Marjana Dolšina Delač, Foto: Boštjan Podlogar
Ker nisem ljubiteljica dopisnih intervjujev, sva se s slikarjem srečala na obema ljubi Trubarjevi domačiji. Prišla sem točno ob uri, a Lojze me je že pričakal za mizo. Uglajen kot vedno se je najprej opravičil za črno obrobljene nohte, saj je prvomajske praznike preživel v družbi grafične stiskalnice in črnila.
Je človek, ki je vedno v pogonu, in verjetno se prav zato za njim razgrinja bogata življenjska zgodba. Njegovo trenutno aktualno razstavo v galeriji Skedenj sem priložnostno izkoristila, da ga poprosim za intervju in lahko vsaj nekaj vidikov njegovega angažmaja predstavim velikolaškim bralcem. Umetnik, ki po upokojitvi še vedno dobršen del delavnika preživi v ateljeju, kjer slika, skicira, ureja, bere in študira, ki skoraj vsakodnevno rekreativno teče in se ukvarja tudi z drugimi športi, ki redno obiskuje razstave po celotni Evropi in sledi umetnostnim tokovom ter se tudi sam aktivno udeležuje mnogih slikarskih kolonij in likovnih srečanj, ima gotovo veliko povedati, sem menila. Nisem se zmotila.
Začniva z vprašanjem, ki se morda zdi trivialno, a je v resnici ključno. Zakaj slikate?
To je skoraj nuja. Ko enkrat stopiš na pot slikarstva, grafike, se samodejno premakneš v neki drugi svet, v svet drugačnosti, neobičajnosti. Okolica ostaja zanimiva, a jo doživljaš drugače od večine. Te refleksije moraš nekam preliti in slikarstvo je ta pot. Ko si enkrat na njej, si okužen za vedno in ne moreš nazaj. Postane način življenja, okupira razmišljanje podnevi in ponoči.
Je naporno?
Je, misli te ves čas vlečejo drugam, tudi takrat, ko bi moral početi kaj bolj vsakdanjega, uporabnega, kar v življenju pač potrebuješ. Umetnost te vseskozi pelje v drugo smer in zaradi tega imaš slabšo koncentracijo za to »posvetno« življenje, saj si nenehno obremenjen s svojimi mislimi.
Zato mogoče umetniki za okolico delujejo malo kaotično …
To je skoraj pogoj, ja.
Kdaj in kako ste se odločili za poklic umetnika – ne samo da boste slikali, ampak da se boste s tem ukvarjali malo bolj zares?
Že kot otrok, rojen na vasi, sem v osnovni šoli pokazal likovni talent in dobil tudi nekaj priznanj – med drugim sem bil prvi jugoslovanski osnovnošolec, ki je prejel mednarodno nagrado Unicefa v New Delhiju. Bilo je precej odmevno, o tem so pisali tudi v Pionirskem listu in Kurirčku. Takrat so se začele pojavljati pobude, da bi svoj talent izkoristil in se usmeril v umetnost. Doma nismo gojili nobene tovrstne tradicije, a sem imel možnost nadaljevati šolanje – odločal sem se med srednjo šolo za oblikovanje in srednjo grafično šolo. Ker sem poznal prijatelja, ki se je že šolal na grafični šoli in mi je o njej povedal veliko dobrega, sem se odločil zanjo. Tam sem pričakoval, da se bom izučil za ilustratorja, kar je bil potem tudi razlog, da sem na akademiji nadaljeval študij v smeri grafike, pozneje pa še slikarstva.
So starši pozdravili vašo odločitev ali so bili zadržani do nje glede na to, da pri vas doma te tradicije poprej ni bilo?
Starši mi niso niti branili niti me posebej spodbujali. Poba se je pač odločil in bomo videli, kaj bo iz njega, so menili. Živeli smo namreč v skromnih razmerah in možnost, da se izobražujem s pomočjo štipendije, je staršem nekoliko olajšala situacijo; slutili so, da bom tudi tako uspel priti do svojega poklica.
Torej vas je od samega začetka podpiral vaš talent?
To pa ja.
Sebe običajno predstavljate kot slikarja nadrealista in tako vas vidi tudi večji del strokovne javnosti. Kako bi to opredelili – kdo je slikar nadrealist?
V manifestu, ki ga je zapisal Breton leta 1924 [André Breton, Manifeste du surréalisme, 1924, op. a.], so postavljeni temelji nadrealizma, in sicer z likovnimi elementi povedati zgodbo, ki je v življenju ne moremo doživeti. Nadrealizem v svojem slikarstvu razumem kot prizadevanje, da upodobim tisto, kar se poraja v podzavesti ali zavesti – zato so moje slike zgrajene iz realističnih elementov, njihova pripoved pa ostaja nadrealistična.
Bi rekli, da ideja vedno nastane pred podobo ali se včasih dokončno razkrije šele med slikanjem?
Rezultat – dokončana slika je vedno bistveno drugačna od začetne zamisli. V procesu slikanja osnovni koncept nadgradim ali ga zapeljem v drugo smer. Naredim študijo, podobo si zamislim, a ko gradim sliko, ugotovim, da mi kakšne kompozicijske rešitve ne ustrezajo, zato jih preoblikujem.
Vaše likovne stvaritve so na prvi pogled nenavadne, absurdne, celo bizarne, zanje se zdi, da so plod nebrzdane domišljije. Vaš največji umetnostni vzornik, Salvador Dalí, je eden najbolj kontroverznih ustvarjalcev v vsej zgodovini umetnosti.
Sam ga ne bi izpostavil kot največjega vzornika.
In kdo je?
Neo Rauch mi je izjemno blizu. On je moj generacijski umetnik, tisti, ki mi bolj pripoveduje kot Dalí.
Dalí je bil izrazito ekscentričen; zdi se, da je deloval zelo impulzivno, medtem pa vi delujete precej bolj umirjeno, celo zadržano. Kar poveste, zveni premišljeno in racionalno.
Kako gre to skupaj?
Verjetno je stvar značaja. Nikoli ne grem na prvo žogo, stvari rad premislim, nenazadnje tudi življenje ne poteka premočrtno. Če komentiram Dalíjevo zgodbo, saj me z njim kot največjo ikono nadrealizma največ primerjajo: v družbi je pogosto namerno izražal svojo ekscentričnost. Počel je številne odmevne, tudi ekscesne stvari in skupaj s svojo Galo mojstrsko uprizarjal »marketing drugačnosti«. V času življenja je pogosto več pozornosti vzbujal s svojo javno podobo in nastopanjem kot s samimi slikami. A prav zato, ker so bila dela hkrati izjemna, so pritegnila kupce in mecene. Njegov značaj je njihovo vrednost le še stopnjeval in mu omogočil življenjski slog, kakršnega je živel.
Na slikah se nekateri motivi ponavljajo, med njimi je tudi ptič, obut v čevlje, ki ste ga poimenovali Karibus. Kakšna zgodba se skriva za njim?
Ne ponavljajo se motivi, ampak zgolj posamezni motivni elementi. Zgodba o Karibusu je omenjena že v filmu [dokumentarno-igrani film Karibus, portret slikarja Lojzeta Adamljeta, RTVS, 2025, op. a.]. Nekega popoldneva sem hodil po ljubljanski ulici in pred sabo zagledal žensko, ki me je spominjala na sodelavko. Dohitel sem jo, jo pozdravil in se začel z njo pogovarjati, kot da se dobro poznava, ne da bi se zares ozrl v obraz. Ko sem jo končno pogledal, sem ugotovil, da gre za popolno neznanko. Seveda sem se ji opravičil, saj je vse skupaj izpadlo precej nerodno, skoraj kot nadlegovanje. Ta neprijetni občutek me je spremljal še ponoči. Sanjal sem, da hodim po ulici, ob meni pa stopa človeška figura v zloščenih čevljih. Ko sem dvignil pogled, sem ugotovil, da to sploh ni človek, ampak ptič. Zjutraj sem figuro takoj skiciral ter jo zatem še kakšen mesec razvijal in dodeloval, ker se mi je zdela zanimiva. Ko sem naredil prve grafike, je Karibus vzbudil precej zanimanja tako pri občinstvu kot pri kritikih. Čeprav danes pogosto rečemo, da je bilo v umetnosti naslikano že vse, se je človek-ptič gledalcem vendarle zdel nekaj novega. In ker je motiv resnično moj, ga redno vključujem v svoja dela.
Če bi morali Karibusa opisati kot človeški značaj, ne kot motivno figuro, kakšen »tip osebnosti« bi bil?
Bil bi lump, malo vsiljiv in vedno željan pozornosti. Rad se spreneveda, v prizor se pogosto prikrade kot nekakšen turist ali vsiljivec – enkrat si nadene kopalke, drugič si posadi perjanico na glavo – in skuša prevladovati na sliki. Predstavlja tudi karikirane človeške slabosti, predvsem nečimrnost. Včasih je le opazovalec, drugič osrednja figura dogajanja.
Je kot nekakšen Salvador Dali na vaših slikah …
Tako, ja.
Vaše slike so na prvi pogled dostopne, lahko berljive, a hkrati izmuzljive. Vam je bližje gledalec, ki išče pomen, ali tisti, ki preprosto sprejme nelogičnost in se potopi v prizor?
S svojim slikarstvom ljudem ne želim dajati odgovorov, ampak jim zastavljati vprašanja. Veseli me, ko se gledalec ob sliki ustavi in se poglobi vanjo, ko začne razmišljati o zgodbi, ki jo vidi. A vedno lahko zajame le del tega, kar sem skušal izraziti. Sam sem namreč s sliko preživel ure, dneve, včasih tudi mesece – jo gradil, spreminjal, o njej razmišljal. Zaradi te časovne in miselne razlike popolnega ujemanja med avtorjem in gledalcem pravzaprav ne more biti.
Vas kdaj presenetijo interpretacije drugih, morda celo takšne, ki se vam zdijo zanimivejše od vašega izhodišča?
Tudi to je sijajno vprašanje. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi gledalec v moji sliki našel več zgodbe, kot sem je sam želel vanjo vložiti. Me pa vedno navduši tisti, ki se moji osnovni ideji res približa. Večina gledalcev sliko opazuje le nekaj minut, medtem ko sem jo sam ustvarjal daljše obdobje. Izjema je morda človek, ki sliko kupi in jo ima doma, saj jo lahko opazuje dlje časa in ga vedno znova nagovori drugače.
Ste kdaj pomislili, da bi za boljše, večplastno razumevanje svoje slike opremili z razlago?
Ne, ker bi zelo težko ubesedil vse, kar doživljam med slikanjem. Morda bi razložil osnovno idejo ali izhodiščni koncept, kaj več pa težko. Slika je vendarle namenjena temu, da spregovori tudi komu drugemu, ne le meni, zato jo želim prepustiti gledalcu. Za posamezno delo včasih naredim tudi po petdeset skic različnih detajlov in se z njim ukvarjam zelo dolgo, a občutek ob dokončani sliki vedno poplača ves vloženi trud.
Se vam zdi, da je absurd učinkovitejši kot neposredna kritika sveta?
Odnos do družbe, ki ga izražam skozi svoja dela, ni agresiven. Kar vidim in doživljam, želim povedati na mehkejši, posreden način. Ne gre toliko za odzivanje na posamezne trenutne dogodke, ampak bolj za razmislek o širšem času – o tem, kje smo in kam gremo. Ne mislim, da je moja umetnost tako družbeno angažirana, da bi lahko spreminjala svet, saj doseže razmeroma majhno število ljudi, a tudi to se mi zdi dovolj. Prek mojih slik lahko gledalec začuti predvsem, kakšen človek sem.
Vaš slikarski jezik je izrazito verističen. Likovno so vaše slike zelo izmojstrene, dodelane. Je ta prepričljivost nujna zato, da lahko vaše absurdne zgodbe sploh delujejo? Bi vaše ideje delovale enako močno v bolj ekspresivni ali skicirani maniri? Vas kdaj mika, da bi zavestno prekinili s svojim značilnim likovnim jezikom?
Takšni pomisleki se vračajo znova in znova. Kot likovnik se človek velikokrat vpraša, ali je to, kar počne, sploh osmišljeno in ali je na pravi poti. Sam veliko potujem in si ogledam ogromno razstav drugih umetnikov. Včasih me kakšna razstava res močno nagovori in si mislim: tole je pa izjemno, mogoče bi tudi sam poskusil kaj v tej smeri. A tudi kadar sem se preizkušal v drugih motivih ali pristopih, sem se vedno vračal k svojemu likovnemu jeziku in svojim zgodbam, ker sem prav tu najbolj doma in najbolj izoblikovan.
V nekaterih delih se pojavljajo prepoznavni slovenski prostori (npr. Kongresni trg, Metelkova ulica v Ljubljani, celo Stritarjeva kašča v Podsmreki …), a so vedno transformirani. Kaj vas pri realnih lokacijah pritegne, da jih »premestite« v alternativni svet?
Največkrat me nagovori arhitektura ali prostor z neko posebnostjo, pristnostjo. Privlačijo me predvsem stavbe iz davno minulih časov, ker imajo neko lepoto in dušo, ki ju sodobna gradnja pogosto nima več. V takšnih prostorih vedno iščem zanimive arhitekturne elemente, ki jih potem vključujem tudi v svoje slike.
Pred upokojitvijo ste vso svojo zaposlitveno dobo preživeli v časopisni hiši Delo. Kakšne zadolžitve ste imeli – s čim ste se profesionalno ukvarjali?
Joj, v svoji delovni dobi sem res opravljal veliko različnih vlog. Začel sem v grafičnem oddelku pri pripravi tiskovne forme, kjer sem se prvič resneje srečal z oblikovanjem. Potem me je pot zanesla v različne kreativne in organizacijske dejavnosti znotraj velikega sistema, kakršen je bil Delo. Takrat ni bil samo časopisna hiša, saj smo izdajali ogromno revij za slovenski in širši jugoslovanski prostor ter bili tudi ena največjih tiskarn knjig pri nas. Ves čas je bilo prisotno vprašanje, kako produkte razvijati in jih približati ljudem. Bili smo med prvimi, ki smo imeli Studio Marketing, kjer so nastajali filmi in različni kreativni projekti, pri katerih sem tudi sam sodeloval. Pozneje sem se začel vse bolj ukvarjati še z družbenimi dejavnostmi in delavskimi participacijami. Bil sem med soustanovitelji sindikata Pergam, pred tem pa organizator prvega javnega protesta v Sloveniji. Začelo se je v obdobju, ko sem bil predsednik mladine v tej »nori« novinarski hiši, in na enem od pogovorov nam je dopisnik z Dunaja predstavil problem neuresničevanja sedmega člena avstrijske državne pogodbe, ki opredeljuje dvojezičnost na narodnostno mešanem območju. Predstavljeno sem dojel kot veliko krivico do Slovencev na avstrijskem Koroškem in predlagal, da ob obletnici podpisa pogodbe organiziramo protest. V pripravah smo morali pridobiti vsa dovoljenja in takrat smo bili na nek način tudi poskusni zajčki sistema, ker je Partija [Komunistična partija Slovenije, op. a.] v tem videla preizkus, koliko prostora sploh lahko odpre javnemu delovanju. Dovoljenja smo dobili, zaprli so celo ceste od Gospodarskega razstavišča do Kongresnega trga, kjer se nas je zbralo okoli tri tisoč ljudi. To je bil za tisti čas velik dogodek. Pozneje sem se vključil v različne pobude za popravo krivic tudi v novinarskih krogih. Bil sem pobudnik ustanovitve novega sindikata Pergam, ki je danes velika in prepoznavna sindikalna organizacija. Ime izhaja iz besede pergament in namiguje na trajni zapis delavskih pravic. Bil sem tudi član Ekonomskega sveta in skozi vse to spoznal ogromno ljudi.
Na Delu ste vodili tudi galerijo Cicero. Zakaj ste se lotili tega (neobveznega) projekta in kaj ste razstavljali?
Prišel sem na idejo, da bi morala imeti hiša, kot je Delo, ki je povezano s kulturo in odprto zelo različnim ljudem, tudi svojo galerijo. V času socializma so številna podjetja precej vlagala v kulturo in mnoga so že imela galerijske prostore. Tako sem si zamislil galerijo Cicero. To je sicer ime za standardno grafično mero in se mi je zdelo lepo izhodišče za idejo, da bomo v njej »merili umetnost«. Na začetku smo predstavljali vsebine, ki so drugje pogosto ostajale prezrte, recimo dela slovenskih in jugoslovanskih mojstrov časopisne karikature in ilustracije. Ker smo imeli na Delu izjemno fotoreportersko ekipo, smo kmalu začeli pripravljati tudi fotografske razstave – tako umetniške kot reportažne fotografije. Pozneje sem začutil, da bi morali galerijo dvigniti na višjo raven, zato smo začeli vabiti priznane likovne umetnike. Tudi sami so radi razstavljali pri nas, saj so menili, da jim bo galerija časopisne hiše prinesla večjo medijsko pozornost. Galerijo sem ob svojem rednem delu skupaj s kolegi vodil triindvajset let, vse do upokojitve, za večino razstav sem napisal tudi recenzije in spremljevalna besedila. Skozi kuratorsko delo sem spoznal ogromno ustvarjalcev in danes so mi ta poznanstva iz kulturnih krogov po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji v veliko zadovoljstvo.
Kakšen je vaš pogled na sodobni medijski svet? Kako je znotraj njega pozicionirana umetnost?
Umetnost v današnjem medijskem prostoru izgublja nekdanji pomen. V ospredju sta hitrost in količina informacij, ki imajo pogosto zelo kratkotrajen učinek – kar se zgodi danes, je jutri že pozabljeno. Umetnost na drugi strani temelji na nečem trajnejšem, bolj poglobljenem in sodobni čas temu ni posebej naklonjen. Medijski svet se je tudi kapitalsko povsem preoblikoval. Po drugi strani nam sodobni mediji prinašajo tudi veliko dobrega – iz domačega naslanjača lahko spremljamo umetniško dogajanje in razstave z vsega sveta, kar je bilo nekoč nepredstavljivo. Potreba po umetnosti nedvomno ostaja.
Poleg ustvarjanja ste večkrat zavzeli tudi vlogo kuratorja in likovnega kritika. Kako bi opredelili kakovostno umetniško delo? So vaše opredelitve relevantnejše prav zato, ker tudi sami ustvarjate?
Ko enkrat dobro poznaš zgodovino in teorijo umetnosti, ti seveda odpreta širši strokovni vpogled. A mlademu kritiku ali kuratorju običajno še manjka neposredna izkušnja z umetnostjo v praksi. Neštetokrat sem obiskal Beneški bienale, videl ogromno razstav po svetu in spoznal mnogo avtorjev, pa imam kljub temu občutek, da danes vsemu sploh ni več mogoče slediti. Ob srečevanju z umetnostjo drugih sem se ves čas učil in tako postopoma izpopolnjeval svoje teoretično in praktično znanje. A še danes ne bi rekel, da sem na tem področju že kaj dokončno dosegel – človek se pravzaprav ves čas uči.
V vaših delih se realno in imaginarno ne izključujeta, temveč sobivata. Se vam zdi, da je ta meja v sodobnem svetu vse bolj zabrisana tudi zunaj umetnosti?
Da, mislim, da je k temu precej prispeval tudi tehnološki razvoj, saj se umetnost in znanost danes vse bolj povezujeta. Umetniki skupaj z znanstveniki odpirajo nova področja in lahko pridejo do pomembnih prebojev, ki družbi prinašajo veliko dobrega.
Na nek način se s tem vračamo k renesančnemu razumevanju, ko med umetnostjo in znanostjo ni bilo ostre ločnice in je bilo vse skupaj preprosto ars.
Bi danes mlademu umetniku priporočili, naj razvije lasten prepoznaven slog ali naj ostane fluiden?
Tu bi si verjetno moral vzeti nekaj več časa za razmislek. Seveda bi si želel, da bi lahko umetniki mirno razvijali svoj izraz in gradili svoj svet, a ne želim zveneti starokopitno. Danes se od ustvarjalca pričakuje, da je ves čas aktualen, prepoznaven, da njegova dela vznemirjajo. K temu veliko prispevajo tudi ekonomske razmere. Mladi diplomant akademije si težko privošči kakovostnejše, dražje materiale, zato pogosto ustvarja iz cenejših ali celo odpadnih gradiv. Če sploh kaj zasluži, gre večina denarja za preživetje. Umetnostnega trga praktično nimamo in potrebna so leta, da si umetnik ustvari osnovne pogoje za delo. Mladi se zato prijavljajo na razpise, a sredstva pogosto ne zadostujejo niti za dostojno življenje. Posledično nastajajo dela iz materialov, ki niso obstojni in hitro propadajo, vse skupaj pa spremlja predvsem poudarek na zgodbi ali konceptu. Osebno menim, da samo zgodba še ni dovolj, saj morata likovni izraz spremljati tudi določena likovna in tehnološka dovršenost, sicer me takšno delo težko zares prepriča.
Iz vaših likovnih del in tudi iz pogovorov z vami je razbrati, da veliko berete. Po kakšnem čtivu najraje posegate?
Vesel sem tega vprašanja, ker imam doma kar veliko knjižnico, skoraj dva tisoč knjižnih enot. Če bi res prebral vse, kar stoji na policah, bi bil danes verjetno že prava avtoriteta na področju umetnosti. Kot nadrealistu so mi bili vedno blizu filozofi, kot so Freud, Kant, Nietzsche – te avtorje sem veliko bral. Hranim še obsežno zbirko umetnostnih monografij, včasih pa sem veliko posegal tudi po romanih klasikov, medtem ko sodobne literature skoraj ne berem več.
Pomemben del vašega vsakdana je posvečen športu. S katerimi športi se ukvarjate in kaj vam vsakodnevna vadba pomeni?
Že kot otrok sem veljal za precej trmastega in motorično spretnega, zato so mi bili športi vedno blizu. Odraščal sem v okolju, kjer smo se veliko gibali in delali na polju, tako da je bila dobra kondicija skoraj samoumevna. Postal sem predvsem dober tekač na dolge proge, medtem ko za eksplozivne discipline nisem bil najbolj nadarjen. Podobno kot pri slikarstvu mi je bližje vztrajnost kot hitri učinek. Še danes sem naklonjen predvsem teku. Ne tečem sicer vsak dan, mi pa uspe štiri- do petkrat na teden. Če je vreme slabše, ga zamenjam s hitro hojo, ki me včasih še bolj utrudi. Pred leti sem sicer že nekoliko popuščal s tekom, potem pa me je tudi diabetes spodbudil, da sem ohranil redno gibanje. Tek mi pomaga ohranjati zdravje in kondicijo. Mislim, da je človek preprosto ustvarjen za gibanje.
Poznava se že vrsto let, a do aktualne razstave, ki bo na ogled vse do začetka junija, še niste nikoli samostojno razstavljali na Rašici, čeprav do tega prostora in galerije Skedenj očitno gojite posebno naklonjenost – vsaj tako je videti navzven. Kako to?
To je pravzaprav posledica tvojega vztrajnega nagovarjanja, naj vendarle razstavljam tukaj. Sčasoma sem si rekel, da imaš prav, saj mi je ta prostor postal domač. Ko pridem na Rašico, imam občutek, da prihajam med svoje ljudi, prijatelje in znance, zato se mi je zdelo prav, da se tudi tukaj nekoliko celoviteje predstavim s svojimi novejšimi deli. Zdaj mi je ta razstava res v veliko zadovoljstvo.
Sicer ne razstavljate veliko?
Ne razstavljam veliko, z izjemo zadnjega obdobja okrog moje sedemdesetletnice, ko sem kar dvakrat v petih letih razstavljal na gradu Bogenšperk. Sicer sem imel že skoraj petdeset samostojnih razstav, a nisem tip umetnika, ki bi si želel ali potreboval veliko tovrstnih dogodkov, saj moj status zaradi redne zaposlitve nikoli ni bil odvisen od njih. Kljub temu sem razstavljal v pomembnejših galerijah pri nas, pa tudi v tujini, npr. v španski Málagi. Zadnja razstava na Bogenšperku je bila tudi precej medijsko odmevna in ji je sledilo kar nekaj intervjujev.
Nedvomno ste eden uspešnejših slovenskih slikarjev. Kakšen je vaš nasvet mlajšim ustvarjalcem, da bodo našli pot do takšnega (ali podobnega) uspeha?
Svetoval bi jim, naj svojo prihodnost gradijo na realnih možnostih, talent pa vztrajno nadgrajujejo z delom – ne samo v ateljeju, ampak tudi skozi izobraževanje in širjenje obzorij. Vsakemu bi priporočil, naj čim več časa preživi v galerijah, ker se tam teorija in lastna praksa najbolje povezujeta. Sam sem se ogromno naučil prav ob delih in razstavah drugih ustvarjalcev.
