Pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja sta uspešna glasbenika, ki ju ne povezuje le ljubezen do glasbe, pač pa sta tudi partnerja v življenju. Sodelovala sta in še sodelujeta s številnimi priznanimi glasbeniki in skladatelji. Redno in zelo rada izvajata tudi dela slovenskih glasbenikov, zato so ju poimenovali ambasadorja slovenske glasbe. Pogosto prihajata v Gradišče pri Robu, kjer ju ne poznamo le kot Duo Claripiano ali člana Slovenske filharmonije, pač pa sta za Gradiščane in okoliške krajane Burova Tatjana in Dušan.
Kdaj sta se prvič srečala z glasbo?
Tatjana: V moji družini do mene ni bilo profesionalnih glasbenikov, vendar je bilo doma veliko petja. V glasbeno šolo so me vpisali za današnji čas precej pozno, z devetimi leti. Toda ni mi manjkalo zavzetosti; s profesorico klavirja sem se odlično ujela in njena želja, da postanem pianistka, se ji je izpolnila.
Dušan: Prihajam iz glasbene družine – oče Lovro je akademski glasbenik flavtist; pri njem sem pri sedmih letih pričel s poukom kljunaste flavte. Mama Ivana je veliko pela in se tudi glasbeno izobraževala. Vsekakor je bilo to odločilno, da sem se odločil za glasbo.
Po gimnaziji Bežigrad sta oba šla na Glasbeno akademijo.
Zanimivo je, da sva tudi pred združitvijo najine poti hodila po enaki poti; poleg Gimnazije Bežigrad sva končala Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, to je današnji Konservatorij za glasbo in ples Ljubljana. Prostega časa nisva nikoli imela veliko, a sva si oba puščala možnost za razmislek o prihodnosti. Ko se danes ozreva v preteklosti, se nama zdi vse jasno in logično, a vendar sva bila včasih tudi v stiski. Oba sva se odločila za pot v umetnost in opravila sprejemne izpite na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Se je takrat začela vajina skupna glasbena in tudi življenjska pot?
Poznava se iz prve lekcije solfeggia v prvem letniku Srednje glasbene šole; prvič sva zaigrala skupaj leta 1993 kot študenta 3. letnika pri predmetu Komorna glasba. Prvi skupni recital je sledil maja 1994 in to je uradni začetek Dua Claripiano! Ljubezen je kmalu sledila; zamuja le eno leto. Letos bova praznovala že dvajseto obletnico poroke.
Hitro sta začela nastopati na domačih in tujih odrih?
Res je. Že v času študija sva imela veliko priložnosti urjenja v nastopanju v ciklih Glasbene mladine Ljubljanske in Glasbene mladine Slovenije kot mlada virtuoza Festivala Ljubljana. Študenti Akademije za glasbo smo sami organizirali koncertni cikel. Zgodaj sva začela snemati za arhiv Radia Slovenija in nastopati na tujih glasbenih odrih, na primer v Pragi, Stockholmu, Sarajevu, na Škotskem …
Hkrati sta študij nadaljevala v tujini?
Po zaključku študija v Ljubljani sva oba študij nadaljevala na Univerzi Mozarteum v Salzburgu. To je bil najlepši čas študija! Odlično sva se ujela z najinimi profesorji, vzajemno hodila na lekcije klavirja (prof. Brigitte Engelhard) in klarineta (prof. Alois Brandhofer) in oba najina profesorja sta naju sprejela kot duo! Podiplomski študij nama je dal potrebno širino, natančni vpogled v študij partiture in seveda razgledanost; brez vsega tega bi bila na odru manj zanimiva in pripravljena. Po treh letih sva študij zaključila in se za stalno vrnila v Ljubljano. Nato sva se še eno leto izobraževala na Visoki šoli za glasbo v Kölnu, v razredu podiplomantov komorne glasbe pri znamenitem pianistu Anthoniju Spiriju.
Na svoji glasbeni poti sta srečevala in še vedno srečujta številne velike uglasbene ustvarjalce, s katerimi si izmenjujete znanje in izkušnje, si pomagate, se učite drug od drugega … Je tako?
Na najini glasbeni poti naju vselej spremlja sreča in že na začetku so nama na pot prišli najodličnejši profesorji in skladatelji, kot so prof. komorne igre Božidar Tumpej, skladatelji Primož Ramovš, Uroš Krek ter Ivo Petrić, ki je bil vrsto let najin mentor, še vrsto let po zaključenem študiju. Z njimi vsemi smo stkali globoke prijateljske vezi; na žalost nikogar od njih ni več med nami. Njihove ideje in znanja so oblikovale najin glasbeni okus in slišijo se iz vsakega najinega zaigranega tona.
Zaposlena sta v Slovenski filharmoniji. Kje je vajino mesto v tej osrednji glasbeni ustanovi, ki ima bogato tradicijo v evropskem merilu?
Že več kot dvajset let sva zaposlena v Slovenski filharmoniji. Jaz sem klarinetist v orkestru, Tatjana pa je korepetitor Zbora Slovenske filharmonije, edinega profesionalnega zbora v Sloveniji. Igranje v večjem sestavu je čisto druga izkušnja kot komorna glasba, ki jo igrava skupaj. Za simfonični orkester je napisanih veliko najlepših skladb največjih skladateljev in biti del tega je res poseben privilegij in užitek, še posebej ker sem lahko igral pod dirigenti, kot so Carlos Kleiber, Riccardo Mutti, Daniel Harding ali Charles Dutoit. Tatjana je z zborom večkrat igrala kot solistka z različnimi dirigenti: dr. Mirko Cuderman, Vladimir Kranjčević, Tônu Kaljuste, Steffen Schreyer.
V Duo Claripiano ustvarjata že več kot 20 let?
Duo Claripiano bo čez dve leti praznoval svojih 30. let obstoja! To je visoka številka. Čeprav je bilo veliko koncertov doma in na tujem, posnetih pet skupnih zgoščenk ter izjemno veliko arhivskih posnetkov za Radio Slovenija, se počutiva še vedno mlada, vselej pripravljena na študij novih partitur in sprejem novih glasbenih izzivov!
Se igranje v Slovenski filharmoniji in v Duu Claripiano dopolnjuje ali to ločujeta?
V Slovenski filharmoniji sva člana večjih glasbenih sestavov; redkeje v tej ustanovi nastopava skupaj. Vendar cenijo najin Duo in prav v zadnjem času dobivava priložnost skupnega muziciranja, kot se je to zgodilo prav v letošnjem aprilu, ko sva z Zborom Slovenske filharmonije in dirigentom Gregorjem Klančičem premierno zaigrala skladbo odličnega slovenskega skladatelja Andreja Makorja za klarinet, klavir in zbor z naslovom Klagelieder (Žalostinke). Leta 2019 sva z istim sestavom in dirigentko Heleno Fojkar Zupančič krstila noviteto Andreja Makorja z naslovom Samo lupina smo, prekrasen cikel pesmi na Rilkejevo poezijo. V času prvega leta pandemije covida-19 junija 2020 sva kot duo izvedla komorni spletni koncert.
Kakšna je vajina glasbena usmerjenost? Katero zvrst glasbe igrata oziroma katera vama je najljubša, morda celo kot pravijo »pisana na kožo«?
Čeprav sva krstila več kot 40 novitet sodobnih slovenskih skladateljev, napisanih prav za naju, je najino srce doma v glasbi romantike, v glasbi Roberta Schumanna, Johannesa Brahmsa, Franza Schuberta, Edwarda Griega.
Kaj vama pomeni naslov ambasadorja slovenske glasbe?
Naziv nama je podelil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, cenjeni in visoko spoštovani skladatelj Lojze Lebič, ki je z nazivom počastil najino zavzetost izvajanja slovenske sodobne ustvarjalnosti doma in še prav posebej na tujem. Ne mine namreč koncert, na katerem ne bi zaigrala vsaj ene slovenske skladbe, velikokrat pa tudi več. Sicer sva imela kar nekaj projektov, kjer sva izvajala izključno slovensko glasbo.
Kateri koncerti na tujih ali domačih odrih so vama ostali najbolj v spominu?
Zelo nama je bilo lepo pri srcu v Erevanu, Armeniji, kjer sva igrala koncert na Tatjanin rojstni dan. Ob koncu koncerta ji je publika zapela” Vse najboljše”.
Turneja na Kitajskem julija 2019 je za vselej nepozaben spomin, sedaj po pandemiji še toliko bolj, saj se nam ta lepa dežela in njeni prijazni ljudje spričo novonastale nedostopnosti žal oddaljujejo. Na turneji sva imela ves čas poleg sebe prijazno prevajalko in ob odhodu sva jo povabila v Slovenijo. Ne veva, kdaj se bomo zares uspeli srečati, saj se je pri njih nova realnost zaradi pandemije začela čez pol leta in še kar traja. Je pa neverjetno in spodbudno, da na koncerte na Kitajskem prihaja zelo veliko mladih.
Tudi vsi koncerti na Škotskem so bili nekaj posebnega, saj si kot umetnik fasciniran nad glasbeno razgledanostjo poslušalcev in razprodanimi dvoranami na gradovih. Tam se je pričelo naše sodelovanje z mezzosopranistko Janet Cromartie, ki je s škotskimi baladami z nama leta 2009 nastopila tudi na gradu Turjak.
Posebno poglavje pa so udeležbe na svetovnih srečanjih klarinetistov – Clarinetfestih, kjer sva nastopala v Los Angelesu, na Floridi, v Madridu in v Ostende. Tako sva stkala kar nekaj lepih prijateljstev, ki jih gojiva še naprej.
Koliko zgoščenk sta izdala in katera glasba je na njih?
Skupaj sva izdala pet skupnih zgoščenk: Legende (2000), Jesenska srečanja (2004), Romantic Claripiano (2011), 20 Claripiano (2014) in V objemu dvojine (2017). Na prvi je glasba 20. stoletja in železni repertoar za klarinet in klavir (za katero sva dobila odlično recenzijo v angleški reviji BBC Music Magazine). “Jesenska srečanja” so slovenske skladbe, napisane za naju. “RomantiClaripiano” so tri najlepše romantične sonate skladateljev Brahmsa, Saint- Saensa in Schumanna. “20 Claripiano” je izšla ob dvajsetletnici delovanja dua. Na njej je prerez tuje sodobne ustvarjalnosti ob boku slovenski, nekakšna komparacija. Najbolj sva ponosna na zadnjo zgoščenko, tj. “V objemu dvojine”. Nastala je v sodelovanju s Prvim programom Radia Slovenije in Društvom slovenskih skladateljev. Gre za najin avtorski projekt, pri katerem je sodelovalo osem slovenskih skladateljic in skladateljev vseh generacij. Napisali so nama osem novih skladb na večinoma ljubezenske napeve vseh slovenskih pokrajin in zamejstva. Poleg zgoščenke je izšla notna zbirka pri Edicijah Društva slovenskih skladateljev. Skladbe so koncertantne, torej precej virtuozne. Ljudski napevi so bolj okvir; iz njih so skladatelji vsak v svojem slogu oblikovali koncertne skladbe.
Kot glasbenika smo vaju imeli priložnost spoznati tudi v Velikih Laščah, kamor, Tatjana, segajo tudi tvoje korenine. Kje vse sta koncentrirala v Velikih Laščah?
Leta 2008 sva se predstavila v cerkvici sv. Primoža in Felicijana na Zgončah. To je bilo prvič, da so me sovaščani in znanci od tod slišali koncertirati in tudi moj občutek je bil nepopisen! Cerkev je bila napolnjena do zadnjega kotička. Leta 2009 sva se predstavila na gradu Turjak z že prej omenjeno škotsko mezzosopranistko Janet Cromartie, leta 2016 pa v cerkvi Marijinega oznanjenja na Veliki Slevici s programom nama posvečenih skladb na slovenske ljudske teme. Vselej so nama iz Ljubljane pripeljali koncertni klavir.
Tatjana v Gradišču si preživela velik del svojega otroštva, kajne? Kakšni so tvoji spomini na Gradišče in Gradiščane?
Moje korenine segajo v Gradišče, kjer je doma moja mamica Milka. Čeprav nas od vasi loči gozd in velik vzpon, sem že zelo majhna sama odhajala čez gozd k sosedom. Tam so me vselej lepo sprejeli in kar nekako sobivala sem z njimi in njihovimi živalmi. Imeli so konje, muce in pse; kokoši in krave me niso tako zanimale. Žal so skoraj vsi preminuli; to so bili “Boldinova Mima”, “Matičkova Marija in Janez”, “Bobnarjeva Kristina in Tone” in vsi “Šuštarjevi”. Pri njih sem spoznavala kmečka opravila. Takrat so še ročno kosili in sušili seno. Z njimi sem jeseni pobirala sadje. Moj najstarejši spomin sega še v tiste hude zime, ko smo pri “Matičkovih” z družino ob večerih pomagali delati “špine”. Meni so zaupali le lažji del; sami so nato še špico zaostrili. Sedaj šele vem, kako zelo pomembna srečanja so to bila zame in za mojo čustveno inteligenco! Predvsem se je tedaj v meni oblikovala želja po izobrazbi, saj so se mi vaščani spričo njihovega težkega položaja brez možnosti pridobiti izobrazbo in poklic zelo smilili. Čeprav smo živeli v Ljubljani, nas nikoli niso imeli za “vikendaše”. Ves čas nas imajo za svoje “Burove” in vsakega uspeha “Burove Tatjane in Dušana” so zelo veseli! Nikoli ne občutim nikakršne zavisti, kvečjemu občudovanje in ponos.
Burovi ste zagotovo Gradiščani, saj ste bili zraven ob vseh večjih in pomembnih dogodkih za vaščane. Eden takšnih je bila tudi otvoritev asfaltiranja zaselka, na katerem si imela celo slavnostni govor, kajne?
Da, seveda, brez nas ne gre! Pred leti, ko smo v vasi dobili asfalt, me je častno doletel govor. Cesto sta odprla takratni župan Tone Zakrajšek in župnik Vinko Šega z blagoslovom. Nepozabno, zares. V vasi se vsaj enkrat letno zberemo vaščani in se poveselimo. Se že najde kakšen vzrok za družbo! Velikokrat smo pod “Matičkovim skednjem” ali pa se pustimo postreči v Robu pri Škrabčevih.
Starši preživijo vse poletje v Gradišču, vidva pa prihajata za kakšen dan dva… A pogosto? Si tukaj nabereta energijo za delo, ki vaju čaka v Ljubljani ali kje drugje po svetu?
Moja starša spomladi komaj pričakata toplo vreme, da lahko odideta iz Ljubljane in ju nato do jeseni ne vidiva več v našem stanovanju v Ljubljani. Pred štirimi leti smo se namreč v Ljubljani združili v skupno stanovanje, da nimata skrbi, da jima je udobno in lahko dnevno poskrbiva zanju. Lepši del leta pa sta v naravi, kjer imata vselej polno opravkov na vrtu. Moj oče Franci je neuničljiv. Ima veliko kondicijo in zdravje mu dopušča, da še vedno veliko vrtnari. Midva se jima rada pridruživa ob koncih tedna oziroma v času poletnega dopusta in ju oskrbiva. Skušamo sobivati z naravo in to je lepa dota mojih staršev nama. Se pa v Robu živi počasneje kot v mestu. Meni se po treh dneh začne poznati umirjenost, ki mi jo da gozd. Zaradi njegove bližine je to moj najljubši element in v njem se počutim popolnoma sprejeta in ljubljena.
Tatjana ti tudi rada kuhaš. Dušan ti pa v roke namesto klarineta vzameš tudi motiko, kajne?
Res je! Zelo rada pečem sladice, ker jih moj mož rad je! Kuham predvsem od mamine bolezni naprej, to je letos ravno deset let. Našega zeta Dušana pa oče vsa leta pripravlja, da bo nekoč sam gospodaril.
Za nami je hudo krizno obdobje, ko smo bili zaradi pojava in ukrepov proti covidu-19 za marsikaj prikrajšani. Kako sta se vidva kot umetnika znašla v tej situaciji?
Tega obdobja ne bomo kmalu pozabili in samo želimo si lahko, da bi o njem poslej lahko govorili v pretekliku. Predvsem prvi val je bil zelo težak, saj nismo videli konca in se nismo znali obrniti. V filharmoniji smo bili doma skoraj dva meseca (glasbeniki smo vadili doma); nato smo se oglašali poslušalcem s spletnimi koncerti. Kvaliteta teh koncertov je bila žal odvisna od zvočnikov računalnika vsakega poslušalca. Vendar smo le tako lahko ohranili stik vsaj z nekaterimi našimi poslušalci. Morava pa reči, da nič ne more nadomestiti izkušnje poslušanja žive glasbe v koncertni dvorani, saj je stik glasbenikov s publiko bistvenega pomena. Izvedba skladbe v dvorani v živo s poslušalci je napolnjena z izjemno energijo; poteka interakcija, ki vse napolni in obogati.
Kot vse kaže, bomo morali z novim virusom živeti, zato počasi tudi na kulturnem področju prihajate v normalne tirnice. V Slovenski filharmoniji ste v letošnjem letu že izvedli nekaj odličnih koncertov, tudi s tujimi ustvarjalci; veliko vas še čaka. Kaj še sledi?
Letošnja sezona je od decembra 2021 naprej potekala v dvoranah, sprva s številčno omejeno publiko, a je bilo, na srečo, vse v živo. Sedaj omejitev ni več in tudi maske v koncertni dvorani niso več obvezne. Da prihajamo v normalne tirnice, bi se težko reklo, saj je publike bistveno manj; zanjo se trudimo na različne načine. Tako v orkestru kot tudi v zboru imamo zelo veliko tujih gostujočih dirigentov in solistov, kar program in izvedbe zelo popestri in vzdržuje nivo ansamblov na visoki ravni. Za nas je vsak koncert posebno doživetje, saj je praviloma vsak teden na sporedu nov program. Slovenska filharmonija ima pet različnih abonmajev, ki so razdeljeni tematsko: orkester ima tri abonmaje – od klasičnih orkestrskih del (FKK) in največjih romantičnih in impresionističnih skladateljev (SMS) do cikla skladb sodobnih avtorjev druge polovice 20. in 21. stoletja (SOS). Zbor ima dva abonmaja: Pretežno vokalni cikel (PVC) z najkvalitetnejšimi zborovskimi skladbami vseh obdobij in Vokalno inštrumentalni program (VIP), kjer skupaj z orkestrom izvajajo najpomembnejše vokalno-inštrumentalne skladbe (npr. Haydnovo Stvarjenje).
Vljudno vabiva v našo družbo v prihodnji sezoni 2022/23. Prepričana sva, da bo vsak poslušalec lahko izbral abonma po svojem okusu!
Kakšne pa imata načrte v Duu Claripiano?
Od leta 2018 sva krstila pet nama posvečenih koncertov za klarinet, klavir in različne sestave (godalni orkester, pihalni orkester, zbor) slovenskih skladateljev, in to so krasna dela, ki bi jih želela posneti in izdati na zgoščenki. Imava tudi projekt ljubezenske poezije in najlepših skladb na temo ljubezni, ki ga izvajava skupaj z dramsko igralko Sašo Mihelčič. V mislih imava tudi glasbeno praznovanje 30. letnice Dua Claripiano, ki bo maja leta 2024!
Tatjana in Dušan v družbi psičke Srebrne
