Cirila Marinčič se je zeleni bratovščini pridružila leta 2010 kot prva ženska Lovske družine (LD) Turjak, njena hči Maja pa leta 2015. Obe sta dejavni na različnih področjih; obe radi pečeta in sta članici Društva podeželskih žena (DPŽ) Velike Lašče, radi pojeta in sta v cerkvenem pevskem zboru.
Cirila je kot upokojena knjigovodkinja, blagajničarka v DPŽ in LD. Maja je bila nekaj časa v obeh tajnica. Cirila je zeliščarka, vrtnarka in je po mandatnem obdobju svetnice v občinskem svetu še vedno v odboru za družbene dejavnosti. Maja je bila čebelarka; zelo jo navdušujejo kleklanje, fotografiranje; vedno išče nove izzive in nabira nova znanja na različnih tečajih in izobraževanjih. Predvsem sta obe lovki, ne tisti, ki uplenita divjad, pač pa kot lovki, ki si prizadevata za ugled lovstva v javnosti; cenita lovsko kulturo in običaje ter spoštujeta lovsko tovarištvo, kot je zapisano v lovskem etičnem kodeksu: »Lovstvo je način življenja«.
Družina Marinčič Zakaj sta se priključili zeleni bratovščini?
Cirila: Moj stari oče je bil poganjač – trajbar, mamin stric Franc Podlogar pa ustanovitelj Lovske družine Turjak, kar pomeni, da smo bili vsi, tudi ženske v družini, že od nekdaj povezani z lovstvom. Kot otrok se spomnim, da so lovci lovili divje prašiče tudi na območju Malega Ločnika; eno noč so jih uplenili kar pet. Takrat ni bilo hladilnic in odkupa mesa, kot je danes, pač pa so si lovci meso razdelili.
Ko sva si z možem Marjanom ustvarila dom na Velikem Ločniku se je Lovski družini Turjak najprej pridružil on, sama pa sem kot večina žena lovcev pomagala pri številnih dogodkih v domu ter bila in sem še vedno blagajnik družine. Lovski dom na Turjaku smo zgradili predvsem z udarniškim delom, zbirali denar z veselicami in srečelovi, donacijami kmetov, pri čemer smo pomagale tudi žene lovcev, kot tudi pri vseh drugih dogodkih, ki jih ima lovska družina.
Maja: Nikoli nisem mislila, da bom kdaj lovka. A ker sem imela željo, da bi se naučila streljati s pištolo, smo s prijatelji začeli razmišljati, da bi se vključili v strelsko društvo. Ko sem to omenila staršem, mi je oče predlagal naj se včlanim v LD, kjer sta že bila člana oba z mamo. Oče je bil tudi tisti, ki je poskrbel, da imam danes vso opremo, ki jo lovec pri svojem delu potrebuje, lovski izpit, lovsko orožje, pripomočke za lov (daljnogled, obutev, obleko, nahrbtnik …). Bi je tudi odličen pomočnik mentorja in še danes, se o vsem rada pomenim z njim, ga vprašam za nasvet.
Kako postaneš lovka?
Cirila: Najprej si lovski pripravnik, imaš svojega mentorja, ki ti pomaga pri spoznavanju lovišča, lovskih mej; skupaj se opravita na lov. V času pripravniškega staža kot lovski pripravnik spoznaš lovišče ter temeljna spoznanja, znanje in praktične veščine, ki izhajajo iz trajnostnega upravljanja z divjadjo. Obseg programa praktičnega usposabljanja z vključenim društvenim izpitom iz praktičnega znanja traja od 150 do 200 ur in traja najmanj eno leto. Lovski pripravnik mora voditi tudi Dnevnik lovskega pripravnika. Pogoj za prijavo k opravljanju lovskega izpita je uspešno opravljen praktični del izpita pri upravljavcu lovišča in pozitivno opravljeno preverjanje teoretičnih vsebin. Ko kandidat za lovski izpit uspešno opravi vsa preverjanja znanja, se lahko prijavi za opravljanje izpita na ZLD. V okviru Zveze lovskih družin obiskuješ izobraževanje; prav tako moraš opraviti praktični del – preizkus rokovanja z orožjem. Kandidat za lovski izpit opravlja ustni izpit pred izpitno komisijo, ki preverja znanje iz biologije in ekologije divjadi, zakonodaje ter upravljanja z divjadjo in loviščem. Po uspešno opravljenem izpitu dobiš spričevalo in na podlagi njega lovsko izkaznico.
Maja: V času moje pripravniške dobe sem bila med 35 pripravniki edina ženska, zato sem imela posebno mesto in imenovali so me za razrednika, to je kot nekakšen informator in koordinator celotnega teoretičnega izobraževanja.
Izobraževanja traja tri mesece vsak drugi dan od 3 do 4 ure predavanj; za vsakim predavanjem je izpit. Gradiva za izpit pri posameznem predmetu je bilo zelo veliko. Spoznali smo divjad. Velika divjad je najštevilčnejša vrsta parkljastih rastlinojedov, to so jelenjad, srnjad, divji prašiči in drugi; mala divjad oziroma mala poljska divjad so kune, lisice, jazbeci, race, šoje, fazani in še številne druge živali, tudi ptice. Pa na zveri, kot na primer medved, šakal, volk in še kakšna, ne smem pozabiti. Za vse živali je bilo potrebno poznati vso anatomijo od zobovja naprej, bolezni, hranjenje, parjenje … skratka vse. Poznati je treba zakonodajo, predvsem zakon o lovstvu, lovne dobe posameznih vrst divjadi in zveri. Pomembna je tudi kinologija – veda o psih in seveda vse o orožju, vključno s streljanjem. Skratka, pripravniška doba je zelo zahtevna.
Kdo določi mentorja?
Cirila: Ko se želiš vključiti med lovce, je treba na LD vložiti prošnjo za sprejem v družino, saj ima vsak družina glede na svojo velikost lovišča določeno kvoto za število lovcev. Mi smo majhna LD z majhnim območjem lovišča. V LD nas je skupaj 32 članov; od tega smo štiri ženske. Ima pa vsak, ki ima gozdno-kmetijsko zemljišče, prednostno pravico, da ga v LD sprejmejo. Ko te sprejmejo v LD, upravni odbor družine določi mentorja in pripravniška doba in izobraževanje za lovski izpit se začneta.
Maja: V naši LD je določeno, da pripravnik pod vodstvom mentorja opravil v enem letu 180 delovnih ur. V okviru praktičnega dela lovskega izpita se mora lovski pripravnik udeležiti najmanj dveh lovskih kinoloških prireditev in najmanj dveh lovskih strelskih prireditev ter ocenjevanja trofej pri upravljavcu lovišča ali pri območnem združenju upravljavcev lovišč in lovišč s posebnim namenom.
Kdaj sta opravili izpit?
Cirila: Jaz sem ga opravila leta 2010. V moji generaciji nas je od 45 uspešno opravilo lovski izpit 39, šest pa neuspešno. V vsaki generaciji je tudi kdo neuspešen pri opravljanju lovskega izpita. Maja pa leta 2016 in po rezultatih je bila najboljša v generaciji in je imela ta privilegij, da je brala Zaprisego slovenskega lovca, ki so jo pripravniki ponavljali za njo.
Danes morate lovci veliko delati na komuniciranju z javnostjo?
Maja: To je bila tudi vsebine enega od predmetov na teoretičnem izobraževanju v času pripravništva. Danes smo lovci še manj le tisti, ki plenimo živali, kot so to bili nekoč. Časi so se do lovcev zelo spremenili in javnosti je potrebno predstaviti, da smo lovci čuvaji narave in da skrbimo za živali v gozdu. Nekoč so bili lovci bolj spoštovani; danes se lovci izognejo srečanju z drugimi obiskovalci gozda, ki se premalo zavedajo, da so oni na obisku pri živalih.
Kaj je glavno poslanstvo lovcev?
Maja: Upravljanje z divjadjo, ki obsega načrtovanje, ohranjanje, trajnostno gospodarjenje in spremljanje stanja divjadi. Nosilec načrtovanja in spremljanja stanja divjadi je Zavod za gozdove Slovenije, ki pripravi in izdela predloge letnih lovsko upravljavskih načrtov območij. Nosilci trajnostnega gospodarjenja z divjadjo so upravljavci lovišč s podeljeno koncesijo in upravljavci lovišč s posebnim namenom. V slovenskih loviščih so za gospodarjenje z divjadjo pristojne lovske organizacije.
Kako velika je Lovska družina Turjak?
Cirila: LD Turjak obsega 2.506 ha skupnih površin, od tega je 2.376 ha lovnih in 130 ha nelovnih površin; 64 ha je gozda. Območje meji na območje LD Velike Lašče, LD Dobrepolje, LD Taborska jama, LD Škofljica in LD Mokrc.
Maja: Z izgradnjo obrtne cone Ločica na Turjaku, ki je postalo nelovna površina, se je naše območje lovišča še zmanjšalo, kar pomeni, da se lahko družina združi s kakšno od sosednjih LD; upajmo, da se to ne zgodi.
Kakšno so danes vajine dolžnosti?
Cirila: Vsi lovci pripomoremo k izpolnitvi plana odstrela; večina plana se izpolni na individualnih lovih, nekaj pa na skupnih, predvsem mala divjad. Letno moramo opraviti 16 delovnih ur v lovišču in 5 ur v lovskem domu. Naša naloga je polnjenje in postavljanje solnic, postavljanje in vzdrževanje lovskih opazovalnic in tudi krmnih in privabljalnih njiv. Namen časovno in prostorsko usmerjenega krmljenja divjadi ni v dvigu natalitete in dvigu praga preživetja posameznih vrst, pač pa v preprečevanju večje škode v njihovem življenjskem okolju, na gozdnih in kmetijskih površinah, opazovanju socialnih in drugih navad divjadi in lažji realizaciji načrtovanih posegov v populacije z odstrelom. Ločimo privabljalno, zimsko krmljenje in preprečevalno krmljenje. Poudarek je predvsem na privabljalnem krmljenju z namenom lažjega in strokovnejšega odvzema in zimskem krmljenju z namenom zadrževanja živali v zimovališčih, kjer odstrel ni dovoljen. Krmi se jelenjad, zimsko in privabljalno, divjega prašiča, privabljalno in preprečevalno. Vzpostavljen je kataster krmišč, ki določuje mesta krmljenja in s tem število oziroma gostoto posameznih vrst krmišč za posamezno živalsko vrsto v lovišču. Namen solnic je olajšati spomladanski prehod na sočno naravno hrano, zato je zalaganje solnic v zmernih količinah dovoljeno le v spomladanskih mesecih. Kjer je pomanjkanje površinske vode, vzdržujemo vodne vire ter osnujemo in vzdržujemo vodne kali oziroma kaluže.
Kakšna je oprema, ko greš na lov?
Lovski rog - naredi jago čisto drugačno - bolj doživeto
Maja: Jaz imam kar polno opremo: nahrbtnik, daljnogled, nož, vrečke, papirnate brisače in vodo za primer uplenjene živali, lovski klobuk in puško.
Cirila: S puško že dolgo nisem šla v gozd, velikokrat pa grem z daljnogledom. Imamo pa vsi enkrat na leto prestrelitev puške. Gre za preizkus pušk risanic, ko streljaš v tarčo srnjaka. Mlajši od 65 let na razdaljo 100 m, starejši pa na 70 m Preizkus moraš opraviti, sicer tisto leto ne smeš streljati na divjad.
Kakšne puške imata?
Maja: Mene še vedno bolj zanima pištola kot puška. Pištola sicer ni lovsko orožje, a raje streljam s pištolo in hodim tudi na tekmovanja. V času mojega mandata tajnika LD Turjak, smo izvedli družinsko tekmo, na kateri smo se pomerili člani LD v tekmovanju z velikim kalibrom, malim kalibrom in tudi s pištolo. Moja prva medalja je bila drugo mesto na meddružinski tekmi Taborska jama, zmagala pa sem na družinski tekmi in na odprti tekmi Dolenja vas v ženski kategoriji.
Cirila: Vsi trije imamo več vrst orožja, odvisno za kakšen namen ga uporabljamo. Na individualnem lovu lahko uporabljaš puško velikega kalibra ali pa kombinirano puško (kombinacija risane cevi in gladke cevi), za lov na malo divjad šibrenico (lovska je običajno dvocevka).
Kakšna so vaša oblačila?
Maja: Slovenski lovci imamo slovenski lovski kroj, sestavljen iz suknjiča, hlač oz. krila, srajce, kravate in slovenskega lovskega klobuka. Kroj nosimo ob slovesnejših dogodkih.
Cirila: Vsi imamo tudi delovno obleko, ki je zelena in kot večina LD na njih napis Lovska družina Turjak.
Kaj sta že uplenili?
Maja: Jaz nasploh pri lovu veliko preveč razmišljam. Ko imam divjad v okularju, razmišljam, da bom ustrelila; vedno gledam, kaj je zadaj za živaljo, kako ima obrnjeno glavo, kako jo bom zadela in vedno premislim preden stisnem petelina, zato dostikrat ne uplenim divjadi. Tako k izpolnitvi letnemu plana ne prispevam. V času pripravništva sem uplenila dva srnina mladiča in to je do sedaj vse.
Cirila: Do sedaj sem uplenila srnjaka. Po prvi uplenitvi parkljaste divjadi te čaka obred lovskega krsta. To je lep obred, ki si ga zapomniš.
Maja: Upleniš, ko se za to sam odločiš; krščena želim biti za visoko divjad, kar pomeni jelenjad, divji prašič. Lovski krsti se razlikujejo in lahko si krščen tudi za uplenjeno lisico. Krst je le eden od številnih lovskih obredov, kot so lovski ropot, zelena vejica, pozdrav lovini, zadnji grižljaj, lovski pogreb in še številni, pri katerih sodeluješ. Naš zavetnik je sv. Hubert; za uplenjeno divjad se vedno zahvalimo naši boginji Diani, tako na individualnem kot tudi skupnem lovu
Koliko lovcev vas je v vašem revirju?
Cirila: Jaz, moj mož Marjan, Maja, revirni vodja in član, ki sicer ne živi tukaj, a se udeležuje delovnih akcij. V svojih vrstah imamo tudi člana častitljive starosti 90 let. Skupaj nas je šest. V okviru svojih delovnih ur ima vsak svoje solnice, ki jih je treba napolniti spomladi, preden narava ozeleni. V naši LD imamo samo eno mrhovišče za medveda, ki ga po novi uredbi EU (zaradi APK – Afriška prašičja kuga) lahko zalagamo le s koruzo. Pri tem so prepovedani klavni in drugi odpadki, čeprav se pogosto zgodi, da so v gozdu ali celo ob robu gozda odvrženi klavni odpadki, zato ni čudno, da divjad prihaja do hiš in vrtov. Za divje prašiče imamo privabljalna krmiša s koruzo. Imamo tudi njive z ohrovtom. Imamo naravno kotanjo z vodo, kalužo, kjer se zadržuje voda, da se divjad in tudi medved v njej kalužijo, hladijo in se znebijo parazitov.
Se zgodi, da vas sosedje opozorijo na kakšno divjad in kako reagirate?
Maja: Sosed nas je opozoril, da je opazil srno, ki se je čudno obnašala. Ugotovili smo, da ima čuden zadek; na njem so bili njeni iztrebki, kar je znak, da je bila bolna. V takem primeru vedno obvestimo revirnega lovca in gospodarja lovske družine, ki določita, ali je potreben sanitarni odstrel in kdo ga bo izvedel.
Kako pomagate ali preprečujete škode zaradi divjadi?
Cirila: V naši LD ni škode na pašnikih kot posledice zveri. Toda v zadnjih letih se je povečal stalež divjih prašičev, ki pogosto povzročajo škodo na kmetijskih zemljiščih, da o srnjadi in jelenjadi ter drugi divjadi, ki rada zahaja na naše vrtove, ne govorimo. Kmetu oziroma pridelovalcu se škoda na posevku izplača, vendar le pod pogojem, da je imel njivo ustrezno zavarovano. Škodo mora kmet prijaviti gospodarju LD, ki poskrbi, da se škoda oceni in izplača.
Se vama ne zdi, da bi lovci morali izvajati večji odstrel in bi bilo divjadi manj in tudi manj škod na posevkih in v čredi?
Cirila: Res je, danes je divjadi preveč, vendar o odstrelu zveri odločajo v državnem zboru. Lovci lahko predlagamo interventne odstrele za zveri, ki povzročajo škodo in ogrožajo premoženje in ljudi. Zavod za gozdove pa pripravi lovsko upravljavske načrte. Lovci upravljamo z območjem, z divjadjo pa upravlja zavod za gozdove. Zveri, kot so volkovi in medvedi, so nasploh zaščiteni s strani države in odstrel določi država. Lovci sicer trikrat na leto štejemo medvede. Eno leto smo pobirali iztrebke medvedov in na podlagi DNK analiz so ugotavljali številčnost populacije. Zagotovo pa je število medvedov bistveno večje, kot so uradni podatki.
Kaj naredita, ko srnjad pride in požre vaše pridelke?
Cirila: Seveda sem jezna in bi jo v tistem trenutku, ko vidim pogrizeno solato najraje uplenila, a ko jo imam v okularju, je drugače. Zaradi lisice smo bili ob vse kokoši, a ko sem jo imela v okularju, se mi je zaradi adrenalina zarosil in je pobegnila. Velikokrat se zgodi, da imaš plen v okularju, pa enostavno ne pritisneš na petelina.
V loviščuImate pa tudi lovskega psa?
Maja: Tisa je pasme slovaški gonič, ki so specialisti za divje prašiče. Lovskega psa smemo lovci šolati samo v svojem lovišču; psov se v lovišče ne sme spuščati – predvsem ne v času poleganja srnjadi v maju in juniju, razen v jeseni ko so skupni lovi – pogoni/brakade. Stara je dve leti in v okviru kinološkega društva Kočevje opravlja šolanje. Hodili sva v malo šolo, ki je namenjena mladim psom do enega leta; rečemo ji tudi mala šola; v njej je poudarek na socializaciji, druženju in spoznavanju drugih psov. Uspešno sva opravili vaje poslušnosti Vp 1; sedaj opravljava Vp 2. Prav tako je opravila telesno oceno in preizkus naravnih zasnov. Ko sva bili s Tiso gostji v drugi lovski družini, je imela priložnost, da je lovce gonjače opozorila na skupino divjih prašičev, ki so se skrivali v podrasti; glasno je opozorila nanje in jih uspešno pognala proti brakirjem (lovcem, ki stojijo na stojišču); tistikrat so uplenili lanščaka. Ob zaključku lova je sledil obred pozdrav lovini, kjer je bila na desno stran položena divjad in izrečena zahvala: »Uplenjeni divjadi za lovski blagor – hvala.«
Imate v Turjaku lep lovski dom?
Cirila: Res je, zgradba je spadala pod grad in je bila grofova last, a so jo po 2. svetovni vojni nacionalizirali in iz ruševine smo jo mi v devetdesetih letih obnovili in uredili v lovski dom. V postopku denacionalizacije so nam priznali vlaganja v stavbo, ki je bilo v glavnem udarniško, medtem ko je zemljišče, na katerem stoji lovski dom, državno, zato je tudi zgradba s prodajo prešla v državno last. Lovska družina Turjak načrtuje izgradnjo novega Lovskega doma pod Turjakom. V dolini proti Želimljam smo kupili hišo s precej ohišnice, kjer bo zgrajen nov lovski dom.
Najbrž sta v svojem lovskem stažu že večkrat videli medveda ali divjega prašiča ali doživeli druga nepozabna srečanja?
Cirila: Seveda. Danes moraš biti pripravljen, da naletiš na medveda, ko greš v gozd. Verjamem pa, da ti klop naredi več škode kot medved. V gozdu moraš opozoriti nase; moraš se zavedati, da to ni tvoj prostor, da je to prostor divjadi in zveri.
Maja: V državnih gozdovih, v lovišču s posebnim namenom sem imela priložnost videti trop 17 kosov jelenjadi. Bil je čudovit prizor košut, jelenov, špicarjev, telet, skratka celoten trop jelenjadi. Lahko bi fotografirala, a sva bila oba s partnerjem, ki je tudi lovec, povsem tiho in pri miru.
Nepozaben je bil tudi pogled s preže v času pripravništva z mentorjem, ko je medvedka učila dva mladiča hranjenja. Pobiranje jabolk s šapami in grizenje sladkega sadeža je trajalo celih 45 minut.
Maja, igraš tudi lovski rog, se ukvarjaš z lovsko fotografijo in še kaj?
Maja: Zveza lovskih družin in Lovska zveza Slovenije organizirata veliko različnih izobraževanj; sama in skupaj s partnerjem sva se udeležila že veliko takšnih izobraževanj predvsem zato, ker se tako izpopolnjuješ; eden izmed zanimivejših je bil tudi fotografski tečaj in od takrat veliko sem veliko več na fotolovu kot na lovu. Lovska zveza ima tudi precej natečajev za lovski koledar, lovske zgodbe in podobno.
Odkar piham v rog so naši lovi bolj glasni in doživeti. V lovski rog pihnem na začetku lova, ko se začne pogon s kužki, med lovom in na koncu lova. Lovski rog je prisoten tudi na lovskem pogrebu; to je za pokojnika zadnji pogon; lovski rog je tisti, ki začne in konča pokojnikov zadnji pogon.
Opravila sem tečaj za mentorja in informatika; zelo si želim in dolgo že razmišljam, da bi opravila tudi izpit za lovskega čuvaja, ki pa je dosti bolj zahteven od lovskega izpita; tega res ne opravijo vsi lovci. To je oseba, ki ima nadzor nad loviščem, nad lovci, divjadjo in je zelo zahtevno.
Katerih lovov se udeležujeta?
Maja: Skupnega jesenskega lova. To je lov na malo divjad. Sicer se moraš od devetih lovov udeležiti treh, da lahko naslednjo leto upleniš srnjaka. Lovov se rada udeležujem; odkar imam psa še toliko raje prav zaradi Tise in njenega šolanja ter zaradi že omenjenega pihanja v rog. Poleg skupinskih lovov so še individualni lovi, ko je potrebno upoštevati predvsem lovne dobe za posamezno divjad.
Cirila: Včasih gremo tudi kam na lov v goste, kot sem bila na lovu divjega prašiča na Primorskem. Imamo pa tudi damski lov; enkrat je bil v Kanalu ob Soči; sicer ga prireja Zveza lovskih družin Ljubljana v Domžalah.
Dragica Heric
