Vsak ravnatelj na nek način pusti v kraju svoj pečat. V letošnjem letu svojo ravnateljsko pot po več kot 40 letih v šolstvu in 13 letih ravnateljevanja zaradi upokojitve zaključuje mag. Metoda Kolar.
mag. Metoda KolarZakaj ste se odločili za pedagoški poklic? Bi se zanj odločili še enkrat?
Od prvega razreda, ko so me vzeli v šolo, se mi je zdelo, da je šola nekaj najlepšega na svetu. V šolo sem šla sicer eno leto prej kot običajno, ker imam starejšo sestro. Bilo mi je tako všeč in dobro, da sem si rekla, da želim to početi celo življenje. Od malih nog sem želela učiti otroke. In če me vprašate zdaj, bi šla še enkrat čez to pot, ker otroci so tisto, kar je pošteno, dobro, čisto od začetka. Tudi takrat, ko niso več takšni, kot želimo, se moramo odrasli zavedati, da smo mi tisti, ki smo jim pomagali oz. pustili, da so takšni postali. Vprašati se moramo tudi o svojem učinku, vzgoji ali delovanju. Zato je treba vsakega otroka spoštovati.
Vi ne izhajate iz tega območja?
Doma sem iz Litije. Do šole sem imela dva kilometra; to rada povem otrokom. Ko sem šla v srednjo šolo, pa ista dva kilometra do postaje. Menim, da je to dobro. Želim si, da bi našli varen način, ki bi omogočal otrokom več peš hoje v šolo in domov. Otroci, ki hodijo skupaj, si izmenjajo izkušnje, se pogovarjajo, so medvrstniško povezani.
Kako bi predstavili svojo poklicno pot? Kaj se je od vaših začetkov v šolstvu in do konca poklicne poti spremenilo?
Še pred zaključkom akademije sem prišla delat kot učiteljica razrednega pouka na podružnično šolo Turjak. Od prvega dne sem čutila, da je to tista prava domača, topla šola. Večinoma sem poučevala v kombiniranih oddelkih. To, da hkrati učiš dva razreda, pomeni, da se moraš bolje organizirati. To so dobre stvari, ki jih v življenju tudi kasneje uporabiš. Tudi za učence je dobro, saj pridobijo določene veščine: da morajo malo počakati in se s tem naučijo potrpežljivosti, da je treba deliti, da ni vedno vse na tisti trenutek, da se je treba prilagoditi … Naučijo se tudi večje vztrajnosti.
Če si vsaj čez uporabniške oči predstavljamo, kako poteka delo učiteljev, kakšne pa so glavne naloge ravnatelja?
Delo ravnatelja je vpeto v okolje, v katerem deluješ. S tega vidika obsega od sodelovanja z občino do proslav, praznovanj, dogajanj, razvoja kraja …
Drug segment so starši. Ti so na drugi ravni kot učitelji. Več komunikacije je potrebne, kadar so večji problemi. Sodelujemo seveda tudi preko sveta staršev. Pogosto povem staršem, da se moramo vsi zavedati, da starši niso na enem bregu in šola na drugem. Otroci so tukaj pred nami, nas opazujejo. Če bomo mi tekmovali, kdo bo zmagal oz. kdo bo močnejši, bodo otroci to izkoristili. Če bo zmagala šola, staršev doma ne bodo poslušali, in če bodo zmagali starši proti šoli, potem nas ne bodo poslušali v šoli. Delovati moramo skupaj, saj imamo vsi en cilj: hočemo najboljše za otroka. Ni se mi še zgodilo, da bi skočili drug proti drugemu. Je pa res, da je treba v vse stvari, ki jih govoriš in delaš, iskreno verjeti. Ne govorim stvari, v katere nisem prepričana.
Naslednji pomemben segment dela je kolektiv. To so strokovni, izobraženi ljudje, oblikovane osebnosti, za katere tudi približno ne moreš računati, da bi koga spreminjal. Zelo so si različni in različno jemljejo svoj poklic. Nekateri ga jemljejo kot poklic, drugi kot poslanstvo. Vmes je 90 % razlike. Tistih s poslanstvom je kar veliko. To so učitelji z veliko začetnico. Za te sem izredno hvaležna in vesela za otroke, ki jih takšen učitelj uči. Spreminjati učitelja oziroma odraslega, to vemo, da ne gre. V narekovaju bi lahko rekla, da imamo zdrave učence, ni kajenja, drog, nekega hudega nasilja. Je kaj čez mejo, a vedno sproti rešujemo. Imamo zdrave učence in za to gre tudi velika zahvala kolektivu.
Je delo takšno, kot ste si ga predstavljali ob nastopu ravnateljevanja?
Ne. Ni tako, kot sem si predstavljala. Pričakovala sem, da bo večina dela naravnana na pedagoško stroko, da bomo razvijali metode dela, s katerimi bodo učenci aktivni, saj je v primeru, če s svojo aktivnostjo pridobijo znanje, to dolgoročno in močnejše znanje. Meni sedaj za pedagoško delo ostane le nekaj odstotkov časa zaradi vseh birokratskih stvari, pravilnikov, okrožnic, organizacije … To je v našem šolskem sistemu nujno potrebno spremeniti.
Učenci oz. delo z učenci je tisti segment, ki mi je najljubši. Včasih so neposlušne učence poslali k meni. Jaz nisem reševala problema, ki se je zgodil. Na začetku sem jim povedala, ti si tam bil, jaz nisem bila. Lahko mi poveš prav, lahko narobe, lahko si ne upaš povedati … Faktorjev je več. Zato ne morem soditi. Lahko ti samo rečem, kako ravnati, če se nekaj zgodi. Če se je npr. zgodila krivica, kako boš odreagiral? Se boš stepel, brcnil, skregal ali morda stopil do razredničarke in se pogovoril? V življenju so krivice; ne moremo jih preprečiti, lahko pa se naučimo, kako to rešujemo. Otroke je treba naučiti reagiranja na različne situacije. Včasih je dobro tudi kaj prespati, ne odreagirati takoj. Otroci prepoznajo iskrenost. In nekdo, ki je narejen, ne more do otroka. Ko so na primer letos dobili rezultate za nacionalno preverjanje znanja, ki so bili visoko nadpovprečni, sem se veselila z njimi. To iskrenost prepoznajo.
mag. Metoda Kolar
Kaj je pri delu najbolj zahtevno?
Kolektiv. Nekaj odgovora je že v raznolikosti, v odraslih izoblikovanih osebnostih, ki so takšne, kot so. Tudi v primeru, ko je moje razmišljanje, da je treba kaj spremeniti, je s tem treba delati tako previdno in v rokavicah, ker včasih zmanjka energije in tudi ni učinka.
Kako naj ravnatelj oz. navsezadnje kdorkoli na vodstvenem položaju zagotovi, da bo kolektiv dobro deloval?
Menim, da bi ravnatelj moral imeti v osnovi bolj določene pogoje, da sploh postane ravnatelj. Zaenkrat so preohlapni. Kandidat za ravnatelja bi moral pred nastopom pokazati več rezultatov, kot le izobrazbo, pet let delovnih izkušenj in pet let mentorstva. Verjetno bi morali biti vključeni tudi kreativnost, rezultati, samoiniciativnost, raziskave, članki. Tudi to bi morala biti osnova, da bi človek začutil večjo širino in bi jo lahko dal naprej otrokom. Ko imaš takšnega ravnatelja, bi ta moral imeti na razpolago več orodij, s katerimi bi lahko usmerjal in imel večjo avtonomijo pri vodenju.
Kako ocenjujete vsebinski program osnovnih šol?
V času korone se je pokazalo oz. smo imeli možnost, da smo lahko avtonomni, kar se tiče vsebin in ciljev v učnih načrtih. Nekateri učitelji so se tega lotili, nekateri ne. Sama sem bila soavtorica nekaterih učnih načrtov in zavedam se, da imamo v učnih načrtih, seveda odvisno od predmeta, vsaj 20 % balasta. Ne vem, zakaj se je potrebno v četrtem razredu naučiti učinek tople grede, če se to ponavlja še v 6. in 7. razredu. Neka prevetritev po vertikali od drugega do devetega razreda bi bila smiselna. Sedaj je bila neka možnost, a po drugi strani nismo vedeli, katere od teh vsebin so lahko vključene v Nacionalno preverjanje znanja. K temu, kaj izločiti, kaj se nepotrebno ponavlja, je potrebno pristopiti bolj strokovno. V sedmem, osmem in devetem razredu se izkaže, da imamo otroke, ki so sposobni, a se niso pripravljeni učiti. In kasneje v življenju se izkažejo kot odlični delavci na področjih, ki jih zanimajo. A prav te učence mi tako težko spravimo čez kemijo, angleščino ali kateri drug predmet in jim povzročamo frustracije. In ko se nas ta otrok reši, postane kasneje lahko odličen in uspešen človek. Prej pa mora čez težko pot dopolnilnega pouka, dodatne ure pomoči. Nekdo za nekaj ni. Je pa za drugo področje odličen. Šola bi morala imeti možnost, da prepozna te stvari. V osnovni šoli je stvari preveč, saj mora dati osnovo za učenca, ki gre v poklicno šolo in tistega, ki gre v gimnazijo. A kdor gre v gimnazijo, bo določena znanja tako ali tako moral osvojiti. Najti moramo močno področje vsakega otroka in mu dati možnost, da se tam razvija in doseže rezultate. To prinaša zadovoljstva, ki pomagajo kompenzirati šibka področja. Otrok ti tako lažje sledi. Druga stvar je, da morajo biti otroci pri pridobivanju znanja aktivni, morajo sodelovati, morajo raziskovati. Treba se je pripraviti, da jih navdušiš, in nato pustiti, da sami najdejo pot. Zato je veliko dela prej. Pri učitelju pa najtežje prenašam, da se da domača naloga in se je ne pregleda in ne da povratne informacije. Če se je otrok trudil, mu je treba to povedati. In če se ni, mu je treba ravno tako povedati. Otroci so nagnjeni k temu, da gredo po liniji najmanjšega odpora.
Čeprav naj bi bile vse osnovne šole enake, v čem smo v Laščah boljši oz. slabši od drugih osnovnih šol?
Malce smo šibki v povezovanju na mednarodnem področju z mednarodnimi projekti. Pred koronskim obdobjem smo se sicer povezali z eno šolo na Kitajskem; tu je bil tudi predstavnik slovensko kitajskega prijateljstva. Poslali smo tudi nekaj naših stvari v paketu na Kitajsko, za kar so se nam zahvalili s filmčkom.
Dobri pa smo v tem, da izkoristimo prednost majhne šole. Poznamo otroke in ko opazimo, da so šibki, to hitro zaznamo. Ne glede na to, za katero področje gre (finančno, učno, socialno). Tu stopimo v stik s starši in jim pomagamo. Cilj je, da najdemo otroke in jim pomagamo, še preden postanejo žalostni. Izpostaviti želim, da imam odlično pomočnico, ki svoje delo opravlja kot poslanstvo. Močni smo tudi na športnem področju, za kar gre velika zahvala gospodu Novaku.
Kako sodelujete z lokalno skupnostjo?
Čutim zaupanje s strani občine in župana; lahko pokličem kadarkoli in vprašam karkoli. Vzpostavljeno je zaupanje, ki je temelj za sodelovanje. V tem času sem res vesela, da se je začelo graditi šolo na Turjaku in vse pohvale županu in zaposlenim na občini, da je to uspelo. Nisem si predstavljala, da bo istočasno prišla na vrsto še investicija v kuhinjo in kotlovnico. Da je občina pristopila k reševanju te problematike, sem izredno hvaležna. Za zelo veliko stvari sem v življenju hvaležna.
Učenci imajo različne sposobnosti. Kakšne možnosti imajo nadarjeni učenci na eni strani in kako skrbite za tiste z učnimi težavami?
Za nadarjene, ki jih prepoznajo učitelji in razredniki, imamo na voljo dodatni pouk in jim omogočamo razvoj na področjih, kjer so močni, in udeležbo na raznih tekmovanjih. Šibkejši imajo dopolnilni pouk, odločbe, imajo učno in drugo pomoč, tudi individualne ure; imamo tudi tutorstvo, ko so si v pomoč sošolci.
Otrokom vedno govorim, da so v življenju tudi krivice; pomembno je, da se naučijo, kako se z njimi spopadati. Zato smo že zelo zgodaj uvedli POPSZ učence, to so kratice vrednot, ki jih skušamo živeti, torej poštenost, odgovornost, prijateljstvo, spoštovanje in znanje. Tisti učenci, ki niso učno na najvišji ravni, imajo možnost živeti te vrednote in prejmejo enake plakete kot tisti z dobrim uspehom, ki se vpišejo v zlato knjigo.
Druga stvar, na katero otroke navajamo, je dobrodelnost. Zame je izjemen dogodek Tek hočem, zmorem, tečem. V tega se je vključil tudi župan; tekla sem tudi jaz. To je bil izjemen dogodek, zaradi epidemije na žalost samo dvakrat.
Koronski čas je nedvomno prizadel učni proces. Se bo to znanje nadoknadilo v naslednjih letih?
Pričakujem odgovornost učiteljev. V zaključku imamo navodilo, da vsak od učiteljev zapiše, kaj ni uspel predelati. To je naš interni dogovor. In to bo izhodišče za naslednjo leto in verjamem, da bomo to postopno nadoknadili.
Kako gledate na vse pogostejšo rabo digitalnih orodij? V čem je njihova prednost in slabost?
Če se to vzame zrelo, odgovorno in je to ena od oblik in metod dela za čim močnejše in hitrejše pridobivanje znanja, se lahko vključi in je to odlično. Vedno pa je vprašanje, kaj je prava mera. Tu so prvi starši. V šoli imamo prepoved mobitelov, česar se tudi držimo. Ampak mislim, da v teh časih otroci pridejo prehitro do tega in potem je prehitro predolgo in preveč uporabe. Vemo, da prepogosta uporaba vodi v odvisnost.
Kakšen je vaš pogled na obstoj podružničnih šol? Glede marsičesa to ni racionalna odločitev. Katere pa so prednosti?
Prednost je z vidika prijaznejše socializacije ter možnost biti v prvih razredih v domačem okolju in tudi delovati v domačem okolju. Na podružničnih šolah se izoblikuje občutek pripadnosti, ker je celotna zgradba manjša; manj je oddelkov; manjše je število učencev in to dobro vpliva na otroke.
Včasih so sicer imeli težave pri vključevanju v centralno šolo, a tega sedaj ni več. Učitelji med seboj zelo sodelujejo, tudi preko različnih dejavnosti, tako da pridejo otroci na centralno šolo zelo suvereno.
Kateri so po vašem mnenju glavni problemi našega šolstva?
Problem je, da je učitelj lahko vsak, ki konča izobraževanje. Učitelj je mnogo več kot človek s pedagoško fakulteto in to bi moral biti tudi nek pogoj. Rekla bi morda nek sprejemni izpit, da se ugotovi, ali si nadarjen za to delo. Učitelj preživi z otroki toliko ur, da je to treba delat s strastjo. Na drugi strani je problem, da imamo na naši šoli več kot 30 otrok z odločbami. To se kar množi. Od vsepovsod otroku, npr. enemu otroku, pomagajo trije odrasli, razredničarka, specialna pedagoginja, logoped … Zasipamo ga z vsemi temi dodatnimi možnostmi in naenkrat je vsega preveč. Predvsem jih moramo začeti vzgajati v samostojnost in odgovornost. Včasih je preveč slabše kot premalo.
Koga bi v obdobju vašega ravnateljevanja izpostavila kot nekaj posebnega?
Kot nadarjenega učenca se bom najbolj spominjala Drena Grudna, ki je neverjeten človek. Šola je izdala prvo knjigo njegovih pesmi. In to je bil eden najlepših zaključkov šolskega leta. Ko je odzvanjal zadnji ton, ki ga je zaigral, je ta odzvanjal vso njegovo velikost in širino.
Izpostavila bi tudi obisk Petra Prevca, ko smo mu odnesli knjigo, ki smo jo zanj napisali učenci in učitelji naše šole. Je eden izmed ljudi, ki jih najbolj cenim ne glede na zdajšnje rezultate. Ker dela, se trudi, gara in je skromen. Prišla sem do spoznanja, da so vsi veliki ljudje skromni. Tisti, ki pa delujejo pomembno – tam je veliko napuha.
Kaj bi s tem vedenjem, ki ga imate ob odhodu v pokoj, spremenili?
Ja, včasih bi večkrat podelila delo in s tem pokazala več zaupanja do sodelavcev; večkrat bi se posvetovala z njimi.
Čemu se boste posvetili v recimo temu, bolj umirjenem obdobju življenja?
V dvojini tistemu, kar mi bo prišlo naproti.
Angelca Petrič
