Dragica Heric / foto: arhiv Metke Starič
Metko Starič srečujemo v gozdovih, na travnikih, na domačijah, v družbi krajanov ter občanov in povsod pušča sledi. Lepote narave, edinstveno floro in favno predstavlja na fotografijah in v pisani besedi v brošurah, na razstavah, na spletnih straneh in v drugih medijih. Postavljene so učne poti, označbe kulturne in naravne dediščine, ohranila se je nesnovna kulturna dediščina. Pred dvajsetimi leti je začela s knjigoveško delavnico, sledili so krožki in delavnice kot izdelava miniaturne knjige, obisk suhorobarja, po geološki poti, kulinarični sprehodi itd. V okviru zavoda Parnas so se v občini in širše izvajali številni projekti in še vedno se izvajajo, tudi v teh kriznih časih. Vodi jih Metka Starič, po izobrazbi učiteljica, ki danes poleg sebi najdražje ciljne skupine z otroki sodeluje in dela z več različnimi ciljnimi skupinami.
Pot "Ptičkov lov na zaklad" je zasnovala Stanka Hren.Kateri je aktualni projekt?
Zadnji, ptičkov lov na zaklad v času Festivala božičnega kruha.
Kaj je Ptičkov lov na zaklad?
Gre za 10 km dolgo pot, ki poteka v glavnem po obstoječih stezah, kolovozih in pločnikih okrog Velikih Lašč, lahko pa jo zaključimo že po petem ali sedmem kilometru ter nadaljujemo drugič. Začetek in konec sta vedno pri gostišču Tenis Cereja, kjer male pohodnike pričaka skrinja zakladov. Pot je zasnovala Stanka Hren, s katero tokrat sodelujeva preko LAS projekta ZID, kjer se je aktivirala kot prostovoljka iz vrst ponudnikov. Ptičkov pohod je namenjen družinam in odraslim, ki imajo radi daljše sprehode in ki se ne ustrašijo blata ter snega. Odziv je odličen.
Po poti nas vodi ptiček z božičnega kruha. Na telefon si naložimo brezplačno aplikacijo Mišja dolina 2GO, ki deluje na androidih, v kratkem pa bo na voljo tudi za operacijski sistem IOS. Zemljevid nam kaže, kje na poti se nahajamo, ob vprašanjih, slikah, zvokih na postajah odkrivamo bogato dediščino Lašč, še posebej vodnih zakladov – izvirov, ponorov, podzemnih jam, mokrišč idr. in z njimi povezanih bitij in zgodb. Da se počutimo varneje, je pot delno označena tudi na terenu. Ker sem po duši še vedno malo učiteljice in računalničarke, dediščina Lašč pa je čisto premalo poznana, sem se lotila preverjanja nove tehnološke igračke, ki smo jo pridobili preko projekta Mala barja – Marja. S Stanko sva se pri pripravi poti odlično ujeli.
Se bo aplikacija Mišja dolina 2GO še razvijala?
V aplikaciji lahko pripravimo številne poti, vključimo besedila, slike, filme, zvoke in druge elemente virtualne resničnosti. Imela sem srečo, da sem lahko sodelovala z Urško Hren iz zavoda Krpanove novice, ki je s tehnologijo odraščala in do potankosti razišče prav vsako podrobnost, ki jo okolje Nexto ponuja. V aplikaciji je razdelala Kolesarsko pot modrega bleščavca, ki vodi po Mišji dolini in se začne in konča na Trubarjevi domačiji. Aplikacija na igriv način razčleni delovanje mokrišč v območju Natura 2000 in izpostavi pomen Mišje doline za človeka. Mišja dolina namreč ni neokrnjena narava, za ohranitev ogroženih habitatov je ključno ustrezno gospodarjenje s temi območji, kar je tudi rdeča nit naših sporočil.
Kako daleč je projekt Mala barja – Marja na območju Mišje doline? Kaj se bo izvajalo letos?
Projekt se z letošnjim letom izteka, zato je pred nami zelo delovno leto – v prenovljenem kozolcu na Trubarjevi domačiji občina ureja sodobni turistični informacijski center, ki bo deloval tudi kot informacijska točka za interpretacijo Mišje doline. Zato vsi težko čakamo na rebalans proračuna, da občina lahko prične najprej z zunanjo in nato še notranjo prenovo, del katere bo financiran in izveden iz projekta Marja na podlagi že izdelanega načrta interpretacije ter pridobljenih vsebin. Sveže rešitve bodo skupaj s sodobno interpretacijo zagotovo dosegle širši prostor. Ko bo vodilni partner Zavod RS za varstvo narave uredil vse formalnosti glede izobraževalne poti, bomo lahko skupaj pričeli z opremljanjem tematske poti ob Rašici, umestili že izdelane objekte in pot uredili za obisk.
"Na vsako stvar lahko gledamo z dveh strani – kot na oviro ali našo prednost."Sicer pa vodilni partner s svojimi izvajalci nadaljuje z odstranjevanjem zarasti v Marinčkih, na Rašici in pod Podlogom. Vključeni smo v proces nadzora pri izvedbi del. Na posekanih površinah v Kneju sledi dodatno mulčenje, saj je proces vzpostavljanja mokrotnih travnikov dolgotrajen. Sredstev za urejanje odvodnjavanja v projektu Marja ni, morda pa bi usklajena pobuda lastnikov parcel na Občino Velike Lašče lahko pospešila reševanje te problematike. Skupaj z vodilnim partnerjem in kmetijsko svetovalno službo iščemo rešitve za zagotavljanje trajnostnega gospodarjenja na teh površinah. Za dosego trajnosti bo seveda treba vzpostavljene površine vsaj enkrat letno kositi, sicer se bodo ponovno zarasle. Opažamo, da se interesi in pričakovanja lastnikov zemljišč ter interesi kmetov, ki s površinami ustrezno gospodarijo, večkrat razhajajo.
Čeprav se marsikateri travnik zarašča v gozd, njive so že davno postale travnik, je vseeno kmetijstvo tisto, ki poleg pridelave hrane ohranja tudi krajino. Torej je upravičeno vprašanje, kaj bodo od tovrstnih naravovarstvenih projektov imeli lastniki kmetijskih zemljišč oziroma kmetje.
Na vsako stvar lahko gledamo z dveh strani – kot na oviro ali našo prednost. V Mišji dolini so zelo omejeni pogoji za gospodarjenje z zemljo, a hkrati s pravilnimi pristopi ohranjamo na svetovni ravni ogrožene
življenjske prostore, za kar so predvidena finančna nadomestila. Ko to prednost prepoznamo za svojo resnico, se bo našla tudi pot. Pomembno je, da se kmet pravilno organizira, in v Sloveniji obstajajo podporne institucije, ki mu lahko na tej poti pomagajo. Pri vključevanju v kmetijsko-okoljske ukrepe, kjer za ustrezno gospodarjenje s svojimi zemljišči lahko pridobijo finančna nadomestila, kmetom na lokalni ravni svetuje in pomaga kmetijska svetovalna služba. Peter Indihar je v okviru projekta Marja že uspel aktivirati kar nekaj kmetov, da so se zavezali za upoštevanje strožjih ukrepov. Kmetje se lahko vedno z vprašanji obrnejo na Zavod Parnas, kjer jim preko informacijske točke pomagamo do ustreznih sogovornikov oz. svetujemo pri vzpostavljanju programov, ki bi jih lahko pričeli izvajati na svojih kmetijah.
Preko projekta Mala barja – Marja se letos prvič vzpostavlja tudi pogodbeno varstvo. Zanimivo je prav za manjše kmetije, saj bodo nadomestila dosegljiva tudi za posamezni pravilno obdelan mokrotni travnik na območju Natura 2000 Mišja dolina, za kar ima vodilni partner v projektu zagotovljena sredstva. Glede na to, da smo tik pred subvencijsko kampanjo, je pravi čas, da kmetje preverijo, na katerih njihovih površinah v Mišji dolini je to možno, in se aktivirajo. Na novo preorani mokrotni travniki v Mišji dolini so zamujena priložnost, saj bi kmet le z eno pravilno košnjo na tistem travniku letno pridobil bistveno več sredstev, kot bo vredna pridelana silažna koruza na nastali njivi.
Velik potencial za kmete vidim tudi v tem, da si na svojih kmetijah uredijo prostore in pogoje za predelavo mesa in mleka ter se vključijo v tržne verige. Odlični izdelki iz lokalne samooskrbe, ki jih zdaj pripravljajo zase, so lahko zlasti za mlade kmete tudi poslovna priložnost. Nenazadnje je letos Slovenija postala evropska kulinarična destinacija. Moje izkušnje s kulinaričnih sprehodov so odlične. Za degustacijo lokalne hrane so ljudje od drugod pripravljeni plačati več in številni bi izdelke kupili tudi za domov.
Parnas je s svojimi prostovoljci že veliko naredil za razvoj turizma v kraju.
Brez podpore družine, prijateljev in znancev, ki predstavljajo zdravo jedro Parnasa, tega seveda ne bi zmogla. Skoraj desetletje uspešno upravljamo z Geološko potjo v Kobilji curek, čistili smo zarast na rimskem zidu v Kobiljem curku ter se zavezali, da bomo kot deležnik konzorcija Claustra zanj tudi vnaprej skrbeli. Tudi akcije promocije priprave poprtnika kot nesnovne kulturne dediščine brez številnih prostovoljcev po vsej Sloveniji in na Hrvaškem ne bi bile tako odmevne. Prostovoljcem je pomemben občutek, da so del zgodbe, postanejo varuhi dediščine in všeč jim je, da lahko prispevajo nekaj dobrega, koristnega tudi za druge. Tudi sama zato sodelujem kot prostovoljka v več društvih. Čeprav za opravljeno delo ljudje niso plačani v denarju, pa je dober občutek včasih vreden več kot plačilo. Prostovoljsko delo preko projektov lahko predstavlja tudi del prihodkov za nevladne organizacije. Tudi v projektu Mala barja – Marja so npr. številni prostovoljci PGD Karlovica odstranjevali invazivne rastline v Mišji dolini in s prostovoljskim delom tako sami pridobili lep del sredstev za novi
gasilski avto. Tega seveda niso počeli zaradi nekih metuljčkov in rožic, pa vendar vsa dolina zdaj ve, zakaj in kako je treba zatirati invazivno rozgo po logovih.
"Služba je lahko tudi moj hobi. In obratno. Pomembno mi je, da se lahko o tem odločam sama."Obiskovalce vabite v Velike Lašče s kratkimi filmčki Gremo v Lašče?
Ja, lani sta nastala dva kratka promocijska filma, pravzaprav so trije. Preko projekta ZID smo vse leto aktivirali turistične ponudnike, da se povežejo v mrežo ob tematskih poteh. Potreben je bil le še korak, da skupaj s ponudniki posnamemo še skupni promocijski film. Aktivirali smo obstoječe in nekaj novih prostovoljcev, pri stroških snemanja in montaže (Different Angles Tadej Bavdek, s. p.) pa nas je na razpisu za društva podprla Občina Velike Lašče. Ker so nam odobrili oba prijavljena filma, smo posneli dva. Tadej pravi, da je prvi bolj moj, drugi pa bolj njegov. Se strinjam, čeprav sem na oba enako ponosna. Za piko na i smo konec leta s Tadejem, Tanjo in Stanko brez vseh finančnih nadomestil posneli še simpatično videopovabilo na Ptičkov lov na zaklad. Lepo je delati, če imaš okrog sebe take ljudi.
Kako nastajajo ti filmčki?
S Tadejem se najprej slišiva: »Ti, Tadej, imam eno idejo, a bi se to kaj dalo …«, potem moram spraviti zamisli na papir. Grobi scenarij Tadej prečisti in običajno skrajša, pripravi končno različico in predvidi snemalne dni. Mlade igralce in statiste pomagata aktivirati Tine in Tanja preko Mladega Parnasa, kakšen nov pa se kar pojavi, ob pravem času na pravem mestu. Starejši so bili tokrat kar prostovoljci iz vrst ponudnikov v projektu, obenem smo preverili še sodelujoče ponudnike in dostopnost njihovih lokacij za starejše in invalide. Potem obiščeva in izbereva primerne lokacije za snemanja, preverimo svetlobo, vreme, se sestajamo z vpletenimi. Tadej določi dress code oz. stil oblačenja. Sledi končni scenarij, sama se pozabavam z organizacijo, obveščanjem, s prevozi, z rekviziti, s prehrano, in končno časovnico glede na vreme in zasedenost prostovoljcev in ekipe. Na snemanju je šef Tadej, vzdušje je vedno odlično – mirno, delavno, zabavno, tudi adrenalinsko. Tadej ve, kaj želi, ima nekaj v sebi, da mu kar vsi zaupamo. Sledi malica, pa nova lokacija, novi statisti in tako naprej do večera. Za dvominutni promocijski film običajno porabimo dva snemalna dneva do tri snemalne dneve. Sledi montaža in v parih dneh je film že pri meni, da lahko dodam še kakšno pripombo, a jih ponavadi ni veliko, saj Tadej res obvlada, tudi glasba, ki jo izbere, je prava. Ko smo pred leti v Parnasu snemali še z Rokom Borštnikom, ki je še en vrhunski mojster kamere in montaže, me je pod film podpisal kot producentko – ja, točno ta vloga mi ustreza pri filmu.
Imate še veliko idej za nove videofilme?
Nekaj res že načrtujemo za naslednji LAS projekt. Prizadevamo si, da so naši filmi kar najbolj sporočilni, tudi ko preko njih izobražujemo, se vedno trudimo napraviti prijazen izdelek, ki se človeka dotakne. Tistim, ki bi radi razumeli Mišjo dolino, priporočam ogled filma Življenje z Mišjo dolino v izvedbi Tadeja Bavdka in z dodanimi posnetki živali Marjana Artnaka, ki smo ga pripravili tudi v angleški različici. Adl pa mi večkrat pove, da je zanj najbolj sporočilen Priprava poprtnikov Roka Borštnika, najboljša pa Majdina zaključna izjava, zakaj peče poprtnik. Bo že nekaj na tem, saj je film po prenosu materialnih avtorskih pravic na Ministrstvo za kulturo z razstavo Slovenskega etnografskega muzeja objadral že skoraj ves svet.
Poleg naravnih in kulturnih znamenitosti ste v Parnasu raziskovali bogati floro in favno. Kaj je rdeči seznam Mišje doline?
Gre za seznam najbolj ogroženih rastlinskih ali živalskih vrst. Z Brankom Dolinarjem smo pred dobrimi desetimi leti v Mišji dolini popisovali zavarovane rastline in rastline z rdečega seznama, mednje sodijo tudi divje orhideje in mesojede rastline, v Mišji dolini jih imamo veliko. Rdeči seznam Mišje doline je tudi prvi igrani film, ki smo ga posneli v sodelovanju z Rokom Borštnikom in govori prav o tem, ali so mesojede rastline v evarnosti. V Mišji dolini so kmetje od nekdaj znali gospodariti z mokrišči in ohranili to, kar so marsikje drugje uničili, pozidali, zasuli ali preorali. Kmetijstvo in varstvo okolja bosta morala poiskati skupni jezik, drugače nam bo hitro zmanjkalo hrane ali pa pitne vode.
Točno tam, kjer v filmu Sara in Jernej najdeta rosike, je desetletje kasneje stekla naravovarstvena akcija obnove nizkega barja in umeščanja lesenih pragov. Ponosna sem, da so nas na Zavodu RS za varstvo narave prepoznali kot resnega partnerja za območje Mišje doline in nas povabili k sodelovanju v štiriletnem kohezijskem projektu. S tem končno evropska sredstva pritekajo tudi v naše okolje in vsaj nekaterim našim mladim sodelavcem lahko zagotovim dostojno plačilo. In izplen? Že v prvem letu na nizkem barju pod Logarji opažamo močno povečano število mesojedk.
Kraj so ljudje in tudi te ste predstavljali s številnimi kratkimi filmi z naslovom Življenje ustvarja zgodbe, ki so prav posebni tako po vsebini kot v sami izvedbi z igranjem igralcev. Koliko filmčkov ste posneli in kje si jih je mogoče ogledati?
Gre za kratke filme, kjer so mladi ljudsko pripovedno izročilo lahko oblikovali, kot ga vidijo sami. Trije filmi govorijo o neverjetnih zgodbah, ki nam jih je povedala Vera Gorjup iz Roba – Listki, O mizici in Cuprence z Osolnika. Delno govorjena, delno zaigrana zgodba je v vseh treh filmih podprta z avtorsko glasbo odličnega glasbenega ustvarjalca Nejca Podobnika, ki se nam je v 
"Čeprav za opravljeno delo ljudje niso plačani v denarju, pa je dober občutek včasih vreden več kot plačilo."projektu Življenje ustvarja zgodbe prvič pridružil kot prostovoljec, zdaj pa skupaj z bratom Blažem že ustvarjata nove vsebine, saj je njuno društvo Čonce partner v LAS projektu ZID. Za četrto zgodbo smo se podali na Gradež, kjer imajo nekaj odličnih pripovedovalcev starih zgodb – najboljše je iz njih zvabila Sanja Zgonec in pripravila ožji izbor. Snemanje je potekalo v kombinaciji več kamer, zvoka, fotografije, moderatorja in je bilo vzoren primer medgeneracijskega sodelovanja. Peto zgodbo smo si zamislili kot zgodbo kulinarične dediščine, ki so jo dekleta Sabina, Živa in Urška prepletla v kulinaričnih poslasticah za strokovno komisijo v sestavi dveh vrhunskih gostincev, kot si jo je zamislil Jure: Margareta Damjanić in Luka Jezeršek. Preko te prostovoljske vloge je v Parnasovo zgodbo vstopila Urška, se ustrezno organizirala in s svojo ekipo zdaj postavlja interpretacijo za bodočo informacijsko točko in pot na Rašici kot sodelavka v evropskem projektu Mala barja – Marja. Povsem njeni pa sta tudi FB in IG Mišja dolina. Večino naših filmov lahko najdete na kanalu Youtube, povezave so tudi na Parnasovi spletni strani.
Vse, kar delate in delaš, je povezano s kulturno dediščino, ki jo ti vidiš na vsakem koraku. So prebivalci v našem kraju ozaveščeni o pomenu kulturne dediščine?
Upam si trditi, da v marsikateri naši družini dediščino tudi v resnici živimo. Pa naj gre za način sezonskega prehranjevanja, družinske odnose, tradicionalne družinske vrednote, navezanost na ta košček sveta. Imamo jo v imenu celotnega LAS območja – Po poteh dediščine od Turjaka do Kolpe, tudi občinski slogan zibelka slovenske kulture ni bil izbran slučajno.
Kaj storiš, če nekdo zazna določeno kulturno dediščino in jo želi ohraniti ali ji dati pomen, na primer star skoraj porušen kozolec? Kako mu lahko pri tem pomagaš?
Kako mu lahko pomagam? Verjetno s pogovorom, da prepoznam njegove načrte, želje, situacijo, finančne možnosti za obnovo. Preverila bi, ali je njegov kozolec evidentiran v Registru nepremične dediščine, o njegovem primeru lahko seznanim inštitucije ali ga z njimi povežem. Morda bi z ostanki kozolca lahko obogatil svoje bivalne prostore, jih predelal v kak unikaten kos pohištva. Lahko ga povežem s Srečkom, ki v Krvavi Peči iz lesa starih kozolcev izdeluje čudovite spominke, v katere ujame spomin na line s kozolcev in staremu lesu vdahne novo življenje. »Pa ne da ga kopira, ampak da kapira,« bi rekla Lili Mahne.
Slogan Parnasa je Dediščina kot navdih …, torej dediščina za tukaj in zdaj. V naši dediščini, zgodbah, šegah, tradicionalnih veščinah in znanju lahko najdemo oprimek, ki nam obogati ta trenutek, razveseli naše bližnje, navdihuje, morda celo predstavlja poslovno priložnost.
Razvoj gre svojo pot in vse stavbne dediščine ne moremo ohraniti, tudi kozolci so svojo funkcijo izgubili. Zavzemam pa se, da ohranimo in podpremo izredne primerke, npr. Zadnikov kozolec v Mišji dolini, ki je z letnico 1772 najstarejši datiran kozolec v Sloveniji in bo kmalu potreboval novo streho, ali pa Kasteličev kozolec pod Kukmako, ki so ga s prestavitvijo uspešno rešili propada, zdaj pa v njem razvijajo inovativne oblike turizma
– od spanja na senu, interpretacije pridelave žit do pogostitev pod njim, morda kdaj ustvarijo celo delovno mesto.
Ali je pri tvojem delu, pa naj bodo to peka poprtnika, sprehod po travniku v Mišji dolini ali delavnica izdelave bukvice mogoče ločiti, kaj je tvoja služba in kaj hobi?
Ja, tudi služba je lahko moj hobi. In obratno. Pomembno mi je, da se lahko o tem odločam sama.
