Simona Bavdek, učiteljica, športnica in aktivna prostovoljka Rdečega križa. Tista, ki jo vidimo tudi na terenu. Oseba, ki ve, da ni dovolj, če od svoje prepolne mize za pomoč namenimo evro ali dva. Simona ve, da je treba človeku v stiski nameniti tudi svoj čas.
Kako je organiziran RK na terenu? Kam naj se obrnejo prebivalci Občine Velike Lašče? Je na voljo kakšna lokacija?
Simona BavdekNa terenu smo organizirani, tako da prostovoljci – člani Krajevne organizacije Rdečega križa Velike Lašče obiskujemo socialno šibkejše, bolne in ostarele. Pripeljemo jim humanitarno pomoč v obliki prehranskih paketov, za novo leto obiščemo 90 starostnikov in jim poklonimo simbolična darilca. Vsakič, ko smo na terenu, pomeni velik del našega dela tudi pogovor z ljudmi, ne le da jim predamo hrano. Osebni stik s človekom in pogovor je bistvenega pomena. To potrebujejo zlasti starejši ljudje. Na obisk pridemo približno na mesec in pol oz. na dva meseca. V času pandemije celo malo večkrat, ker se ljudje ne upajo v trgovine, tudi ne morejo tako kot prej poprositi za pomoč sosedov.
Svojih prostorov Rdeči križ v Velikih Laščah nima. Največkrat nas o stiskah obvestijo sosedje in tudi drugi, ki jih opazijo. To največkrat sporočijo na občino, ki nam posreduje informacijo. Ljudje, ki imajo težave, ne pišejo o svoji stiski preko elektronskih sporočil, največ informacij o tem gre preko občine. Sedež organizacije je od ustanovitve sicer v občinskih prostorih, ampak zaznala sem, da je ljudem, ki so v stiski, nerodno, da bi hodili po pakete tja, kjer te lahko vsak vidi. Zato tistim, ki so kakorkoli bolni ali pa nimajo prevoza, to pripeljemo kar na dom. Ljudje, ki bi morali priti po pomoč v Velike Lašče, bi tudi težko prišli, saj v večini nimajo svojega prevoza. Z vsemi tistimi, ki se lahko peljejo v Ljubljano ali imajo sorodnika, ki se vozi v mesto, je dogovorjeno, da gredo lahko kar na sedež Rdečega križa na Tržaško cesto v Ljubljani. Če je kdo v stiski ali pa zgolj potrebuje informacije, lahko pokliče tudi neposredno na telefonsko številko Rdečega križa, na 040 788 698, ki je bila vzpostavljena prav za ta namen.
Na kakšen način se financirate?
Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Ljubljana, katerega del je Krajevna organizacija Rdečega križa Velike Lašče, je po naravi organiziranosti društvo. Kar članarine zberemo v lokalnem okolju, gredo zbrana sredstva neposredno za potrebe v tistem kraju, prav tako je s sredstvi, ki jih organizaciji nameni občina. Sredstva za nakup materialne pomoči, prehranskih paketov, se zbirajo iz več virov – prek donatorskih akcij Rdečega križa Slovenije, sredstev FIHO, del pa je financiran s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS (MDDSZ). Donatorska sredstva in uspešno pridobljeni projekti na razpisih nam omogočajo, da lahko Rdeči križ organizira brezplačna letovanja za otroke, starejše, da lahko pomagamo pri večjih stiskah s plačilom položnic. Rdeči križ izvaja tudi javno pooblastilo na področju izobraževanja s področja prve pomoči, ukrepanja v primeru nesreč in krvodajalstva, kar je eden od virov dohodkov za delovanje. Na sedežu v Ljubljani pa še dodatno prijavljajo programe in projekte, da lahko izvajajo preventivne programe, izobraževanja, delavnice idr.
Kako konkretno Rdeči križ pomaga ljudem v stiski?
Kot rečeno, s prehrambnimi paketi, ob stiski s plačilom položnic, pri nabavi drv za zimo, pri pomoči prizadetim pri naravnih ali drugih nesrečah, ko ljudje nimajo dovolj denarja in gre za situacijo, ki je življenjskega pomena. Brez strehe ne moreš biti. Ljudem se prisluhne, pomaga in zaprosi za pomoč, če je treba, tudi kam drugam. V teh stiskah se lahko nudi tudi psihosocialna pomoč, za to se dogovorimo v Ljubljani, kjer deluje skupina prostovoljcev, ki nudi psihosocialno pomoč.
Kdo je upravičen do pomoči?
Človeku, ki pride po npomoč, je že samo po sebi težko. Nikoli ne gledam papirjev. Če človek meni, da jo potrebuje, mu jo bomo dali. Merila so sicer jasna, pomoč lahko prejmejo tisti, ki imajo dohodke (pokojnino, plačo) nižje, kot je osnovni minimalni dohodek, ki ga določi MDDSZ, torej upokojenci do višine cenzusa za varstveni dodatek, družine, posamezniki do višine za denarno socialno pomoč. Ob prevzemu pomoči v Humanitarnem centru v Ljubljani se dokumentacija tudi pregleda, a če je nekdo v akutni stiski, tudi tam takoj dobi pomoč, šele potem se ureja papirje, saj smo humanitarna organizacija. Prednost terenskega dela je, da smo več v stiku z ljudmi. Ko se tako večkrat srečamo, se nam tudi zaupajo. V primeru plačila položnic, nabave drv idr. se povežemo tudi z Ljubljano, tu so potrebni papirji, ampak v vsakem primeru se trudimo, da pomagamo.
Kako ocenjujete stanje na terenu?
Mislim, da poznamo kar nekaj ljudi, ki so resnično v stiski. Vseeno pa premalo poznamo ves teren. Menim, da so tudi taki, ki bi potrebovali našo pomoč, a jih nismo še odkrili. Sami se ne želijo izpostaviti. Mogoče jih okolica ne zazna. Tu je še veliko dela, ne le za KORK, ampak tudi za občino. Imamo pa resnično nekaj socialno ogroženih prebivalcev. Jaz sem jih mogoče že navajena, ampak prostovoljci, ki pridejo pomagat iz Ljubljane, so marsikdaj šokirani nad tem, v kakšnih pogojih še lahko živi posameznik.
Katera situacija vas je najbolj pretresla?
Ko vidiš človeka, v kakšnih nemogočih pogojih živi in predvsem, kako je osamljen. Ko ima človek za komuniciranje samo živali, in to že dolgo časa. Sosedje takih ljudi so običajno dobri in pomagajo, ampak tega vsakodnevnega stika ni, človek je sam, potrebuje bližino in pogovor. Težko je, ker hkrati veš, da mu to nudiš premalokrat.
Vas tovrstno delo izpopolnjuje?
Seveda. Ne samo, da ti daješ, koliko te hvaležnosti, zadovoljstva je na drugi strani. Danes imamo z vsem napredkom veliko dobrin, a pristnih odnosov z ljudmi, ki jim pogovor veliko pomeni, teh ni veliko. In izpopolnjujoče je, ko veš, da si s svojim obiskom naredil nekaj dobrega za drugega. Na te ljudi se navežeš, zato ti je zelo hudo, ko nekdo zboli, umre.
Je to nekaj, kar je v današnjem času še živo?
Prostovoljstvo v današnjem času je še živo. Mogoče le ljudje niso toliko pogumni, da bi se priključili organiziranim zadevam. Vidim, da z našimi člani težko pokrijem vse potrebe na terenu, zato prosim posameznike, ki zaznavajo te situacije, naj se odzovejo.
Je prostovoljcev dovolj?
Mi jih imamo zagotovo premalo, zato so vedno dobrodošli. V prvi vrsti si moraš za tako delo vzeti čas. Ne moreš gledati na materialne zadeve. Prav tako nikoli ne smeš obsojati nekoga v stiski. Vsi vemo, da smo dostikrat v stiski, tudi če nam tega ne bi bilo treba oz. je to posledica včasih kakšne napačne odločitve. In človeka je treba sprejeti takega, kot je. Tudi če je sam kriv za svojo stisko, smo tu, da pomagamo, ne obsojamo. Nikoli ne vemo, kdaj se to lahko zgodi nam.
Možnosti za prostovoljstvo je še veliko. Prostovoljci Rdečega križa širijo znanje prve pomoči, spodbujajo krvodajalstvo, se odzivajo v primeru nesreč in izrednih stanj. Predvsem pa se odzovemo na stisko sočloveka in pomagamo po svojih močeh.
Sodelujete tudi s Karitas? Si pri delu pomagate, dopolnjujete, v čem je razlika?
Ne gre tu toliko za ožje sodelovanje. Ko pa na novo ugotovimo, da je nekdo v stiski, jih kontaktiramo in tudi njih zaprosimo za dodatno pomoč. Seznanimo jih z ljudmi, ki potrebujejo pomoč.
Kaj bi izpostavili kot glavni problem Velikih Lašč?
Eden izmed njih je prevoz, saj je treba prositi nekoga, da te pelje na pošto, do zdravnika, trgovine. To je posledica razseljenosti. Tu je zelo razvita medsebojna pomoč sosedov. Tudi če niso v najboljših odnosih, ljudje iz Velikih Lašč radi pomagajo.
Velikokrat govorimo o revnih zaposlenih, revnih upokojencih, revnih ljudeh, ki pa dejansko delajo oz. imajo nezadosten prihodek. Je to težava tudi pri nas?
Tem ljudem se lahko pomaga, če vemo zanje. Samo da vstopijo v stik z nami. Velikokrat se ne želijo izpostavljati, res je škoda, da ne zaprosijo za pomoč. Pogosto je tako, da ko začutiš, da bi nekomu lahko pomagal, ta pomoč odkloni. Bomo že, pravi. Ampak vidiš, da je v stiski.
Pri pomoči je treba bit previden. Tisti, ki zaprosi zanjo sam, jo seveda dobi. Ko pa opaziš stisko, je treba stik navezati previdno. V pogovoru je pomembno, da sogovornik začuti, da razumeš njegovo stisko. Treba je povprašati posameznika, kje lahko pomagaš, kje zaznavaš, da je največja težava. Največ se naredi s poslušanjem. Dostikrat na terenu odklonijo paket. Vedeti moramo, da so ti paketi predvsem nek dodatek prehrani. Niti slučajno ne omogočajo preživetja skozi mesec. So tudi ljudje, ki iz tega paketa ne uporabijo ničesar. Ti si največkrat želijo le naše družbe. Večkrat tudi nimajo dostopa do informacij, ko se je na primer treba obrniti na kakšne institucije. Pogosto pokličem na Center za socialno delo. Potrebujejo pomoč, ko se ne znajdejo v tem.
Pogosto slišimo, da tisti, ki pomoč res potrebujejo, zanjo ne zaprosijo. Imate tudi vi take izkušnje?
Nerodno se jim je izpostaviti. Kaj bodo rekli sosedje? Težko si je priznati, da ne gre, da ne zmoreš. Lahko nisi sam kriv za nastale razmere. Mogoče so težkih razmer še najbolj navajeni ljudje, ki ves čas živijo v revščini. Težje je tistim, ki nenadoma ostanejo brez službe.
Ali posamezniki pomoč tudi izkoriščajo ali je to bolj predsodek?
Vsa evidenca izdane pomoči se natančno vodi in zabeleži, zato morebitne nepravilnosti opazimo, odpravimo. Smo imeli primer, ko so ljudje dvakrat zaprosili za pomoč, torej tudi v Ljubljani. Takrat so poskušali tudi s plačilom večjih zneskov za položnice, pa so me iz območnega združenja opozorili, da smo to že plačali. Sodelovanje je ključnega pomena. In tudi če pomagamo z večjimi vsotami, ne moremo reševati tovrstnih stisk v nedogled. Če zadevo pokrijemo, odpravimo dolgove, se pričakuje, da bo lahko šel posameznik naprej sam. Se pa zavedamo, da pri tem potrebuje tudi podporo. Ljudje imajo težke življenjske zgodbe, kjer ni bilo veliko pozitivnih spodbud. Nenamensko porabo pomoči preprečujemo tudi na ta način, da ljudem plačamo položnice, pokrijemo stroške, ne dajemo denarja. Pri tem na območnem združenju RK v Ljubljani pregledajo dokumentacijo, dohodke.
Katera pomoč je najbolj učinkovita?
Najbolj jim pomagaš, da če s tem, kar imajo, in s tem, kar jim ti daš, znajo ravnati. In če si potem še sami pomagajo, jim je v življenju lažje. Tudi če si nekdo zasadi njivo in nekaj pridela. Imamo kar nekaj primerov, ko so ljudje čisto na novo zaživeli. Nekatere smo tako čisto na novo postavili. Če nekomu predlagaš, da bi pričel z delom na vrtu, pri enih naletiš na pozitiven odziv, drugi pa seveda ocenijo, da lahko te dobrine dobijo tudi na drug način. In ostanejo pasivni.
Rdeči križ ne nosi samo paketov. Imamo tudi stvari, ki bi si želela, da bi jih izvajali. To so konkretno npr. krvodajalske akcije, novoletna srečanja in podobno. Za zdaj smo močni na terenu, med ljudmi, pa v določenih akcijah preko šole. Vsako leto imamo v šoli tri dobrodelne akcije, v tednu Rdečega križa v maju zbiramo šolske potrebščine, v oktobru sodelujemo v akciji Drobtinica, v decembru pa v akciji Za otroški nasmeh. Organizirali smo delavnico prve pomoči in temeljnih postopkov oživljanja, a je bil obisk žal slab. Mislim, da se ljudje tega bojijo. Nismo dovolj pogumni, čeprav bi radi pomagali. Zato smo šli v teh stvareh bolj do ciljnih skupin, ne več kot izobraževanje za kraj na splošno, ker je bila udeležba premajhna. Glede na to, da tega malo bojimo, in ker svet stoji na mladih, smo s pomočjo območnega združenja Rdečega križa uspeli izpeljati naravoslovne dneve na temo prve pomoči od prvega do devetega razreda. Namen je, da to začutijo že otroci in jim ne bi bilo tako težko, kot je sedaj nam. Saj priskočimo, a nas je strah. Cilj je, da si zna majhen otrok ustaviti vsaj kri, ki mu priteče iz noska. Kot krajani se premalo zavedamo, da niso dolžni pomagati le zdravniki in medicinske sestre. To je dolžnost vsakega izmed nas. In večkrat ko greš, bolj si pogumen, ko je treba pomagati. Res bi morda v Laščah potrebovali ekipe prve pomoči, prostovoljce, ki bi redno usposabljali za tovrstno pomoč. Za to je treba skrbeti od otroštva. Pomembno je, da se znamo pravilno odzvati tudi v primeru nesreč, potresa, poplav, požarov itd. Tudi na tem področju Rdeči križ izvaja usposabljana. Odzovemo pa se tudi z obiskom pri ljudeh in s pomočjo po na primer požaru. Marsikdo se po takši situaciji znajde v hudi stiski.
Opažate glede na Covid situacijo poslabšanje razmer na terenu?
Kar se tiče posameznikov, za katere skrbimo, ne. Mi sicer nikoli ne gremo k človeku v hišo. Ta pride ven in mu izročimo paket. Smo pa seveda sedaj vsi z maskami, bolj na razdalji in se zaradi tega malo težje pogovarjamo. Hvala bogu, so za zdaj ti ljudje še zdravi. Dolžnost je, da prostovoljci poskrbimo sami zase, se razkužujemo in upoštevamo ukrepe. Ne glede na epidemijo, dostavljamo pomoč. Smo pa malo bolj pozorni, kako se ljudje počutijo, kako shajajo v nastalih razmerah. Nekateri so še bolj osamljeni, kot bi bili sicer. Zdaj ko je Covid, so se morda ravno zaradi tega nekatere povezave vseeno vzpostavile. Na primer, da pridejo otroci in prinesejo drva. Kjer so ožji družinski člani, je situacija lažja. Tam, kjer jih ni, smo v stiku tudi s sosedi, da malo pogledajo na sočloveka.
Je dostopna kakšna statistika, koliko je npr. obiskov na terenu, koliko paketov ste razdelili?
To je različno od 12 do 15 na mesec in pol, v času epidemije tudi vsak mesec. V spomladanskem delu je bil šok seveda večji, saj ljudje niso bili pripravljeni. Šli bi v trgovino, pa ni šlo, saj so nekateri imeli še knjižico in niso mogli dvigniti denarja. V glavnem hodimo po terenu, ko raznašamo pakete. Kjer so telefoni, posameznike tudi pokličemo. Če pa ni telefona, gremo vsake toliko časa pogledat, kako je z njimi.
Vsebina paketa so osnovna živila: npr. olje, sladkor, kis, paštete, konzerve paradižnika, fižola, marmelada in pralni prašek. Paketi so različni, kar je na razpolago v Humanitarnem centru, kar se deli ljudem v Ljubljani. Posamezniki so veseli teh paketov. Morda so nekateri manj zadovoljni, ko je pomoč v obliki mleka, moke. Moški, ki je sam, redko peče. Včasih kdo te moke ne potrebuje, pa jo podarimo družini, kjer je porabijo več. Družine, kjer so otroci, lahko zaprosijo za dva paketa. Če je treba, se povežemo tudi s patronažno službo. Trenutno se da dogovoriti z vsemi. Včasih, ko se kdo ni odzval in ga ni bilo na naslovu, sem prosila za pomoč tudi patronažno službo ali sosede, da vidimo, kje ta oseba je, na primer, če je v bolnici. Včasih se kdo tudi ne odzove.
Je morda kakšna stvar, ki jo potrebujete za družine v stiski?
V primerih, ko začutimo, da bi bilo dobro še kaj postoriti, ukrepamo dalje. Potrebujemo pa včasih pomoč kakšnega človeka ali podjetja. Donacije oblačil se zbirajo in hranijo v Humanitarnem centru v Ljubljani, kjer si ljudje prosto izberejo oblačila, ki jih potrebujemo. Če pa zaznamo potrebo med našimi ljudmi, ki jim dostavljamo pomoč na dom, lahko kaj tudi pripeljemo. Ljudje pozimi potrebujejo tudi kurjavo, a trenutno smo to nekako rešili. Vsaka donacija je dobrodošla, z njimi posameznikom lažje pomagamo.
Bi želeli še kaj dodati?
Rada bi se zahvalila vsem tistim, ki pomagajo, predvsem so to sosedje, krajani. Oni so v prvi vrsti tisti, ki nas obveščajo o pomoči potrebnih. Za sodelovanje se zahvaljujem tudi občini, saj je vedno priskočila na pomoč, ko smo jo potrebovali. Nato šoli, vodstvu, učencem, staršem, učiteljem, da izpeljemo vse akcije. Poleg tega pa pozivam vse, ki čutite, da bi lahko pomagali, da se nam pridružite v Krajevni organizaciji Rdečega križa. Pokličite na 01 62 07 291 ali na 040 788 698 ali pa pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
