke mlečne izdelke na velikolaški tržnici. Je živi dokaz, da kjer je volja je tudi pot. Praktično še edini ponudnik na naši tržnici je zadovoljen s tukajšnjo prodajo, odnosom ljudi do kvalitetnih izdelkov, predvsem pa z našim smislom za humor. V tem intervjuju boste zvedeli tudi od kje pozna Luko Dončića.
Vaša kmetija je najbolj stalen ponudnik na velikolaški tržnici, v zadnjem času v bistvu edini. Kako, da ste odločili prodajati svoje izdelke tudi pri nas?
Za to je več razlogov. Eden je, da nam je velikolaška tržnica relativno blizu in ker poznam veliko ljudi iz teh krajev. Poleg tega je veliko Laščanov hodilo kupovati naše izdelke v Ribnico ali Kočevje, zato sem ocenil, da bi bilo dobro, da smo prisotni tudi na vaši tržnici. Ko je tržnica začelo delovati, sem se na to takoj odzval.
Naša tržnica se po velikosti in obiskanosti verjetno ne more primerjati z drugimi, na katerih ste prisotni. Kje vidite glavne razlike?
Vsaka tržnica ima svoje prednosti in slabosti. Na drugih je naš cilj, da prodamo in zaslužimo čim več, medtem ko nam je na velikolaški pomembno, da se družim in pogovarjam s tukajšnjimi ljudmi. Vsakokrat se dobro počutim in veliko nasmejem, kar je velika prednost tukajšnje tržnice.
Verjetno tudi zato, ker imaš tu tudi sorodstvene vezi. Kakšna je ta povezava?
Moja babica po očetovi strani prihaja iz Velikih Lašč, natančneje Perhajeva pri postaji.
Prodajate izključne izdelke iz vaše kmetije. Kako velika je?
Res je, vsi izdelki so iz naše kmetije. Vse kar prodajamo, pridelamo in predelamo doma. Naša primarna dejavnost je pridelava mleka, sekundarna pa predelava tega mleka. Imamo okoli 250 glav živine, od tega 130 krav molznic, ostalo pa je mlada živina.
Na kmetiji delamo trije bratje, ki dobro skupaj sodelujemo in delujemo. Delo smo si razdelili med seboj.
Se vsi preživljate s kmetijo ali pa imate še kakšne druge dejavnosti?
Ne nobene druge dejavnosti nimamo. Vsi trije bratje in oče smo zaposleni na kmetiji , poleg tega pa imamo še dva dodatno zaposlena.
V Laščah smo se oziroma so se kmetje kar nekako sprijaznili, da je pridobivanje raznih dovolj za proizvodnjo in prodajo domačih izdelkov preveč mukotrpno in da je lažje prodajati po prijateljskih poteh. Kako težak je boj z birokratskimi mlini?
Mislim, da z nekaj vloženega truda pridobitev teh dovoljenj ni nedosegljivo. Kdor ima voljo, bo vso to papirologijo dokaj hitro uredil. Strah pred birokracijo je po mojem mnenju odveč, ker ti gredo pristojne službe precej naproti, saj je tudi njihova želja, da so te stvari urejene.
Ali bi se to splačalo urediti tudi manjšim, popoldanskim kmetom?
Da, seveda. Prepričan sem, da če bi bilo na tržnicah več različnih ponudnikov, bi bila večja tako obisk kot prodaja, ker bi kupec na istem mestu našel več različnih izdelkov.
Zakaj se po tvojem v Laščah na prodajni strani tržnica ni najbolje prijela?
Kot glavni razlog vidim premajhno potrpežljivost oziroma vztrajanje. Ljudje morajo najprej zvedeti, da tukaj prodajaš, potem te morajo spoznati in poskusiti tvoje izdelke. Na strani prodajalca je tudi, da kupce prepriča, da kupujejo njegove izdelke. Če kupce prepričaš in če imaš kvalitetne izdelke, potem dobra prodaja ni več težava. Zagotovo pa to terja določen čas in vztrajnost. Mi bomo prav gotovo ostali tu z našimi izdelki.
Verjetno bi bila prodaja boljša, če bi na tržnico hodilo več ponudnikov.
Zagotovo, če bi bili to ponudniki različnih izdelkov, potem bi vse skupaj bolj zaživelo. Konkurenca je načeloma dobra stvar, vendar če bi se tu pojavila dva ponudnika enakimi izdelki, potem bi slej kot prej eden moral odnehati, če ne celo oba. Tako izkušnjo imamo z neke druge tržnice, ker se potem nobenemu splačalo hodit za nekaj deset evrov. Vemo pa da je tu okoli kar nekaj ponudbe na področju mesnin, ampak se ne prodajajo na tržnici. Moj poziv njim je, naj se ne bojijo, naj pridejo in prodajajo svoje izdelke.
Kdo so povečini vaši kupci?
Na velikolaški tržnici prevladujejo prav Velikolaščani, ogromno pa je tudi priseljencev iz Ljubljane. To so ljudje, ki so se želeli umakniti pred mestnim vrvežem in živeti blizu narave in ki si želijo naravno, domačo hrano. Mislim, da je vaša občina idealna za te ljudi, ki imajo tu tudi vso potrebno infrastrukturo, kot so vrtci, šole, pošta … Moram pa povedati, da največ in najbolje prodajamo v Laščah, ker tukaj ljudje ne kupujejo na dekagrame, ampak na kose sira. Ljudje manj komplicirajo in radi kupijo kakovostne izdelke.
Meniš, da bi bilo treba več energije in sredstev vložiti v promocijo?
Oglaševanje je gotovo pomemben vidik. Problem na strani ponudnikov je, da za to nimamo prav veliko časa, niti nismo vešči vseh teh novih spletnih orodij za promocijo. Pri starejših ponudnikih je problem še nekoliko večji.
Mislim pa, da bi tudi z organizacijo različnih dogodkov oziroma nekim spremljevalnim programom na tržnico privabili več obiskovalcev. To bi lahko bila živa glasba, kakšna odprta kuhinja in podobno. Ljudje potrebujejo, da se nekaj dogaja, da se lahko družijo in to bi lahko tukaj združili.
Ali bi bilo smiselno, da bi bila tržnica dlje odprta ravno za te, ki bi morda prišli od drugod?
Prodajamo tudi na glavni ljubljanski tržnici, ki je odprta do druge ure popoldan, ampak po dvanajsti ljudje praktično izginejo. Tudi v Kočevju smo poskusili z daljšim odpiralnim časom, vendar zato ni bilo nič več obiska, tako da sklepam, da s samim podaljšanim časom ne bi veliko dosegli.
Kako je po tvojem v Sloveniji kmetijska dejavnost urejena, zastopana, uveljavljena, cenjena?
Vsak, ki se ukvarja z neko panogo, si želi, da bi bilo vedno bolje. Ocenjujem, da je kmetijstvo v zadnjem času nekoliko bolj cenjeno, pa tudi kmetje smo si olajšali delo z mehanizacijo in avtomatizacijo določenih del. Danes kmet ni več privezan na hlev in delo na kmetiji, ampak lahko najdemo tudi nekaj prostega časa. Vseeno je pa še zmeraj veliko dela in upam, da bodo ljudje spoznali, kako pomembna je domača pridelava. Z vse večjo prisotnostjo hrane iz tujine, ki je manj kakovostna, bi morali bolj ceniti kvalitetno domačo pridelavo.
Imate pri tem dovolj podpore s strani države?
Vedno bi lahko bilo bolje, lahko bi nas bolj podprli in cenili. Sam vidim koliko truda je potrebno, da dosežeš nek nivo prodaje in zaupanje kupcev. To ni lahek posel. Pogrešam več govora o prednostih lokalne pridelave in lokalne hrane.
Evropski trg je velik, mi smo majhni in če je merilo le cena, potem kakovost hrane pada. Kako se boriti proti temu?
Najprej se je treba zavedati, da velikim podjetjem, multinacionalkam ne moremo konkurirat in je tudi nesmiselno, ker lahko za bistveno nižjo ceno ponudijo enak produkt. Ta je seveda nižje kvalitete, ampak ogromno ljudi gleda predvsem na ceno. Edina možnost je, da se tem razmeram prilagajamo, da ne dvigujemo cene v višave in da skušamo znižati stroške pridelave, tako da delamo večje šarže in da smo prisotni na več tržnicah.
Opažam pa, da ljudem ni težko dati za dobro obleko ali dober avto, problem pa je več plačati za kvalitetno hrano. Morda zato, ker tega nihče ne opazi, ker ni vidno navzven.
Pred približno dvema letoma ste naredili cel boom, ko je z vami na tržnico prišel Luka Dončić. Je bil tisti dan najbolj prodajno uspešen?
Takrat je imel tudi on srečo, ker ljudje niso vedeli, da bo tukaj in se je lahko za kratek čas tudi malo sprostil. Ko pa se je razvedelo, da je tukaj in se je zbralo veliko ljudi, pa je izrazil željo, da bi se umaknil, ker v prostem času potrebuje tudi malo predaha. Odziv ljudi pa je bil takrat res neverjeten, ker Luka je po eni strani spoštljiv in po drugi spoštovanja vreden. Preprost in zelo dober človek.
Od kod izvira vaše poznanstvo?
Poznamo se od otroštva iz morja, ker smo imeli v istem kampu počitniške prikolice. Moj mlajši brat je ista generacija in sta tudi najbolj povezana.
Menda tudi rad pride k vam na obisk na kmetijo? Govori se celo, da naj bi v bližini celo kupil neko zemljo.
Za te govorice sem slišal tudi jaz, ampak lahko povem, da so zgolj govorice in nič drugega. Drži pa, da kadar ima prosti čas, ga želi preživeti v miru in z nekim mirnim druženjem in takrat se oglasi tudi pri nas.
Kakšne načrte imate s kmetijo v prihodnosti?
Naš cilj je, da bi čim več izdelkov prodali na naših vratih oziroma dvorišču in na lokalnih tržnicah. Želimo povečati obseg degustacij, uredili prostor kjer bi lahko sprejeli več ljudi in jim ponudili naše izdelke. To bi povezali s predstavitvijo Gotenice, ki ima zelo bogato in pomembno zgodovino.
Delujete oziroma svoje izdelke prodajate v različnih občinah. Vam nudijo dovolj podpore za lažje preživetje?
Velika dobrobit je, da nam občine namenijo nek prostor in brezplačno stojnico, ker v kakšnih drugih okoljih so plačljive. Na primer, v Ljubljani je najem kar velik strošek. Ko smo imeli stojnico v notranjosti Pogačarjevega trga je bil strošek najema 400 evrov mesečno. Tukajšnje občine nam omogočajo, da z nekaj iznajdljivosti truda lahko dobro prodajamo svoje izdelke.
Kateri je po vašem vaš premium izdelek? Na kateri izdelek ste najbolj ponosni.
Najbolj sem ponosen na sir, če mi uspe (smeh).
Kaj pa je skrivnost uspeha?
Še sam ne vem (smeh). Malo znanja, malo sreče in odvisno od poskusa. Ključno je, kaj se dogaja v kotlu, vendar mleko je živa stvar in ne moreš predvideti, kako bo reagiralo. Pač vsakič malo drugače, zato je vsakič malo drugačen sir. To je razlika od sira v trgovini, ker je v njem tipizirano mleko, kontrolirajo bakterije, maščobe in beljakovine. Mislim pa da je čar tudi v tem, da stranka vsakič s pričakovanjem poskusi sir in se sprašuje, kakšen bo pa tokrat.
Kaj vse najdemo med vašimi izdelki?
Poleg različnih vrst sir, jogurti, kefir, sladoled, maslo, skuta, kisla skuta, kisla smetana, sladka smetana.
Kaj gre najbolj v promet?
Odvisno od letnega časa. Poleti se bolje prodajajo osvežilni izdelki, jogurti, kefir in sladoled. Poleti ogromno tujcev kupi sir. Pozimi pa skuta, maslo in sir.
Veliko je govora, da bi bilo treba povezati naše zgodovinske, kulturne in naravne danosti z lokalnimi izdelki, vendar se zdi, da nikakor ne najdemo recepta.
Meni se zdi lep primer gostilna pri Kuklju kamor so hodili ljudje iz vse Slovenije in tudi iz tujine, zato mislim, da je vse to izvedljivo, samo najti je treba pravi pristop. Prav gotovo pa to ne gre čez noč, ampak je potreben čas.
Pri nas je Zavod Kočevsko precej truda vložil v promocijo bunkerja Škrilj, ki je dobro obiskan in se tudi precej obiskovalcev potem oglasi pri nas na kakšni degustaciji.
Ekološka kmetija Kocijančič
Družinska kmetija leži v vasi Gotenica, na nadmorski višini 650 metrov. Včasih največja kočevarska vas je danes nenaseljena in je v lasti Ministrstva za notranje zadeve, kjer domuje policijski vadbeni center. Pod vasjo pa se nahaja kmetija, ki v okolici obdeluje 153 ha.
Kmetijsko posestvo se ne ponaša z dolgoletno tradicijo. Začelo se je leta 1998, ko je oče Marko Kocjančič od takratne državne farme v prenehanju vzel v najem kmetijske objekte, ki so bili takrat v državni lasti in odkupil živali ter delovne stroje. Nato so kmetijski objekti postali last MNZ. Namen ministrstva je iz obstoječih kmetijskih objektov narediti sodobni vadbeni center, zato se je oče moral izseliti iz objektov in na bližnji lokaciji leta 2005 postaviti novo kmetijo obdano z neokrnjeno naravo.
Pridelava mleka je bila primarna dejavnost vse do pred kratkim, ko so se bratje odločili da bi mleku dodali vrednost s predelavo v mlečne izdelke. Z resnejšo dejavnostjo se je začelo z registracijo Ekološke sirarne Kocjančič d.o.o leta 2018. Ekološko mleko pridelujejo v poltrde sire, mehke sire, skuto, jogurte, maslo, kislo in sladko smetano. Letno se pridela približno 700.000 l mleka, od tega ga 200.000 predelajo doma, ostalo pa prodajo v ekološko mlekarno Krepko.
Dela na kmetiji je ogromno zato ima vsak član svojo zadolžitev. Oče Marko Kocjančič, diplomiran inženir agronomije, je zadolžen za birokracijo. Najstarejši brat Urban, prav tako diplomiran inženir agronomije, je vključen v vodenje primarne dejavnosti in skrb za živali. Ostala dva brata Jaša, diplomiran inženir strojništva, in Vito, ki zaključuje gozdarsko fakulteto pa skrbita za predelavo mleka v mlečne izdelke, kakovost in prodajo le teh.
Izdelke prodajajo v lokalne javne zavode, na tržnicah v Kočevju, Ribnici, Velikih Laščah, Sodražici in Ljubljani na Pogačarjevem trgu in na domu. Sodelujejo pa tudi s trgovino Interspar in pod njihovo blagovno znamko NATURE PUR prodajajo ekološko pasterizirano polnomastno mleko in ekološki poltrdi sir. Pod svojo znamko Ekološka kmetija Kocjančič pa prodajajo ekološke jogurte petih okusov. Na tržnicah prodajajo v lastni režiji, saj so mnenja, da je neposredni stik s strankami pomemben pri proizvodnji. Le tako lahko izvejo mnenja in želje strank.
Kocjančičevi bi radi modernizirali obstoječi hlev, ki bi bil prijaznejši živalim in delu človeka, narediti sušilno napravo za seno in s tem pridobiti najvišjo možno kakovost - certifikat ekološkega senenega mleka, povečati prostore predelave, narediti degustacijski prostor. V večje investicije pa se za enkrat ne spuščajo, saj ima MNZ namen razširiti svoj vadbeni center, za gradnjo pa bi uporabili kmetijske površine, ki jih ima kmetija v najemu in bi s tem posegom omejili pašo kravam molznicam. V tem se primeru bo kmetija primorana preusmeriti v konvencionalno rejo in krmiti molznice celo leto v hlevu s travno silažo ali pa ukiniti mlečno pridelavo in se preusmeriti v rejo krav dojilj.
