Pogovor z akademskim slikarjem in restavratorjem Veljkom Tomanom v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji na Rašici na slovenski kulturni praznik, 8. februarja
Pogovor: Matjaž Gruden
Vprašanja in redakcija: Marjana Dolšina Delač
Na likovnih srečanjih Trubarjevi kraji smo lahko 4. junija 2023 v Strletih nad Robom Veljku Tomanu gledali pod prste pri ustvarjanju.Rodili ste se leta 1944 v Splitu, a ste se kmalu preselili v okolico Celja. Kako ste kot otrok doživljali te pomembne življenjske spremembe?
Tega se niti nisem dobro zavedal; malo bolj se zavedam svojega življenja šele, odkar sem šel v srednjo šolo. Iz Splita smo se sicer leta 1945 preselili v Ljubljano, kjer je mama dobila službo v tiskarni Ljudska pravica. Od tam smo odšli v Savinjsko dolino, kjer smo imeli sorodnike, nato pa zaradi mamine službe znova v tujino, v Zenico, kjer sem prva tri leta hodil v šolo in pisal v cirilici. Zatem smo se vrnili v Savinjsko dolino in še konec tretjega razreda nisem znal niti dobro slovensko brati niti pisati. Učiteljica se je zelo trudila z mano, a sem na koncu moral ponavljati razred. Odtlej v šoli nisem več imel posebnih težav. Morda v srednji šoli le dva dneva pred konferenco, ko sem se začel učiti, da sem izdelal razred.
Katero je vaše najzgodnejše likovno delo, ki se ga spominjate? Kaj ste upodobili?
Enkrat sem na poti iz šole na sveže temno pobarvano ograjo narisal čredo konj. Prišel je sosed, ki se je name precej jezil in še pošteno sem jih dobil. Ko sem prišel domov, sem srečal strica, ki je opazil moj čemerni obraz. Vprašal me je, kaj je narobe, in sem mu odgovoril, da sem narisal tako lepo sliko, sosed pa me je v zahvalo udaril … Rekel mi je: »Veš, če boš s tem nadaljeval, boš videl, kako te bo ta umetnost še tepla.«
Če ne bi postali slikar, s čim bi se ukvarjali in zakaj ste se naposled vendarle usmerili v slikarstvo?
Že v šoli sem zelo rad risal, mama pa je z mano imela drugačne načrte; želela je, da postanem električar, o čemer se je že dogovorila z lokalnim obrtnikom. A malo pred vpisi v srednje šole smo dobili brošuro s poklici, ki sem jo prelistal, in v njej našel Šolo za oblikovanje ter pomislil, da bi to bilo nekaj zame.
Mama se je skregala z mano; tudi obrtnik je godrnjal, da se bodo zdaj kar otroci izmišljevali, kam bodo šli v šolo. Mama me zato ni želela pospremiti v Ljubljano; dala mi je samo denar za avtobus. Pri štirinajstih sem tako sam prvič prišel v Ljubljano in na postaji vprašal za pot, saj o mestu nisem imel pojma. Ko sem končno našel šolo v Križankah, sem na dvorišču srečal gospoda v modri halji in modri čepici. Mislil sem, da je hišnik. Vprašal me je, kaj delam tu, in odvrnil sem, da sem prišel na sprejemne izpite. Na vprašanje, ali sploh vem, koliko je ura, sem odgovoril, da sem se izgubil in nisem našel šole – tja sem namreč prišel šele ob enajstih. Pospremil me je do razreda in mi naročil, naj rišem. »Kaj pa?« sem vprašal. »Kar hočeš,« je odvrnil in zaprl vrata. Malo sem gledal, kaj rišejo drugi; nato sem začel še sam. Po koncu risanja sem imel še slovenščino; nato je spet prišel ta »hišnik« in sporočil, da bodo rezultate razglasili naslednji dan ob dveh. Pojma nisem imel, kaj naj do takrat počnem, zato sem odšel na grad in zaspal na klopci. Zelo me je bilo strah. Sredi noči sta me zbudila dva policista in me vprašala, kaj počnem tam. Odgovoril sem, da sem prišel v Ljubljano na sprejemne izpite. Prijazno sta me napotila spat na glavno železniško postajo, ki sem jo našel šele v zgodnjih jutranjih urah. Že po polurnem dremežu me je zbudila čistilka in moral sem ven. Tisti dan do dveh se mi je vlekel, kot da traja tri dni skupaj. Ob dveh nas je spet pričakal isti možakar v modri čepici in pri črki T strogo izjavil: »Toman, sprejet. Ampak ne zaradi slovenščine.« Mislil sem si: »Briga me, zaradi česa sem sprejet, samo da sem.« Doma so bili jezni name, jaz pa sem si med počitnicami delo našel v gradbenem podjetju, da sem nekaj malega zaslužil. Jeseni sem ugotovil, da je bil gospod s čepico moj bodoči razrednik Albert Papler. Že prvi šolski dan mi je žugal, pa sploh še nisem bil ničesar kriv.
"Že v šoli sem zelo rad risal, mama pa je z mano imela drugačne načrte; želela je, da postanem električar."
Na svoji izobraževalni poti ste se najprej podali na likovni oddelek Pedagoške akademije; nato ste študirali slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in nazadnje dokončali še podiplomski študij restavratorstva. Katera od teh strok, ki so vse tesno povezane z likovno umetnostjo, vam je najbližje?
Po srednji šoli nas je večina poskusila na sprejemnih izpitih za akademijo, a so sprejeli le peščico, zato sem se vpisal na Pedagoško akademijo, ki mi je dala mnogo. Ne le znanja s področja likovne umetnosti, ampak življenjskih veščin, kot so opazovanje in vzpostavljanje odnosa do svoje okolice, do sveta, v katerem živim. Zoran Didek je bil zelo pronicljiv pedagog. Tam sem absolviral in šel za eno leto na šolo, da sem spoznal učiteljski poklic. Zaključek sem vedno odlagal in potem nikoli nisem našel dovolj časa, da bi tudi zares diplomiral. Sčasoma sem na to tudi povsem pozabil.
Še enkrat sem poskusil na sprejemnih za akademijo; tokrat sem prišel precej bolj suvereno. Ustvarjati sem začel zelo počasi in hodil gledat naokrog, kaj počnejo drugi. Ker sem tako samozavestno hodil po hodnikih in sem že nosil brado, so drugi kandidati mislili, da sem profesor. Naposled smo bili sprejeti na akademijo, prepričani, da smo vso umetnost že požrli, v resnici pa nas je čakalo še veliko dela.
Po vpisu sva se s Fani kmalu poročila. Ona je bila v službi, jaz pa sem med študijem prejemal štipendijo. Obljubili so nam, da tisti, ki diplomira brez absolventskega staža, prejme enoletni znesek štipendije v kosu. Seveda sva z ženo že naredila seznam, kaj potrebujeva: hladilnik, bojler … in zelo sem se potrudil; res sem pravočasno diplomiral in v pisarno za štipendije hitro odnesel potrdilo. Tam so mi čestitali, a ko sem povprašal po obljubljeni nagradi, so odgovorili, da zanjo žal ni denarja. Odšel sem domov in povedal ženi, da z nagrado ne bo nič in da se raje odpravim na študentski servis, če imajo kakšen premog za zmetat. Na tovorni postaji v Šiški sem tega tudi redno kradel … Ne, samo nabiral, ko je »padal iz špranj zabojev«. Tako sem ga nabral v vrečo, odpeljal domov s kolesom in kakšne tri dni nama je bilo toplo.
Od študijskih let in vse do upokojitve leta 2006 ste bili zaposleni v Mestnem muzeju Ljubljana kot konservator-restavrator.
Ko sem šel prvič v službo ob Ljubljanici malo pred sedmo zjutraj, sem se vprašal, ali bo zdaj vse življenje tako, ali bom zdržal zgodnje vstajanje in celodnevno delo, saj tega nisem bil vajen. Tam sem se kot prvi zares lotil rekonstrukcij poslikav iz antične Emone. Bil sem dovolj barvno občutljiv in trmast, da sem lahko to počel. In ko sem enkrat zares padel v delo, me je tako pritegnilo, da sem se že na prvem dopustu veselil ponovnega odhoda v službo. In petintrideset let mi je minilo takole … [tlesk s prsti]
Vam je kdaj žal, da si niste izbrali poti svobodnega umetnika – slikarja in zakaj?
Svoboda je najdražja. Rekel sem si, da bom raje hodil v službo in bomo zato dostojno živeli, slikal pa bom zase, kar mi paše, ali je komu všeč ali ne. Ampak za to svobodo ustvarjanja moraš pač hoditi v službo. Leta 1975 sem končal še restavratorsko specialko pri profesorju Mirku Šubicu, ki mi ni le podal dragocenega znanja, ampak mi je tudi privzgojil odnos do dela ter mi odprl oči za marsikaj. Na likovni akademiji sem od svojih profesorjev dobil mnogo manj, saj so se večinoma bolj kot z nami, študenti, ukvarjali s svojim slikarstvom. Posledično nisem bil obremenjen z nobenim od svojih profesorjev in sem lahko iskal svoj izraz.
"Rekel sem si, da bom raje hodil v službo in bomo zato dostojno živeli, slikal pa bom zase, kar mi paše."
Na Trubarjevi domačiji se pojavljate že od začetka, ko ste s poslikavami opremili Trubarjevo spominsko sobo. Kako se spominjate te naloge? Kaj je bilo pri tem najtežje in kaj vam je bilo v največje zadovoljstvo?
Naročilo sem dobil preko arhitekta Marjana Lobode, ki je z mano že sodeloval v Mestnem muzeju. Tako je on prevzel oblikovanje. Jaro Dolar je postavitev vsebinsko utemeljil, jaz pa sem bil izvajalec. Precej smo se zaustavili pri izbiri pisave. Gotice nisem želel, ampak sem jo pomešal s pisavo, v kateri je bila natisnjena Dalmatinova Biblija, in jo tako nekoliko omehčal. Pomagali sta tudi moji hčerki, Katarina in Urša. Delali smo počasi in se tudi kopali v Rašici, ker je bilo zelo toplo. Adl [Andrej Perhaj, op. a.] in ti, Matjaž, sta bila tudi tam.
Neverjetno dobro ste opravili delo. Do danes ni na poslikavah ene same poškodbe. Omet po štiridesetih letih in okoli dvesto tisoč obiskovalcih ne odpada; črke so skoraj enake.
Ja, samo pri pozlatah bi lahko uporabili pravo zlato, a žal takrat zanj ni bilo denarja.
Veliko ste sodelovali tudi z našim domačinom, akademskim slikarjem Jožetom Cento, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pričel z likovnimi srečanji Trubarjevi kraji. Kako se spominjate njega in srečanj, ki ste se jih udeležili vsako leto ali pa vsaj poslali sliko za razstavo?
Z Jožetom sva se poznala, a sem bil nekoliko bolj zadržan pri neformalnem delu srečanj in tekočih substancah. Sem pa spremljal njegovo ustvarjanje in zanimivo dinamiko, ki se je razvijala med kolegi. Spomnim se, kako je nekoč kolegu slikarju s platna ukradel malo barve vsakič, ko se je ta obrnil stran. Ko ga je zalotil, se je v smehu branil z besedami: »Pa saj se na platnu vendar nič ne pozna, saj sploh nisi opazil, da ti na sliki kaj manjka.«
Danes z Javnim zavodom Trubarjevi kraji sodelujete tudi kot član strokovne komisije za razstavni program. V čem se čutite odgovorni zanj in kateri kriteriji vas vodijo pri odločitvah?
Odločati se je težko, saj kritično gledamo na dela, ki so v resnici izlivi čustev. Nekaj kriterijev imamo člani komisije vsak pri sebi in če se v večini točk strinjamo, rečemo, to je to. Pomembno je, kako je umetnik aktiven – stoji na mestu ali še poskuša napredovati? Razstavlja vedno iste stvari ali se trudi pokazati nekaj novega, s čimer izraža svojo kreativnost? Res pa je, da so akademsko izobraženi slikarji mnogo bolj muhasti od akademsko neizobraženih in redkeje pokažejo obžalovanje, če niso sprejeti v razstavni program.
Katera umetniška imena vam predstavljajo najpomembnejši vzor in zakaj? Ste delo kakšnega od njih sistematično študirali?
Seveda, pa koliko. V tretjem letu akademije je bil ženin brat v Münchnu in me je povabil k sebi. Tam sem se navdušil nad nemškimi ekspresionisti. Že prej so me zanimale ekspresivne oblike in sem jih opazil tudi pri naših slikarjih, na primer pri Kregarju. Tam sem študiral člane skupin Die Brücke in Der blaue Reiter, kar me je resnično zanimalo. Rekel sem si, poglej, saj tisto, kar bi jaz rad ustvaril, so že vse naredili. Po vrnitvi sem bil malo izgubljen in sem postal bolj kritičen tudi do svojega dela. Kasneje sem sam začel pogumneje uporabljati čopič. Saj me nič ne stane, če ni v redu, bom pa še enkrat začel.
Največ slikate z akrilnimi barvami. Zakaj najpogosteje izberete prav to tehniko in ne olja, gvaša, akvarela ali pastela, čeprav kot restavrator zelo dobro poznate tudi druge materiale in postopke?
Za akril se v resnici nisem kar odločil. Ko sem končal akademijo, je bila vsaka tubica oljne barve prekleto draga. Jaz pa sem bil zelo pozoren pri tehnoloških vajah in si zapisal vse o postopkih in materialih. Našel sem neke primerne barve, ki jih je izdeloval Jub, le da je v njih še vedno nekaj manjkalo. Sam sem dodal malo lepila, pigment v prahu in polnilo ter dobil krasen pastozen akril. To je bilo mnogo ceneje in lahko sem začel slikati velika platna v debelih nanosih. Nekje okrog leta 1978 sem začel delati pretežno z akrilom.
Pri slikanju uporabljate le čopiče ali tudi druge pripomočke, kot so slikarska lopatica, paličice, prsti, dlani …?
Vse, kar pride pod roke. Včasih celo zmečkam cunje, ki jih imam za čiščenje čopičev in z njimi brišem po platnu, potem še dodam malo risbe s čopičem … Ta občutek kreativnosti, slikanja, to kar gomazi po tebi. Tako kot če si z dekletom, ko čakaš, kaj bo sledilo, in te kar nese naprej … isto je z ustvarjanjem. Ko se enkrat zaženeš, ne moreš kar nehati, ker je naslednji dan drugačen občutek, druga energija in do včerajšnjega dela nimaš več zagona, ampak si samo še kritičen.
Kaj bi izpostavili kot najpomembnejši element osebnega umetniškega izraza?
Da ga nimam zacementiranega. Tega vprašanja danes nisem dobil prvič. Pogosto me pobarajo, kako to, da je vsaka moja krajina drugačna. Odvrnem, da takšna pač je, saj moraš biti vedno pošten do motiva, ki ga slikaš. Jaz sem pošten do pokrajine, ki jo opazujem, pa tudi do sebe. Ko sva bila na primer z ženo na Visu, sem naredil serijo slik z otoka, ki so bile barvno povsem drugačne od tistih doma. Pa ne zato, ker bi zavestno želel uporabljati drugačne barve, saj sem na morju in mora biti na slikah več Sredozemlja, več teh zažganih škarp in borovcev … To pride samodejno. Tudi gozdne rampe na tej razstavi [v galeriji Skedenj, op. a.] sem si ogledoval in doživljal na terenu. Gledal sem, kako so tam od vas malo naprej vlačili les iz gozda, kako so ostajale stopinje in traktorske sledi, in sem razmišljal, kako bi bilo to fajn namalat. V Piranu, na primer ne bi mogel slikati takšnega gozda, ampak bi nastajale drugačne podobe.
Na odprtju samostojne razstave ob slikarjevi osemdesetletnici v galeriji Skedenj na Trubarjevi domačiji 25. januarja 2024. Foto: Boštjan Podlogar.
Motivno največkrat upodabljate krajine. Kako to? Se kdaj lotite tudi slikanja človeške figure v žanrskih, zgodovinskih upodobitvah ali portretih? Bi si upali naslikati mene?
Seveda bi si upal, samo ne vem, če bi bil zadovoljen.
Ja, lepšega me morate narediti … [smeh]
Portret je res delikatna stvar, saj to se dobro ve. August Rodin je svojega naročnika vedno najprej povabil na pogovor, med katerim je že delal skice za portret. Da ga je spoznal tudi kot človeka, ne le kot figuro. Jaz bi recimo tebe precej manj lepega naredil … Ne vem, zakaj [smeh]. Najboljši portreti so tisti, kjer je zadet karakter, pri tem pa so upodobljenci včasih zadovoljni bolj in drugič manj.
Povsem abstraktnih del nimate veliko, a v abstrakcijo pogosto zaidete na posameznih delih slik. Kaj je sploh bistvo abstrakcije?
Ja, nič, to je že Marjana [Dolšina Delač na odprtju razstave Čutni dialogi gozda, op. a.] zadnjič povedala. Če bi vzel en košček slike, ga izrezal in ga dal na samostojno podlago, bi to postala abstrakcija. Delček vsake slike, če le ni preveč kompozicijsko povezana, lahko obravnavamo kot abstrakcijo. Jaz s slikarske kolonije prinesem več slik pokrajin in jih doma gledam ter razmišljam, katero bi bilo vredno ponoviti kot abstrakcijo. Ko pa enkrat v tej abstrakciji ne vidim več nobene povezave, ugotovim, da tisti, ki je to delal, ni točno razmišljal, od kod je to vzel … Morda sem sam preobremenjen z realizmom, ampak to je tak igrivi realizem, ki ima spodaj vse, kar hočeš …
Kakšen je vaš pogled na sodobne umetniške prakse, kot so instalacije, performansi, hepeningi in drugi konceptualni oziroma ne-likovni umetniški projekti?
S kolegom glasbenikom [Janezom, op. a.] Gregorcem sva se nekoč srečala na cesti in spraševal me je, kako naj razume abstraktno sliko Emerika Bernarda, ki je prav v tistem času prejel Prešernovo nagrado. Ker nisem želel kar tako postaviti vrednostne sodbe, sem mu odgovoril s primerom, kako sem bil nekoč na koncertu, kjer so glasbeniki iz papirnatih vrečk stresli mivko in začeli z njo ribati po tleh ter s tem ustvarjati glasbo. Nato sem ga vprašal, kaj bi on rekel na takšno glasbo, kako on to posluša. Odvrnil mi je, da on tega pač ne posluša. No, tako sva odgovorila drug drugemu. Kasneje se je odločil, da bo napisal muziko za mojo razstavo in jo tudi je. Tisto partituro mi je dal v roke; pozabil sem, kam sem jo vtaknil, in od takrat je nisem nikoli več videl. Ko je glasbenik že umrl, sem po njej povprašal drugega kolega glasbenika, ki je takrat igral, in odgovoril mi je, da jo je prav on spravil in mi jo je po tridesetih letih vrnil. Po njenem navdihu sem naslikal sliko z naslovom »Zrakoplov«, kot je bila tudi skladba naslovljena, a mi je bilo malo žal, saj njegove glasbe nisem razumel. Razstavil sem jo v galeriji Krpan v Cerknici. Po razstavi sem dirigenta vprašal, v čem je hec te muzike, saj je sam nisem niti malo razumel. Razložil mi je zelo pedagoško, kakšna je vloga posameznih inštrumentov in kako se gradi kompozicija podobno kot pri slikah.
"Ta občutek kreativnosti, slikanja, to kar gomazi po tebi."
V slovenski televizijski seriji Primeri inšpektorja Vrenka se v tretjem in četrtem delu prve sezone z naslovom Retrospektiva glavni protagonist ukvarja z reševanjem umora na odprtju slikarske razstave. Za scenografijo so uporabili vaše slike. Kako je potekalo to sodelovanje? Ste slike ustvarili posebej za to naročilo ali ste jih izbrali iz svojega slikarskega fonda? Kako ste prišli na televizijo?
Ja, peš [smeh]. Z Iztokom Premrovom, ki je delal na televiziji in mi je odprl kar nekaj razstav, se tudi zasebno poznava. Ko so načrtovali to serijo, je bilo v scenariju tudi odprtje velike retrospektive. Premrov je predlagal, da bi izbrali mene. Ko so se s projekta oglasili pri meni doma, jih nisem prav nič razumel, saj so se pogovarjali, katere slike bodo na razstavi, katere v vdovinem stanovanju, katere v stanovanju sestre … No, potem ko smo nekaj popili, nam je vsem postalo precej bolj jasno. Slike sva na koncu izbrala s scenaristko in na gospodarskem razstavišču so naredili sceno z veliko razstavo. Otvoritev je bila res super dogodek: velika miza, narezki in šampanjec, oni so pa tam milijonkrat ponavljali prizore. Malo sem gledal snemanje in se tudi družil z igralci. Nekaj sem jih celo spoznal: Milena Zupančič je bila »moja vdova« … v filmu, seveda [smeh]; sestro je igrala Štefka Drolc. Fotografirala sva se tudi s to našo mlado igralko … s Katarino Čas … Kako prijazna je in za fotografijo sva se prav lepo objela!
Ste kaj zaslužili s tem?
Uf, ne vprašajte.
Ali so padale samo obljube, da boste slike hitreje prodali?
Ja, malo so se zanimali za slike. No, saj to je tudi nekaj.
Svojo osemdesetletnico boste pospremili s številnimi razstavami po različnih slovenskih krajih, kar ste pričeli s samostojno razstavo Čutni dialogi gozda prav tu, v galeriji Skedenj. Kje vas bomo lahko še srečali in katera vaša dela bodo postavljena na ogled?
Stvari se ne bodo nikjer ponavljale. Marca bo v cerkniški knjižnici razstava rakiškega jambora. Na ogled bo velika slika z volovsko vprego in jamborom ter risbe, ki so bile že natisnjene na koledarju. Aprila bo moja dela gostil Univerzitetni klinični center s serijo slik iz časa korone. Že takrat, ko je bil zadnji dan prepovedi druženja zaradi virusa, sem doma, pred hišo, priredil razstavo. Na stojalo sem posadil sliko »Rojstni list korone« in prišlo je več kot petdeset ljudi – takoj smo bili v prekršku. Slike sem počasi znosil ven in jih zložil na dvorišču ob drva in ob ograji. Nekaj smo popili in pojedli; nato sem slike znosil nazaj. V hišo jih nisem spustil. Ta ciklus sem še nadaljeval in zdaj obsega med trideset in štirideset slik, ki bodo razstavljene v UKC-ju. Junija bo v mojem domačem kraju še ena razstava, ki so si jo zamislili kustosi, in sicer v graščini Novo Celje. Že pred leti sem v Narodnem muzeju razstavljal mozaično delo – šestkrat osem metrov velikega Emonca, sestavljenega iz mojih slik palm, zdaj pa želijo, da iz palm sestavim še svoj avtoportret. Ta bo visok približno osem metrov in prav zdaj se s tem ukvarjam. Treba je nekaj računalniškega dela, številčenja … Začetne korake sem že uspešno opravil in zdaj čakam lepo vreme, da bom začel zunaj sestavljati podobo iz okrog osemsto petdeset slik palm. V tej graščini, kjer je bila pred drugo svetovno vojno umobolnica, je moja mama delala kot medicinska sestra. Nemci so vse te ljudi, okrog sto petdeset jih je bilo, odpeljali in jih ni bilo več. Strokovnjaki zdaj omenjene dogodke raziskujejo in moja razstava bo predstavljala uvod v to odkrivanje zgodovine. Malo me skrbi, saj gre za tehnično res zahtevno predstavitev. Zatem bom razstavljal še slike iz serije naravnih ujm, ki so v zadnjih letih prizadele Slovenijo: žledolom, požari, poplave. To pa je bila najtežja tema in zanjo je besedilo že pripravil Peter Kovačič Peršin [ki je ob pogovoru tudi sedel med občinstvom, op. a.].
"Pri sedemdesetih letih sem odtekel zadnji maraton v Atenah. Zame je to edini pravi maraton."
Za retrospektivo ste še premladi?
Sploh ne razmišljam o tem. Ne vem, kdaj bo ta retrospektiva, če sploh bo. Jaz je ne potrebujem, da bi rekel, zdaj moram vse zbrati in natisniti … Ne, to, kar delamo, sproti delamo; ko ne bomo več mogli, bomo rekli adijo, pa zdravi ostanite in nas več ni. Velikokrat me kdo vpraša, katera je moja najboljša slika. In odgovorim, da ne vem, da jo bom morda odnesel s sabo … Morda pa ravno zdajle, ko se pogovarjava, zapravljam čas, v katerem bi lahko nastala. Saj nikoli ne veš.
Tudi vaše zdaj že odrasle hčerke so se odločile za kariero na področju umetnosti: Katarina je slikarka, Urša kiparka in Ajda igralka. So vas kot očeta njihove odločitve razveselile, ali ste si želeli, da morda izberejo bolj pragmatično življenjsko pot?
Ja, absolutno. Moja pot je bila v tem smislu težka, saj nisem imel razumevanja, ki bi ga kot otrok pri odločitvah potreboval. Starejša Katarina me je nenehno opazovala pri delu; vedno jo je zanimalo, kaj delam. Ampak ko ni vedela, ali bi se usmerila v gradbeništvo ali na šolo za oblikovanje, sem ji odločitev v celoti prepustil. Res pa je, da sem ji lahko svetoval in pomagal samo na likovnem področju. No, ko je prišla Urša na vrsto, je nisem nič spraševal, ker je drugačna po karakterju, a se je naposled tudi ona odločila za isto smer. Kar naenkrat so bili na šoli za oblikovanje sami Tomani. Najmlajša mi je celo rada žugala, da bo šla še ona nalašč na isto šolo, da bo meni nagajala, če je ne bom ubogal. Odločila se je za igralstvo, ki jo je zanimalo že od malih nog. Najlepše je, ko slediš uspehom svojih potomcev in poslušaš pohvale na račun njihovega dela. Urša, ki ima status svobodne umetnice, mi vedno pove, da sem jaz njen najboljši mecen, ker pogosto kupim njena dela. Najbolj pri vsem tem pa je bila seveda obremenjena – mama.
Kakšen je vaš pogled na slovensko kulturno politiko? Ustvarja dovolj ugodne razmere za prepoznavanje in razvoj mladih talentov?
Na likovnih srečanjih Trubarjevi kraji smo lahko 4. junija 2023 v Strletih nad Robom Veljku Tomanu gledali pod prste pri ustvarjanju.Na včerajšnji proslavi [državni proslavi v počastitev slovenskega kulturnega praznika] je Prešernovo nagrado prejel Henrik Neubauer, ki je moj prijatelj. Jaz mu nagrado iz srca privoščim, samo pravim, da je prišla trideset let prepozno. Tu so zdaj smeri in trendi, ki jih poskušam razumeti, ampak ko mi ni, si pravim: »Ah, Veljko, pojdi s svojo malarijo naprej, dokler ti bo še dano in naj se drugi s tem ukvarjajo.« V novem Rogu mi je zelo zanimivo in veliko stvari je, ki jih je možno preizkusiti. To je za novo generacijo, ki prihaja. Nad temi stvarmi se ne morem popolnoma navdušiti, niti jih povsem ne zavračam. Zanimivo mi je bilo, da so našo ministrico za kulturo v enem od intervjujev vprašali, kaj si misli o Rogu, ki so ga odprli že lani oktobra, in je odvrnila, da še ni bila tam. Joj, sem si mislil, kako pa to?
V prostem času ste bili nekoč navdušen tekač. Rekreativno še kdaj tečete? Kaj vam tek pomeni? Kako in kje se je ta vaša tekaška kariera zaključila?
Ja, pri sedemdesetih letih, torej pred desetimi leti, sem odtekel zadnji maraton v Atenah. Zame je to edini pravi maraton, mati maratonov, zato sem si rekel, da ga grem odteč tja, kjer se je zares zgodil. Ko sem tek pustil za seboj, me je pri petinsedemdesetih prenehalo boleti vse, s čimer sem imel prej težave: malo s kolenom, malo s križem, malo s kolki. Nenehno sem od telesa zahteval nekaj, kar ni več zmoglo; odkar sem s tem nehal, pa sem zdrav. V Atene sem na maraton hodil vsakih deset let, vse od svojega štiridesetega leta naprej; vmes sem tekel po naših maratonih. Na enem od njih me je celo snemala televizija, na tistem, ki sem ga odtekel pri šestdesetih, pa sem tekel kar z vročino in antibiotiki. Seveda sem pritekel do cilja in preživel. Ko so mi očitali, da bi med tekom lahko umrl, sem se pošalil, da je tudi tisti na koncu umrl, ki je pretekel originalni maraton in sporočil novico o zmagani bitki. Na mojem nagrobniku bi imenitno pisalo: »Umrl na maratonu …«.
