Da je obisk živalskega vrta prijetna izkušnja, skrbi za živali strokovno usposobljena ekipa, v kateri je tudi veterinar. To delo v ljubljanskem živalskem vrtu opravlja Pavel Kvapil, ki je v Slovenijo prišel s Češke.
Pavel, zakaj niste veterinar za pse, mačke ali gospodarske živali, kot so krave in prašiči?
Ko sem bil majhen, sem najprej želel voziti mestni avtobus, a kmalu sem se odločil, da bom veterinar. Veliko sem tudi bral s tega področja. Na Češkem je 16 večjih živalskih vrtov. Je pa res, da se veterina na Češkem razvija drugače, saj veterinar zaradi zakonskih omejitev ne more biti zaposlen v živalskem vrtu. Zato se tako težje posveča preventivnemu delovanju. Zaposlen sem bil na Češkem v večji veterinarski bolnici. Žena je Slovenka in tudi veterinarka. Nekaj časa sva delala skupaj v Pragi, kjer je ona lažje dobila delo kot doma. Sprva sva nameravala oditi v Anglijo. Potem je ona dobila ponudbo v Sloveniji in ker naju je prepričala lepa slovenska narava, sva se preselila v Slovenijo. Ker sem imel že opravljen izpit iz zdravstvenega varstva eksotičnih živali ter prakso z živalskimi vrtovi na Češkem, sem se takoj, ko se je pojavila priložnost, prijavil na razpis v ZOO Ljubljana.
Kako bi na kratko opisali delo veterinarja v živalskem vrtu?
Veterinar v živalskem vrtu je neke vrste družinski veterinar. Družina je precej velika, se tudi menja, a živali so enake. Nekatere pridejo nove, druge se skotijo, nekatere poginejo. Naloga veterinarja v živalskem vrtu je predvsem, da živali ostanejo zdrave, torej preventivno delovanje. V tem se razlikuje od veterinarjev za pse in mačke, za katere je preventiva sicer tudi pomembna, a se opravlja v manjšem obsegu. Podobno se vendarle razvija tudi v praksi, kjer je preventiva vedno bolj pomembna. V živalskem vrtu je poleg tega prisotnih veliko različnih živalskih vrst z vseh kontinentov. Toda v prvi vrsti gre še vedno za divje živali. To pomeni, da redko kažejo običajne klinične znake, da je kaj narobe. To še zlasti velja za čredne živali. Ko pa že kažejo klinične znake, začnejo pešati, zaostajajo za čredo, nehajo jesti, je pogosto že prepozno.
Družinski zdravnik živalskega vrta torej večinoma dela na preventivi, da živali ne bi zbolele in da takoj prepozna opozorilne znake?
Točno tako. Preventiva je ključnega pomena v primerjavi s kurativo, zdravljenjem že obolelih živali.
Lahko rečemo, da vas imajo živali rade?
Večinoma ne. Če greš z veterinarjem po živalskem vrtu, se živali pogosto skrijejo pred njim, ker ga prepoznajo. Lažje živali predstavi oskrbnik, ki z njimi dela, jih hrani; vidijo ga vsak dan in z njimi je povezan. Ker ljubljanski živalski vrt ni velik v primerjavi z živalskimi vrtovi v Evropi, število kliničnih primerov omogoča, da se nekaterim živalim več posvetim in me posledično celo tolerirajo. Pristop je, če lahko tako rečem, bolj oseben. Prizadevam si za čim bolj pogost stik, da me ne vidijo samo takrat, ko jih pikam z iglo ali apliciram zdravilo vanje s pihalnikom.
So živali podkupljive?
Trudim se jih podkupovati na vsakem koraku. Vedno se ne da, a ko je možno, to storim. To je privilegij, ki velja izključno samo za veterinarja, saj so veterinarski posegi za živali zelo pomembni; preostali jedilnik je zelo strikten.
Kaj pa če prideta skupaj z oskrbnikom? Menda so nanj zelo navezane?
Oskrbnik je za živali nekaj takšnega, kot je lastnik za domačo žival. Najbolj pozna žival, jo hrani, skrbi zanjo, pospravlja iztrebke, jo opazuje ter trenira. Zanjo je prijatelj – včasih del tropa, včasih samo prijazen stric, ki prinaša hrano. Jaz pa sem tisti, ob katerem živali postanejo bolj previdne.
Imate kakšno žival posebej radi? Ali je navezana na vas?
Občudujem vse živali. Bolj kot se učim, bolj sem presenečen nad njimi. Še posebej se moram potruditi z živalmi, ki jih je težko prepričati k nečemu, česar nočejo zaradi velike telesne mase, različnega življenjskega okolja ali morebitne nevarnosti. Pri takih živalih je dosleden trening izjemnega pomena. Naša starejša dama, slonica Ganga, na primer. K njej hodim tedensko, da jo treniramo za odvzem krvi, pregled ustne votline, nog, nohtov in splošnega kliničnega pregleda, ali je vse v redu. To je treba narediti tako, da to zanjo ne pomeni kakšnega posebnega stresa. Pomembno je, da to počnem, saj je potrebno k njej pristopiti tudi, ko je kaj narobe. Ker me je navajena, me spusti do sebe tudi takrat. To velja tudi za šimpanze, morske leve in tudi druge živali.
Kako pa slonico Gango podkupiš?
Z briketi. In to vedno, ko sem pri njej. Z njo delamo na bazi treninga pozitivne izkušnje, torej oskrbnik in trener v eni osebi, in to počnejo vedno, ko je žival med treningom. Za vsako dobro narejeno nalogo sledi most – kliker ali piščalka ter priboljšek. Tako potrdimo njeno dobro obnašanje.
Hočete reči, da navajate žival na nek pogojni refleks? Če bo sodelovala, dobi nagrado.
Živali ob meni dobi nagrado že za to, ker me trpi zraven kot veterinarja. Če dela z njo oskrbnik in žival nekaj naredi pravilno ter sodeluje, sledi nagrada.
So vse živali enako dovzetne za učenje na podlagi pozitivnih izkušenj. Sloni veljajo za inteligentne. Je to pri vseh enako?
Učenje je različno med živalskimi vrstami na eni strani in na drugi tudi med živalmi. Tako, kot je učenje različno pri ljudeh od posameznika do posameznika. Živali imajo tudi različne karakterje. Nekatere živali so bolj plašne in druge se rade pridejo pocrkljat. Ne vem, ali bi to pripisoval inteligenci. Tudi žabo se da naučiti, da se pride sama stehtat in dobi za nagrado mušico.
Ali to pomeni, da nekatere živali ostajajo divje živali po svojem značaju za razliko od drugih, ki so se bolj pripravljene učiti. Lahko rečemo za kakšno divjo žival, da se je udomačila na nivoju domače živali?
Do določene mere se lahko udomačijo vse živali, a seveda ne tako, da postanejo popolnoma udomačene. Tudi med domačo mačko in psom so precejšnje razlike. Nekatere vrste so že po značaju take, da se ne menijo za podkupovanje. Oskrbnik ima navsezadnje omejen čas in potrebno je previdno izbrati, za katere živali je kaj primerno.
Ali so živali kdaj v situaciji, da potrebujejo človeka, da so ga vesele ne glede na to, ali kaj prinese? To lahko vidimo pri psih, ki so nas veseli preprosto zato, ker smo.
Zagotovo. Recimo lahko bi dal za primer slonico Gango. Ker je toliko časa sama, je del človeškega tropa. Ne počuti se več kot slon. Oskrbniki so njena družina, del njenega življenja. Ker je starejša gospa, se počasi začenjajo težave. Stara je 48 let. Še vedno ima kondicijo, premika sklepe, a že ima artrozo. Imela je tudi kolike, težave prebavnega trakta, ki so sicer pogoste pri konjih. Takrat ni imela več apetita. Če pri treningu deluje na priboljške, v takšnem trenutku priboljška ni hotela, ker je bila bolna. A ker so oskrbniki njena družina, smo lahko izvedli klinični pregled in preverili njeno zdravstveno stanje. Bila je pripravljena sodelovati, saj je iskala pomoč brez ponujanja priboljškov.
Torej je nekako razumela, da ji človek pomaga?
Seveda. Zanimivo pa je, da se recimo morski levi radi igrajo ter sodelujejo, vendar ne marajo človeškega dotika, ker to ni v njihovi naravi. Če jih nekaj boli, se raje umaknejo, čeprav nam tudi takrat samo njihova povezanost z oskrbniki omogoči sodelovanje.
Če pogledamo leva, tigra, geparda. So to živali, ki so v vedenju podobne domačim mačkam?
Mačke so vedno mačke, velike ali male. Veliko imajo skupnega; v nečem se seveda razlikujejo. Domača mačka je na nek način kraljica, kar ve vsak ki z njo sobiva. Ima poseben značaj. Toda na podlagi pozitivnega pristopa smo tudi velikim mačkam sposobni odvzeti kri; jemljemo jim tudi nosne brise zaradi korone.
Je lev res tako nevaren?
Seveda je. To je plenilec na vrhu prehranjevalne verige.
Bi lev pojedel vas ali oskrbnika, četudi bi bil sit. Bi napadel?
Ne vem, ampak tudi nimam načrta ugotavljati. Odvisno od primera do primera. Znani so primeri nesreč, do katerih pogosto pride zaradi človeške napake, ko se zgodi kontakt med človekom in veliko zverjo. Živali v živalskem vrtu so bolj nevarne kot tiste v divjini, ker so navajene bližine človeka.
Se ga ne bojijo?
Niti ne bi rekel temu strah. Bolj neko spoštovanje in obramba teritorija. Nekoč so na Češkem po nesreči spustili tigra do oskrbnice. Ta je začela mahati z vedrom in tiger se je umaknil. Ampak so tudi primeri, ki se končajo tragično.
Lahko kot obiskovalci vidimo, kako se opravlja delo veterinarja?
Večino preventivnih posegov, ki niso nevarni za obiskovalce, delamo v času odprtja živalskega vrta. Tega sicer ne oglašujemo, saj je večja prisotnost ljudi ob temu lahko moteča za žival.
Verjetno pa kakšnih večjih posegov ali recimo, kot rečete temu, upravljanje npr. s pihalnikom, ne delate pred obiskovalci?
Po eni strani je dobro, da ljudje vidijo, kaj se dogaja. Pihalnik uporabljam dokaj pogosto. Ni namenjen samo za omamljanje živali. Levu ne dajemo pomirjevala samo zato, da dobi letno dozo cepiva, ampak to cepivo apliciram s pihalnikom. Vedno je moja odgovornost najprej varnost ljudi in nato živali. Uporabljamo torej pripomočke za distančno aplikacijo. To ni ekvivalent temu, čemur po domače rečemo puška. To je pihalnik, posebna cevasta palica, s katero na bližnji razdalji apliciramo manjše količine zdravil. Puška za distančno aplikacijo injekcije, kot jo vidite v filmih, se uporablja, kadar se živali ne moremo približati dovolj blizu, da bi uporabili pihalnik. Obiskovalcem, ki so slučajno prisotni, ko opravljamo kakšen poseg, vedno povemo, kaj bomo delali. To je tudi del izobraževalne funkcije. Ljudem vedno povemo, kaj delamo in zakaj. Ključnega pomena je komunikacija. Večinoma so obiskovalci presenečeni nad nivojem oskrbe.
Kako pripravljate hrano za živali?
Imamo 500 živali, 120 živalskih vrst in obroki se lahko razlikujejo med dnevom. Za parkljarje so obroki lahko enaki. Pripravljamo 80–150 različnih obrokov na dan. Smo zelo prestižna gostilna z zahtevnimi gosti. Od rib za morske leve naprej. Za to gre veliko energije in veliko časa.
Te živali tukaj so divje in ujete v okolju, ki zanje ni naravno. Je to za živali stresno?
Glavna naloga živalskega vrta je, da skrbi za to, da niso v stresu, da zagotovi optimalne življenjske pogoje in prežene dolgčas. Z mojega vidika so manj v stresu kot v naravi, kjer je njihov vsakdan borba za hrano, za preživetje. Naša najpomembnejša vloga je, da simuliramo njihovo naravno okolje in jim preženemo dolgčas. Divjine, kakršno si jo romantično predstavljamo, ni več. Ljudje smo za to odgovorni in moramo prevzeti skrb za živali. Sedaj je ena naj pomembnejših funkcij živalskih vrtov, da gojimo tudi osebke, ki jih ni več v naravi ali jih je premalo. Pripravljamo tudi generacije, da se lahko vrnejo v naravo.
Torej to ujetništvo ni samo negativno?
Če bi bilo za živali ujetništvo negativno, se ne bi razmnoževale po več generacij in njihovo število v živalskih vrtovih ne bi naraščalo.
Če se žival dobro počuti v živalskem vrtu, se razmnožuje?
Prikazovanje živali kot primarni cilj obstoja živalskih vrst ni več. Poleg pedagoške in znanstveno raziskovalne vloge je ena izmed najpomembnejših vlog ZOO-ja varstvo narave, torej ohranjanje živalskih vrst. ZOO-ji so postali vrsta biobanke ali Noetove barke za morebitno odpravo človeških napak v prihodnosti.
Katere živali več časa živijo – v ujetništvu ali v naravi?
Praktično vse živali v ujetništvu živijo precej dlje; že spletni brskalnik za večino vrst navaja dve življenjski dobi, eno za naravo in eno za ujetništvo, ker so razlike precejšnje.
Življenje v naravi torej pomeni večji stres?
To je težko posplošiti, čeprav je tudi na to temo objavljenih nekaj znanstvenih raziskav. Pred kratkim smo morali anestezirati in pregledat leoparda, ker je šepal. Prisoten je bil tudi kolega iz Španije, ki spremlja prosto živeče leoparde v Namibiji. Bil je impresioniran nad starostjo živali, saj imamo 11 let starega leoparda in 17 let staro samico. Tega v naravi ne vidiš več. Na podlagi zob bi mu prisodil 4–5 let. To je razlika med divjino in ujetništvom.
Živalim dajemo drugačne pogoje, kot jim jih daje narava. V naravi leopard, ki ga boli noga, pogine. Mi jim dajemo nadnaravne pogoje, zaradi katerih živijo dlje.
Kateri so najpogostejše težave živali?
Najbolj pogosti so paraziti. Preiskave blata glede zajedavcev delamo najmanj štirikrat letno, pri bolj dovzetnih pa enkrat na mesec. To so zlasti živali, ki v naravi hodijo iz enega območja na drugega. Pri nas pa so ves čas na enem teritoriju. Druga najbolj pogosta težava so travme. Živali so različnih značajev, karakterjev. Trudimo se zniževati tudi število kužnih bolezni.
Imajo tudi psihološke travme. Menda je bilo tako s papagajem?
Ja, naše papige so že stare, okoli 40 let, in večinoma so prišle iz človeških družin. S tem so prinesle določene travme, saj so ljudi dojemale kot svojo družino. To so tudi čustvene travme in posledično slabše zdravstveno stanje. Pri živalih, v tem primeru papigah, ki so rojene pri nas, tega ne opazimo.
Kakšne so te vedenjske motnje?
Lahko so slabe navade – razvade, kot pri je človeku npr. grizenje nohtov. Šimpanzi recimo jedo lastno blato. Zveri hodijo v krogu. Tu se je treba zelo potruditi, da ne pride do tega.
Imajo živali značaj?
Imajo. Nič jim ne manjka. Imajo tudi tisto, kar mi nimamo oziroma smo že izgubili. Vedno, ko grem mimo nojev, ki se jih pojmuje kot manj razvite, oni na daleč vedo, kako sem razpoložen. Če sem miren, mirno brskajo naprej. Če sem razdražen, tudi oni to zaznajo. Živali dojemajo tudi na nivoju, ki si ga ne predstavljamo.
Se lahko povežete s šimpanzom do takšne mere kot s človekom, mogoče npr. oskrbnik?
Rekel bi, da je to skoraj nujno. Oskrbnik mora imeti dober odnos z živaljo. Odnos mora biti zgrajen na zaupanju. Velike napake so se dogajale, ko so jemali mladičke šimpanzom in se je te živali vzgajalo kot ljudi. Ne gre za to, da iz živali narediš človeka. Gre za to, da šimpanzu omogočiš biti šimpanz.
Se kdaj zgodi, da oskrbnik in šimpanz začneta komunicirati s kretnjami?
Ja, to je kar razvito. Obstaja število znakov, ki jih prepoznajo. A ne maram primerjati inteligence živali in ljudi. Nobena vrsta ni tako samouničevalna, kot smo mi. Ne moremo primerjati živalske inteligence z našimi merili. Če jih mi ne zmoremo zajeti, ne pomeni, da jih druge vrste niso. To se sedaj odkriva pri slonih in delfinih.
Kakšno je sporočilo obiskovalcem?
Poleg tega, da naj se držijo navodil, naj uživajo v živalskem vrtu. Naj se imajo pri nas lepo.
