Milan Kaplan je ekološki rejec govedi in konj. Vsak dan obhodi pašnike od Finkovega preko Mišje doline do Malega in Velikega Osolnika, kjer se skupaj pase več kot 60 govedi in približno 20 konj. Na vsakodnevnem obhodu preverja, ali imajo živali dovolj paše oziroma krme, vodo in da električni pastir ni poškodovan zaradi vdora divjadi ali divjih zveri. Ob tem mu še pogosto zazvoni telefon s prošnjami za najrazličnejšo pomoč, ki se jim Milan vedno in vsakič z veseljem odzove. Tako se njegov delovni dan zaključi pozno v noč, začne pa takoj po sončnem vzhodu.
Si bil s kmetijstvom povezan že od majhnih nog?
Oče je bil iz Velikih Lašč, kjer sta bili mesarija in gostilna. Z mamo sta kasneje kupila hišo na Cereji in od kmetije očetovih staršev podedovala približno en hektar kmetijskih zemljišč in tri hektarje gozda. Leta 1980 smo sezidali nove hleve in prav mene je od štirih otrok najbolj zanimalo delo na kmetiji. Ko sem bil star 10 let, sem pred odhodom v šolo pomolzel dve kravi in odnesel mleko do zbirnega mesta. Še najbolj se spomnim, da sem pogosto hodil na bližnjo Žužkovo kmetijo, ki je bila takrat ena največjih v bližini, in pomagal pri različnih opravilih. Tam sem se naučil voziti traktor in ob njihovi podpori smo tudi mi kupili prvi traktor. Pred tem smo vse delali z rokami in s pomočjo konjev. Potem smo kupili še BCS kosilnico in kmalu je bilo v hlevu 19 glav živine. A, ker nesreča nikoli ne počiva, nam je leta 1988 pogorela štala, ki pa smo jo s pomočjo dobrih vaščanov hitro obnovili.
Okoliščine so privedle do tega, da sem se odselil v Tomažine, si ustvaril družino, bil do osamosvojitve bil tudi zaposlen, potem pa ostal brez službe. Iz majhnega svinjaka sem uredil hlev za kravo in teleta. Počasi je bilo več živali, ki so bile že v prosti reji s streho nad glavo v primeru padavin. Za marsikoga je bilo to mučenje živali, jaz pa sem vedel, da živalim ni nič manjkalo; bile so zadovoljne, imele so hrano, vodo, svež zrak in svobodo.
Je bilo že takrat odločeno, da bo tvoj poklic in življenje kmetovanje?
Ja, seveda. Po očetovi smrti sem šel nazaj na Cerejo in začel s prašičerejo, rejo piščancev ter kokoši nesnic. Prodajal sem odojke, piščance in jajca, in to zelo uspešno vse do Kočevja. Bilo je nekaj njiv, saj sva že pred tem z očetom kupovala ali najemala kmetijska zemljišča v bližini. Tako sem vso krmo za prašiče in perutnino pridelal sam, koruzo, ječmen in druga žita. Po razdelitvi dediščine mi je ostalo le še zemljišče na Cereji, kjer sem še danes in, ker ni bilo več njiv za pridelavo žit in ker je ekološka reja prašičev in perutnine brez lastnih njivskih površin zelo težka, sem se ponovno odločil za rejo govedi.
Pastirje je potrebno ves čas popravljati ali prestavljati na drugi pašnik. To je bilo že drugič ali tretjič, da si s kmetijstvom začel iz nič!?
Iz okolice Brežic sem pripeljal prvi dve teleti in začel s pitanjem mlade govedi. Pri vsem dotedanjem kmetovanju sem že spoznal, kako pomembno je živeti v sožitju z naravo. Želel sem, da so moje živali zdrave, zadovoljne in svobodne. Ko je preko kmetijsko svetovalne službe prišel v Velike Lašče prof. dr. Tone Vidrih, da bi nam predstavil pašništvo, me je v ideji, da bi živali imel vse leto zunaj, v celoti podprl.
Kako so na prosto rejo gledali drugi kmetje, sosedje?
Na začetku je bilo zelo težko. Za veliko večino je bil takšen način reje mučenje živali. V kmetijski zadrugi so celo glasovali, ali me bodo sprejeli v članstvo ali ne, čeprav sem kot otrok nosil mleko v mlekarno ter s 16 leti s traktorjem po kraju pobiral živino in jo vozil v klavnico tistim, ki niso imeli prevoza oziroma traktorja. Ker oče nikoli ni bil član zadruge, so mislili, da želim postati član samo zato, da bom dobil sredstva iz rizičnega sklada, ker mi bodo živali itak poginile, ker vse leto ne bodo preživele na pašniku.
Kljub temu nisi odnehal. Kmetija se je v naslednjih letih hitro širila.
Tako je. Kupil sem vsako kravo, ki se je v naših krajih prodajala. Seveda je bila borba v prvih letih tudi z živalmi na pašnikih. Večina krav dojilj, ki sem jih kupil iz hlevov, kjer so bile privezane, niso bile navajene proste paše. K sreči sem kupil eno kravo v Stični, ki je bila po mojem profesorica za vse ostale, zato sem jo tudi poimenoval Profesorica. Bila je mirna, ubogljiva. Hitro je ugotovila, da je biti na paši veliko lepše in počasi so se tudi ostale živali privadile. Čez čas je bilo vse lažje. Delo sem si sam lajšal na različne načine, npr. najprej sem količke za postavitev pašnikov nosil v rokah, potem pa sem si naredil koš za količke, ki sem ga nosil na hrbtu. Čreda se je večala. Krave so bile sprva mešane, mlečne in mesne. Počasi sem prehajal samo na mesne pasme s svojim plemenjakom šarole, kasneje z limuzin pasmo. Istočasno sem dokupoval, še več pa najemal pašniških in travniških površin po vsej občini. Iskal sem površine, ki so se zaraščale. Dogajalo se je tudi to, da so lastniki zemljišč, ki so kmetovanje opustili ali pa se je njihov zemljišče že dolgo zaraščalo, poiskali mene in mi ga ponudili v obdelavo.
Na pašniku v Dolščakih so štiri krave in pet teličkov.Koliko hektarjev obdeluješ danes in koliko je živali?
Trenutno je na pašnikih 62 govedi, kar pomeni 25 do 30 krav dojilj, en plemenski bik in še enkrat toliko mladih živali. Obdelujem 63 hektarjev travnikov in pašnikov, ki so razmetani po vsej občini Velike Lašče, od Finkovega do Malega in Velikega Osolnika ter v Mišji dolini. V enem obhodu po vseh pašnikih naredim od 50 do 60 kilometrov. Trenutno je 18 (vmes je bil telefonski klic), narobe 17 pašnikov, ker je eden spet poškodovan s strani divjih zveri oziroma medveda in so živali ušle s pašnika.
Poleg govedi je danes velika tudi čreda konj. So konji zaradi paše, rad jahaš ali zaradi reje?
Na kmetijah so bili vedno konji. Oče je bil tudi furman. Sprva so bili to delovni konji in spomnim se, kako smo z njimi orali ali opravljali kakšno drugo kmečka opravilo. Kasneje so konje nadomestili traktorji in drugi stroji. Konji so bili bolj za šport in rekreacijo, kar je na našem območju še vedno ali celo vedno bolj prisotno. Sam imam precej stikov z najrazličnejšimi jahalnimi društvi po Sloveniji, ker sem svojčas tudi veliko jahal. V zadnjih letih se povečuje reja konj za vzrejo žrebet in tako imam trenutno 19 konj. Od tega je vedno kakšen, ki je uhajan in konji pasme posavec. Posavski žrebec in posavske kobile so vpisane v rodovniško knjigo posavcev, saj sem član Slovenskega združenja rejcev konj pasme posavec.
Od kdaj je kmetija ekološka?
V ekološki reji s certifikatom sem že od začetka, sedaj že več kot 20 let. Ko smo hodili na predavanja o ekološki reji, so vsi rejci imeli glavni problem, kako preurediti hlev, da bo ustrezal pogojem ekološke reje. Jaz s tem nisem imel težav, ker hleva ni bilo.
V ekološko rejo nisem šel zaradi prodaje, pač pa sem to čutil. Vem, da imajo živali na pašnikih kakovostno življenje, da jim je lepo in so zadovoljne. Vsi se čudijo, kako so krave, ki so vse leto zunaj, tako debele. Jaz pa pravim, da so debele od svobode. Imajo streho nad glavo, a vedno so rajši na prostem. Mislim, da je za kravo vedno boljše, da ima dobro ležišče, kar dokazuje to, da si živali same najdejo ustrezno ležišče na pašniku, ki jim ustreza. Poleti, ko je vročina, si najdejo mesto, kjer je več prepiha, pozimi pa so rajši v zavetju pred vetrom. Bolj pomembno je, kakšna so tla in ne streha.
Tudi kobile z žrebeti je treba prestavljati iz pašnika na pašnik.Dosegaš zaradi načina reje boljše cene pri prodaji?
Prodajam meso, teleta v klavnico za meso ali teleta za nadaljnjo rejo, običajno v starosti od sedmega meseca do enega leta starosti. Povpraševanje po ekološkem mesu se je povečalo, čeprav sam nikoli nisem poudarjal, da je to meso ekološke reje in zato cena ni višja. Mogoče je moje meso malo dražje od drugih rejcev, ampak vsak, ki poizkusi meso, ve, zakaj je dražje. Vem, da je meso šlo tudi na Štajersko ali celo v Prekmurje, kjer ima še vedno večina rejcev živali v boksih in jih pita s koruzno silažo in drugo krmo in to se pri okusu mesa pozna. Reja telet v intenzivnih rejah, ki so pripeljana iz Madžarske ali Poljske, je povsem drugačna od reje, v kateri je žival rojena in rejena na pašniku.
Povpraševanje po mesu ekološke reje oziroma proste reje je s strani potrošnikov vedno večje.
Kupci raje kupijo meso, ki ima sledljivost in za katero se ve, kje je bila žival rojena in rejena.
Tudi za pitanje govedi rejci raje kupijo teleta iz proste reje, saj so te živali bolj odporne in bolj zdrave kot živali v hlevu.
Ali otroci v naši ali kateri drugi lokalni šoli in vrtcu jedo meso, katere žival je bila rojena in rejena na Lenčkovi kmetiji?
Ne.
Že več kot 15 let je od tega, ko ste prvič s konjeniki gnali govedo pred začetkom zime iz pašnikov na travnik na Cerejo v Velike Lašče. Imate s tem že vsi več izkušenj?
Ja, vsekakor. Jezdec mora biti vajen terenskega jahanja in hkrati mora poznati žival, v našem primeru govedo. Po tolikih letih danes natančno poznamo pot. Vse živali nekaj tednov, preden jih bomo gnali na domači travnik, pasem na pašnikih v Mišji dolini, natančneje pri Dolščakih. Najprej jih združimo in potem v čredi, ki jo obkrožamo jezdeci, potujemo iz Mišje doline proti Velikim Laščam. Res je, da včasih kakšna krava želi malo po svoje, a že ko pogleda v napačno smer, jo jezdec pravočasno ustavi in usmeri v pravo smer. Običajno je kakšnih 20 govedi, jezdecev pa v zadnjih letih še več kot 20. Tako brez težav privedemo vse živali preko logov Mišje doline, preko Brankovega, čez Ulako na pašnik, kot mu po domače pravimo Pri Martinkovem kozolčku ali Pri Martinkovem. Pot je dolga približno 10 kilometrov.
In tukaj so živali vso zimo?
Živali so na nekajhektarskem pašniku zelo zadovoljne, saj imajo dovolj paše oziroma sena in tudi travno silažo; v primeru dežja ali snega se skrijejo pod streho kozolca. Na pašnikih so vse živali skupaj, krave s teleti ter kobile s žrebeti. Ločena sta žrebec in bik. Če je mraz, živali porabijo več hrane, ker jo potrebujejo tudi za ogrevanje. Običajno pripravim za zimo okrog 300 velikih bal sena.
Milan vsak dan pregleda vse pašnike in preveri, ali je z živalmi vse v redu.Ali živali pogosto potrebujejo veterinarja?
Živali ne poznajo zdravljenja. Največkrat same telijo. Ko krava teli, se umakne od črede. Če je kaj narobe, to sporoča z glasom ali pa me z mukanjem na težavo opozorijo ostale krave. Le redko se zgodi, da krava pri telitvi potrebuje mojo pomoč, a zgodi se. Edina nevarnost živalim so zveri in divjad, ki živino v pašnikih pogosto prestrašijo in jih moram loviti in vrniti nazaj v pašnik. K sreči me vse živali dobro poznajo, mi zaupajo in se dokaj hitro pomirijo ter mi sledijo nazaj na pašnik.
Kako danes drugi rejci in krajani gledajo na prosto rejo?
Veliko rejcev se danes uči od mene, me vpraša za nasvet in izkušnje. Številni me kličejo in vprašajo kako in kaj. Predvsem pa me še vedno kličejo rejci, ko jim ponoči uide žival in niso vešči pri iskanju in lovljenju živali. Seveda vedno pomagam. Zahvaljujem pa se vsem, ki so mi in mi še vedno omogočijo izobraževanje s strani inšpektorjev.
Najetih imaš precej zemljišč, majhnih parcel travnikov in pašnikov, ki bi se sicer zaraščale. Si čistilec ali pridelovalec hrane?
Oboje. Veliko zaraščenih površin sem že očistil, ampak s kravami, ne s stroji. Tone Vidrih je že pred 20 leti rekel, da se krajina vzdržuje z živalmi. Koze so idealne za vzdrževanje krajine, a na našem območju jih je težko obdržati zaradi napadov divjih zveri: medvedov, šakalov, volkov in drugih.
Država danes ponuja tudi finančna sredstva za odpravljanje zaraščanja, a sam nisem vešč birokracije, zato se za pridobitev teh sredstev še nisem potegoval oziroma ne vem, kako do denarja.
Težav z divjadjo in divjimi zvermi je tudi na našem območju vedno več, kajne?
Ja, skoraj ne mine dan ali noč, da medved letos ne bi prestrašil živali na pašniku ali poškodoval pastirja ter pregnal živali s pašnika. Nedavno sem malo po polnoči šel iskat pobegle krave s teleti in v temi iskal, kje je bil pretrgan električni pastir. Veliko škode mi na pašnikih povzroča tudi številčna divjad. Včasih se sedem, osem košut naenkrat sredi belega dne ob kravah pase na pašniku.
Ob tej priložnosti, bi se rad opravičil vsem sosedom in ostalim, ki jim živina povzroči škodo in jim v zameno za solato ali drugo vrtnino ponudim meso. Vsi, ki opazijo živali zunaj pašnika, naj so to moje živali ali živali katerega drugega rejca, me lahko 24 ur na dan 365 dni v letu pokličejo na moj telefon: 041-533-883 in z veseljem bom pomagal, bodisi poklical rejca bodisi sam pomagal pobegle živali spraviti nazaj na pašnik. Kmetje, ki imamo živali na pašnikih, si moramo pomagati. Marsikdaj sem komu razrešil težko situacijo. Zgodilo pa se je tudi, da je prav sebi nisem mogel.
Mišja dolina je pod Naturo 2000. Je to zate ovira ali prednost?
Imam občutek, da se divjad lahko pase na travnikih, moja živina pa ne. Žal je prav to cilj nekaterih projektov, ki se izvajajo na kmetijskih zemljiščih, tudi na močvirnatih, kot so na primer v Mišji dolini, kjer pa kmetje nimamo skorajda nobene besede. Kmetje smo kot na šahovskem polju. Dobiš eno polje in tam moraš delati in to je to.
Maruša in Milan.Ali Občina Velike Lašče podpira kmetijstvo?
Smo kmetijska občina in občina ima že od nekdaj razpise, preko katerih smo kmetje lahko dobili pomoč. Zdajšnji župan, ki je že v svojem poklicu kot veterinar povezan s kmetijsko panogo, kmetijstvo podpira še bolj. Menim, da se danes kmetijstvo podpira bolj, kot se je pred leti. Trenutni župan ima veliko novih idej prav za razvoj kmetijstva v občini.
Zadnja pomoč preko občinskega razpisa za podporo in razvoj kmetijstva v občini moji kmetiji je nakup električnega štirikolesnika, ki mi je v veliko pomoč pri mojih dnevnih obhodih po pašnikih, ter nakup plemenskega bika.
Danes je vse več sprehajalcev po travnikih in gozdovih. Pospravijo za sabo ali na pašnikih najdeš tudi stvari, ki ne spadajo tja?
Najde se marsikaj. Predvsem ne razumem ljudi, ki v naravo prinesejo polno pločevinko, s sabo pa ne morejo odnesti prazne. Bi dovolili, da se to dela na njihovem posestvu?
Že drugi mandat si predsednik Strojnega krožka Urban iz Ribnice.
Strojni krožek Urban vključuje vse, ki nas veseli delo na kmetiji in smo pripravljeni pomagati drugim ali jim nudimo z našo kmetijsko in drugo strojno mehanizacijo storitev, ki jo potrebujejo. Namen strojnega krožka je tudi, da si kmetje med sabo pomagamo. Preko zveze strojnih krožkov so organizirana številna izobraževanja in tečaji. Gre pa tudi za druženje in medsebojno izmenjavo izkušenj. Zato vsaj enkrat na leto organiziramo kakšno strokovno ekskurzijo, tudi v tujino kot smo na primer bili v Nemčiji v proizvodnji traktorjev Deutz Fahr in na razstavi domačih živali na Brnu na Češkem.
Si pa tudi lastnik več unimogov in član društva unimogov?
Tako pri sečnji v gozdu ali urejanju kmetijskih zemljišč kot pri košnji travnikov na moji kmetiji, pogosto pa tudi kot usluga drugim, je z unimogom delo veliko lažje kot s traktorjem. Gre za univerzalna vozila, ki so jih leta 1948 razvili nemški vojaški inženirji. Vozila omogočajo, da greš z njim vsak dan na njivo, v nedeljo pa k maši. Takšnega vozila še do danes ni naredil nihče drug. Predvsem je to zelo primerno in vsestransko uporaben stroj za naše območje.
Po številčenju dve uri starega telička sta z Milanom že prijatelja.Ali še jahaš?
Nekoč sem veliko jahal doma in po raznih koncih Slovenije. Z Mimi, ki je danes stara 19 let in je rojena na kmetiji, sva veliko prejahala. Njena mama je črna lipicanka, oče pa arabec in je zelo dobra kobila. Pred leti sva celo tekmovala v spretnostnem jahanju. Bila sva na tekmovanju v Vrbljenjah, Zajčji Dobravi in Dolenjskih toplicah. Danes ni več časa za jahanje. Imam pa veliko prijateljev in znancev, ki še jahajo in radi pridejo na terensko jahanje v Velike Lašče. Vsako leto se pri meni oglasijo prijatelji, ki jahajo od štajerskega Jurovskega Dola do Ankarana na Primorskem. Kakšno leto prenočijo, a drugo leto naredijo le kratek odmor za počitek. Vedno sem jih zelo vesel in poskrbim, da se odpočijejo in dobijo okrepčilo.
Kaj delaš v prostem času?
Kaj je to? Če mi uspe, da poskrbim za živali, grem redno na vaje Folklorne skupine Grmada, kjer plešem že več let. Ples, vmes pa še kakšen vrisk, sta mi v sprostitev. Obenem mi to da nove energije. Kaj je to počitek, ne vem. Da bi ob televiziji zaspal, se mi ne zgodi, ker televizije ne gledam. Sem pa vesel, če prideta k meni (danes že odrasla in imata svoje življenje) hči Maruša in sin Matevž, ki mi na kmetiji tudi veliko pomagata.
Dragica Heric
