Redko katero dejavnost je epidemija tako prizadela kot dejavnost organizacije in izvedbe prireditev. Ne glede na to Jože Pirman, za katerim je uspešna podjetniška pot, z optimizmom zre v prihodnost.
Kako bi kratko predstavili začetke vaše poslovne poti?
Moji začetki segajo v zgodnja mladostna, otroška leta, ko sem v dolini pod Turjakom poslušal četrtkov večer. Narodno zabavna glasba se je ob tem vrasla v vsako celico mojega telesa. Očeta sem poprosil, naj mi kupi gramofon, in ga spodbujal, da je kupil tudi gramofonske plošče z glasbo Lojzeta Slaka. S to zvrstjo glasbe sem začel živeti. Kupil mi je tudi harmoniko. 11 let sem bil star, ko sem šel sam na veselico s kolesom v Ponovo vas poslušat Lojzeta Slaka.
Počasi sem se priučil igranja na harmoniko in kasneje kot samouk igral na nekaj porokah. Ob tem se je pojavila potreba, da bi se to, kar sem igral, bolj slišalo. Vpisal sem se na elektro tehnično šolo, med drugim tudi zato, da bi si sam znal narediti ojačevalec. Teh ojačevalcev je potem nastala cela gora in začel sem z ozvočenjem prireditev. Najprej s krajevnimi prazniki, na Turjaku, v dvorani. Po zaključku šolanja me je prijatelj angažiral, da sem postavil ozvočenje sejma na Čopovi. Sam sem naredil zvočnike, primerne za ozvočenje tega dogajanja; delali smo za Radio glas Ljubljane. In tako sem začel spoznavati ljudi in delal na tem področju naprej. Takrat sem bil v službi v Iskri in seveda ves čas sem hrepenel, da bi posel, ki mi je bil všeč, razvijal kot samostojno dejavnost. Spoznal sem ljudi na Radiu Slovenija, ki so mi svetovali, s kakšno opremo naj nadaljujem, kaj potrebujem, da bom lahko sodeloval tudi z njimi.
Ko sem kupil prve 4 resne zvočnike in jih dobil iz Amerike, smo jih isti dan, ko so prispeli, naložili na kombi Radia Slovenija in se odpravili v Split, kjer smo sodelovali pri ozvočenju Placida Dominga. Takrat se mi je odprl svet. V nadaljevanju sem kupil še množico zvočnikov istega proizvajalca in delal ozvočenja po vsej državi in tudi drugod.
Šlo je za preklop iz glasbenih v tehnične vode?
Ja, mogoče bi lahko tako rekli.
Kako so sledili ostali naročniki?
Moj občutek za glasbo so zaznali tudi naši uveljavljeni glasbeniki, kot so Lojze Slak, Slavko Avsenik ter Franc Mihelič. Z njimi sem lepo sodeloval na njihovih koncertih. Postali smo pravi prijatelji. Z njimi sem vandral tudi po Nemčiji, Avstriji, Švici, Nizozemskem. Skrbel sem za ozvočenje in tehniko zadnjih 100 koncertov Slavka Avsenika, kjer je v živo nastopal kot zvezda večera. To mi je bilo v veliko čast.
Je bilo dela dovolj? 
Vedno smo ga imeli dovolj. Nisem se niti prav posebno ponujal ali delal reklame. Največja reklama za podjetnika je kvalitetno opravljen posel; to si ljudje najbolj zapomnijo. Potem te še angažirajo. Tako delam že desetletja. Sodelovali smo s političnimi strankami na kongresih; delamo prireditve v Dražgošah, žalne slovesnosti v Kočevskem rogu, Tabor slovenskih pevskih zborov Šentvid pri Stični in mnoge druge dogodke. Eden velikih športnih dogodkov je recimo Ljubljanski maraton. Te storitve opravljamo od samega začetka. Če bi delali napake, nas organizatorji ne bi vsakič angažirali.
Kako je podjetje raslo?
Podjetje je raslo kakšnih 10 % letno po prometu. To se je nekako ustalilo. Smo družinsko podjetje. Za ta posel sem navdušil oba sinova. Na naši hali sta oznaki za dve podjetji, Akustika Pirman in Intralite d. o. o., s katerima bosta delala naprej sinova Aleš in Matej. Žena Milena je skrbela za administrativne zadeve. Tudi ona je veliko pripomogla k uspehu, kakršnega smo imeli. Prav tako tudi vsi zaposleni, ki smo jih večinoma imeli iz domačih krajev, pa naj so to študentje, pogodbeni sodelavci ali redno zaposleni z domače občine. Nekaterim od njih je delo pri nas oz. sodelovanje z našim podjetjem pomenilo odskočno desko za njihovo lastno kariero.
Lahko primerjate tehnologijo na začetku kariere in zdaj? Kako bi opisali razliko?
Tehnologija se je zelo spremenila. Od začetnih, doma izdelanih aparatur, je sedaj na trgu in v našem skladišču na voljo vrhunska oprema. Razvoj gre v digitalno tehniko. Stare analogne mešalne mize, čeprav so bile ob nakupu zelo drage in so tehnično brezhibne, so za odpis. Sedaj se uporabljajo digitalne aparature, ki omogočajo široko in kvalitetno obdelavo zvoka. Naša dejavnost se je iz osnovnega začetnega ozvočenja nadaljevala v postavljanje luči, odrov, odrskih konstrukcij, scenografije … Za vso to opremo, ki smo si jo z leti nabrali, potrebujemo precej veliko skladišče, ki smo ga zgradili po dolgih letih prizadevanja za poslovno cono v Občini. Hala je logistični center za našo dejavnost.
Kako poteka vaše delo?
Kvalitetna izvedba storitve terja dobro pripravo. Na sestankih dorečemo način in obseg posla. Nato sledijo ponudba, pogodba in naročilo. Naše delo potem poteka tako, da se na izvedbo pripravimo z izbiro in pripravo potrebne opreme. Pustni karneval v Cerknici ali izvedba tehnike za Škofjeloški pasijon, na primer, potrebuje povsem drugačno opremo kot koncert v Stožicah ali Hali Tivoli. V skladišču vso potrebno opremo pregledamo, naložimo v prevozna sredstva in se odpravimo na teren. Delo je kampanjsko, tudi ponoči; sobote in nedelje so naš delavnik. Smo pa zato v ponedeljek ali torek prosti. Za vsak evro, ki ga želimo zaslužiti, se moramo nekam odpeljati. Ko pridemo na prizorišče, opravimo montažo in preizkus opreme, tehnične in tonske vaje. Potem pride na vrsto izvedba prireditve. Ta je lahko enodnevna, lahko pa traja cel mesec, kot na primer novoletni sejem v Ljubljani. Potem to opremo pospravimo, zvozimo v skladišče, razporedimo, kamor spada, in se pripravljamo na naslednji projekt.
Kako obdržite stik s tehnološkim razvojem? 
Veliko nam pomaga internet. Sodelujemo in sledimo tehnološkim novostim na trgu z obiski sejmov v tujini in kupujemo opremo, ki jo pri poslu potrebujemo. Če potrebujemo nov procesor ali nekaj novih mikrofonov, jih kupimo. Do sedaj to ni bilo vprašanje. Z epidemijo pa se je investiranje v novo opremo zaustavilo, še zlasti zato, ker imamo velik strošek z izgradnjo skladišča. Novosti je bilo treba stalno spremljati in jih uvajati v delo. Temu ni konca; oprema se stara kot na primer računalnik, ki je v nekaj letih zastarel.
Razvoj gre v smeri digitalizacije. Moderni sistemi ozvočenja imajo mrežne povezave, preko katerih preko računalnikov nastavljaš vsakemu zvočniku na koncertu določene parametre, na primer kompresija in ravnovesje zvoka, zakasnitve itd.
Kakšen tip prireditev ozvočite? Katere so bile – recimo temu – najbolj znane skupine?
Poleg dejavnosti na glasbenem področju se je v zadnjih letih sin Aleš lotil organizacije festivala Castle na Kolpi, kjer nastopa množica domačih in tujih glasbenih skupin. Festival je v celoti v njegovi organizaciji in izvedbi. Delali smo na veliko koncertih v Stožicah, z raznimi glasbeniki, Janom Plestenjakom, Magnificom, Pankrti, Perom Lovšinom in s celo množico glasbenih sestavov iz republik bivše države. Delali smo za Noč Modrijanov, Klic dobrote ter za različne televizijske oddaje. Naša oprema je višjega cenovnega razreda, zato smo kompatibilni in jo lahko včasih posodimo nekaterim televizijam za določene oddaje, ki jih delajo v studiih. Naš delokrog in naše poslanstvo pa ni samo glasba, ampak so tudi športne, kulturne, turistične, politične, skratka vse prireditve. V zadnjem obdobju smo veliko delali za državne inštitucije, za Slovensko vojsko, za protokol, občine. Naš največji projekt v zadnjih 10 letih je bila izvedba ozvočenja in osvetlitve na osrednji državni proslavi ob 30-letnici slovenske državnosti lani junija v Ljubljani. Na takem projektu, kot je bila ta proslava, poleg nas in naših zaposlenih angažiramo za izvedbo še uveljavljene strokovnjake za oblikovanje tona, luči in tehnično pomoč.
Kako to, da ste se odločili za nakup parcele in gradnjo v Poslovni coni?
V zgodnjih letih našega poslovanja sta za delo zadostovala en kombi in priročno skladišče v domači garaži. Ko se je dejavnost širila in smo zaposlili prvega človeka, smo morali najeti večji prostor. Tega smo našli v starih hlevih na Turjaku, ki smo jih lepo obnovili in jih uporabljali 15 let. Želeli smo jih tudi kupiti, a jih je potem za potrebe izgradnje šole kupila Občina. Nato smo se odločili za nakup parcele v Poslovni coni in izgradnjo novega poslovnega objekta.
Cona je velik napredek v občini. Že pred davnimi leti sem si želel, da bi prišli do nje. S to idejo sem »nadlegoval« tudi prejšnjega župana dolga leta. Mene je to gnalo. Če jaz potrebujem poslovni prostor, ga verjetno potrebujejovsi obrtniki, ki so delali po garažah in še delajo; pa naj bo to v Laščah, na Slevici, v Robu ali kjerkoli drugje. Ves čas vztrajam pri tem, da je človeku treba dati možnost, vzpodbudo, da investira, se razvija.
Lahko pohvalim odnos sedanjega župana do tega področja. Večkrat pride do nas. Pogovarjamo se in tako nastanejo nove ideje. Paradoks je, da sem si 20 let prizadeval za izgradnjo cone, 2 leti je trajalo, da sem dobil gradbeno dovoljenje in potem je firma, ki smo jo izbrali, v 2 mesecih zgradila halo. Takšna časovna razmerja so žalost našega časa. Sedaj bo seveda še nekaj let trajalo, da bomo lahko to poplačali. Brez kredita ne moreš peljati takšne investicije.
Vesel sem, da sedaj v coni kupujejo parcele domači podjetniki in bodo nekaj naredili. Vedno sem si želel imeti sodoben poslovni objekt, kjer ima vsak kos opreme svoje mesto in kjer bodo pisarna in delavnice za vzdrževanje opreme.
Sam sem bil tudi za to, da je poslovna cona ob cesti. Proizvodne in skladiščne hale so povsod po svetu ob avtocestah. Tudi v našo deželo prihaja ta trend. Gospodarstvo se v zadnjem času lepo razvija. Občutek imam, da je s samostojno Slovenijo sproščena tudi privatna pobuda.
Kaj je za vašo dejavnost pomenila epidemija?
Epidemija je ta nas katastrofa. Mi smo 7. 3. 2020 po njenem pojavu imeli prav v tistem času dva dogodka. To je bil večji seminar v Portorožu, ki smo ga tehnično opremljali. Tega smo še izpeljali, medtem ko smo za načrtovani koncert Petra Graša v dvorani Bonifika v Kopru po tonski vaji pospravili opremo in šli domov. Od takrat je, kot da bi ugasnil stikalo za našo dejavnost. Po tem se je naše delo končalo za celo leto. V tem času so si 3 sodelavci enostavno morali najti drugo delo. Ostali smo nekako preživotarili z manjšimi posli in vzdrževanjem opreme. Lani smo poleti nekaj končno delali. Proslava ob občinskem prazniku na Rašici je bila prva po dolgem času. Državna pomoč, ki smo jo dobili, je bila bolj socialne narave, za delno nadomestilo plač, medtem ko je bilo za podjetje minimalno nadomestilo za stroške. Druge pomoči ne moje ne sinovo podjetje ni dobilo. Komaj čakamo, da se stanje popravi in epidemija izgine, da začnemo normalno delati. Prej smo delali vsak dan. Sedaj smo izkoristili ta čas za generalni servis opreme, generalni pregled, a od tega žal ni nobenega zaslužka. Ta je samo na terenu.
Kako rešujete s kreditom? Ste se dogovorili za odlog? 
Deželna banka nam je odobrila nekajmesečni moratorij, kar nas je seveda nekaj stalo, sedaj pa plačujemo obroke in obresti. Vse, kar zaslužimo, gre za gole stroške, plače in kredit. Ni pa denarja za nadaljnje investiranje, zato tudi še ni urejena okolica objekta. A to lahko počaka. Važno, da imamo streho in je oprema v primernih prostorih. Želimo si delati. Ljudje, ki delajo pri nas, morajo imeti to delo radi. Jaz sem ta posel delal ne z obvezo, ampak z ljubeznijo. Rad opravljam svoje delo.
Kakšna bi morala biti poslovna vizija Velikih Lašč?
Zagotovo sem ne sodi neka težka industrija. Ljudem je treba dati možnost, da delajo tisto, kar znajo, jih veseli, da lahko investirajo, da se ne vozijo v Ljubljano. Predvidevam, da se z razvojem Poslovne cone lahko dobi 200 delovnih mest, kar pomeni vsak dan 200 avtomobilov manj na poti v Ljubljano. Je pa jasno, da glede na ohranjeno naravo tu ni prostor za kakšno ekološko sporno dejavnost. Tu je doma kmetijstvo, ki potrebuje več spodbud, da bi mladi kmetovalci poleg živinoreje lahko šli v neko modernejšo proizvodnjo oz. nasade poljščin. Naše področje je smiselno intenzivneje razvijati tudi v smeri turistične ponudbe. Turizem se na svetu zelo širi in je pomembna panoga. Mislim, da bi bilo v prihodnosti dobrodošlo, če bi imeli več kmečkega turizma, kakšen motel, hotel ali druge nastanitvene kapacitete.
Kaj najbolj pogrešate v našem okolju?
Pogrešam družabno življenje, kot je bilo včasih; tega sedaj tudi zaradi virusa ni. Pogrešam, da imamo kot občina, kar se cestnih povezav tiče, slabo povezavo do Ljubljane, takšno, kot je bila leta 1963. Po šestdesetih letih pa je že čas, da se občina s sodobnejšo cesto mimo Škofljice poveže z glavnim mestom.
Kar se lokalnega nivoja tiče, sem vesel, da se poleg poslovne cone hiti tudi z izgradnjo šole in drugih objektov. Novi župan dela dobro in se zaveda, da najcenejša izvedba ni najboljša. Poceni izvedeno cesto, na primer, je treba kar naprej popravljati. Kvalitetnejša izvedba pomeni prihranek in dolgoročno nižjo ceno. Cenene rešitve so samo zapravljanje denarja. Takšno je pač moje mnenje.
Angelca Petrič
