Jože Starič
Jošt Perovšek, dipl. ing. zoologijeJošt Perovšek, dipl. ing. zoologije, je direktor Kmetijske zadruge Velike Lašče od avgusta 2020. Zaradi teh čudnih časov smo mu dali mir več kot 100 dni, zdaj pa je na stopil trenutek, da se nam predstavi. Z nastopom funkcije je tudi končal športno kariero rokometnega vratarja. Nazadnje je branil vrata avstrijskega prvoligaša Schwaz Handball Tirol. V pogovoru sva se dotaknila rokometa, zadruge in njegovega pogleda na razvoj kmetijstva.
Za vami je uspešna kariera rokometnega vratarja, ki ste jo končali z nastopom funkcije direktorja KZ Ve like Lašče. Ali je bila odločitev težka?
Ko sem se prijavil na razpis za direktorja, sem bil odločen, da se tako kot športa tega ne bom lotil polovičarsko. Že pred imenovanjem na funkcijo sem vedel, da bo s tem konec moje športne kariere. Odločitev mi je nekoliko olajšal tudi koronavirus, kajti situacija v lanskem letu športu ni bila naklonjena: vse v tekmovalnih športih se je ustavilo, gledalcev ni bilo, šport ni bil več, kar je bil prej.
Rokometnega vratarja neuki gledalec vidi kot nekoga, ki čaka v golu, kdaj bo kateri od igralcev vrgel žogo proti njemu. V poslu pa ni čakanja, stalno morate biti na preži za novimi priložnostmi, spremljati morate dogajanje na trgu itd.
V bistvu je tudi naloga vratarja drugačna. Vratar mora ves čas spremljati situacijo na igrišču, ni dovolj samo čakati v golu, ampak moraš ves čas opazovati igro in predvidevati, kaj se bo zgodilo. Prepoznavati moraš situacije, za katere treniraš in za katere dobivaš občutek na treningih. Dober vratar mora prepoznati situacijo, preden se ta zgodi. V poslu je podobno: situacijo moraš prepoznati, preden te pripelje v brezizhodni položaj. Tako pri športu kot v poslu sledimo zastavljenim ciljem ob stalnem opazo vanju okolice.
Kmetijska zadruga Velike Lašče ima v naši občini in na Notranjskem precej trgovin. Je torej trgovina glavna dejavnost zadruge?
Res je. Imamo enajst poslovnih enot (trgovin in bifejev) in dejansko je trgovina glavna dejavnost, pomembna je tudi klavnica, ukvarjamo pa se tudi z drugimi dejavnostmi, recimo z odkupom živine in mleka.
Kako danes zadruga povezuje kmete, ki so njeni ustanovitelji?
Zadrugo so ustanovili kmetje, ki so še vedno njeni lastniki. S tega vidika se ni nič spremenilo. Opažam, da se je v zadnjih letih nekako pozabilo na zadružništvo. Ne mislim samo naše zadruge, to je bil trend v Sloveniji na splošno. Zadruga ni dovolj storila za kmete. Zdaj smo stopili korak ali dva nazaj in gremo spet kmetom naproti. Pomagamo jim pri ugodni nabavi reprodukcijskega materiala, prodajamo njihove izdelke (meso, mleko). Pri tem smo seveda odvisni od razmer na trgu. A kar zmoremo narediti, za zadružnike in kmete iz bližnje okolice tudi naredimo. Meso, na primer, kupujemo po nekoliko višji ceni kot drugi. Pri mesu imamo možnost prilagajanja cene, pri mleku pa imamo bolj zvezane roke, ker je na našem območju samo en odkupovalec – Ljubljanske mlekarne, ki določa cene glede na ponudbo in povpraševanje. Ker smo premajhni, se ne moremo pogajati neposredno, ampak smo del pogajalske skupine, v kateri imamo omejen vpliv.
Prav pri mesu imam željo in vizijo, da bi v naših trgovinah prodajali samo velikolaško meso. Za zdaj to ne gre, kajti svinjine in perutnine na našem območju ne redi nihče. Trudimo pa se zagotavljati lokalno goveje meso. Korak v to smer je zorjena govedina, ki je naprodaj v naši trgovini, vendar moramo to še nadgraditi. S tem povečamo dodano vrednost govejemu mesu, pa tudi povpraševanje je vse večje.
Ali razmišljate, da bi poleg klavnice imeli tudi mesnopredelovalni obrat?
V načrtih za novo klavnico je predviden tudi predelovalni obrat. Trenutno lahko delamo klobase in čevapčiče, za druge izdelke pa nimamo registrirane dejavnosti, pa tudi primernega prostora ne.
Klavnico moramo preseliti iz središča Velikih Lašč. Poleg nove klavnice bo zgrajen tudi mesnopredelovalni obrat, v katerem načrtujemo proizvodnjo izdelkov pod lastno blagovno znamko. Načrti so narejeni, sedaj smo v postopku pridobivanja soglasij.
Ali ste v vaših trgovinah pripravljeni na prodajo izdelkov velikolaških kmetov?
Seveda smo pripravljeni. V moji viziji bi morala biti v naši trgovini za vsakega člana zadruge svoja polica. Dejansko tudi je, vendar pa morajo biti izdelki narejeni v skladu s predpisi, proizvajalec pa mora imeti ustrezne papirje, registracijo. Po mojih informacijah v Občini Velike Lašče nihče nima registrirane predelave mleka ali mesa. V naši ponudbi je nekaj izdelkov iz širše okolice, takoj ko pa se bo pojavil še kdo, bomo njegove izdelke z veseljem vključili v naš prodajni program. Tudi v drugih trgovinah po Notranjskem ponujamo izdelke lokalnih proizvajalcev. Večinoma so to siri, skute in jogurti.
Se vam zdi, da je težko pridobiti dovoljenja in registrirati dejavnost za predelavo mleka ali mesa?
Priznam, da se v to nisem poglabljal, ampak slišal sem, da ni tako težko. Res pa je, da mora biti obrat zgrajen in opremljen v skladu s predpisi. Vem, da so zahteve na kmetijah manjše, kot so za proizvodne obrate, kakršnega bomo zgradili mi. Z g. županom sva se že pogovarjala, da bi morda Občina Velike Lašče s spodbudami ali z znanjem kmetom pomagala pri registraciji predelovalnih obratov.
Začetek vašega mandata je bil ravno med prvim in drugim valom korone. Kako je to vplivalo na poslovanje Zadruge?
Zazdaj nam kar gre. Žal mi je, ker nam vse omejitve in ukrepi jemljejo ogromno energije, ki bi jo lahko vlagali v razvoj. Lahko bi uresničili kakšno novo idejo, ukvarjamo pa se s pravili, ki se tedensko spreminjajo. Ukvarjamo se s tem, katera trgovina bo odprta, katera zaprta, kam bomo dali delavce iz zaprtih trgovin itd.
Vse vaše trgovine delujejo pod znano blagovno znamko. Ali kljub relativno velikemu številu trgovin ne bi mogli poslovati pod svojo blagovno znamko?
Kaj pa vem? Mercator nam trenutno dobavlja okrog 70 % blaga. Ostalo iščemo na trgu. Ne zdi se mi realno, da bi lahko s svojo blagovno znamko dosegli tako dobre nabavne cene. Glede franšiz pa tudi ni tako velike možnosti izbire.
V našem okolju je veliko t. i. hobi kmetov, ki poleg službe doma redijo kakšno glavo goveda, vendar pa to ni njihov vir preživetja. Kako lahko taki kmetje sodelujejo z Zadrugo? 
"Imam željo in vizijo, da bi v naših trgovinah prodajali samo velikolaško meso."Mali kmetje, ki redijo le nekaj glav živine, lahko svojo živino prodajajo tudi drugim odkupovalcem, vendar težje, saj tudi odkupovalci optimizirajo stroške transporta in neradi prihajajo po posamezno žival. Prevoz je namreč pomemben del stroška. Tudi za ceno se ne morejo pogajati. Žival lahko prodajo preko Zadruge, vedno se potrudimo, da dosežemo najboljšo možno ceno, pri čemer smo tudi mi odvisni od razmer na trgu. Cene na trgu se spreminjajo mesečno, včasih celo tedensko. Nihanje cen je veliko: pred dvema letoma je bila odkupna cena bika 3,40 EUR za kilogram, zdaj pa je 3,10 EUR za kilogram. Govejega mesa je na trgu veliko. Pozna se, da so bile zaradi korona virusa zaprte šole, ki so kupovale precej govejega mesa. Poleg tega pa je veliko uvoza poceni mesa. Ni mi jasno, kako dosežejo takšne cene, kajti Slovenija ima v Evropi in tudi v Vzhodni Evropi ene najnižjih odkupnih cen govejega mesa. Sprašujem se tudi, kakšna je kakovost cenenega mesa.
Kako vidite prihodnost kmetijstva na našem območju, ne le v naši občini, ampak tudi širše?
Naši kmetje so odvisni od geografskih danosti prostora: njiv je manj kot 10 %, ostalo so travniki in pašniki. V kmetijstvu smo torej omejeni na govedorejo, morda še ovčjerejo in kozjerejo. Kmetje se bodo morali izobraževati in razvijati v smeri predelave. S tem bodo povečali dodano vrednost, pri čemer je treba upoštevati načelo – manj je več. Včasih se bolj splača vzrediti manj bikov in jih predelati, kot pa vzrediti več živali
in jih prodati v klavnico. Če bodo kmetje razmišljali v smer predelave, bodo lahko dobavljali v šole ali k drugim končnim potrošnikom. Tudi Občina ima vizijo naše kraje narediti turistično bolj prepoznavne. Če bodo naši kmetje lahko turistom ponudili tudi izdelke in pridelke s svojih kmetij, pa bo to še bolj uspešno. Trenutno smo še daleč od tega.
Včasih je bila suha roba zelo po membna dejavnost v naših krajih, tudi Zadruga se je intenzivno ukvarjala z odkupom.
Trenutno se z odkupom suhe robe ne ukvarjamo. Ukvarjamo se samo z odkupom palet. Na širšem območju se s suho robo ukvarja samo Kmetijska zadruga Ribnica.
Odkar sem na mestu direktorja, se še nisem srečal z nekom, ki bi ponudil suho robo za prodajo v trgovinah, pa tudi iz trgovin ne dobivam informacij, da bi si kupci želeli suhe robe. Morda bi bilo vredno poskusiti, ampak to ne bo šlo čez noč in zagotovo ne bomo dosegali veli kih količin. Lahko pa bi to bila popestri tev naše ponudbe.
Kako KZ Velike Lašče, ki je v naši občini poleg OŠ največji zaposlovalec, sodeluje z Občino?
Do sedaj kakšnega posebnega so delovanja ni bilo. Se je pa začelo. V načrtu imamo, da bi se s pomočjo zadruge popestrilo dogajanje na trgu v Velikih Laščah. Pri načrtih nam koronavirus ne gre na roko. Dogovarjamo se, da bi ob raznih druženjih na trgu organizirali kakšno promocijo, degustacijo idr. Ideja je, da bi izvajali promocijo tega, kar se dobi v Velikih Laščah. Seveda bo na začetku treba pridobivati ponudnike tudi od drugod, ampak sčasoma bi bila veči na lahko domačih.
Kako gledate na prihodnost zadružništva?
Menim, da bo zadružništvo postalo spet bolj pomembno. V Sloveniji je zadrug veliko in dogajanje pestro: nekatere propadajo, druge se združujejo. Večje zadruge bodo imele boljša pogajalska izhodišča in tudi večji vpliv na trg, zato se bodo tudi manjše zadruge med seboj povezovale. Zadnjih dvajset let so bili kmetje kar razočarani nad zadrugami, ker se je nekako pozabilo na poslanstvo. Pozabilo se je, da mora biti zadruga za kmete, in ne obratno.
Ali lahko rečemo, da so kmetje podjetniki?
Dejavnost je sicer specifična, cilj pa je v ustvarjanju dodane vrednosti in razvoju. Seveda. Nekateri sicer gojijo živino (konje, koze) za hobi. Kdor pa redi žival za prodajo, mora gledati na to, da si bo pokril stroške in še nekaj zaslužil. Menim, da je nesmiselno hoditi v službo in s plačo financirati vzrejo bika, ki ga potem prodaš z izgubo. Odkupne cene mesa padajo, nekateri pa s svojim razmišljanjem še vedno zaostajajo. Treba bo narediti korak ali dva naprej. Predvsem pri izobraževanju kmetov. Kmetje morajo vedeti, kaj potrebujejo, da bodo lahko vzredili dobro živino. Samo z dobro živino bodo lahko tudi kaj zaslužili.
Ali današnje kmetijstvo pelje v smer, da bodo preživeli samo veliki kmetje?
Ni nujno, da bodo preživeli samo veliki. Po mojem mnenju bodo preživeli dovolj podjetni in dovolj izobraženi kmetje. Z izobrazbo ne mislim formalne izobrazbe, ampak govorim o stalnem izobraževanju znotraj področja, s katerim se ukvarjajo. Kmetje bodo morali brati strokovne članke, prepoznati, kaj delajo narobe, sprejemati informacije od drugih, ki vedo, kaj delajo. Samo gostilniški pogovori žal niso dovolj. Velikost kmetije je seveda pomemben dejavnik, vendar ni vse v velikosti.
Za optimalno obdelavo pa potrebujejo kmetje veliko strojev, ki so zelo dragi, zato si jih lažje privoščijo veliki kmetje.
V poslu je podobno kot v športu: situacijo moraš prepoznati, preden te pripelje v brezizhodni polo žaj.Res je, ampak to ne pomeni, da mora zato imeti vsak kmet vse stroje. V preteklosti so bili s tem namenom ustanovljeni strojni krožki, a se niso najbolje prijeli. Pametni kmetje se danes zavedajo, da je mehanizacija velik strošek, največji pa je takrat, ko stroj stoji. Delovna ura stroja, ki stane 50.000 EUR in na leto dela 500 ur, je zelo draga. Kmetje spoznavajo, da strojne usluge le niso tako drage, če gledaš skozi stroške, ki bi jih sicer imel z nabavo in vzdrževanjem strojev. Počasi se situacija obrača, tako da kmet nima več vseh strojev, ampak za določena dela najame drugega izvajalca. Ker ima ta primerne stroje in praviloma več izkušenj, je tudi storitev bolje opravljena. Navsezadnje je vreden tudi prihranjen čas, ko delo opravi izvajalec storitve.
Ali to pomeni, da zdrava kmečka pamet ne zadostuje več?
Trdim, da bi morali pri vsaki stvari uporabljati zdravo kmečko pamet. Zdrava kmečka pamet pomaga pri uporabi znanja, ki ga pridobiš z branjem strokovne literature. V strokovnih člankih lahko bereš, kako se s kmetijstvom ukvarjajo v Nemčiji. Ampak tam je drugačno podnebje, drugo število sončnih dni, imajo večje površine, zato njihovih dobrih praks ne moreš neposredno prenesti v naše okolje. Ko dobre prakse od drugod prilagajamo tukajšnjim razmeram, je treba uporabiti zdravo pamet. Tudi v ponavljanju, kako je bilo včasih, ni prava pot: nekatere stvari iz preteklosti moramo obdržati, druge pa je povozil čas, zato jih moramo pustiti za seboj. Razmere so drugačne, tehnologija napreduje, zato se je treba stalno prilagajati.
