V waldorfski šoli otrok ni številka, ampak osebnost
Z ravnateljem waldorfske šole Davorinom Peršičem smo se pogovarjali o posebnostih te pedagoške smeri, o izzivih zasebnega šolstva, pomenu umetnosti pri vzgoji in o tem, zakaj so telefoni pri njih že od začetka prepovedani. Pogovor razkriva globoko razumevanje otroka, ki presega klasične predstave o šoli in znanju.
Začniva pri temeljih. Kako se waldorfska šola umešča v lokalno okolje? Kako so vas ljudje sprejeli?
Waldorfska šola je za mnoge nekaj novega, celo nenavadnega. Najprej zato, ker gre za zasebno šolo, potem pa še zato, ker delujemo po waldorfskem učnem načrtu. Marsikdo tega ne pozna, zato so odzivi različni – nekateri nas sprejmejo z navdušenjem, drugi s precejšnjo mero skepticizma. Obstajajo raznolike predstave o tem, kaj naj bi waldorfska šola bila – za nekatere preveč zahtevna, za druge preveč sproščena. A ko ljudje šolo spoznajo, ko vidijo, kako delamo, predsodki hitro odpadejo.
Kako bi nekomu, ki o tem ne ve veliko, opisali, kaj pravzaprav pomeni waldorfska pedagogika?
Waldorfska šola temelji na waldorfskem učnem načrtu, ki je javno veljaven in potrjen v Sloveniji. Posebnost pa je, da ne vzgajamo samo za znanje, temveč tudi za voljo in občutek za svet. Veliko prostora namenjamo umetnosti – ne zato, da bi vsi postali umetniki, ampak ker umetnost kultivira voljo, občutek in notranji svet. Učni načrt je zasnovan tako, da otroka nagovarja celostno – njegovo glavo, srce in roke. Želimo, da se posameznik v celoti razvije.
Delamo po t. i. epohah – snov obravnavamo po sklopih. Tako imamo na primer v času glavne ure tri tedne slovenščine, štiri tedne matematike, nato dva tedna kemije. To otrokom omogoča, da se s snovjo poglobljeno povežejo in niso razpršeni med preveč predmetov. Po vsaki epohi sledi »praznik znanja«, kjer učenci predstavijo, kar so se naučili. Poleg teh glavnih predmetov imamo tudi vse ostale predmete, ki se izvajajo v stalnem tedenskem ritmu, angleščino in nemščino recimo že od prvega razreda.
Koliko otrok obiskuje vašo šolo?
Trenutno imamo 84 otrok. Razredi so kombinirani, kar pomeni, da je v enem razredu največ 24 učencev, običajno pa sprejmemo do 12 otrok na generacijo. Starši, ki se odločijo za našo šolo, prihajajo z zelo različnimi motivi – nekateri waldorfsko pedagogiko dobro poznajo, drugi jo šele slutijo. Pred vpisom se z vsakim staršem pogovorimo in podrobno razložimo, kako delamo, da vedo, v kakšno šolo vpisujejo otroka.
Posebnost je tudi razrednik, ki ostane z razredom od prvega do devetega razreda in poučuje večino glavnih predmetov. Tako se med učiteljem in učenci vzpostavita močna vez in občutek varnosti. Angleščino, nemščino, igre in še nekatere predmete izvajajo posamezni učitelji.
Kako je z vašim financiranjem, glede na to, da ste zasebna šola?
Smo zasebna neprofitna organizacija; organizirani smo kot zavod z zasebnim ustanoviteljem, ki deluje po javno veljavnem programu. Smo sedma zasebna šola v Sloveniji. Od države prejmemo sredstva za plače v višini 85 odstotkov, kot določa zakon, vse ostalo – materialne stroške, investicije, opremo – pa moramo zagotoviti sami. To pokrivamo s šolninami in donacijami.
Kaj pa je vaša največja kritika javnega šolskega sistema?
Ne bi rekel, da je to kritika, vendar je v naši šolski kulturi vse preveč usmerjeno samo v smer znanja, pri tem pa se zgrešijo drugi vidiki vzgoje in razvoja otrok. Mi ne zagovarjamo osredotočanje zgolj na znanje, ampak tudi na vzpodbujanje volje, ustvarjalnosti in občutka za svet. Mi recimo veliko delamo z rokami – otroci pletejo, vezejo, tkejo, šivajo, delajo z lesom. Ne zato, da bi postali rokodelci, ampak ker tako krepijo voljo in koncentracijo. Roke so povezane z možgani, z voljo in notranjo močjo. Danes mnogi mladi nimajo težav z znanjem, temveč z voljo – z iniciativo, da bi nekaj smiselnega začeli in speljali do konca.
Kako pri vas otroke spodbujate k sodelovanju?
Pri nas otroci na primer skoraj vsako leto uprizorijo razredno gledališko igro. Tam ni poražencev – vsak ima svojo vlogo in odgovornost. S tem krepimo sodelovanje, podpiramo skupen proces in ne tekmovalnost. Skratka, iščemo načine, da otroke podpiramo pri razvoju, vendar ne na račun drugih.
Kako pa gledate na nacionalno preverjanje znanja (NPZ)?
NPZ je standardiziran test, ki se ne prilagaja različnim učnim pristopom, zato za nas ni vedno pravi pokazatelj znanja. Waldorfski učni načrt je namreč drugačen – bolj procesno in razvojno naravnan. Z NPZ se skuša rešiti globlji problem, ki je v šolstvu, vendar po mojem mnenju to ni prava pot. Otroci pri nas seveda opravljajo NPZ, vendar se zavedamo, da številke ne povedo vsega. Učinek vzgoje, volje in osebnostne rasti ne moremo izmeriti s testom. Naši otroci te teste pišejo nadpovprečno, a je to tudi odvisno od posameznikov in generacije.
Kakšen pa je vaš odnos do sodobnih tehnologij?
Zelo realen. Nismo proti tehnologiji, a se zavedamo njenega negativnega vpliva na razvoj otroka. Že od ustanovitve šole uporabo telefonov in tablic v šoli prepovedujemo – ne zaradi dogme, ampak zaradi raziskav, ki jasno kažejo, da uporaba zaslonov škodi otrokovemu razvoju in ima ravno nasprotni učinek kot vsakršno gibanje, predvsem finomotorika. Tehnologija ustvarja pasivnost, medtem ko otroci potrebujejo gibanje, ustvarjanje, stik z naravo in drugimi ljudmi. Glede tega se pogovorimo tudi s starši, saj te tehnologije otrokom škodujejo, četudi so v uporabi doma. Želimo, da starši to razumejo in tako tudi delujejo.
Da ne bo pomote, jaz uporabljam te tehnologije, imam dva računalnika, pametni telefon itd., ampak na odrasle osebe to nima tako negativnega vpliva kot na možgane, ki se šele razvijajo.
Katere vrednote želite pri otrocih najbolj spodbuditi?
Samostojnost. Otrok, ki razvije lastno voljo in odgovornost, bo znal stopiti v svet z zrelostjo in spoštovanjem do drugih. Naš cilj je, da vsak učenec ob koncu šolanja zna uresničiti svoje cilje in najde svoje mesto v družbi.
V devetem razredu imajo učenci zaključni projekt, ki ga izpeljejo samostojno – od ideje do izvedbe. To je lahko obnova motorja, izdelava makete, peka kruha … bistveno je, da se otrok nauči nekaj začeti in dokončati.
V zadnjih letih opažamo porast otrok z odločbami o posebnih potrebah. Kako se s tem soočate vi?
Waldorfska pedagogika otroka obravnava celostno. Težav ne odpravljamo le enostransko, temveč skušamo uravnotežiti celotno osebnost. Pogosto se pri lažjih oblikah težav napredek pokaže sam od sebe. Če pa ima otrok odločbo, dobi seveda ustrezno podporo, spremljevalca ali dodatne ure. Nimamo pa prav veliko takih otrok. Menim, da je porast teh odločb in otrok s tovrstnimi težavami povezan tudi z vplivom tehnologij na naša življenja. Že starši s svojim stresom in kaosom to na nek način prenašamo na otroke.
Kako gledate na vprašanje avtoritete in reda v razredu?
Red je nujen, vendar ne v smislu avtoritarne discipline. Učitelj mora biti vodja, ki vodi z ljubečo avtoriteto, ne s strahom. Učitelj, ki zna poslušati in hkrati usmerjati otroke, daje otrokom občutek varnosti. Ritem dneva, tedna in leta ustvarja red – izmenjavo med tišino in dejavnostjo, med osredotočenostjo in sprostitvijo.
Naši učenci nimajo klasičnih učbenikov – njihovi zvezki so njihovi učbeniki. Učijo se skozi ustvarjanje, ne prepisovanje. Vsako jutro se otroci rokujejo z učiteljem; ta stik ni formalnost, temveč priložnost, da učitelj začuti otroka – ali je v redu, miren, razburjen. To je dragocen trenutek človeškosti.
Naš dolgoletni učitelj Mohor Demšar je otrokom v prvem razredu dejal: »Jaz sem kapitan, vi ste mornarji. Vsi smo na isti ladji, a kapitan mora vedeti, kam plujemo.« In to zelo dobro povzema našo filozofijo.
Torej niste permisivna šola.
Ne, nikakor, to se nam zdi škodljivo. To sta dve skrajnosti, permisivna vzgoja na eni in avtoritarna na drugi. Učitelj mora biti zmožen opazovati otroke, razumeti njihove potrebe in skladno s tem tudi delovati, ampak hkrati on vodi proces, zato se ne more namesto njega odločiti skupina. Otroci to potrebujejo, ker se počutijo varno, če on ve, kam gremo. To ne sme biti izvedeno na silo, ampak utemeljeno, logično in ljubeče.
Ponekod se starši zelo angažirajo v pedagoškem in drugih vidikih delovanja šole. Kako vi vključujete starše v šolsko življenje?
Starše redno seznanjamo z dogajanjem v razredu. Organiziramo starševske večere, na katerih razrednik predstavi učne vsebine, razredno vzdušje in cilje. Hkrati pa jasno ločujemo, kaj je šola in kaj je dom. Starši naj ne bodo pedagoški nadzorniki, temveč partnerji, ki zaupajo učiteljem. Skupaj moramo ugotoviti, da moramo biti na isti strani – za dobro otroka.
Kam se običajno usmerijo vaši učenci po osnovni šoli?
Nekateri nadaljujejo šolanje na waldorfski gimnaziji v Ljubljani, drugi izberejo druge gimnazije ali poklicne šole. Naši učenci se dobro znajdejo povsod, saj so navajeni samostojnega dela in odgovornosti. Pomembno nam je, da razvijejo socialne veščine, ne le intelektualne sposobnosti. A otroci so različni; ni vedno enostavno.
Iz katerega bazena pridobivate učitelje in kakšna mora biti izobrazba oziroma usposobljenost?
Vsak učitelj mora imeti univerzitetno izobrazbo in triletno waldorfsko specializacijo, ki jo opravi v Sloveniji ali tujini. Waldorfski učitelj se individualno izobražuje vse življenje – vsak teden pa imamo interne konference, kjer skupaj načrtujemo pouk, delimo izkušnje in se strokovno razvijamo. Verjamemo, da se razvijajo tudi učenci, če se učitelj razvija.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Naš cilj ni rast za vsako ceno. Želimo ostati majhna, osebna šola, z največ okoli sto učenci. Tako lahko ohranjamo pristne odnose in visoko kakovost pouka. Širiti se tudi ne moremo, saj ni prav dosti učiteljev, ki bi lahko izvajali naš program.
Kako ste sploh izbrali to lokacijo za postavitev šole?
Na Visoko sem se preselil iz Ljubljane. Hkrati je bil tukaj tudi moj prijatelj Mohor Demšar, ki je poučeval vrsto let v ljubljanski waldorfski šoli in rodila se je ideja, da bi tukaj naredili šolo. Tudi sam sem prej poučeval v gimnaziji; skupaj je pristopilo še nekaj pedagogov in nekaj staršev, s katerimi smo uredili prostore, uredili vse formalnosti in se predstavili vaščanom in drugi zainteresirani javnosti. Potem so se nekateri preselili v te kraje ali pa sem prihajajo iz bolj oddaljenih krajev.
Se vam zdi, da zanimanje za tovrstno izobraževanje v Sloveniji narašča?
Zanimanje raste, čeprav je otrok v waldorfski šolah v Sloveniji v resnici zelo malo. Waldorfske šole delujejo že več kot sto let po svetu – več kot tisoč jih je, največ v Nemčiji, Švici in na Nizozemskem. Gre za preverjen model, ki dokazuje, da se otroci, vzgojeni v takem okolju, znajdejo v življenju ne glede na poklicno pot.
Na začetku je vedno nekaj zadržkov – ljudje so previdni do tistega, česar ne poznajo. Toda mi pravzaprav bogatimo možnost izbire izobraževanja za otroke.
Od kod ime Svobodna šola Kurešček in kaj to ponazarja?
Svoboda je ideal človeka. Človek si ne želi biti suženj, ampak resnično svobodno bitje. Lahko je suženj svojih slepih sil na eni strani ali suženj pravil in mrtve logike na drugi strani. Lahko pa postane svobodno bitje, ki ustvarja iz modrosti sveta za vse ljudi. To ime ponazarja naš ideal. Notranja svoboda je tudi pogoj za bratstvo in enakost.
Luka Jakše
Foto: osebni arhiv
