Obiskala sem Danico Vrh z zanimivimi spomini. Veliko je bilo lepega, včasih malo manj, vendar v teh letih, sedaj jih ima že devetdeset, je hvaležna za vse, kar je doživela, ustvarila in dala svojim najbližjim, ki so še danes ob njej z vsem spoštovanjem.
Kaj pa vaše otroštvo?
Rodila sem se v Črnem potoku v zaselku Čeligovje. Z očetom in mamo smo živeli še brat in dve sestri. Jaz sem bila najmlajša. Še posebej so pazili name. Na žalost pa sem po enem letu dobila virus, ki mi je uničil del življenja in prizadel mojo nogo.
Bila sem vseeno živahen otrok. Veliko smo se igrali, se skrivali v naravi ob Črnem potoku in tam smo našli tudi vse igrače za našo igro.
Že kot otrok sem kazala zanimanje za poklic učiteljice. Oče je delal škafe. Skrivoma sem jemala že obdelane doge, to so stranice za škafe. Nanje sem pisala, risala in se igrala. Na Karlovico pa sem hodila v šolo.
Kdaj ste potem odšli v Ljubljano?
Po vojni sem šla na Poljansko gimnazijo. Pozneje tudi na učiteljišče. Nekaj časa sem stanovala v internatu, potem pa pri sestri na Viču. Zaradi omejenega gibanja je bilo pomembno, da sem bila v bližini šole.
Je bila vaša prva zaposlitev v Velikih Laščah?
Ne, ker smo morali učitelji sprejeti službo tam, kjer so me potrebovali. Šla sem v Mirno peč pri Novem mestu, kjer sem učila in tudi pomagala voditi šolo.
Po sedmih letih pa sem prišla v Velike Lašče na Osnovno šolo Primoža Trubarja.
Koliko let ste delali v Velikih Laščah?
Učila sem kemijo in biologijo. Ugotovila sem, da bi dopolnila znanje, ker sta me ta dva predmeta še posebej zanimala. Odločila sem se za izredni študij in ga tudi končala. Nato sem še osemindvajset let delala na šoli.
Imam zelo lepe spomine na kolektiv, s katerim sem preživela v prijateljskih odnosih, smehu, včasih tudi joku (od veselja).
Imate kakšen poseben spomin na učence?
Kmalu sem ugotovila, da so vsi učenci sposobni razvijati svoj potencial, četudi so imeli učne težave. Imela sem učenca, ki je namesto zvezkov nosil v torbi razne kable, žice …
Veliko sva se pogovarjala o tem. Dala sem mu veliko vzpodbud za življenje. Danes je uspešen človek, inženir, inovator.
Na kaj ste še posebno ponosni?
Stanovala sem v zgradbi, kjer je danes Občina. Pozneje sem se preselila v blok. Skoraj nikoli pa nisem bila sama. K sebi sem vzela eno nečakinjo, drugo nečakinjo, občasno tudi nečaka. Vedela sem, da je prav, da jim pomagam. Želela sem, da bi otroci našli pri meni oporo in zavetje.
Po petintridesetih letih dela v šoli ste vstopili v tretje življenjsko obdobje.
Ja upokojila sem se in že načrtovala, kaj vse bom počela, uresničila tisto, kar prej nisem mogla. Vključila sem se v Društvo upokojencev Velike Lašče, kjer sem bila dvanajst let tajnica. Za svoje dolgoletno delovanje sem pridobila tudi naziv častne članice društva.
Vaša ustvarjalnost je bila zelo močna, še posebej ročna dela.
Za to sem imela veliko veselje. Ustanovili smo krožek, ki sem ga tudi vodila. To so bili lepi časi, saj je bilo poleg ustvarjanja veliko druženja, smeha. Izdelke sem podarila prijateljem, znancem, sorodnikom, šoli.
Še to bi vas rada vprašala. Glede na to, da imate omejeno gibanje, ste bili verjetno predvsem doma?
Ne, ne to pa ne. To me sploh ni oviralo. Veliko sem potovala. Bila sem v Parizu, Moskvi, Budimpešti, Pragi, Atenah, Carigradu, saj se skoraj ne spomnim vsega.
Ves čas pogovora je bila polna optimizma, veselja in predvsem smeha. Sedaj živi na Mali Slevici pri sorodnikih v prijetni hiši, kjer se počuti res doma. To njeno življenje bom strnila v en lep šopek. Šopek, ki ima veliko lepih rožic, od zvončkov, telohov, vrtnic, tulipanov … Bodeče Neže pa v šopku ni; izogiba se takim trenutkom. Čeprav je tudi te sprejela kot del življenja. Na koncu se zahvaljuje za vse čestitke, šopke rož s strani prijateljev in znancev za njen devetdeseti rojstni dan. Še posebej pa se zahvaljuje svojim najbližjim, ki so ji pripravili prisrčno srečanje. Vesela je, da vas ima in da lahko reče: »Moji ste!«
Obisk in pogovor: Franja Sedej
Fotografiji iz Stritarjevega in DU arhiva
