Predsednik društva za ohranjanje dediščine Gradež prihaja sicer po rodu iz vzhodne Slovenije. Po selitvi iz Ljubljane ga je pot vodila v stari del Gradeža, kjer sta z ženo zgradila hišo. Čeprav upokojen, je še vedno aktiven na več področjih.
1. Kako ste kmalu po prihodu v to okolje postali predsednik društva?
Po selitvi na Gradež gre zasluga za to, da sva se sploh oba z ženo včlanila v društvo, pokojnemu sovaščanu Jožetu Pečniku. Ko je prihajal na sprehod, nama je svetoval, da naj se ne drživa zase, ampak se včlaniva v društvo in druživa z vaščani. Sprva sva bila bolj pasivna člana. Počasi pa sva začela hoditi rezati sadje in pomagati pri različnih prireditvah. Pred štirimi leti me je takratni predsednik vprašal, ali bi prevzel vodenje društva. Eno leto sem delal še v njegovem mandatu, na naslednjem občnem zboru pa kandidiral za predsednika in bil izvoljen. Tematika, s katero se ukvarja društvo, mi je blizu. Z veseljem rečem, da sem Slovenec, in spoštujem to, kar so nam zapustili predniki, in sem na to ponosen.
2. Kako bi predstavili društvo?
Potem, ko je bila predhodno obnovljena vaška sušilnica sadja, je bilo leta 2004 ustanovljeno Društvo za ohranjanje dediščine Gradež. Delujemo tako na področju turizma, saj smo člani Turistične zveze Slovenije, kot tudi na področju kulture. S strani Ministrstva za kulturo imamo priznan status društva, ki deluje v javnem interesu. Trenutno je v društvu 95 članov. Večina jih prihaja iz Gradeža in okolice, nekaj tudi iz Velikih Lašč, Rašice, Ribnice, Škofljice, Ljubljane in Grosupljega. Društvo ima program, po katerem delujemo in izvajamo različne aktivnosti, s katerimi se trudimo ohranjati običaje, ki so rahlo pozabljeni in se trudimo, da bi jih obudili.
3. Kako poteka delo društva oz. katere so glavne prireditve, ki jih organizirate?
Želeli smo na primer obuditi fantovsko petje. Temu posvečamo prireditev Večer na vasi. Na ta dan povabimo moške kvartete, kvintete ali manjše zbore, da nam zapojejo nekaj pesmi. Potem sledi druženje obiskovalcev in nastopajočih, ki je prepleteno z glasbo.
Drug tak običaj, ki smo ga obudili, je praznovanje Zelenega Jurija. Zadnjič je Zeleni Jurij pred tem jahal na čelu povorke v Velikih Laščah leta 1962. Mi smo to prireditev obudili v letu 2008. Velikolaški Jurij je nekdaj prijezdil na konju. A ker so zahteve pri organizaciji prireditve postale zelo ostre, pride zadnjih nekaj let peš. Praznovanju smo dodali še nekaj vsebin in tako je nastal dogodek Pozdrav pomladi. Dogajanje je umeščeno pod vaško lipo, v bližini sušilnice sadja, kjer potekajo koncerti, godbe, folklorni nastop in pohod Zelenega Jurija. Ta spotoma pobira dobrote po vasi.
S pomočjo skavtov za otroke priredimo tudi različne pastirske igre. V preteklosti smo zakurili kres v pomoč soncu, da je dobilo moč. Bistvo praznika je nastop pevskega zbora. Pred nekaj leti je aktivno delovala naša društvena etno skupina Suhe češplje. Ob tej prireditvi so pele ljudske pesmi po poljih, travnikih in sadovnjakih, da se po tradiciji na ta način pomaga naravi pri prebujenju in kot pomoč za boljšo letino.
Pri prireditvi Pozdrav pomladi že tradicionalno sodelujemo z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana, ki pri nas organizira likovno delavnico. Slikarji pridejo na Gradež, si poiščejo motiv in ustvarjajo pri nas. Obiskovalci, ki pridejo v vas, jih pri delu opazujejo. Umetniki izdelek dokončajo doma in ga potem razstavijo pri nas. Razstava je tradicionalno na gradu Turjak; edino v obdobju zaprtja gradu so bila dela na ogled v Kulturnem domu. Tudi umetniki so zadovoljni, da ljudje vidijo njihova dela. Kar nekaj del so prodali, še preden so bila dokončana.
Naslednja večja prireditev je Praznik suhega sadja. To je neke vrste dan odprtih vrat na Gradežu. V tem času že poteka sušenje sadja v sušilnici. Lokalni turistični vodniki popeljemo obiskovalce po vasi, jim predstavimo elemente tradicionalne arhitekture, kot so na primer vrhhlevne hiše. Razložimo jim, da je bila živina v pritličju, ker je v zimskem času toplota živine prehajala skozi strop in grela stanovalce. Sedaj sta ohranjeni še dve takšni stavbi. Pokažemo tudi črno kuhinjo, kjer so v vasi v 60. letih prejšnjega stoletja še kuhali hrano, potem najstarejšo zgradbo s konca 18. stoletja in nekdanjo gostilniško staro klet. Pohvalimo se s tem, da sta tu živela dva skladatelja Jakob Jež in Marij Kogoj. Omenimo tudi še kar nekaj ohranjenih štirn. Ljudem predstavimo pomen le-teh za to območje, kjer podtalnice ni oz. je ta pregloboko. Pozabiti ne smemo niti zbirke starega orodja, ki je pod kozolcem Staneta in Jožice Zabukovec. Zbrala sta več kot 400 starih predmetov. Glavna vsebina je strnjena okoli vaške sušilnice sadja. Predstavimo njeno zgodovino in kot nesnovno dediščino postopke sušenja. Letno posušimo okoli 7-11 ton sadja, odvisno od letine. Kurilno sezono zaključujemo decembra, ko v sušilnici razstavljamo jaslice.
Ob prazniku suhega sadja poteka tematski pohod po Trubarjevi rojstni fari. Pohodniki se zberejo na Turjaku; od tam jih naši vodniki popeljejo na Trubarjevo domačijo in nato do Škocjana, kjer je predstavljena cerkev, v kateri je bil krščen Primož Trubar in v kateri je služboval Jurij Dalmatin. Od tam gredo na vrh Gradeža, kjer jih vodniki mimo stojnic pripeljejo na prireditveni prostor.
Naša četrta večja prireditev je Razstava jaslic v skritih kotičkih Gradeža. Zgodovina razstave ima malo nenavaden začetek. Po ustanovitvi društva so takratni člani društva priredili silvestrovanje v sušilnici in v kotu postavili tudi jaslice. Te so zavzele dobršen del prostora. Ker so bili člani precej stisnjeni, so naslednje leto postavili jaslice pred sušilnico in tako prišli do ideje, da bi jih lahko postavili po vasi. Ravno pred petnajstimi leti je bila na ogled prva razstava jaslic. Na začetku je bilo predstavljenih 15 jaslic. Število je z leti raslo in tako smo imeli največ kar 430 razstavljenih jaslic. Zadnje dve leti je bila zaradi korone številka sicer nekoliko nižja, a tradicijo smo ohranili in upamo, da bomo lahko 15. obletnico praznovali, kot je treba.
4. V društvu se torej veliko dogaja celo leto?
Tako je. Ob sobotah občasno izvajamo različne delavnice za otroke, kjer poskušamo nanje prenašati znanje prednikov, zlasti kar se tiče rokodelskih opravil. Na večer pred cvetno nedeljo izdelujemo butarice, pred adventom venčke, sicer pa jih vabimo k izdelavi suhih rož iz krep papirja; potem izdelujemo različne okraske; ročno se izdeluje zobotrebce. S pomočjo Zavoda Parnas smo ročno izdelavo zobotrebcev registrirali na Ministrstvu za kulturo kot ohranjanje nesnovne kulturne dediščine. Otroke smo tudi povabili k prikazu in poskusu predenja na kolovratu in izdelavi predpražnikov iz koruznega ličkanja. Na žalost nam primanjkuje moderatorjev, saj bi si želeli, da bi bilo tega dela še več. Včasih ne zmanjka le časa, ampak tudi znanja.
Znotraj društva ohranjamo običaj ofiranja, tako da člani društva obiščemo tistega, ki goduje na predvečer. Ropotamo, razbijamo in mu prinesemo simbolično darilo ter mu voščimo vse najboljše za god.
Na ekološki način vsako leto tudi pridelujemo proso. To uporabljamo za Trubarjevo malico, ki jo ponudimo obiskovalcem. Pripravimo kuhano kašo s slivami, zabeljeno z drobtinami. Zraven postrežemo ohlajeno krhljevko. Del prosa porabimo za kašnato potico, ki jo postrežemo na različnih prireditvah in sejmih, kjer predstavljamo naše delovanje.
Prirejamo tudi pustovanje na vasi. V dopoldanskem času gredo po vasi namaškarani otroci, ki se razveselijo sladkarij. V popoldanskem času se »ta stari« našemimo v tradicionalno poroko, značilno za to območje: ženin, nevesta, pust, ta stara, ta star, korbarce, žandar … S tistim zbranim oz. pobranim, kar dobimo na povorki, potem za osmi marec pogostimo članice društva z manjšo zakusko. Ker se 8. marca drži 10. marec, ko praznujemo mučeniki, pa zadnjih nekaj let praznujemo skupaj. V isti stavbi se zberemo v ločenih prostorih. Temu sledi tekmovanje, kdo bo lepše zapel. Čeprav imamo mučeniki pevca ljubljanske opere, nas ženske običajno premagajo.
Prav tako skušamo obujati kulinarično dediščino. Našli smo nekaj zelo starih receptov. To so na primer kašnata potica, prosena kaša s suhimi slivami, ajdova kaša z jurčki, moška potica … Opažamo pa, da je včasih malo nejevolje, ker obiskovalci pri nas ne morejo dobiti hot doga.
5. Sadja pa ne sušite samo za člane?
Sadje sušimo po dogovoru. Če zunanji izvajalec prinese sušiti hruške, ki jih je treba rezati, najprej storimo to. Jabolka lahko ljudje prinesejo tudi že narezana, a jih opozorimo, da je treba odstraniti peščišča. Opozorimo jih tudi na primerno velikost krhljev. Sicer pa jim člani pomagamo narezati sadje. Podpredsednica Jožica vodi pregled tistih, ki želijo sušiti sadje, in se z njimi dogovori za termin. Istočasno se suši samo ena vrsta sadja, saj vsaka vrsta zahteva svojo delovno temperaturo. Slive malo višjo, malo nižjo jabolka, hruške, kakiji.
Cena sušenja je odvisna od lese. Na eno leso gre npr. 30 kg svežih jabolk ali sliv in se potem to različno dolgo suši. Kroženje toplote je naravno, zato traja 3-4 dni da je ena vrste sadja suha.Trenutno je cena sušenja rezanega sadja (jabolka, hruške, kaki) 14,00 EUR za eno leso. Cena sušenja celega sadja (slive, posamezne vrste hrušk) pa je 16,00 EUR, saj tako sušenje traja nekoliko dlje. S sušenjem sadja je veliko dela. Po 12 urah, ko je sadje v peči, je potrebno zamenjati prostor, kjer se sadje suši. Tako se sadje prelaga vsakih 12 ur, da se zagotovi vsaj približno enakomerno sušenje. Na različnih delih peči je prisotna razlika v temperaturi. Vsake 4 ure je potrebno peč naložiti. Za eno peč sadja porabimo 1,20 kubičnega metra drv. Večinoma kurimo z bukovimi drvmi. Nekje po dveh dneh je treba pričeti sadje prebirati. Ker je nekatero sadje na lesi prej suho, je tega potrebno odbirati dvakrat na dan. Za to skrbimo zjutraj in zvečer, da se sadje ne izsuši preveč.
6. Ste eno redkih društev pri nas, ki je k turizmu uspešno pristopilo tudi s tržnega vidika. Kako vam je to uspelo?
V vas smo želeli privabiti obiskovalce. Zato smo se včlanili v Turistično zvezo in posledično svojo dejavnost in društvo promoviramo na sejmu Alpe Adria na gospodarskem razstavišču. Tam smo navezali stike z društvi po Sloveniji in spoznali različne ideje. Tako skušamo, če so le interesenti za to, v sodelovanju z ostalimi subjekti, ki delujejo na tem območju, posameznim organiziranim skupinam pripraviti celodnevne aktivnosti oz. obisk našega območja. Posredujemo kontakte, vzpostavimo stike, se dogovorimo na primer za ogled Županove jame, gradu Turjak, Trubarjeve domačije … Poleg ogledov znamenitosti se dogovorimo tudi z gostilnami, ki so na našem območju sposobne prehraniti avtobus. Imamo kar nekaj stalnih obiskovalcev, ki redno prihajajo, predvsem na razstavo jaslic z avstrijske Koroške, tudi iz Gradca, in moram reči, da so zelo navdušeni nad tem, kar vidijo. Izrazito smo usmerjeni tudi na slovenski trg. Pogosti obiskovalci so društva upokojencev.
7. Kako vidite razvoj turizma v Velikih Laščah?
Ena izmed stvari, ki jo gostje pogosto omenijo, je možnost prenočitve. Spomladi, ko so nam s strani Zavoda Trubarjevi kraji poslali dva avtobusa iz Pirana, so obiskovalci videli toliko, da bi se želeli vrnili z družinami. Najti nočitev za vse je pri nas še velik izziv. Drug velik problem je ponudba prehrane. Le nekaj gostinskih ponudnikov ima kapacitete, da sprejme cel avtobus gostov. Veliko je še možnosti tudi na tem področju. Prav tako je nujno, da bi se tisti, ki že delujemo, med seboj usklajevali, povezovali, medsebojno dopolnjevali ponudbo. Intenzivno se pogovarjamo s KUD-om Marij Kogoj in TD Turjak, da skušamo čim več stvari delati z roko v roki. Zame je nesprejemljivo, da imamo na tako majhni površini istočasno dve prireditvi. Morda bi potrebovali več koordinacije. Zato bomo verjetno naslednje leto Večer na vasi organizirali en teden prej kot običajno in če pride k nam 10 obiskovalcev več, je to že smiselno.
8. Koliko ljudi vas letno obišče?
V zadnjih dveh letih je bilo gostov sicer manj, nekje do 2000. V prejšnjih letih, ko so bile razmere normalne, se je samo na prazniku suhega sadja zvrstilo približno 2000 ljudi. Razstavo jaslic obišče od 3000–4000 ljudi. Potem so tu še posamezni obiski avtobusov, vključno z naravoslovnimi dnevi šol, kar znaša na okroglo 10.000 ljudi letno.
9. Kako ljudje zvedo za vas?
Prisotni smo na spletu, Facebooku, vendar je največ reklame v stilu: dober glas, seže v deveto vas. Ta ki je že bil pri nas, pove drugemu. Tudi mi gremo vsako leto na strokovno ekskurzijo; letos smo bili v Šentrupertu in tako navezujemo stike.
10.Gradež je po eni strani staroselska vas, v novem delu Gradeža pa prevladujejo priseljenci. Deluje vas kot celota?
Priseljenci v starem delu smo se aktivno vključili v vas. Najbolj pomembno je, da tisti, ki ne pomaga, vsaj ne nagaja. To se najlepše vidi pri razstavi jaslic, kjer nam ljudje ponudijo stare hleve, ki niso več v funkciji, ali gospodarska poslopja, da jih lahko uporabimo. Jaslice so tam tudi na varnem pred vremenskimi vplivi. Ob tej priložnosti pa bi povabil vse, ki jih naše delo zanima, da se nam pridružijo. Glede na to, da se ukvarjamo z dediščino, ni nujno, da so naši člani samo iz Gradeža.
