Ne bomo pretiravali, če ga označimo za prvi obraz velikolaškega gasilstva, morda celo dušo prostovoljnega gasilstva v teh krajih. Nihče ne ve, koliko ur, znoja, živcev in energije je v skoraj 40 letih porabil na tem področju. In kaže, da mu volja ne pojenja; še vedno je popolnoma vpet v delovanje društev in gasilske zveze Velike Lašče. Oba s Francijem Modicem s seboj nosiva enak greh, namreč iz Kozlarije sva se preselila v Velike Lašče, zato se bova v intervjuju kar tikala.
Luka Jakše
Gasilska zveza Velika Lašče je ob 30. letnici delovanja prejela občinsko priznanje. Del te zgodbe si od začetka.
Zgodovina gasilske zveze Velike Lašče je še precej daljša in morda bi moral nekoč o tem nastati tudi kakšen zbornik. Morda se ga lotim, ko bom v pokoju. Če na kratko opišem, je ob ustanovitvi leta 1955 pokrivala še precej večji teritorij, vključevala je še Velike Poljane in Sveti Gregor. To je sicer trajalo kratek čas, potem pa so se priključili Ribnici, Lašče pa so se priključile gasilski zvezi Vič-Rudnik. Tako je bilo do leta 1995, ko smo postali samostojna Gasilska zveza Velike Lašče. Zgodovina gasilstva oziroma osrednje enote pa je še veliko starejša, saj smo najstarejše društvo v občini; drugo leto bomo praznovali 130 let obstoja.
V gasilskih vodah sem že od leta 1986, ampak takrat je bilo to tako bolj mimogrede. Pobrali so nas na vasi in nato smo preko civilne zaščite naredili osnovni tečaj za gasilca. Potem smo se malo skrivali in raje počeli kaj drugega (smeh). Sam sem se resno angažiral leta 1998. Potem sem po spletu čudnih okoliščin postal predsednik gasilskega društva osrednje enote (Velike Lašče). V bistvu me je takrat Anton Žagar kar določil za predsednika, za tajnika pa Francija Debeljaka. Čeprav takrat ni kazalo, da bom na tej funkciji dalj časa, sem predsednik že 26 let, v upravnem odboru gasilske zveze pa sem od leta 2000. Od leta 2003 sem bil tudi podpredsednik gasilske zveze Velike Lašče, zdaj pa sem nekoliko stopil iz sence kandidiral za poveljnika. No, v bistvu sem bil edini kandidat, ker je moj predhodnik že opravil dva oziroma tri mandate, kolikor je določeno v statutu gasilske zveze.
Je bil to Rudi Rupar?
Ja (smeh).
Kako se je v vseh teh razvijalo gasilstvo na teh koncih?
Veliko se je dogajalo. Na začetku smo razpolagali le z neko osnovno opremo; imeli smo nekaj starejših Tamov in osnovnih gasilskih vozil (GV-jev), ki so bila opremljena le z motorno brizgo, v potniškem prostoru pa je bila lesena klopca. Če pogledamo zadnje nakupe GV, vključno z lanskim, je napredek očiten. Velik napredek je tudi na področju usposabljanja gasilcev, kjer gasilska zveza Velike Lašče skrbi za tečaje do nižjega gasilskega časnika oziroma vodje enote. Skupaj z gasilskimi zvezami Ribnica, Škofljica in Ig organiziramo tečaje na višjem nivoju, kjer trenutno prednjači Gasilska zveza Ribnica, in tudi skupna tekmovanja. Gasilska zveza Slovenije pa je prevzela usposabljanje za višje čine in zahtevnejša posredovanja za celo področje bivše občine Vič-Rudnik, kjer deluje deset gasilskih zvez.
Kakšno je zanimanje za postati prostovoljni gasilec? Imate dovolj kadra?
Kadra in zanimanja je zaenkrat dovolj, tako da s tem ni težav. Opažam pa, da je manj interesa, da bi se kdo bolj izpostavil in prevzel odgovornost za vodenje oziroma poveljevanje na intervenciji, čeprav smo zavarovani za morebitne napačne odločitve. Sam sem sicer po navadi voznik na intervencije in se v vodenje ne vtikam, ker fantje to res obvladajo. Želel bi si le, da bi jih bilo več takih, ki lahko poveljujejo na terenu.
Ko smo bili otroci, skoraj ni bilo nikogar, ki ne bi bil pri gasilcih. Kako je zdaj s podmladkom?
V vseh enotah v naši zvezi je daleč največ pionirskih ekip. Največji osip pa je med 16 in 18 letom, ko bi morali narediti izpit za operativnega gasilca. Trenutno pa imamo okoli 280 operativnih gasilcev na ravni gasilske zveze Velike Lašče. Med njimi so tudi dekleta, ki so fizično sicer šibkejše, vendar jih je že kar nekaj ki so usposobljene tudi za zahtevnejše intervencije, za ravnanje z dihalnim aparatom in druge naloge, ki jih gasilci opravljamo.
Slovenija je posebnost v svetovnem merilu glede vloge prostovoljnih gasilcev pri zagotavljanju požarne varnosti in vsesplošne pomoči ljudem v raznih kriznih situacijah. Je še kje podobno urejeno?
Slovensko prostovoljno gasilstvo je gotovo unikum, nekaj podobnega imajo tudi v Avstriji, kjer tudi večina članstva sloni na prostovoljstvu, razen poklicnih enot v večjih mestih. Tudi organizacijsko smo si precej podobni.
Pa je ta sistem res boljši od profesionalizacije gasilske službe?
Ta sistem deluje na prostovoljni ravni in je prav zato tudi bolj množičen. Če bi to dejavnost profesionalizirali, jo uredili kot neko javno službo, sem prepričan, da bi prostovoljstvo hitro zamrlo. Na primer, če bi tukaj v osrednji enoti imeli poklicno jedro, bi fantje, ki prostovoljno sodelujejo, hitro opustili misel na nadaljnje delo. Ravno ta sistem, ki zagotavlja množično udejstvovanje, nam zagotavlja višjo raven varnosti in varovanja zdravja in življenj. V naših krajih nimamo prav veliko požarov, še manj zahtevnih požarov, ko bi goreli kakšni proizvodni obrati ali kaj podobnega, vendar so naši člani po navadi najbližje in najprej na kraju nesreče, ali pa kadar je treba nuditi nujno zdravniško pomoč, na primer oživljanje z AED. Zato mislim, da je naš sistem vrhunski, ker smo gasilci praktično vsak trenutek na voljo za takšno ali drugačno pomoč. Pri kapeh in resnih poškodbah lahko odločajo minute, včasih sekunde, ampak pomoč iz Ljubljane ne more priti prej kot v 25 minutah, pol ure. Mi pa lahko in imamo določene bolničarje, usposobljene za dajanje zdravniške pomoči.
Ob tem naj povem, da našim članom zagotavljamo tudi psihološko pomoč, kadar se znajdejo v stiski zaradi videnega na terenu. In verjemite, da so priča marsičemu.
Koliko intervencij imate v povprečju na leto?
Osrednje enota, torej PGD Velike Lašče, ima med 20 in 30 intervencij letno. Skupaj z ostalimi kategorijami imamo okoli 40 raznoraznih intervencij. Res pa je, da je požarov vse manj in je čedalje več nekih tehničnih posegov in pomoči pri raznih nesrečah.
Zakaj misliš, da je manj požarov?
Število požarov se poveča ob začetku kurilne sezone, predvsem na starejših hišah, kjer kurijo na trda goriva, in spomladi, ko se začne čiščenje vrtov in ljudje kurijo razne odpadke. Zmanjšanje je predvsem na začetku kurilne sezone; verjetno se pozna, da je zdaj obvezno čistiti in vzdrževati dimnike ter da se vse več hiš ogreva s toplotnimi črpalkami. Spomladanskim kurjačem pa ne moremo dopovedati, da jim kurjenje suhe trave lahko hitro uide izpod nadzora.
Katera je bila najtežja intervencija, na kateri si sodeloval?
Kot član prostovoljne gasilske enote Velike Lašče po navadi vozim in sem šofer strojnik, tako da so za mene vse intervencije približno enake. Na kratko bi svojo vlogo opisal kot podporo fantom, ki so napadalci z IDA in drugi, ki jim treba dostavljati potrebno opremo. Na področju naše zveze je bil verjetno najhujši požar, ko je gorelo gospodarsko poslopje v Četežu.
Največ intervencij je reševanje obnemoglih oseb; po navadi si moramo pomagati z vlomom v stanovanje oziroma hišo. Ljudje nekako še uspejo poklicati 112, nimajo pa več moči odkleniti vrata, zato se do njih prebijemo z vstopom skozi balkon, okno ali pa vlomom skozi vrata, kjer je po navadi ključ vtaknjen na notranji strani.
Gotovo sta bili najbolj naporni intervenciji leta 2022 in 2024, ko smo šli gasiti požar na Krasu; v tem rangu je bila tudi pomoč ob katastrofalnih poplavah, ki so bile prav tako leta 2023. Klicu sem se odzval tudi 2014 ob žledolomu in 2017, ko je bil vetrolom.
Kako je poskrbljeno za gasilce na takih akcijah, kot je bil požar na Krasu?
Kljub kvalitetni opremi in zmogljivim gasilskim vozilom je za pomoč in reševanje še vedno ključen človek. Tehnika nam seveda zelo pomaga, ampak brez človeških rok se nič ne zgodi. Na nivoju gasilske zveze Velike Lašče in na nivoju regije imamo izdelan načrt alarmiranja. Točno se ve, katere enote so določene in katera vozila gredo na takšne intervencije.
Kot regijski poveljnik aktiviram in zberem enote in gremo. To seveda ni vedno lahko, ker – kot je bil primer na Krasu – je bila večina gasilcev v službah; veliko jih dela v Ljubljani. Imeli so štiri ure časa, da pridejo domov, se preoblečejo in se zglasijo na Dolgem mostu. To se mogoče sliši veliko, ampak v praksi gre zelo na tesno, ker smo gasilci prvi dan na terenu samooskrbni, kar pomeni, da je treba v tem času poskrbeti še za hrano in pijačo za s seboj. Po 24 urah se na lokaciji aktivira tudi Civilna zaščita, ki potem skrbi za oskrbo gasilcev. Na Kras sicer prvi in drugi dan še ni prišla, potem pa je bilo za nas poskrbljeno kot v hotelu.
Vemo, da vsi delodajalci nimajo posluha za to, da njihovi zaposleni iz službe odhajajo na intervencije ali izostanejo od dela. Kako je sistemsko urejeno to vprašanje?
Načeloma te izostanke delodajalcem pokrije gasilska zveza ali samo društvo. Tudi v novem proračunu smo za ta namen predvideli sredstva za odhode na intervencije in izobraževanja višjega ranga. Strinjam se, da je v manjših zvezah, kot je naša, teh sredstev premalo, ampak več si enostavno ne moremo privoščiti. V praksi je pa tako, da sem bil leta 2023 trikrat na Krasu na račun svojega dopusta. Vsi delodajalci nimajo posluha za prostovoljne gasilce, zato jih ti niti ne vznemirjajo s prošnjami in povračili, ampak enostavno izkoristijo svoj dopust. Tisti, ki so zaposleni v večjih podjetjih, se lažje zmenijo kot tisti v manjših ali pri obrtnikih, čeprav tudi to ni pravilo. V primeru aktivacije državnega načrta, kot je za požara na Krasu ter ob poplavah, vse stroške povrne država. Leta 2022 je z donacijo izstopal Ivo Boscarol.
Domnevam, da ima največ in najboljšo opremo v zvezi velikolaška enota?
Ja, oprema gre po kategorizaciji in osrednja enota ima opremo tretje kategorije; vozila, ki jih trenutno imamo, zadoščajo tem merilom. PGD Rob, PGD Turjak in tudi PGD Karlovica imajo vso potrebno opremo za drugo kategorijo. Tudi društva prve kategorije so ustrezno opremljena, vendar so vozila stara. Trenutno pa smo v fazi priprave finančnega načrta za PGD Dolnje Retje, ker imajo tam res zelo staro gasilsko vozilo. Mislim, da bomo ta nakup lahko izvedli, saj gre za precej cenejše vozilo, kot je bilo to za osrednjo enoto. Ob tem je treba povedati, da je zdaj za vrsto let konec nakupov gasilnih vozil za osrednjo enoto. Zamenjati bomo morali le kombi, ki ga uporabljamo tudi za prevoz mladoletnih gasilcev na tekmovanje, vendar po zakonu o cestnem prometu ta vozila ne bi smela biti starejša od desetih let. Naš je star 18 let. To vozilo sicer povsem normalno deluje, zato ga bomo verjetno dali v center Civilne zaščite.
Kakšno pa je sodelovanje med različnimi gasilskimi društvi v zvezi? So kakšna trenja?
Oh, trenja, po navadi malenkostna so zmeraj. Jaz sem v tem že 30 let in hitro vidiš, v kateri enoti malo škriplje. Kot poveljnik se ne smem vtikati, ker je to njihova interna zadeva. Kot gasilska zveza Velike Lašče z vsemi fanti iz teh enot super sodelujemo; upam reči, da smo kar fenomenalna ekipa v tem mandatu in sem zelo zadovoljen z našim delom. Jasno, da so kdaj tudi različni pogledi, saj vendar prihajamo iz devetih različnih društev, ampak jih zelo hitro poenotimo.
Kakšni so načrti za prihodnost?
Tako kot že vsa ta leta je ključna usmeritev čim bolj slediti trendom. Velik poudarek bo na izobraževanju; tako za jeseni pripravljamo specialno izobraževanje; upam, da bo uspelo, zato o tem še ne bi preveč govoril. Poleg tega bomo jeseni izvedli redna usposabljanja za pripravnika, operativnega gasilca, višjega gasilca, vodjo enote in nižjega gasilskega častnika. Drugo leto bo potrebno organizirati obnovitveni tečaj za bolničarja. Kolikor nam bo finančno stanje dopuščalo, bomo tudi zamenjevali in dopolnjevali opremo in gasilska vozila.
Ni jih tako malo, ki menijo, da se preveč sredstev namenja za ta vozila. Kako jim odgovarjaš?
Tudi sam sem že večkrat slišal za te pomisleke in vedno pravim: jaz to nimam zase; to je za vse občane in je naložba v preventivno dejavnost, da se sploh lahko kolikor toliko varno udeležujemo intervencij. Seveda nas pa ljudje vidijo tudi v mirnem času, ko peljemo vozila na tehnični pregled, na gasilsko parado, na bencinsko črpalko ali pa na kondicijsko vožnjo. Kajti kljub temu, da so vozila v garaži priklopljena na elektriko in na zrak, jih je treba vsake toliko prepeljati, da kaj ne zataji takrat, ko gre zares.
Zdajšnji župan izhaja iz gasilskih vrst. Ali ima zato kaj več posluha za gasilce, kot so ga imeli prejšnji župani?
Vsekakor lahko rečem, da ima zdajšnji razumevanje za gasilsko delovanje, vendar moram priznati, da sta nas podpirala tudi Anton Zakrajšek in Tadej Malovrh, saj je župan tudi zakonsko odgovoren za požarno varnost v občini. Včasih je sicer kakšen malo preveč obljubil (smeh).
Šalo na stran. Občina je, ko jo je vodil Malovrh, v celoti sofinancirala vozilo na Karlovci, pod Matjažem Hočevarjem pa je bilo na vrsti vozilo za osrednjo enoto, tako da so se temu primerno povečala sredstva. Sedanji župan je tudi naš operativni gasilec z vozniškim izpitom kategorije C, kar je zelo srečna okoliščina, saj nam sploh v dopoldanskem času primanjkuje takih gasilcev, ki lahko odpeljejo kamion na lokacijo in pomagajo reševati ljudi in njihovo premoženje. Ob tem naj povem, da imamo tudi dva poklicna gasilca, ki se usklajujeta, da nista istočasno v službi, torej da nista v istih izmenah v poklicni gasilski brigadi in sta zelo pomembna člena našega delovanja.
Si tudi član Civilne zaščite. Verjetno je prednost, ker tako dobro poznaš delovanje gasilstva?
Ja, v Civilni zaščiti sem že kar nekaj časa. Mislim, da od takrat, ko je bivši župan zamenjal mojega predhodnika kot poveljnika gasilske zveze Velike Lašče. Velja neko prepričanje, da mora biti poveljnik gasilske zveze tudi vsaj namestnik poveljnika Civilne zaščite in tako opravljam tudi to funkcijo. V teh krajih imamo največkrat opravka z žledolomi in poplavami na Trubarjevi domačiji ter nekaj hišami na Karlovici, kjer se vloge gasilcev in Civilne zaščite lepo dopolnjujejo, saj smo gasilci ogrodje civilne zaščite. Za to gre zasluga tudi poveljniku civilne zaščite Branku Indiharju, ki je zelo vpet v to okolje in točno ve, kako mora reagirati, da z vrečami in drugimi ukrepi zaščiti te lokacije.
Se že pripravljate na gasilsko veselico? Bo uspela?
Mislim, da je to že utečena praksa in v organizacijo ne dvomim. V bistvu je postavljanje prizorišča zabavno; gre za druženje, spoznavanje in tako tudi opaziš, komu ležijo kakšne spretnosti, kar lahko potem uporabimo tudi pri intervencijah.
Še vedno je veselica uspela; videli pa bomo, v kolikšni meri bo uspela letos. Dejstvo je, da ima zdaj veselico vsaka vas in je morda že kar presežek teh dogodkov. Včasih je bila »na naš datum« veselica v Laščah edina od Škofljice do Kolpe; letos bodo istočasno tri velike veselice na Igu, v Šmarju in v Laščah, verjetno pa bo še kakšna manjša kje. Mi smo kljub temu zadovoljni in ciljamo bolj na lokalno publiko.
Je pa zanimivo, da je med mularijo, tudi ljubljansko, postalo moderno, da hodijo na veselice. Tudi vi opažate ta trend?
Ja, prav gotovo. Ko pogledaš prizorišče, je največ srednješolske mladine. Starejše že težko zvabiš na veselico. Tak je pač trend, ki je po svoje fajn. Pridejo, zapravijo tistih 20 evrov, ki jih imajo, in grejo (smeh).
Ne visijo do jutra, kot se nam je rado kdaj primerilo.
Ne visijo do jutra. Tudi nad glasbo se pretirano ne pritožujejo, kar je v teh časih, ko so ti ansambli nesramno dragi, zelo dobrodošlo.
Kakšne so zdaj cene?
Iz zanesljivih virov sem slišal, da so lani v Stični pri Višnji gori ansamblu plačali 16.000 evrov. Ko pomislim, koliko opreme dobimo za ta denar, moraš biti malo nor, da toliko zapraviš za glasbo na veselici. Mi za to namenimo maksimalno tri tisoč evrov, še raje pa manj. Količina pijače, ki jo moraš prodati, da bi si lahko privoščili bend za pet tisoč evrov, je enostavno težko dosegljiva.
Dobiček od veselice je del prihodkov gasilskega društva. Kateri so še drugi viri financiranja?
Glavni vir so sredstva občine, ki se porazdelijo med društva. Vsako leto se naredi seznam potrebne opreme po vseh društvih in potem se temu primerno razdelijo sredstva. Osrednja enota dobi malo več, ostala društva pa glede na potrebe. Imamo skupno nabavo opreme, ker tako lahko iztržimo boljše pogoje oziroma cene. Nekaj denarja zberemo tudi z donacijami in sponzorstvi. Morda pa bi morali nekoliko več energije usmeriti v pridobivanja dela dohodnine, ki ga ljudje lahko namenijo dobrodelnim in drugim društvom po lastni izbiri, saj s tega naslova tudi dobimo nezanemarljiva sredstva. Nekaj malega dobimo tudi od Gasilske zveze Slovenije, predvsem kot nadomestilo za to, ker se udeležujemo tekmovanj in ocen društev. Osrednja enota ima tudi pogodbo s skladiščem naftnih derivatov v Ortneku, kar nam mesečno prinaša prihodek. No, to pa od prodaje koledarjev (smeh).
Morate enkrat izdati tiste, kjer ste gasilci zgoraj brez.
Članice so imele enkrat podobno idejo, ampak to ni tako enostavno, ker mora biti profesionalni fotograf, pa scena, kostumografija … in je potem vse skupaj predrago. Najbolj so se prijeli navadni pisarniški koledarji; mislim, da ljudem pridejo najbolj prav.
