Kot pravi, morajo biti župniki vedno pripravljeni na selitev in službovanje v novem okolju. Prvi vtisi v Velikih Laščah obetajo simbiozo ne samo na duhovnem, temveč tudi širšem družbenem udejstvovanju, predvsem na glasbenem in športnem področju.
Župnik Luka Demšar je … mogoče najprej nekaj uvodnih besed o tem, kdo ste.
Sem Luka Demšar, doma iz župnije Ribno pri Bledu. Nadškof Anton Stres me je leta 2011 v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika. Z letošnjim avgustom pa me je nadškof Stanislav Zore poslal v župniji Velike Lašče in Rob.
Kako ste preživljali vaše otroštvo in mladost?
Otroštvo in mladost sem preživljal s starši in bratom. Ob delu na manjši kmetiji sta starša hodila še v službo. Skupaj smo radi zahajali v hribe in na razna romanja.
Kdaj je prišlo do odločitve, da ste poklicani za duhovniški poklic? Kako so novico sprejeli domači, prijatelji …?
Klic v duhovništvo sem začutil bolj jasno prav na dan prejema zakramenta svete birme. Prej sem od 3. razreda osnovne šole že redno ministriral, okrog svete birme pa sem začel v cerkev zahajati vsak dan. V tem času se je klic bolj in bolj krepil, tako da sem lahko po gimnaziji in maturi že zaprosil za sprejem v bogoslovje, kjer nas je bilo pred dvajsetimi leti za dve škofiji še okrog 60, danes za celo Slovenijo približno 20. Starši so odločitev sprejeli dobro in tudi okolica je že nekoliko slutila, da bi se lahko odločil tudi za to življenjsko pot, saj sem se udejstvoval tudi kot animator in voditelj ljudskega petja v župniji.
Katero je vaše novomašno geslo in zakaj ste ga izbrali?
Novomašno geslo V Gospoda zaupam, sem si izposodil pri svetniškem kandidatu nadškofu Antonu Vovku, ki je ravno tako izbral te besede. Pomenijo mi, da moramo vselej zaupati Gospodu, ki vodi naše poti, čeprav gre življenje dostikrat mimo naših pričakovanj in želja.
V letu, ko ste bili posvečeni v duhovnika, je verjetno slovenska Cerkev imela kar nekajkrat večje število novomašnikov v primerjavi z letos, ko sta samo dva. Kaj so po vašem mnenju glavni vzroki?
Težko je najti natančnejše razloge, a zdi se, da je število poklicev izraz splošne vernosti in odprtosti za vero v naši domovini. Dostikrat še uporabljamo izraz, da smo Slovenci Marijin narod, pa je res še tako? Hvala Bogu je kar nekaj vernih Slovencev, ki še živijo to geslo, a odstotek je žal vedno manjši. Hrvaška je denimo samo dvakrat večja od nas, a je imela letos 25 novomašnikov. Zdi se mi, da hrvaški narod veliko moli. Pri nas pa tisti, ki molijo, mislijo, da morajo moliti še več. Morda Bog želi, da bi začeli moliti tudi tisti, ki še ne molijo. Gotovo pa je, da se poklic rodi v družini in moramo moliti za dobre družine.
Ali ste rad duhovnik? Kdo je vam v največji zgled, vzor?
Rad sem duhovnik in se trudim, da sledim kakšnemu zgledu dobrih duhovnikov. Tu so duhovniki, ki sem jih spoznal na dosedanji življenjski poti, spovedniki, duhovni voditelji, od svetnikov pa sta mi poseben zgled sv. Arški župnik Janez Marija Vianey in Jožefmarija Escriva, ki nas uči posvečevati naš vsakdan, kjerkoli smo in delujemo znotraj naših običajnih opravil.
V katerih župnijah ste doslej delovali?
Do sedaj so me škofje poslali v župnije Ljubljana Koseze (diakonsko leto), Ljubljana Šentvid in Vrhnika ter Zaplana (kaplanska leta), Kamnik in Tunjice (11 let župnikovanja) in sedaj sem pri vas.
Katera je bila vaša prva misel, ko ste izvedeli, da odhajate v Velike Lašče?
Da prihajam med dobre in odprte ljudi, kakor vas je rad opisal moj predhodnik Andrej Ojstrež. Hkrati mi je v izziv spoznati še kakšno drugo slovensko pokrajino poleg gorenjske in notranjske. Duhovniki smo pripravljeni, da škof v katerem koli trenutku lahko sporoči željo, da bi delo nadaljevali drugje. Tako smo kar nekoliko pripravljeni na selitve, ki seveda niso lahke.
Kakšni so bili prvi vtisi ob prihodu v novo župnijo?
Ena prvih večjih pastoralnih nalog je bil oratorijski teden z mladino in otroci. Občutek sem imel, kot da smo skupaj že 10 let. Ni bilo nobenih ovir, ki bi jih bilo treba premostiti, in se šele počasi privajati na nov kraj. Sem kar »padel« v dogajanje. Številna srečanja ob poletnih žegnanjih, izlet s pevci ob Kolpo. Bogu hvala.
Za vami je šele en mesec na novem »delovnem mestu«. Nam lahko zaupate, ali imate že kakšne načrte o tem, kar bi radi spremenili, uvedli, opustili …
Na začetku bi se rad držal dobrega in preizkušenega navodila: Opazuj! Morda kdo misli, da bi novi župnik moral kakšno stvar preobrniti takoj ali pa se ne bo nič poznalo. Pa žal ni tako. Župnije so si med seboj različne, imajo svoj ritem in temu želim slediti. Sčasoma pa dodati kakšen svoj kamenček v mozaik. Cerkev dela na dolgi rok.
Kateri so po vašem mnenju trenutno največji izzivi Cerkve?
Največji izziv Cerkve ni v spremembi strukture, ampak povabiti vernike, da bi spet molili in našli osebni stik z Bogom. Takrat bo tudi vsak posameznik odkril, kaj lahko on naredi tam, kjer je, konkretno v svoji župniji. Obenem pa, da v poslušanju drug drugega združujemo ideje in jih preverjamo, katere so tiste, ki bodo zares služile širši skupnosti in ne le interesu mene kot posameznika. Morda je kar »bolezen« našega časa, da si tako zelo želimo vedno novih sprememb. Bog je potrpežljiv, zakaj bi bili mi bolj nepotrpežljivi. Že Platon pa je izrekel nagovorljivo misel: »Ne poznam nobene zanesljive poti, ki vodi k uspehu. Poznam pa eno zanesljivo pot, ki vodi k neuspehu. To je – če hočeš vsem ustreči«.
S čim se sicer radi ukvarjate, kaj vas veseli, hobiji … Kako je s prostim časom pri duhovnikih?
Tudi duhovniki si vzamemo nekaj prostega časa. Pravijo, da prosti čas ni poležavanje, ampak je koristna poraba časa, ki nam je ostal, za tisto, kar radi počnemo. Od otroštva mi je ostala hoja v hribe, igranje citer, zadnja leta pa poprimem tudi za diatonično harmoniko in naberem kakšen kilometer na cestnem in gorskem kolesu. Možnosti v Velikih Laščah in okolici je ogromno. Glasbeniki in športniki ter vsi dobre volje, dobrodošli v župnišču ☺.
Mogoče še kakšna misel za bralce Troble …
Da bi se v letih, ki so, upam da, še pred mano, uspel srečati vsaj z veliko večino od vas, ki berete te vrstice. Hkrati pa, da bi skupaj naredili veliko dobrega bodisi v okviru župnije ali pa na drugih področjih v kraju ali občini.
Lidija Čop, Foto: osebni arhiv
