19-letna Hana Debeljak iz Podžage je dijakinja gimnazije Ledina. Navdušena karateistka odlično združuje šolske in športne obveznosti. In kjer je trud, odrekanje in trdo delo, je tudi uspeh.
Kdaj si začela trenirat?
Ko sem bila stara štiri leta in pol, sem pričela trenirati kickbox, nato pa s sedmimi leti karate v Grosupljem. Zadnja tri leta treniram v Ljubljani. Sedaj med tednom tudi živim v Ljubljani, saj je bilo to predvsem organizacijsko precej lažje. Prvi in drugi letnik sem se vozila. Prihajala sem domov okoli desetih zvečer in zjutraj vstala ob pol petih ter odhitela na avtobus, ki je odpeljal dvajset minut čez pet. Takšen urnik je kar naporen.
Kdo te je navdušil za šport?
Že od majhnega sem bila aktiven otrok. In ko je moj najboljši prijatelj iz vrtca pričel trenirati kickbox, sem ga seveda morala tudi jaz. On je sicer nehal. Kar pa se mene tiče, so že v zgodnjem otroštvu ugotovili, da imam potencial na tem področju. To je bilo za starše malce nenavadno, saj je bila moja mami profesionalna plesalka. K športu me je spodbujala, a sprva ni bila navdušena nad borilnim športom.
Kako so potem to sprejeli doma?
Mami si je kot nekdanja plesalka želela, da bi šla punčka po njeni poti. Mislila je, da je to samo faza. In ko je prišel trener do nje, da bo nekaj iz mene, je bila v šoku. Rekla je, da se punčka ne bo tepla. Še vedno ji je težko gledati, kako se otrok bori. Četudi niso prisotne poškodbe, vseeno udarce tudi prejemaš. Sčasoma so vsi pričeli podpirat mojo športno pot. Vozili so me sem in tja. In že to, da mi financirajo karate, saj trenutno od tega ni dohodka, je ogromno. Mogoče se bo to kdaj spremenilo. Družina ima veliko vlogo, da ti priskoči na pomoč.
Kako usklajuješ šolske obveznosti in šport?
Osebno postavljam karate na prvo mesto. Še vedno pa mi je uspelo doseči v gimnaziji odličen uspeh, kar dokazuje, da je mogoče. Toda to pomeni veliko odrekanja. Ne moreš hoditi ven s prijatelji. Če ne narediš dovolj za šolo, dokončaš šolsko delo po treningu. Včasih pač malo manj spiš. Vse je odvisno od tega, kako močno si nekaj želiš.
Kaj ti pomeni šport?
Brez športa si ne znam predstavljat življenja. Ne vem, kako bi bilo brez. Cenim ga, ker mi je veliko dal, predvsem v smislu, da se znaš organizirati ter po drugi strani, da se naučiš spoštovati sebe in drugega. Šport povezuje. Pomeni, da si v dobri telesni formi. Res pa je, da vrhunski šport morda sam po sebi ni preveč zdrav. Vsi cilji, ki jih imam, so povezani s športom. Pomembno je, da veš, kaj hočeš.
Kako poteka trening?
Zjutraj imamo kondicijske treninge; v praksi to pomeni vaje v fitnesu, kjer delamo na moči, eksplozivnosti oz. splošni fizični pripravi. Tako se preprečuje tudi poškodbe. Popoldan je karate trening. Lahko so sparingi, to je prosta borba z nasprotnikom. Včasih ti da trener specifične naloge. Spet drugič delamo bolj na borbeni kondiciji, naslednjič na tehniki, taktiki … Razlike so, kako se boriš na začetku in kako na koncu borbe. Pomembno je, da znaš odreagirati pri nasilnem soborcu in tudi pri nekom, ki te stiska v kot. Pomembno je, da te na tekmi nihče ne preseneti, da ne narediš napak in si tako tudi ti bolj varen.
Kako pogosto treniraš?
Ne čisto vsak dan, vsekakor pa sedemkrat do desetkrat na teden. Imamo tudi dneve, ki so namenjeni počitku – »rest days«, a so tudi ti del trenažnega cikla. Včasih imamo še vikend priprave ali tekme. Sem v državni članski in mladinski reprezentanci.
Kaj pomeni biti v reprezentanci?
Vključen si v priprave in hodiš na tekme, ki so v sklopu reprezentance. To so svetovne lige in svetovni pokali ter seveda tudi evropske tekme.
Kateri so tvoji glavni dosežki?
Sem trenutna aktualna mladinska in članska prvakinja v kategoriji do 61 kg. Lani sem bila tretja v svetovni ligi za mlade na Cipru, kar je verjetno moj najboljši dosežek. Veliko hodimo tudi okoli, kjer je bilo veliko dobrih rezultatov.
Koliko časa je trajalo, da so se pokazali rezultati?
To traja. V karateju je bilo eno leto moj cilj, da zmagam le eno borbo. Ali pa da osvojim vsaj točko. Gre za težak proces. Zadnje štiri, pet let so šele vidni rezultati.
Kakšne so razlike med posameznimi borilnimi veščinami?
Karate vsebuje roke, noge in rušenja. Ni pa polnega kontakta. Če preveč udariš, si kaznovan. Kar se tega tiče, ni podobno boksu, kjer nekoga knockautiraš. Za razliko od juda ni vlečenja. Rušiš pa lahko. Razlikuje se tudi od taekwondoja, kjer ne smeš ničesar prijeti. Vključuje ročne in nožne udarce, ki so med sabo skoraj v enakem razmerju. Ljudje karate kot šport premalo poznajo. Športni karate je bil tudi lani na olimpijskih igrah v Tokiu. Profesionalni šport je drugačen, sajje na višjem nivoju. Morda je karate v primerjavi z ostalimi vrstami športa, kot sta na primer nogomet ali košarka zapostavljen, ker še vedno ni dovolj prepoznan kot profesionalni šport.
Te moti stereotip, da se borilne veščine bolj pripisuje moškim?
Moram reči, da sem pričakovala več tovrstnih komentarjev. Ljudje so sicer večinoma presenečeni in rečejo na primer: »O, potem se te moram bati.« No, ni se jim treba. V reprezentanci je delež moških in deklet približno enak. Morda je deklet celo nekaj več. Tudi na treningih delamo fantje in punce skupaj. Tu se srečamo s predsodkom, da naj fantje ne tepejo punc. A to ni pretep na ulici, to je šport. Smo ekipa. Morda se nenavadno sliši, da udariš svojega prijatelja, vrstnika. A gre za trening in znamo ločiti šport od druženja.
Se zaradi znanja borilnih veščin počutiš varnejša?
Ja, tako bi pričakovali. A se sploh nočem postaviti v takšno kožo. Vseeno to ne pomeni, da lahko kjerkoli hodim brezskrbno. Sem le ženska. Bi pa verjetno že podzavestno znala drugače odreagirati.
Si se kdaj poškodovala? Kako?
Ne, v bistvu ne. Čeprav se pričakuje veliko udarcev, se kdaj zlomi nos, prebije ustnico, boli čeljust, prav poškodb od udarcev ni. Treba je delati tisto, kar lahko delaš.
Velike Lašče in Ljubljana – kako usklajuješ vse te obveznosti?
Čez teden sem v Ljubljani. Sem polnoletna in počasi grem po poti samostojnosti. Še vedno komaj čakam, da pridem iz Ljubljane domov. Čeprav ima Ljubljana svoje prednosti, je šola blizu – vse je na dosegu roke. Tu imam prijatelje in sem ponosna na to, da sem iz Velikih Lašč. Tu je mirno podeželsko okolje; še vedno se dobivamo s sošolci iz osnovne šole. Kjerkoli bom, bom vedno hodila nazaj v Lašče.
Je v Velikih Laščah dovolj možnosti za razvoj športa?
Ne moremo reči, da je ni. Jaz sem začela v kickbox klubu v Laščah. Mnogim večjim klubom se zdijo Lašče sicer precej oddaljene. Problem je, če je treba otroke ob vseh obveznostih voziti na trening in se tako včasih zgubi dober potencial, ki se ne razvije zaradi premalo spodbudnega okolja. Nekaj je tudi krožkov in aktivnosti v okviru osnovne šole. Toda kar nekaj je še rezerv, kjer bi bilo mogoče stanje izboljšati.
Kje se vidiš v prihodnosti?
Še vedno v športu. Kolikor dolgo in čim všije bi rada prišla s karatejem. Vsak profesionalni športnik lahko reče, da so mu cilj olimpijske igre. Trenutno karate ni olimpijska disciplina. Bil je poskusno v Tokiu. Problem je tudi v denarju in svetovnih zvezah. Želim si dosegat najvišje rezultate v karateju in to usklajevati s študijem. Drugega ne znam. Od začetka sem v tem. Zelo veliko je mogoče delati na področju športa in pomagati drugim. Po gimnaziji nameravam študirati za kineziologinjo na DIF-u.
Katere mišice imate pri tem športu najbolj razvite?
Pozitivna stran karateja je, da dela celo telo. Imaš močno jedro in trup. Pri vsakem udarcu moraš stisniti mišice, da dobiš moč in eksplozivnost. Za nožne udarce in gibanje imaš razvite noge ter prav tako roke zaradi ročnih udarcev. Gre kar za enakomeren razvoj.
Kakšna je vloga psihične pripravljenosti?
Zelo velika. Pomembno je, da takrat, ko se boriš, nimaš opravka s samim sabo. Pomembna je tudi ekipa, ki te je pripeljala do borbe. Ukvarjati se moraš z nasprotnikom. To je zelo pomembno.
Kako potekajo tekmovanja?
Na višjih nivojih imaš od 5 do 7 borb. Nasprotnika proučiš skupaj s trenerjem. Borba traja 3 minute. Na začetku si vzameš čas, da nasprotnika »potipaš«, da vidiš, kako odreagira nate. Borimo se z dekleti. Sama se borim v kategoriji do 61 kg. Kategorije so pod 50 kilogramov, do 55 kilogramov, nato do 61 kilogramov, do 68 kilogramov in nad 68 kilogramov.
Na velikih tekmah imamo uradno tehtanje en dan pred tekmo. Takrat včasih pospešeno hujšamo in se po tehtanju seveda skušamo čim prej spet hidrirati. Ker gre iz Slovenije v kategoriji do 61 kg na tekmo lahko samo ena predstavnica, tudi manevriramo s težo, da nas gre iz naše države lahko čim več na tekmo. Najhitreje se teža korigira s tekočino. Vseeno pa to vpliva na telo. Pomembno je, da ne izgubljamo mišic.
Kakšna je vloga razuma pri borilnih veščinah?
Tehnično plat običajno predebatirava s trenerjem. Ne smeš biti pozoren samo na to, kje so močne točke strani nasprotnika, ampak predvsem, kje si ti dober in kako lahko proti nasprotniku to uporabiš. Ne smeš se ti prilagajati nasprotniku, saj si takoj na slabšem. Izkoristiti je treba svoje dobre potenciale. Tudi nasprotnik vidi, kje so tvoje slabe strani. Če te prisili, da odgovarjaš na njegove udarce, bo to izkoristil.
Kako se pri karateju sploh točkuje?
Udarec z roko v glavo ali telo šteje 1 točko. Udarec z nogo v telo šteje 2 točki. Udarec z nogo v glavo ali rušenje (padec) prineseta tri točke. Kdor ima več točk po treh minutah zmaga, razen če pride do razlike 8 točk.
Imamo pa še kazni. Te so dveh kategorij. Prva je za premočan udarec; če dobiš 4 točke, si diskvalificiran in avtomatsko izgubiš. Vsaj tako je pri članih. Pri mlajših kategorijah udarcev v glavo sploh ne sme biti oz. natančneje rečeno so lahko na takšni distanci, da ne sežejo neposredno do glave. Kazen je, če teče kri. Pri tem športu ne prihaja do takšnih udarcev, da se obleži. To je prepovedano. Druga kategorija kazni so kazenske točke za prestop, porivanje, držanje in na drugi strani tudi na primer za taktično pasivnost, če se kdo izmika borbi, da bi ohranil prednost. Če dobiš 4 kazenske točke, si diskvalificiran.
Kdo so tvoji trenerji?
V Ljubljani imam najboljšo možno ekipo. Moj trener je Matija Matijevič, ki je tudi trener slovenske državne reprezentance in Karate kluba Ljubljana. Ostala ekipa so reprezentančni trenerji ter trener fitnesa, ki je vsakemu izdelal svoj program.
Na tekmah za zdravstveno oskrbo skrbi organizator. Čeprav gre za individualni šport, pred tabo na tekmi stoji oseba. Imam ekipo, ki z mano trenira in je moja druga družina. Dobro se razumemo, imamo podobne cilje, se poznamo, vemo, kdaj kdo koga potrebuje, kdaj je potrebna spodbuda. Veliko je odrekanja – samo karate in šola in zato je ta medsebojna povezanost ekipe še toliko bolj pomembna.
Trenirate skupinsko ali individualno?
V tekmovalni ekipi nas je med 10-15. Popoldan je na urniku karate trening. Po ogrevanju delamo po vnaprej pripravljenem programu. Včasih v trojkah. Ves čas se menjamo. Delaš z vsemi. Čisto vsak je drugačen že na treningu. Eden, ki je višji, ima daljše noge, roke. Eden je hitrejši. Zaradi tako dobre ekipe, ki je v Ljubljani, lahko že na treningu preskusimo zelo veliko situacij, da smo potem bolje pripravljeni na tekmo.
Kakšen šport je karate?
Karate je vrhunski šport, ki se ga sicer malo zapostavlja. Za karate moraš biti še enkrat bolj s srcem pri stvari. S karatejem se ne moreš preživljati; vse si plačujemo sami. Ker ni poznan šport, ni veliko sponzorjev. Tudi stroške vseh tekem kriješ sam. To delaš zaradi ljubezni do tega športa. Četudi se ne odločiš, da bi se profesionalno ukvarjal s karatejem, ti karate da veliko veščin, ki so dobrodošle v življenju. Naučiš se spoštovati druge, delati, biti organiziran. Veliko ti da za življenje. Ko nekaj naredim, naredim bolje zaradi veščin karateja. Pozna se, da ima šport v sebi zelo dolgo filozofijo Japonske.
Karate umiri nasilje ali ga povzroča?
Po mojem mnenju bolj umiri; nauči te tega, da se začneš kontrolirati. Uči te, da se ne spuščaš v pretep in se mu skušaš izogniti. Karateist bi se v gostilni izognil pretepu, ne pa pretepel vseh.
Veliko ljudi gre v šport zato, da najde neko sprostitev. Meni trening pomaga, da se umirim po težkem delu v šoli. Odvisno pa je tudi od tega, ali imaš to agresivnost v sebi. Ne gre samo za to, da boš ti nekoga udaril. Udarce tudi prejemaš. So ljudje, ki so se pripravljeni stepsti, a ko udarec prejmejo, je igre konec. Vsak od nas ima v sebi neko žilico, da se stepe. A pri tem športu zraven spada, da si tudi tepen. To je torej šport, ki te nauči udarce dajati in jih na drugi strani tudi sprejemati.
Zakaj so sponzorji za ta šport manj zainteresirani?
Verjetno je razlog nepoznavanje. Majhen je tudi interes s strani države. Finančna podpora olajša uspeh. Pogoji vplivajo na to, čeprav imamo na drugi strani tudi športnike, ki so uspeli iz nič. Sredstva so nek člen, ki vodijo do rezultatov. Ob vsemu vloženem času je rezultat pomemben. Zame je edino plačilo medalja. S tem je moj trud poplačan. Želim si le, da bi lahko staršem vrnila en del, ki so ga vložili v moje delo. Navsezadnje športniki promoviramo tudi državo, našo himno, našo deželo. Določen del stroškov se povrne le za evropsko in svetovno prvenstvo. Moj cilj je seveda zlata evropska in tudi svetovna medalja in če bi le šlo, olimpijske igre. To so tihi cilji vsakega športnika. Najboljši občutek je, ko osvojiš medaljo, ne le zase, za družino, za ekipo, za Slovenijo. O tem občutku sanja vsak športnik.
Angelca Petrič
