Pred časom mi je umen gospod iz okolice Velikih Lašč rekel: Če si do ljudi odprt, so ljudje odprti do tebe. In takšna je Olesya Rupar, ki se je v Velike Lašče preselila iz daljne Rusije. Odprta, prijazna, vedno nasmejana, žena in mati dveh otrok, prodajalka v trgovini KZ Velike Lašče v Turjaku, kjer aranžira marsikateri naročen narezek ali obložene kruhke, predstavnica Rup v krajevnem odboru Rute, izdelovalka unikatnega nakita, ki ga predstavlja na tržnicah v Velikih Laščah in okolici, ali svoje znanje v delavnicah prenaša na mlajše, je Olesya, ki spoštuje vse slovensko, ne pozabi pa tudi na to, od kod prihaja.
Od kod natančno iz Rusije prihajaš?
Moja stari starši in starši so Moskovčani, a življenje je naneslo, da smo precej potovali in spoznala sem številne kraje v Rusiji, a sem vedno v sebi čutila, da me bo pot peljala še kam drugam. Ne da bi mi tam, kjer smo živeli, bilo slabo, ampak nekaj v meni me je vleklo drugam. Ko si star 18 let, kot sem bila takrat jaz, ko sem prvič potovala v Slovenijo, ne veš, kaj je boljše in kaj slabše, ampak v sebi sem čutila, da je prav.
Vedno nasmejana in prijazna.In tako te je ljubezen pripeljala v Slovenijo, v majhno vasico Rupe na Rutarsko planoto občine Velike Lašče?
Ja, res je, Dušana sem spoznala preko spleta. Po dopisovanju me je povabil na obisk; obiskala sem ga v Rupah in srce me je vodilo, da sem se čez leto dni preselila in ustvarila sva si družino in dom.
Kako sta se sporazumevala in kako si se sporazumevala z njegovo mamo in ostalimi vaščani?
Ni bilo težko. Na začetku smo se pogovarjali v angleščini. Če jezik uporabljaš, se ga sproti tudi učiš. Danes se angleško skoraj ne pogovarjam, še manj pa rusko in v pogovorih s svojo družino v Rusiji se mi celo zgodi, da moram pomisliti, kako se kakšna beseda reče po rusko. Malo težje je bilo na začetku s starejšimi, na primer z mojo taščo, ki ne govori angleško, a nekako sva se tudi midve sporazumeli, malo v ruščini, malo z rokami, seveda z obojestranskim prilagajanjem, pa je šlo.
Imaš v Sloveniji tudi ruske prijatelje?
Poznam veliko ljudi, tudi ruskih umetnikov in podjetnikov, ki živijo in delajo v Sloveniji, a se ne srečujem z njimi, saj imamo vsak svoje življenje, vsak svoje obveznosti. Večina jih živi v mestu, precej daleč od Rup, in enostavno nimamo časa ali potreb, da bi se spoprijateljili. Mogoče bi bilo drugače, če bi živela ali delala v Ljubljani.
V mladosti si živeli v velikem mestu; sedaj že dobrih 15 let živiš na vasi. Najbrž je velika razlika med Rupami in Moskvo?
Ja, seveda. Moskva je veliko mesto. Uradno ima 12 milijonov prebivalcev, po mojem še več, ker je veliko neprijavljenih ljudi. Pravijo, da je Moskva po številu prebivalcev za osem Slovenij. Včasih res pogrešam mesto, pogrešam metro, podzemno železnico, čeprav me danes mesto zelo utrudi. Prav zadovoljna sem v majhni vasici, v Rupah. Še danes si z avtom ne upam v Ljubljano, ker sem vozniški izpit delala v Kočevju, a se zato toliko bolj znajdem, če grem v mesto z avtobusom. Moram povedati, da sem tudi v Rusiji živela na vasi. Res je sicer, da je naselje, ki je v Rusiji vas, za Slovenijo to že mesto. V vasi, ki ma tako stanovanjske bloke kot samostojne hiše smo z dedkom in babico živeli v hiši, imeli tudi vrt, kokoši, zajčke, psička in velik nasad črnega ribeza. Še danes se spomnim, kako so se drugi otroci igrali, jaz pa sem morala pobirati črn ribez. Jagodičja je v Rusiji veliko, sploh črnega ribeza, ki ima veliko vitaminov in smo iz njega – malo drugače kot tukaj – kuhali kompot, marmelade ali ga dali svežega v zamrzovalnik.
Piješ veliko ruskega čaja ali tukaj raje piješ kavo?
Pijem čaj in kavo in tudi v Rusiji smo pili čaj in kavo. Veliko več pa tako otroci kot odrasli v Rusiji pijejo pravi črni čaj. Rusi imamo radi čaj, pa čeprav ne vem zakaj Evropejci rečejo ruski čaj, saj je to črni čaj, ki ga pridelujejo predvsem v Indiji. Sama imam zelo rada pravi čaj z dodatki posušenih jagod ali drugega posušenega sadja. Pravi črni čaj je tudi povsem nekaj drugega kot črni čaj v vrečkah, ki ga je mogoče kupiti v trgovinah. Zato ga v glavnem kupujem v ruskih trgovinah ali pa mi ga sorodniki pošljejo po pošti. V Rusiji ne pijemo čaja zaradi želodčnih in drugih težav, ampak zato, ker nam je všeč, in ob druženju. Tudi sama ga pogosto pijem v družbi z nekom ali pa si ga včasih skuham samo zase.
Na vrtuDanes te večina občanov v Velikih Laščah že pozna.
Po dveh letih bivanja v Rupah – vmes sem rodila prvega sina – sem najprej začela delati kot natakarica, potem pa v Kmetijski zadrugi Velike Lašče, kjer sem letos marca že dopolnila polnih 11 let delovne dobe. Zadruga ima več enot in začela sem v baru najprej kot natakarica, potem kot prodajalka v več zadružnih trgovinah, od trgovine v Velikih Laščah, v Robu in v Novi vasi, v zadnjih letih pa sem na Turjaku. Tako sovaščani v Rupah kot sodelavci in drugi prebivalci v Velikih Laščah so me lepo sprejeli. Res so dobri ljudje, prijazni in vsem sem hvaležna.
Slovenščina ti že zdavnaj ne dela več težav. Rečeš kdaj že kakšno besedo po rutarsko?
Ja, tudi to so mi že rekli. Po opravljenem tečaju na Filozofski fakulteti, stiku s sovaščani, na delovnem mestu, po življenju tukaj sem se slovenskega jezika naučila dokaj hitro. Še vedno mi delajo preglavice kakšne končnice; predvsem pri pisanju imam težave s slovnico in pravilno ureditvijo stavčnih členov. A pri tem – še zlasti, če pišem kakšno uradno pismo – mi pomaga mož ali že tudi oba sinova. Mogoče imam včasih tudi malo treme, da bom povedala kaj narobe in me bo učiteljica otrok v šoli ali uradnik narobe ali napačno razumel. Seveda pa imam še vedno svoj naglas, ki ga bom najbrž vedno imela, ker nisem Slovenka.
Kako je bilo v šoli v Rusiji? Se ruski šolski sistem veliko razlikuje od slovenskega, v katerem sta tvoja otroka?
V Rusiji nimamo osnovne in srednje šole, kot jo poznamo tukaj v Sloveniji. V Rusiji traja izobraževanje 11 let in po enajstih razredih se gre na fakulteto. Jaz sem po končani enajstletki šla na Filozofsko fakulteto, smer teologija, ampak je nisem dokončala. Letnika mi v Sloveniji niso priznali, zato sem zaenkrat študij opustila.
Kar mi je ostalo najbolj v spominu, je to, da smo v šoli veliko brali. Nismo brali le med šolskim letom, pač pa smo pred počitnicami dobili cel spisek knjig, ki smo jih morali v času počitnic prebrati. Brali smo debele knjige ne le ruskih književnikov, pač pa tudi vseh drugih avtorjev; predvsem smo brali tudi veliko poezije.
Tudi pri ostalih predmetih smo imeli veliko gradiva, debele učbenike z zelo bogato vsebino. Na primer zgodovina za maturo je bila zelo obsežna. Veliko je bilo treba vedeti o ruski zgodovini in nasploh o svetovni zgodovini. Enako je bilo pri geografiji. V šoli sem bila pridna; imela sem zelo dobre ocene, a resnično je bilo veliko učenja.
Kar mi je v slovenski šoli všeč, je to, da otroci že s petimi ali šestimi leti gredo v šolo in počasi, veliko bolj umirjeno sprejemajo učno snov. V Rusiji gredo otroci v šolo pri sedmih oziroma osmih letih, a se mora otrok pred vstopom v šolo doma naučiti abecedo, branja in računanja. Kot mi pravi sestra, se v Rusiji še danes na govorilnih urah razpravlja o popravljanju strehe na šoli, o zamenjavi vrat in podobno in kako bodo predvsem finančno pri tem sodelovali tudi starši. Tega v Sloveniji ni. V Rusiji je tudi veliko zasebnih šol; ločujejo se na primer kadetske – vojaške šole, baletne in druge specializirane šole, katerih učenci, ki jih obiskujejo, živijo v internatih od svojega sedmega leta starosti.
Olesya in sinova v MoskviSe ti zdi, da so v Rusiji večje razlike med revnimi in bogatimi?
Seveda. Večina Rusov ima urejeno le osnovno zdravstveno zavarovanje, ker si dodatnega ne more privoščiti. Tako imajo pravico do obiska zdravnika, morebiti tudi do operacijskega posega, medtem ko je zdravljenje strošek bolnika ali svojcev. Če zboli otrok moje sestre, morajo vsa zdravila, tudi sirup za zbijanje temperature, sirup za kašelj in podobno kupiti sami. Moj dedek je imel raka in operacijo so opravili zdravniki v okviru zavarovanja; vse zdravljenje po operaciji, nakup vseh zdravil in druge opreme za zdravljenje pa je morala babica kupiti sama.
Kako pogosto obiščeš ali obiščete Rusijo?
V Rusijo ne moreš na kavo za dan ali dva, pač pa greš za več časa, ker je daleč. Običajno smo šli na tri ali štiri leta; enkrat nisem šla celih šest let, žal. Tudi letos smo imeli namen, a so nam to preprečile COVID-19 razmere. Prav zaradi COVID-19 ukrepov je potovanje zelo komplicirano; letalske linije so vprašljive ali jih sploh ni, pa še veliko dražje je zaradi izrednih ukrepov. Prav tako so nas v tem času želeli obiskati sestra z družino, a zaradi koronavirusa to ni bilo mogoče. Upam, da se bodo razmere umirile in bomo lahko nemoteno potovali in me bodo sorodniki lahko obiskali, jaz in moja družina pa njih v Rusiji. Do sedaj sta me v Rupah obiskali žal že pokojna babica Vera in moja sestra Katjuša.
Slovenija je res lepa in v Velikih Laščah bi svojim sorodnikom lahko pokazala veliko naravnih, kulturnih in drugih znamenitosti.
Prišla si iz države, ki ima bogato kulturo, v zibelko slovenske kulture Velike Lašče?
Rada imam glasbo, film. Živimo s kulturo in kultura je del našega življenja, kjerkoli si. Zanima me vsa slovenska in velikolaška kultura, saj z njo živim in z njo živita tudi moja otroka. Z rusko kulturo ne živim, si pa zelo rada sama ali z družino pogledam kakšen film, bodisi zgodovinski ali novejši in tako spoznam še kaj novega o ljudeh in o načinu življenja, kjer sem se rodila in 18 let tudi živela. S svojo družino praznujemo tudi slovenske in ruske praznike, tudi verske, tako katoliške kot pravoslavne. Spoštujem slovenske, a ne pozabim na svoje.
Pogrešaš ruski mraz?
Ne, mene že nasploh vedno zebe in imam rajši poletje in pomlad. Se pa spomnim zime v času, ko smo živeli na območju Uralskega gorovja. Ko sem čakala na avtobus za šolo, je na avtobusni tabli pisalo -35 stopinj in kljub temu, da sem bila zelo toplo oblečena, imela dvojne rokavice, kapo in šal, me je zelo zeblo.
S sestro KatjušoPoleg službenih, gospodinjskih obveznosti imaš več hobijev. So rože okrog domačije tudi tvoj hobi?
Prej je za rože in vrt skrbela predvsem tašča in ji je bilo to v veliko veselje. Ker bo kmalu dopolnila 90 let in se bojimo, da bi se pri tem lahko tudi poškodovala, sem njeno delo prevzela jaz in to s prav tako velikim veseljem, kot ga je imela ona. Veliko sem že vedela, nekaj pa sem se še naučila. Tudi v Rusiji smo imeli vrt, na katerem smo pridelovali sadje in zelenjavo. Res pa je, da mi nismo imeli strojev in se je večino dela opravljalo ročno. Če se ne motim, je Slovenija na prvem ali na enem izmed prvih mest v Evropi po številu traktorjev na prebivalstvo, kajne? Rusija je daleč od tega, čeprav ima razvito tudi kmetijstvo, a strojev vsaj mi vrtičkarji nismo imeli. Skratka v pridelavi zelenjave tukaj in v Rusiji sem opazila še nekaj razlik. V Rusiji smo na primer krompir vedno izkopavali s pomočjo vil; pri Ruparjevih in pri večini sosedov so se temu čudili.
Tudi mi v Rusiji na vrtu ali v sadovnjaku nikoli nismo uporabljali umetnih gnojil ali kemičnih zaščitnih sredstev, saj smo zelenjavo in sadje pridelovali le zase in prav takšno pridelavo imamo danes v Rupah. Se pa spomnim, da je moj dedi pri pridelavi ribeza uporabljal veliko več organskega gnoja in jagode ribeza so najbrž zaradi tega bile debele kot češnje. Spomnim se družinskega vikenda v bližini Moskve, kjer je bila resnično prava ruska vasica in tudi mi smo imeli pravo rusko leseno hiško; okrog nje je bil travnik in ob njem potok. Soseda je imela celo krave, mi pa smo imeli prašiče in pridelovali več različnih vrtnin od korenčka, peteršilja, paradižnika in kumar do vsega drugega, kar se prideluje tudi v Sloveniji.
Je kakšna rastlina, ki je pri nas ni?
Prej obratno. V Rusiji nismo imeli fižola. Poznala sem ga, ampak ne poznam nobenega, ki bi ga v Rusiji prideloval. Sadili smo grah in ga tudi sušili, ne pa fižol. Iz suhega grahovega zrnja smo delali znano grahovo juho. In tudi kolerabe – kavle prej nisem poznala.
Med rožamiKakšna je ruska kuhinja?
Ruske kuhinje ni brez kopra in peteršilja. Koper raste praktično na vsakem vrtu. V dolgi ruski zimi je značilna juha boršč, to je juha iz zelenjave in mesa, ki ji značilno rdečo barvo daje rdeča pesa. O nacionalni pripadnosti boršča se sicer krešejo mnenja in mogoče bi Ukrajinci bili jezni, da sedaj govorim o boršču. Vsekakor je to jed, ki jo kuhajo tudi v Rusiji in drugih bližnjih državah, a jo povsod delajo malo drugače. Mi smo jo delali na mesni osnovi, kuhani svinjini, ki smo ji dodali sveže ali kislo zelje, krompir, malo prepraženega korenčka in čebule, paradižnik in na koncu še svežo rdečo peso. Pri serviranju ne smejo manjkati kisla smetana in začimbe, predvsem peteršilj in koper.
Med slaščicami so znani piroški. Pripravljamo jih iz kvašenega testa in nadevom in so lahko slani ali sladki. Nasploh imamo rajši slane nadeve. Lahko so z mesom, ribami, gobami, s krompirjem, jajcem s čebulo in celo z dušenim zeljem. Tudi palačinke so lahko z različnimi nadevi. Riba v slanici ima specifičen okus in je v Rusiji zelo priljubljeno živilo. Gospodinje kupijo celo ribo v slanici, jo očistijo, narežejo in ponudijo z oljem in čebulo; zraven skuhajo krompir; doda se lahko še omaka iz gorčice in črnega čaja.
Tako kot črni čaj in številna druga živila je tudi slano ribo in slanike mogoče kupiti v ruski trgovini. V Ljubljani jih je celo več.
Kaj si v Sloveniji prvič jedla?
Kisel fižol in krvavice. Ko sem prvič jedla krvavice, mi sploh ni bilo jasno, iz česa so pripravljene. Še vedno ne znam pripraviti krompirjevih žgancev, medtem ko ajdove žgance in polento znam. Prav tako sem že spekla potico, čeprav sem jo delala s kokosom in čokolado.
Poznamo te tudi po izdelavi unikatnega nakita iz polimerne gline. Ustvarjaš odlične unikatne uhane, zapestnice, ogrlice in druge modne dodatke.
V času koronavirusa, še zlasti, ko je bila šola na daljavo in sta bila oba otroka doma, jaz pa sem hodila v službo, sem imela za to mojo dejavnost zelo malo časa. Upam, da bom v prihodnjih mesecih več izdelovala in bodo v kraju ponovno tržnice, kjer bom izdelke lahko tudi prodajala. Rada tudi ustvarjam z otroci, kot smo to že delali v okviru delavnice v šoli, a so letos zaradi koronavirusa prav tako odpadle.
Že kot otrok sem rada delala nekaj lepega. Po rojstvu prvega otroka sem dobila redno službo in kljub temu mi je ostajalo nekaj časa in ugotovila sem, da mi še nekaj manjka. Čeprav nimam izobrazbe, sem se želela še v nečem dokazati, pokazati, da še nekaj znam. In tako sem začela izdelovati unikatni nakit, predvsem nakit s cvetlicami v različnih barvah, kombinacijah in stilistiki ... Uporabljam tudi kristale, perle, perlice, poldrago kamenje. Vsak izdelek je unikaten; lahko izdelam nekaj podobnega, ne pa enakega. Izdelujem predvsem ogrlice, uhane in zapestnice ter tudi druge modne dodatke, kot so broškice, prstani, dodatki za lase in podobno. V nekaj letih so nastali izdelki različnih kombinacij materialov, barv in stilov, ki izžarevajo romantičnost, nežnost, strast, pogum in vse druge občutke. Izdelujem nakit za posebne priložnosti in za vsak dan, ki je lahko tudi lepo darilo za posebno žensko ali samo za drobno pozornost, za pomlad, jesen, zimo. Ja, to je nekaj, kar znam, kar rada delam. Ves čas ustvarjanja iščem tudi nekaj novega, nove tehnike, nove materiale, a hkrati upoštevam želje svojih strank.
Tvoja ustvarjalnost in estetika se pokažeta tudi v aranžmajih narezkov in obloženih kruhkov, ki jih delate v trgovini, kajne?
Ja, veliko zaslug pri tem ima moja poslovodja, ki me je pri tem usmerjala, mi svetovala in mi vseeno dala možnost, da sem kaj naredila tudi po svoje. Vsi so bili zadovoljni in v času pred korono, ko smo tovrstnih naročil kupcev imeli precej, je bila priprava in aranžiranje narezkov, obloženih kruhkov in podobnih naročil v delikatesi tudi moja naloga. Delala sem narezke za poroko, za zaključene družbe ali za družinske obiske in prav pri vsakem sem se potrudila in naredila čim lepši aranžma.
Unikatni nakitOd kod nabiraš znanje, ideje za svoje ustvarjanje?
V bistvu samo nadgrajujem tisto, kar že znam. Seveda si pomagam z internetom, poslušam druge. Nasploh pa nisem človek, ki bi verjela v to, da bom nekaj zadela na loteriji ali da bo nekaj prišlo samo od sebe, pač pa verjamem, da bom nekaj dosegla le z delom, pridnostjo in vztrajnostjo.
Če pa imam možnost dodatnega izobraževanja, to z veseljem zagrabim. Tako sem na primer naredila tečaj za poštarske storitve in sedaj lahko v trgovini poleg blagajniških storitev opravljam tudi poštne storitve.
Imam še eno željo, o kateri ne želim govoriti, sem pa optimistka in verjamem, da mi bo uspelo.
Si obiskala že kakšne druge kraje v Sloveniji?
Zelo rada spoznavam okolico, v kateri živimo. Mož Dušan nas vodi na sprehode po gozdovih, po sosednjih vaseh in še vedno je nekaj vasi, v katerih še nisem bila. Seveda se odpravimo tudi na kakšen daljši izlet na Primorsko, celo v hribe. Zelo lepo je v Savinjski dolini, Logarski dolini, ob Soči, na Bledu, Bohinju in še bi lahko naštevala. Predvsem pa si želim še bolje spoznati okolico Rup, občino Velike Lašče in sosednje občine. Nisem še na primer bila na Grmadi in Sv. Ani. To bosta destinaciji našega izleta v prihodnje. A sedaj je pomlad; začela so se dela okrog hiše in na vrtu, a vseeno upam, da se bo našel čas tudi za kakšen izlet.
So Rupe na Rutarski planoti tvoj domači kraj?
Ja, v Rupah živim; tukaj je moja družina in počutim se doma, za kar pa so zaslužni predvsem moja družina in vsi sovaščani. Poleg tega smo vaščani zaselkov na Rutarski planoti zelo povezani. Odkar so krajani povezani v krajevni odbor Rute, smo veliko pridobili. Uredili smo sobo v nekdanji podružnični šoli Mohorje, postavili otroška igrala na šolskem vrtu in še kaj. V skupni sobi se redno srečujejo starejši vaščani; občasno imamo v njej kakšno rojstnodnevno zabavo otrok ali druga srečanja. Imeli smo že tudi kino dneve za otroke in noč čarovnic. Da bi k razvoju kraja pripomogla tudi sama, sem se vključila v krajevni odbor Rute, v katerem zastopam vse prebivalce vasi Rupe, ki nas ni veliko, a nas je vsako leto več. V tem času smo dobili že eno novo družino in nove sosede, ki sicer ne živijo tukaj, a obnavljajo staro kmetijo.
V kraju in okolici imam veliko prijateljev, znancev, sosedov, sodelavk, s katerimi se zelo dobro razumem in se radi obiščemo, delimo veselje ali žalost in se družimo, če je le čas za to. Seveda imam tudi najboljšo prijateljico, kot pravimo mi v Rusiji, h kateri lahko zvečer skočim po sol, če je treba. Ali pa na kakšno kavico in pogovor.
Olesya hvala za pogovor in vse dobro. Kako se to reče po rusko?
Спасибо за разговор и всего хорошего!
Dragica Heric
