Marko Zakrajšek kot samostojni podjetnik nadaljuje družinsko tradicijo. Od malih nog se je navajen srečavati s slovesom. Njegov stari oče je bil mizar. Med drugim so izdelovali tudi krste. Oče je obrt dopolnil z izdelavo žalnih aranžmajev. Kasneje so mizarstvo opustili in se posvetili eni izmed obveznih gospodarskih javnih služb, pokopališki in pogrebni službi. Marko je obrt dopolnil s cvetličarskimi storitvami. Marsikatera prireditev je lepša zaradi njegovih aranžmajev.
Je vaš pogled na življenje, glede na to, da se pogosto srečujete z njegovim zaključkom, drugačen?
Težko rečem. Od malih nog sem v tem. Nisem bil 20 let v drugi službi, da bi lahko primerjal.
Kako se vas delo osebno dotakne?
Mi imamo obrt od leta 1928. Imeli smo mizarstvo. K nam so hodili po krste, naročati vence, z očetom smo vozili cvetje na dom, kjer je ležal pokojni. To pri nas ni bila nikoli tabu tema. Problem je, če se otroka začne strašiti s smrtjo, s pokojniki, potem dobijo fobijo. Je pa treba vedeti, da smo mi v drugačni vlogi. Nismo v vlogi, da žalujemo, ampak predvsem v vlogi, da pomagamo svojcem. Če nekdo iznenada umre, zlasti mlajši ali otrok, je seveda drugačen občutek oz. energija, kot pa če umre nekdo starejši s kroničnimi težavami, za katerega se je pričakovalo, da umre.
Kaj vse obsega pogrebna služba?
Pogrebna služba obsega izvedbo pogreba v celoti. Torej od prevoza pokojnika, urejanja pokojnika, izkopa jame do izvedbe pogrebne svečanosti. Pokopališka dejavnost obsega vzdrževanje pokopališča, vodenje pokopališkega katastra ter upravljanje s pokopališčem.
Kaj obsega urejanje pokopališč?
Če gremo od osnovnih stvari, od tega da pometamo, odstranjujemo sneg, kosimo, obrezujemo grmovje, plevemo poti, do tega, da je treba voditi pokopališki kataster. To pomeni, da imamo evidenco najemnikov grobov – imamo evidenco, kdo je pokopan v katerem grobu. Potem je treba skrbeti za plačevanje računov, kot so na primer stroški za vodo, elektriko, odvoz odpadkov … Delo obsega tudi poročanje občini, kaj smo naredili, kaj bi bilo še treba narediti, pripravimo plan dela za vsako leto, kaj bi bilo možno obnoviti, kakšno opremo še potrebujemo in jo je potrebno kupiti.
Urejate tudi posamezne grobove?
To je pa del naše tržne dejavnosti, ki ni v okviru javne službe. Imamo nekaj strank, ki jim celotno leto oskrbujejo grobove. Nekateri pa recimo pred praznikom vseh svetih pokličejo, da jim uredimo grob.
Kaj bi morali vedeti o slovesu? Kako odreagirati?
Odvisno je, kje pokojni umre. Če umre v bolnici, se nas pokliče, da povemo osnovne zadeve: katere dokumente potrebujemo, kako je z obleko, če je treba pobrati stvari od pokojnika v bolnici; običajno so v bolnici tudi kakšni dokumenti,; morda je treba podpisati odstop od obdukcije ... Potem se dogovarjamo naprej, kakšne vrste pogreba si svojci želijo, kako bo s prevozom. Vsaka občina, v kateri je bolnica, ima malenkostno drugačna navodila. Lokalni pogrebniki so zadolženi za osnovni prevoz in potem ga mi od tam prepeljemo, kamor je potrebno.
Če človek umre doma, običajno svojci že prej kličejo rešilca ali osebnega zdravnika. Po ugotovitvi smrti se pokliče sodno medicino, da pride oglednik. Ko so dokumenti izpolnjeni, pridemo po pokojnika in ga prepeljemo na dogovorjeno lokacijo.
Kako potekajo pogrebi v času epidemije covida-19?
Glede na spreminjajoče se razmere se spreminjajo tudi pogrebi; izvedeni so bili v ožjem družinskem krogu, brez pevcev; potem je bilo že možno večje število ljudi, sedaj spet manj … Ves čas je prisotno nošenje mask, razkuževanje rok oz. upoštevanje veljavnih ukrepov. Pri cerkvenih pogrebih je razlika, da je v tem obdobju pogreb brez maše. Edino poleti so bile dovoljenje pogrebne maše.
Koliko znašajo stroški pogreba?
Višina stroškov pogrebnih storitev v povprečju znaša od 1100–1400 EUR. Zraven je potrebno prišteti še stroške za pevce, trobentače in cvetje, kjer so lahko velike razlike.
Kakšna je višina najemnine za grob?
Enojni grob je 15,08 EUR, dvojni pa 29,04 EUR.
Kako je s pomočjo pri kritju stroškov ob pogrebu?
Pred leti je bila pogrebnina krita s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje; z njimi smo imeli pogodbo; tako rekoč vsak je bil upravičen do pogrebnine, razen tujcev in pokojnikov, ki so bili zavarovani kot občani. Med tem časom se je veliko spreminjalo. Včasih so svojci samo prinesli kartico zdravstvenega zavarovanja in smo lahko to pogrebnino avtomatsko odšteli. Potem se je postopek spremenil in so morali svojci zahtevek vlagati sami. Sedaj pa je sistem tak, da ima vsak plačnik pogrebnih storitev možnost dati vlogo na Center za socialno delo. Upravičeni so ožji sorodniki, torej zakonski partnerji, otroci, sestre, nečaki … Vlogo morajo sami vložiti na Center za socialno delo, kjer se pri upravičenosti do pogrebnine upošteva prihodke plačnika pogrebnih storitev. Cenzus za samsko osebo je 617 EUR. Teh prihodkov ne smejo prekoračit. Upošteva se obdobje zadnjih mesecev. Za družine je cenzus 925 EUR. Se pa ti cenzusi spreminjajo. Možnost je, da pogrebnino nakažejo tudi nam in ljudje pri nas samo poravnajo razliko. Višina pogrebnine znaša 804,36 EUR. Obstaja še en transfer, in sicer posmrtnina v višini 402,18 evra. Oboje skupaj znaša 1206,54 evrov, kolikor naj bi znašal tudi osnovni pogreb.
Koliko imamo pokopališč?
Prav v občni jih je sedem: Velike Lašče, Rob, Turjak, Lužarji, Dvorska vas, Sveti Primož … Za te imamo z Občino pogodbo. Obstaja še pokopališče v Krvavi Peči, ki ga vaščani vzdržujejo sami. V Škocjanu je pokopališče, ki sicer spada pod Občino Grosuplje in ga pogodbeno upravljamo za Krajevno skupnost Škocjan. Na tem pokopališču je pol najemnikov grobov iz naše občine, pol pa iz grosupeljske občine.
Kako stara so pokopališča v občini?
Tu so že stoletja. Pokopališča so nastajala kmalu po tem, ko je bila zgrajena cerkev. V Škocjanu, kamor je včasih spadala pod faro tudi Rašica, so še grobovi vaščanov iz Podloga, ki so zelo stari.
Kaže se sprememba tudi v tem, da je več žarnih pokopov. Koliko je sploh še pogrebov v krsti?
Sedaj je več kot 80 % žarnih pogrebov. Le še 3-4 pogrebi letno so s krsto. Sedaj v času covida-19 pa še toliko manj. Tudi to je eden od dejavnikov, ki vpliva na odločitev. Tudi na podeželju se ljudje sprašujejo glede raztrosa. Imeli smo tudi že nekaj primerov. V drugih občinah, ki to imajo, je raztrosa lahko tudi od 10–15 %. V Slovenski Bistrici je celo 15 %. Pri nas je to predvideno na Turjaku. V Kočevju so to omogočili pred nekaj leti in bili pozitivno presenečeni, da se ljudje odločajo za to. Tu gre pogosto za racionalno odločitev, saj veliko ljudi nima možnosti obiskovanja grobov. Nekateri pa tudi že za časa življenja izrazijo željo za tako vrsto pokopa. Spet drugi se sprašujejo, ali je smiselno vzdrževanje grobov zelo daljnih sorodnikov. Posledično se odločajo za opustitev groba in raztros posmrtnih ostankov.
Koliko je grobov po posameznih pokopališčih? Je prostora še dovolj?
Tako rekoč na vseh pokopališčih je zadoščeno zakonski zahtevi, da je prostora za 30 let vnaprej. Na Turjaku je sicer prišlo do manjše spremembe. Leta 2003 smo prevzeli tamkajšnje pokopališče v upravljanje. Ob prevzemu je bilo zahtevano, da se odda grobove samo ljudem, ki spadajo pod turjaško faro. Vsaka fara oz. podružnica ima svoje pokopališče in tudi zato je tolikšno število pokopališč. Ljudi naj bi se pokopavalo tam, kamor gravitirajo. V Turjaku so bile želje, da bi se pokopavalo tudi ljudi z vasi, ki sodijo pod škocjansko faro, ampak glede na takratne direktive to ni bilo mogoče. Sedaj se to dovoli. V tem primeru se lahko prostor hitro zapolni. Zato sem predlagal širitev pokopališča. Glavna težava je v tem, da je pokopališče oz. zemlja okrog in okrog v lasti Gozdnega gospodarstva oz. je v zasebni lasti. Do nedavnega je bilo celo turjaško pokopališče v državni lasti in se je šele letos prepisalo na Občino. Želja je, da bi se uredilo tudi okolico pokopališča in prostor za raztros. Glede tega je turjaško pokopališče najbolj primerno, ker ima vso infrastrukturo in primerno mirno lokacijo. Hkrati bi dobili tudi nekaj prostora za navadne klasične grobove.
Glede na to, da sta na Turjaku tudi dve grobnici Auerspergov, ima pokopališče kakšen posebne status?
Dve grobnici in pokopališče sta pod spomeniškim varstvom. Ampak kar se samega pokopališča tiče, so tam že preden smo ga prevzeli v upravljanje pri večini grobov zamenjali spomenike z novejšimi.
Kaj pa estetika oz. videz, tip pokopališč?
Če pogledamo malo naokrog, ima sosednja Škofljica novo pokopališče iz leta 1998, kjer je posejana trava. To je primer novega pokopališča, kjer so vrste striktno urejene. Vsi spomeniki so enakih dimenzij; zunanji izgled je bolj poenoten; zahteve so zelo striktne. Pri nas lahko v dovoljenju za postavitev spomenika napišemo samo nekatere dimenzije. Tu upravljamo s pokopališči 23 let in stoletja so se spomeniki razvijali po svoje. V novem odloku o pogrebni in pokopališki dejavnosti je določeno, da je potrebno pridobiti priglasitev del za vklesanje črk na spomeniku. Splošno gledano, ljudje na podeželju grobove bolj vzdržujemo kot v mestih, saj se tudi tako kaže čut do pokojnih. Morda pa je nekoliko tudi prisoten pritisk soseske. Kakšna bo zasaditev, je odločitev posameznika. Vsak ima svoj občutek, kaj je lepo. Včasih je preveč vse živo, dosti rumenih barv, pisane sveče; zmoti mežikanje elektronskih sveč in plastično cvetje. Manj je nasajenega zimzelenega zelenja in grmov. Sicer je res, da se glede na tip pokopališč ne moremo odločiti za parkovno ureditev, torej smo kar se tiče sajenja dreves omejeni. Vseeno pa je včasih bolje dati manj gor in tisto bolj kvalitetno.
Manjka nam tudi še na področju urejenosti okolice pokopališč, kjer bo potrebno še investirati. To je seveda vse povezano s stroški. Drži pa, da nas omejuje lastništvo zemljišč. Precej pokopališč in njihove okolice je še v lasti župnij. Ponekod je tudi v zasebni lasti. Želel bi si, da je okolica urejena tako, da vse skupaj zgleda kot neka celota.
Zakaj mislite, da gre za temo, ki se je ljudje izogibamo, na nek način tabu temo?
Ko umre svojec, je to vedno izguba. Strah je, kako bomo potem živeli brez njega. Razlika je tudi, ali na smrt gledaš z verskega stališča. Prisoten je strah pred neznanim. Enim je to bolj sprejemljivo, drugim težje. Tudi ta strah pred smrtjo in pogrebnimi zadevami gre včasih iz roda v rod. Včasih je kriva tudi čisto banalna zadeva, da se otroke straši.
Kako izgleda povprečen delovni dan?
Vsak dan je zgodba zase; prejle je zazvonil telefon, tako da so se načrti spremenili v trenutku. Ne poznam 8-urnega delovnega časa. Četudi bi imel to možnost, ko ni toliko dela, se vedno najde kašno delo.
Greste pri delu, ki ga opravljate, lahko na dopust?
Treba se je organizirati, da imaš nadomestilo. Osebno ne hodim dosti na dopuste; dovolj mi je, da imam prost dan, da grem kam s kolesom. Tudi v družini nismo bili navajeni, da bi hodili na dopuste, in niti nimam potrebe po tem.
Kako se spreminjajo običaji ob slovesu nekdaj in danes?
Tega, da je moral pokojni dva dni ležati, ko so hodili kropit z vozovi ali peš, ni več. Ali ko so prišli sosedje po krsto in so hodili dan ali dva nazaj; ti časi so z razvojem sodobnih komunikacijskih in prevoznih sredstev minili. Danes je tempo življenja hitrejši. Včasih je težava priti iz službe, dobiti dopust. Ljudje so morda tudi bolj introvertirani; želijo, da jih čim manj ljudi vidi, kako žalujejo. Zato je več pogrebov v družinskem krogu; še zlasti je to prisotno bolj v mestnem okolju. Covid-19 je k temu še pripomogel. Pogosto je tako, da je žara pripeljana na dan pogreba. Imaš pa seveda tudi ljudi, ki si želijo velike pogrebe. Ogrodje pogreba je še vedno enako. Še vedno pokojnik nekje leži, da se je možno od njega posloviti. Dejstvo pa je, da se je čas skrajšal. Še vedno se hodi kropit, izreka sožalja; trenutno se sicer ne rokuje. Sprememba je, da so včasih čuli pri pokojniku in molili; tega je zdaj zelo, zelo malo. Cerkveni obredi pri pogrebu so enaki. Ob slovesu so običajno prisotni pevci. Različne so želje pri izboru pesmi, od narodnih, cerkvenih, modernih do tujih pesmi. V odnosu do starejših pogrebov je razlika tudi v glasbi. Sedaj je trobentač, kitara, kdaj tudi harmonika, nekateri se odločajo za spuščanje golobov … Želje ljudi so različne.
Včasih so ljudje ležali doma?
Po novem odloku je tudi prepovedano imeti doma pokojnika, razen v primeru, če ni mrliških vežic. Najpogosteje tam, kjer ni vežic, uporabljajo okoliške vežice, npr. za pokojne iz okoliša Dvorska vas se uporablja vežica v Velikih Laščah, za pokopališče Sv. Primož in Krvava Peč pa vežica v Robu. Razen še Lužarji – tam ležijo doma ali pa v cerkvi do pogreba. Sedaj so večinoma žarni pogrebi, tako da skoraj ni tega, da bi ljudje ležali čez noč.
Kaj so lepše strani tega poklica?
Da nekomu pomagaš, ko je v težavah. Zadovoljstvo je, da izpeljemo dogovorjene storitve korektno. Zato smo tukaj.
Kolikšno je povečanje dela za 1. november oz. praznik vseh svetih?
Zmeraj je dosti dela, si v stresu, primanjkuje časa, sploh pri nas, ko še upravljamo in vzdržujemo pokopališča, je povečanje dela že od začetka oktobra. Zadnjih 14 dni je pa seveda bolj stresnih; treba je nabaviti material, naročila prihajajo, veliko je telefonov …
Kako gledate na problematiko odpadkov na pokopališčih?
Sveče so precej standardna tema; pri ekologiji je problem vedno to, kar je narejeno v večji masi. Če pogledava sveče, jih je sedaj manj kot prejšnja leta; širši je tudi izbor od navadnih, elektronskih do teh na tekoči vosek, s steklenim ohišjem in solarnih steklenih sveč, ki gorijo tri leta in se z njimi zmanjša nakup osnovnih sveč, do lesenih sveč oz. sveč z lesenim obodom … Za 1. november je povečan obisk pokopališč in vzdrževanja grobov, tako da je porast odpadkov logično večji. Sedaj imamo možnosti do neke mere ločevati plastiko, odpadne sveče, bio odpadke in lahko tudi tako prispevamo k predelavi.
Pred nami so prazniki in glede na to, da skrbno spremljate tudi novosti na področju floristike, kakšni so trendi?
Več je naravnih materialov, nežnih barv, zelenih, bež tonov. Rdeča barva je železen repertoar ob božiču; vsak posameznik ima lahko tudi malo svoj trend. Pri vseh trendih v floristki ni več tako, da bi bila samo ena barva. Zadnjih nekaj let je ta vintage stil s pastelnimi barvami, sivo zelena, zamolklo roza, lila, in to ne glede na to, ali je božič ali poroka. Tudi pri vrtnicah so priljubljene starinske vrtnice z vrta, takšne, kot so rasle na babičinem vrtu. To je trenutno in. Trend si ustvari tudi vsak posameznik. Tisto, kar ti je lepo, kar se sklada z notranjim interierjem. Ni več tako močne zahteve, tole je, drugo pa ni.
Angelca Petrič, občinska uprava
