»Delovati moramo kot ekipa«
Po izobrazbi je inženir mehatronike, po horoskopu lev, po duši pa pravi, da je optimist. Pred približno 18 leti je začel delati v podjetju Yaskawa in imel srečo, da je kariero začel v mladem podjetju skupaj s katerim je rastel. Začel je v proizvodnji, potem pa je začel prevzemati čedalje pomembnejše vloge – od vodenja proizvodnje in izboljševanja procesov do dela z ljudmi. Danes se največ ukvarja s kadri, razvojem zaposlenih in organizacijo dela. Ker prihaja iz gospodarstva, rad vidi, da stvari delujejo, da imajo jasen cilj in da se na koncu tudi kaj premakne naprej. Svoj način dela skuša vpeljati tudi v delovanje občine, kar pa je vse prej kot lahko.
Prvega marca je minilo tri leta, odkar si podžupan občine Velike Lašče. Kaj so bili glavni izzivi v teh treh letih?
Pred nastopom na lokalnih volitvah, kjer sem kandidiral za župana, se nisem ukvarjal z lokalno politiko oziroma z nobeno politiko. Kar naenkrat pa sem padel vanjo in mislil, da o njej vem vse, kar je treba vedeti. Bil sem prepričan, da vem, kako izboljšati stvari.
Nisem bil izvoljen za župana, postal pa sem občinski svetnik. Med nama z županom ni bilo nobenih zamer iz volilnega ali katerega koli drugega časa, zato me je verjetno predlagal za podžupana. Potem sem začel spoznavati, kako v resnici deluje občinski svet, kako se komunicira, kaj pričakujejo občani in kako to združiti s projekti in vizijo občine. Priznam, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem razumel, kako vse skupaj deluje. Velika razlika je na primer, kaj svetniki govorijo na kolegijih župana in potem v živo, pred kamero na seji občinskega sveta. Dogovori s kolegija lahko v trenutku izpuhtijo. Tu na nikogar ne kažem s prstom, ampak tako pač je. Ljudje smo si različni in vsak se odloča po svoje o tem, katere cilje bo zasledoval in kako bo deloval.
V praksi pa je to, kar mi na Občini opazimo vsak dan in kar na koncu občutijo tudi občani, dejstvo, da imamo proračun, s katerim ne moremo zagotavljati dovolj dobrega razvoja, zato je največji izziv doseči, da bi se kot občina začeli na nek način tržiti. Stremeti moramo k zagotavljanju več sredstev, ker s takim proračunom ne bomo naredili veliko več, kot naredimo zdaj.
Velikokrat omenjaš, da bi bilo treba funkcionarje ocenjevati tako kot v gospodarstvu, po KPI-jih. Eden takih bi bil novi viri sredstev za občinski proračun. Kje so priložnosti za te vire?
Res nismo v zavidljivi situaciji. Občina Logatec ima recimo okoli 30 vasi, v naši občini jih je 88, od tega vse potrebujejo infrastrukturo in njeno vzdrževanje. To je tudi nekaj, kar nas tišči dol. Ampak to imamo, s tem živimo, zato moramo zdaj kot ekipa pristopiti k iskanju novih virov. Brez pomoči oziroma posluha na državni ravni pa nam ne bo uspelo, zato je nujno, da nas slišijo in razumejo tudi v Ljubljani.
Pridobivati moramo regijska, državna, nepovratna in evropska sredstva.
Prej si omenil, da bi se morala občina bolj tržiti. Kaj si imel tu v mislih?
Turizem, ampak za turizem potrebuješ dovolj zmogljivosti in tudi pogum, da si odgovorimo na vprašanja, ali si ga sploh želimo, v kolikšni meri in kakšni obliki. Mislim, da lahko s turizmom ustvarimo neko dodano vrednost, s katero se lahko potem financira razvoj občine.
Na področju turizma smo v zadnjih letih nazadovali, veliko zmogljivosti se je zmanjšalo, že uveljavljeni programi so ugasnili in zraslo ni nič novega. Ne bo lahko spet vsega postaviti na noge.
Se strinjam, da pred nami ni lahka naloga, ker je problem že v stanju lokalne infrastrukture, ravni gospodarstva, ki ga skorajda nimamo. Vse to je povezano in nam otežuje izhod iz začaranega kroga.
Kaj je treba narediti, da se bo začel trend izboljševati?
Najprej si moramo priznati dve stvari. Prvič, da se nič ne da narediti čez noč, in drugič, da trenutno nismo taka ekipa, ki bi si zadala konkreten cilj in k njemu stremela naslednjih pet ali deset let. Najprej moramo nujno sestaviti dobro ekipo, pritegniti sposobne ljudi, ki bodo voljni pomagati. Pri tem strankarska ali kakšna druga pripadnost ne sme igrati nobene vloge. Že tako se nihče, sploh mladi ne, ne želi ukvarjati s politiko in lokalnimi zadevami. Naš skupni cilj bi moral biti poleg razvoja turizma usmerjen tudi v to, da bi v obrtno cono Ločica pripeljali kakšno dobro podjetje. Takšno, ki bi zaposlovalo veliko ljudi in ustvarjalo dodano vrednost za celotno skupnost.
Pri tem konkuriramo ostalim občinam. Zakaj bi prišli ravno v Turjak in v Predstruge ali Ribnico?
Ustvariti moramo dobre pogoje za delovanje. Tudi pri tem bomo potrebovali pomoč države, da ne bo kar naprej spreminjala pravil za podjetja in vlagatelje. V takem okolju jih težko privabiš. Podobno izkušnjo smo imeli na Yaskawi, kjer je japonski lastnik jasno izrazil željo ali pa kar zahtevo, da naj sprejeta pravila potem veljajo dolgo.
Dejstvo je, da imamo tudi infrastrukturne težave, razvojna os 3.A se ne premika, železnica ne opravlja svoje funkcije, saj vsi vemo, kako po tej progi vozi vlak. Vse poti nas vodijo v Ljubljano in tam si moramo izboriti pogoje za našo občino in naš razvoj.
V zadnjem času je bilo precej energije in časa vloženega v razmišljanje, ali smo kot občina in Javni zavod Trubarjevi kraji sposobni prevzeti grad Turjak. Župan je Ministrstvu za kulturo sporočil, da v teh razmerah gradu nismo sposobni upravljati. Ti je žal za to priložnost?
Vsi govorijo, da bo grad, ne glede na to, kdo ga bo upravljal, ostal v naši občini. Prepričan sem, da se bomo z Ministrstvom še veliko pogovarjali, videli bomo, kakšen razpis bo objavilo in ali si lahko izboljšamo pogoje. Trenutno odločitev, da ga ne prevzamemo, temelji na ugotovitvi, da je to vreča brez dna. V zadnjem letu smo obiskali ali bili v stiku s preko 40 posamezniki in družbami, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo in imajo na tem področju veliko izkušenj, na primer z Marjanom Batageljem, Ivom Boscarolom, Gregorjem Jamnikom, gostinstvom Jezeršek, in vsi so nas opozarjali, da se lahko zelo opečemo in da moramo v prvi vrsti braniti občinski proračun.
Ministrstvo za kulturo je kandidiralo na evropskem razpisu in za obnovo gradu so prejeli veliko denarja. Skupaj z denarjem pa so prišle tudi zaveze, kakšne projekte morajo delati in koliko let jih morajo delati, drugače bo treba denar vrniti. Zdaj naj bi te projekte izvajal upravljavec. Ne vem, ali so ti projekti dobri ali niso; upam, da je to strategijo nekdo dobro naštudiral. Po nič koliko pogajanjih na Ministrstvu pa ostaja dejstvo, da so obratovalni stroški previsoki, četudi so na koncu pristali, da nam bi jih lahko v nekem časovnem obdobju krili.
Z nadaljnjimi pogovori, sodelovanjem z Direktoratom za turizem in Turizmom Ljubljana, kjer imamo res dobre stike, menim, da je grad še vedno priložnost za našo občino. Ta čas sovpada tudi s pisanjem nove strategije razvoja turizma v občini, ki mora vključevati grad kot temelj te strategije.
Spet pridemo do tega, da grad bo, okoli njega pa ne prav veliko drugega.
Res je. Pred dvema letoma, ko smo izvedeli za naložbo v grad, smo začeli takoj razmišljati, kako bi ga bolj povezali s sv. Ahcem. Ahac seveda ne bo rešil gradu, je pa ena izmed tistih točk oziroma korakov, ki gostom ponuja dodatne vsebine. Če bomo posekali drevje okoli cerkve, bo od tam zelo lep pogled na Ljubljano. Ostaja pa velika težava, da nimamo nobenih gostiln, ki bi privabile goste. Turistična ponudba, vključno s kulinariko, absolutno zaostaja.
Verjetno pa ne smemo gledati samo na občinske meje, saj se obiskovalci nanje ne ozirajo. Kako se v tem pogledu povezujete z drugimi občinami?
Ravno prihajam s sestanka odbora za družbene dejavnosti, kjer smo prišli do podobnih ugotovitev. Res je, obiskovalci se na občinske meje ne ozirajo, zato tudi mi razmišljamo širše. Naš cilj je, da skupaj z drugimi občinami oblikujemo skupne turistične programe, ki bi obiskovalcem ponudili doživetja za en, dva ali celo tri dni. Enodnevni program bi bil lahko na primer vezan na ogled gradu in bližnjih znamenitosti, dvodnevni bi že vključeval širše območje, tridnevni pa bi lahko segal tudi na Kočevsko ali v druge okoliške kraje.
Takšne programe želimo oblikovati skupaj z Občino, Javnim zavodom in partnerskimi občinami ter jih prilagoditi različnim ciljnim skupinam – od upokojenskih društev do podjetij in mlajših generacij. Ideja je, da pripravimo konkretne pakete doživetij in jih nato aktivno ponudimo organiziranim skupinam.
Pri tem vidimo kot pomembno tudi vlogo Javnega zavoda. Na področju kulture že pripravljamo kakovostne dogodke, vendar je naš naslednji korak, da to znanje in vsebine še bolje povežemo s turizmom. Prav tam vidimo veliko priložnosti za razvoj in tesnejše sodelovanje z okoliškimi občinami.
Grad pa bi bil središče oziroma izhodiščna točka. Tu se pojavi vprašanje, ali je Javni zavod Trubarjevi kraji sposoben upravljati grad in turistično strategijo. V kakšnem stanju je Zavod?
Menim, da Zavod na področju kulture deluje zelo dobro – organiziramo kakovostne in tudi vrhunske kulturne dogodke, kar kaže, da imamo znanje in izkušnje za pripravo vsebin, se pa hkrati zavedamo, da samo kulturni dogodki še ne pomenijo tudi turističnega razvoja ali trženja teh vsebin.
Javni zavod je bil ustanovljen z namenom razvoja tako kulture kot turizma v občini. Na kulturnem področju smo uspešni, na turističnem pa imamo še precej prostora za napredek. Prav zato vidim največjo priložnost v tem, da z nekoliko drugačnim pristopom in večjim poudarkom na turizmu nadgradimo obstoječe delo ter v sodelovanju z gradom, kakršno koli že bo, razvijemo pomembno turistično izhodišče.
Drži, da so dogodki na Trubarjevini na visoki ravni, ampak ali ravno to ne pomeni, da bi se lahko kaj tudi iztržilo?
Smo zelo kulturna občina in smo dolžni to kulturo ohranjati in jo predajati naslednjim generacijam. Imamo Trubarja, Levstika, Stritarja, Javorška – toliko pomembnih imen nima nobena druga občina glede na število prebivalcev. Prav je, da organiziramo dogodke na visoki ravni in da tudi na tak način ohranjamo našo dediščino. Jih je pa težko zaračunavati, ker že tako ni tako veliko obiska, če pa bi jih zaračunavali, bi ga bilo še manj.
Vstopnina najbrž ne pride v poštev, ampak če se potem v okviru dogodkov prodajajo umetnine ali pa se tržijo neke storitve ali izdelki, bi lahko Zavodu pripadel določen delež.
Gotovo bi se lahko tako pridobilo kakšna sredstva, ki bi olajšala poslovanje Zavoda. Za to pa potrebujemo pravega človeka, ki zna organizirati kulturni dogodek in v njem prepoznati tudi tržni potencial.
Imamo na primer Trubarjev stol, ki privabi kar nekaj obiskovalcev – v povprečju okoli 80 do 100 ljudi na dogodek. Vsi gostje pridejo nastopat brezplačno. Večina jih pride na naše povabilo in z veseljem prispeva svoj delež, saj gre večinoma za javne osebnosti, ki čutijo odgovornost, da takšne dogodke podprejo in s svojim nastopom nekaj vrnejo okolju, ki neguje kulturo. Takšni dogodki so pomemben del naše identitete in dokazujejo, da lahko z dobrimi vsebinami pritegnemo ljudi, tudi če ne temeljijo na komercialnem pristopu.
Trubarjev stol je bila tvoja ideja, kajne?
Da.
V devetdesetih so bili znani kulturniki, intelektualci in vidne osebnosti redni gostje. Ne vem, kje se je to izgubilo.
Trubarjeva domačija je eden najpomembnejših kulturnih objektov v Sloveniji, ne glede na to, kje točno je bil rojen ali kaj od tega je že takrat stalo na Rašici. Njegova glavna zapuščina je slovenski jezik, in če njega ne bi bilo, bi se v tem intervjuju drugače pogovarjala. Na nas pa je, da ponudimo vsebine, zahvaljujoč katerim se bodo ljudje vračali na Trubarjevino.
Javna skrivnost je, da imata župan in direktor Zavoda povsem drugačno vizijo delovanja na tem področju. Kakšna pa je tvoja?
Jaz ne bom na nikogar kazal s prstom, ker je kritika Javnega zavoda tudi kritika vseh nas. Občina je ustanovitelj Javnega zavoda in soodgovorna za njegovo delovanje. Prav gotovo pa pričakujem, da bi bili vsi skupaj malo bolj prilagodljivi in dinamični. Enak ali podoben program se vsako leto izvede po nekem avtomatizmu in premalo energije se vloži v nekaj novega. Zdaj bomo opravili analizo oziroma pregled vseh dogodkov, ki smo jih izvedli v zadnjih letih. Pregledali se bodo finančni učinek dogodkov, število obiskovalcev in drugi parametri, ki nam bodo vodilo za pripravo načrta za naprej.
Do nekaterih sprememb gotovo mora priti, sem pa proti ukinitvi Javnega zavoda. Moramo ga imeti, samo malo drugače se moramo začeti vesti oziroma mora biti drugače voden. Predvsem na področju turizma se ni nič premaknilo. Svoje pa mora postoriti tudi občina.
Skoraj bizarno je, da nihče ne ve, da si je mogoče na Trubarjevini izposoditi električno kolo. Verjetno bi bilo dovolj že, da bi bila kolesa na vidnem mestu.
Res je, lansko leto ni bilo izposojeno nobeno kolo. Takšnih majhnih izboljšav bi lahko bilo malo morje, zato govorim, da potrebujemo nekoga, ki bo znal izkoristi izletniški in turistični potencial. Da se bo lotil marketinga in gradil na prepoznavnosti občine in vsega, kar lahko ponudimo. Kolikor sem imel jaz stika s tem, vem, da bi se dalo navdušiti tudi kakšnega vplivneža (ti so danes realnost), da bi prišel brezplačno ali za simbolično ceno posnet gradivo in ga objavil na svojih profilih na družbenih omrežjih. Ampak realizacija tega je naloga Zavoda. Pizziada Lasis je bil dober primer, da se lahko tudi v Laščah organizira dober in obiskan dogodek.
Na začetku mandata si bil zadolžen tudi za šolske zadeve, zadnje čase pa si manj vpleten v to področje. Vsi opazimo, da prihaja do kar velike fluktuacije zaposlenih oziroma povečanega odhoda učiteljev in drugih strokovnih sodelavcev. Kaj se dogaja?
Ja, dobro vprašanje. V zelo kratkem času so odšle oziroma odstopile tri pomočnice ravnatelja. Treba se je vprašati, zakaj. Sprašujem šolo, sprašujem svet šole, sprašujem druge deležnike, dobivam pa različne odgovore, kar ni dober znak. Lahko rečem, da smo na Občini zaznali probleme in da se zadeva rešuje.
Trenutno je največji projekt gradnja šolske kuhinje oziroma prizidka. Bo projekt pravočasno zaključen?
Bo moral biti, septembra se začne pouk. (smeh)
Ampak ena taka naložba nam potem zveže roke za leto ali dve, ker naš proračun nima zmogljivosti, da bi poleg tega financirali še druge razvojne projekte. V bistvu je še huje, saj nimamo sredstev niti za to, da bi pripravljali druge projekte in bi se lahko potem takoj prijavili na razpis. V predvolilnem času s(m)o kandidati obljubljali ne vem koliko sredstev, ampak v realnosti hitro ugotoviš, da smo zaradi majhnosti proračuna omejeni tudi pri črpanju sredstev.
Kateri drugi večji projekti so v pripravi oziroma teku?
O kanalizaciji Velike Lašče–Rašica govorimo že leta.
Se kaj premika?
Malo se premika in potem se spet zakomplicira. Ko pride do neke birokratske težave, pa v Ljubljani zelo dolgo traja, da se jo premosti. Tukaj smo kot občina precej nemočni in odvisni od dela birokratskega aparata.
Kakšno vlogo ima tu občinski svet? Navezujem se na to, da se na kolegijih župana in odborih dogovorite nekaj, kar potem ne velja nujno tudi pred kamero.
To se res dogaja, vendar veliko stvari potrdimo soglasno. Normalno je, da imamo različne poglede, tudi jaz in župan jih imava včasih, ampak s pogovori lahko poenotimo mnenje o tem, kaj bi bilo najboljše za občino. Še vedno pa menim, da bi se po volitvah moralo prenehati s strankarskim preračunavanjem, da bi morali delati kot ekipa in slediti viziji občine oziroma projektov. Pri tem je župan zelo odprt in vedno povabi najširši krog ljudi k sodelovanju – od članov odbora, zunanjih članov odbora, svetnikov do predstavnikov krajevnih skupnosti, vse, ki občane povezujejo z vodstvom občine. To bi morali izkoristiti v skupno dobro, ne za kratke politične koristi. Mogoče je to normalno, ampak jaz se na to ne morem navaditi in se tudi ne želim.
Vsak svetnik ima neko svojo računico glede tega, kako je prišel v svet in kako bo še enkrat.
Vse pa nas izvolijo ljudje in smo prav njim tudi odgovorni, zato menim, da bi morali sodelovati kot ekipa.
Te je ta mandat toliko potegnil notri, da si želiš še naprej biti del te zgodbe?
Da, prav gotovo. Na splošno menim, da potrebuješ dva mandata, da lahko uresničiš svoje projekte. Vsak župan in vsak občinski svet najprej podeduje projekte od predhodnikov, ki jih mora potem izpeljati. Šele v drugem mandatu pridejo na vrsto tvoje zamisli in tvoji projekti.
Katere projekte želiš izpeljati?
Vsi pričakujejo neki veliki pok ali da se bo nekaj bistveno premaknilo, a realnost je kruta. Prvi izziv je pripeljati nek večji obrat v občino, ki bi omogočil nove zaposlitve. To bi vzpodbudilo tudi druge naložbe in dejavnosti v občini. Potem pa je treba delati na povezovanju gospodarstva, kmetijstva in turizma. Občutek imam, da se je z novim vodstvom Kmetijske zadruge sodelovanje že izboljšalo, potrebujemo pa nadaljnje korake in skupne cilje.
Ki bodo vključevali tudi grad?
Najprej se moramo vprašati, kaj si od njega želimo. Vemo, kakšna je cesta do gradu; verjetno si tam nihče ne predstavlja množice turistov. Realnejša možnost je, da imamo tam kakovostne vsebine in dogodke, ki bi pripeljali takšno občinstvo, kot je v devetdesetih hodilo na Trubarjevino. Nič pa ne bo šlo na silo, ampak le v dogovoru z vsemi vpletenimi.
Se vidiš na mestu župana?
Nekdo je nekoč rekel, da funkcije niso cilj, ampak posledica dela. Če delaš dobro, te ljudje sami postavijo tja, kjer te potrebujejo.
