Družinsko podjetje LSP d. o. o. zakoncev Jožeta in Eme Perhaj predstavlja dokaz, da ob delu tudi rezultati ne izostanejo. Podjetništvo jima uspeva usklajevati tudi z delom na kmetiji, saj imata trenutno 14 glav govedi. Malokdo pa ve, da poteka na majhnem trgu Velikih Lašč visoko specializirana proizvodnja za potrebe elektronske industrije. Ker tovrstne dejavnosti niso povsem vsakdanje, nam je Jože Perhaj skušal čim bolj poljudno predstaviti njihovo dejavnost.
S čim se vaše podjetje pravzaprav ukvarja?
Če poskusim razložiti kar najbolj enostavno – spajkamo. To je del elektronske industrije, ki je sama zelo široka; posamezna podjetja, ki se ukvarjamo s tem, smo precej ozko usmerjena. Nekateri se ukvarjajo samo z razvojem, nekateri samo s prodajo, drugi imajo samo končno fazo proizvodnje. Vsak še tako majhen vgrajen delček, ki ima neko pamet in se uporablja kot končni izdelek v elektroniki, mora biti sprogramiran. Ta področja pa drug z drugim nimajo veliko skupnega. Kot rečeno, nekdo oblikuje, nekdo mora načrtovati, nekdo sprogramirati, nekdo se ukvarja s strankami, nekdo pa mora vse to skupaj sestavljati – spajkati. Mi spajkamo za naročnike, ki tega sami ne počnejo – skupaj na tiskano vezje položimo kondenzatorje, upore, čipe itd.
Kje lahko vidimo vaše izdelke? 
Jože in Ema PerhajNa prvi pogled nikjer. Pri nas poteka največji del proizvodnje za podjetje RLS Merilna tehnika d. o. o. iz Komende. To je veliko podjetje, ki je v Sloveniji dobilo že vse možne nagrade in veliko tudi v tujini. Ukvarjajo se izključno s senzorji pomika in zasuka. Po drugi strani pa lahko vidite naše izdelke vsepovsod po svetu. Delamo več kot 500 različnih modulov za krepko več kot 500 izdelkov po svetu. Mi smo seveda le majhen delček v procesu izdelave izdelka, saj ne razvijamo in ne prodajamo; pri nas poteka spajkanje. To je postalo tudi precej pomemben del industrije, saj je zelo zahtevno in zato tega večina podjetij ne dela sama. Tudi Apple ne spajka sam, ampak to delajo podjetja na Kitajskem. Od tega, kar delamo, se ne proda niti en odstotek v Sloveniji. Končni kupci izdelkov, v katerih so vgrajeni moduli, ki jih spajkamo, so v tujini, vsepovsod po svetu. Recimo področje robotike in celotna industrija naprav, ki se premikajo, obvezno uporablja takšne senzorje. Računalnik mora na nek način vedeti, kje je pozicija nečesa. Ali pa recimo motorji, rotacije ali pomiki česarkoli. Vsak pomik ima nek senzor, ki pove računalniku, kje je pozicija na tisočinko metra natančno.
Kako bi predstavili vašo poklicno pot? 
Stara stavba bivše zadrugeImam poklicno šolo za RTV-mehanika. Izobrazba je ena taka zanimiva reč. K nam pride precej naročnikov iz tujine prekontrolirati proizvodnjo. Nihče me ne vpraša po izobrazbi. To se sprašuje samo pri nas. Za naše delo so pomembni postopki in končni izdelek. Sicer načeloma vedno trdim, da je izobrazba pomembna – jaz sem pač tako začel, ampak to ne bi smelo biti vodilo za mlade danes. Zelo pomembno je tudi, da sproti spremljamo novosti, se izobražujemo, skrbimo za uvajanje novih procesov in standardov. Trenutno imamo certifikate za standarde ISO 9001 in IPC 610. Proizvodnjo redno kontrolirajo bolj zahtevni kupci.
Do leta 1990 sem delal v Iskri, kjer smo delali za vojaško industrijo. Potem je šlo s tem počasi navzdol. Nato sem bil do leta 2005 v manjšem zasebnem podjetju v Ljubljani, kjer smo se ukvarjali z laserskimi projekcijami – z laser showi na prireditvah in nekaj malega tudi s telefonijo. Zaradi smrti lastnika je podjetje prenehalo z delovanjem. Z mojo formalno izobrazbo pa nisem dobil službe. Ker smo šli vsi zaposleni na Zavod za zaposlovanje, sem z delom začel sam; najprej sem nadaljeval z laser showi, kasneje pa s spajkalnikom v dnevni sobi. Podjetje je bilo na začetku majhno. Počasi smo začeli z majhnimi stroji, nato z malo večjimi. Te sem postavil v hišo čez balkonska vrata kar z gozdarsko prikolico. Nato smo pred šestimi leti prišli v bivše prostore trgovine Kmetijske zadruge z enim strojem in z eno pečjo. Prostor smo na začetku pregradili, ker je bil prevelik. Nismo preveč razmišljali o prihodnosti ali delali načrtov. Sledili smo naročilom in kupovali dodatne stroje. Vse stranke, s katerimi smo začeli delati, so rastle. Mi pa smo nekako skušali zadostiti njihovim potrebam.
Kako poteka vaš delovni dan?
Ob pol sedmih začnem in delam, dokler je delo. To pomeni 250 ur na mesec; tudi več se jih nabere. Če se malo pošalim, bi rekel, da imam očitno slab sindikat.
Koliko ljudi imate zaposlenih?
6 stalno in 4 občasno preko s. p. ali študentskega dela. Delo namreč niha. Profil zaposlenih je od navadnega delavca do inženirja elektrotehnike. Za enostavna ročna dela je lahko primeren že študent. Če se le da, ne menjamo ljudi, saj se je potrebno vsaj nekaj naučiti.
Kakšni so ti posebni pogoji dela?
Pri nas je recimo obvezna antistatična obleka in obutev (ESD), sicer v podjetje sploh ni vstopa. To so tudi zahteve strank. Tudi tla so antistatična in imajo zato svojo ceno. Zahteve so precej natančne in temu moramo slediti. Prostori morajo biti izredno čisti, klimatizirani, s kontrolo vlage in temperature. Ustrezno mora biti urejeno prezračevanje.
Od kod dobite surovine?
Mi skrbimo za opremo, stroje, vzdrževanje, orodje, potrošni material … Vse, kar pride v izdelek stranke, nabavijo stranke same (elektronske komponente, tiskana vezja), saj smo mi za nabavo elektronskih komponent premajhni. Pri nas zaspajkamo premalo (ca. 2 milijona komponent na mesec), da bi imeli zaposlenega nekoga, ki bi skrbel za nabavo in bi s tem vse stroške lahko tudi pokrili. Dva milijona komponent namreč ni veliko oz. ni dovolj za rentabilnost lastne nabave komponent.
Je kaj težav glede dobav materialov zaradi epidemije?
Tu ni problem le COVID-19. Spajkalna pasta je še vedno »cin«. To je kositer in dodatki. Cena tega raste in dobava je bolj nestabilna v primerjavi z letom 2019. Večji problem od dobave spajke je dobava elektronskih komponent oz. pravilno rečeno integriranih vezij. Tega na tržišču praktično ni. Stranke imajo velike probleme pri dobavi. Dobavni roki so se podaljšali s tedna, dveh tudi na leto dni. To seveda vpliva na naše poslovanje. Če ni dobave elektronskih komponent, posledično naredimo manj; s tem se zmanjšujejo tudi serije, ki so manjše in bolj razdrobljene. Namesto ene večje serije delamo pet manjših, kar pomeni štiri priprave istega materiala več.
Kako poteka izdelava produkta?
D
Delo je precej specifično in če nisi v tem poslu, ga težko razumešelo je precej specifično in če nisi v tem poslu, ga težko razumeš. Spajkanje s spajkalnikom na klasičen način, kot ga mnogi poznajo, sicer še vedno obstaja tudi v takšnih majhnih proizvodnjah, kot je naša. Večinoma pa ta sedaj poteka na avtomatskih strojih, kjer je proces spajkanja popolnoma drugačen od prejšnjega. Najprej pričnemo s pripravo tiskanin, torej ploščic tiskanega vezja. To pomeni, da tiskano vezje po potrebi sušimo v pečeh ali ga lasersko markiramo zaradi kasnejše sledljivosti izdelkov. Sledi tiskanje spajkalne paste (oz. cina), ki jo stroj nanese na točno določene pozicije. Po tem je na vrsti kontrola nanosa spajkalne paste. Stroj preveri pozicijo, višino, širino in tudi izračuna volumen nanosa spajkalne paste. Kontrola je tridimenzionalna; deluje na podlagi odboja svetlobe. Vsako napako stroj pokaže kot tridimenzionalno sliko in opozori na nepravilnost. Sledi priprava komponent na podajalnike, ki se vstavijo v naprave za polaganje. Vsaka elektronska komponenta je v svojem podajalniku. Včasih je na tiskano vezje potrebno položiti tudi 100 oz. 150 različnih komponent. Stroj lahko položi tudi do 6 komponent v eni sekundi. To vse skupaj mora potekati hitro, da položimo tudi do 2 milijona komponent na mesec. Postopek se nadaljuje v peči. Tu pride do pretaljevanja spajkalne paste. Ta proces je zelo pomemben, saj lahko nekaj stopinj razlike pomeni napako na vezju ali na komponentah. Sledi tridimenzionalna optična kontrola zaspajkanega vezja. S tem postopkom se preveri, ali so vse komponente pravilno postavljene in zaspajkane. Zadnja faza je končno embaliranje in dostava naročniku.
Koliko stanejo vaši stroji?
Pod 100.000 EUR težko, da je kakšen.
S poslovnimi rezultati ste zadovoljni?
Smo. Lani je bilo sicer malenkostno slabše kot leta 2019. Letos prve štiri mesece kaže zelo dobro. Za naprej pa je odvisno, kakšna bo situacija v svetu glede dobave elektronskih komponent, ki jih vgrajujemo.
Kako vam uspe uskladiti podjetniško pot in delo na kmetiji?
Zaenkrat še nekako gre. Uspe nam predvsem zato, ker je podjetje blizu. Če bi bilo podjetje samo 15 kilometrov stran, to že ne bi šlo. Tako pa lahko vmes skočim za uro, dve in opravim delo, ki je vezano na letni čas oz. vreme. To je ključno za obstoj kmetije.
Imate prosti čas?
Seveda, preživljam ga z družino, delam na kmetiji. Grem tudi za 2-3 dni na morje. Mi je večkrat težko tam, če se malo pošalim, a nekako zdržim.
Je v Sloveniji poslovno okolje spodbudno?
V bistvu ni. Tu imam jaz svoje mnenje. Slovenija ima problem, ker je takšnih, kot sem jaz, sicer ogromno in bi lahko naredili precej več, če bi bilo to bolj enostavno, zlasti kar se tiče dokumentacije, gradnje, sprememb dokumentov ... Vse to vzame ogromno časa. Če mora imeti podjetje z desetimi zaposlenimi enega, ki se ukvarja z dokumentacijo, se pojavi vprašanje, kako ostati konkurenčen. V tujini so te zadeve hitreje urejene … No, pa sem odgovoril, kam gre dopust. V papirje.
Kaj pa poslovno okolje Velikih Lašč? 
"Samo lotiti se je treba. Če sem lahko jaz, lahko vsak."Industrija tu nima prostora, da bi se razvijala. Potrebuje velik prostor z urejeno dokumentacijo. Mi imamo tu recimo grozne probleme, ker v prostore ne moremo dobiti dovolj elektrike in imamo premajhen prostor, zato bi se nujno morali preseliti drugam. Ni prostora za stroje, ni elektrike, ni pogojev, ki jih zahtevajo stranke. K nam pridejo stranke iz tujine pregledovat proizvodnjo tudi večkrat letno – do zdaj smo vedno zadostili vsem kriterijem, a se bojim, da bo kmalu to postal problem zaradi zgoraj navedenih razlogov. Dejstvo je, da je potrebno iti v širitev in rast takrat, ko je podjetje za to pripravljeno. Mi letos nekaj moramo ukreniti, sicer lahko samo obvestimo stranke, da bomo delali še 5 let in se nato počasi upokojim.
Delate tudi za avtomobilsko industrijo?
Za delo za avtomobilsko industrijo ne izpolnjujemo pogojev. Že prostor je neprimeren. Potrebno je zagotoviti absolutno sledljivost za vsako minuto, za vsako komponento. Marsikaj izpolnjujemo, a še zdaleč ne vsega. Tam je vse strojno; na koncu sistem ločuje dobre in slabe izdelke in gre vse samo v embalažo. Vmes se ne sme ničesar dotakniti z roko. Mi tega ne moremo zagotoviti.
Bi še zaposlovali, če bi imeli prostor?
Bi. Ampak nimamo pogojev.
Imate kakšen nasvet za mlade podjetnike?
Samo lotiti se je treba. Če sem lahko jaz, lahko vsak. Če ne uspe, nič hudega, poskusi z drugo dejavnostjo ali pa z isto na drugačen način. Manjka nam ameriške filozofije. Ključna faktorja za uspeh sta kvalitetno delo in vztrajnost. Vse ostalo so motoviljenje in izgovori.
Kdaj vam je bilo najtežje?
Težko bi izpostavil dogodek ali obdobje, ko mi je bilo najtežje, saj so vedno nihanja uspešnosti navzgor in navzdol.
Kaj bi izpostavili kot največji uspeh?
To, da nismo nobenemu nič dolžni in nam ni nihče dolžan. V vseh letih smo odpisali samo en del dolga enega računa v tujini. Mi vse plačamo, tudi vse nadure zaposlenim tako, kot smo dogovorjeni. Naši največji dobavitelji strojev in naprav za proizvodnjo, ki so najbolj ugodni, so iz Avstrije in Hrvaške. Po toliko letih poslovanja z njimi vsi točno vedo, da bodo dobili plačano dobavljeno opremo. V vsem času nismo izgubili niti ene stranke. Tudi reklamirati se nam ni potrebno. V življenju še nikogar nisem poklical za posel.
Angelca Petrič
