"Na Turjak imam izjemno lepe spomine"
Našega tokratnega sogovornika najbrž ni treba podrobno predstavljati. Miro Cerar st. je športni velikan, a o športu tokrat nisva prav veliko govorila. O njegovih športnih dosežkih in presežkih je bilo tako ali tako prelitega že veliko črnila, teh nekaj vrstic pa bi bilo absolutno premalo, da bi vse skupaj kolikor toliko dostojno povzeli in popisali. Vseeno pa čisto na kratko: je dvakratni olimpijski, štirikratni svetovni in desetkratni evropski prvak. Sportske novosti so ga rekordnih osemkrat izbrale za naj športnika Jugoslavije, eno največjih priznanj pa je prišlo z Daljnega vzhoda. Japonci, ki so skozi leta gimnastiki dali prenekaterega legendarnega telovadca, so mu rekli bog konja. In če tako pravijo Japonci ...
Od konca njegove športne kariere je minilo že več kot pol stoletja. Nabralo se je let, pa tudi zdravje ni več takšno, kot je bilo, a stisk roke je še vedno čvrst, na videz pa bi mu prisodili vsaj kakšno desetletje manj, kot jih dejansko šteje. Ob koncu najinega pogovora v eni izmed grosupeljskih kavarn k nama pristopi natakar, ki pravi, da je iz Beograda, in prosi, če se lahko fotografira z legendo. Če se danes vse prepogosto in vse prelahko razmetava s to besedo, je Miro Cerar prav to. Legenda. Zadnjih dvajset let tudi častni občan Velikih Lašč in še precej, precej dlje Kovačev Miro iz Turjaka. In prav o tem je tekla beseda. O njegovih otroških letih na Turjaku, ki jih je usodno zaznamovala druga svetovna vojna, obšla pa nisva niti Tita, štafete mladosti ter tistega usodnega Adrijinega leta na Korziko, na katerem je imel tudi sam rezervirano ter plačano mesto. Sedež je ostal prazen, drugače ga seveda že dolgo ne bi bilo več med nami. Tako pa je oktobra praznoval že 86 let.
Rodili ste se jeseni 1939, kmalu po tistem, ko sta si Hitler in Stalin razdelila Poljsko in se je začela druga svetovna vojna. Otroška leta ste preživljali na Turjaku. Kakšni spomini vas vežejo na tista prva leta?
Na Turjak imam strašno lepe spomine, zame so bila to lepa leta. Po domače se je pri nas doma reklo pri Kovačevih. To je bila hiša odprtih vrat. Dedek je bil med drugim veterinar samouk in so vsi hodili k njemu. Vedno je bil pripravljen pomagati, tudi ponoči. Spomnim se, da je imel posebno sobico, kjer je imel arcnije, kot smo rekli. To je bil njegov laboratorij, v katerega ni imel vsak vstopa. Ljudje so ga imeli radi, saj je bil zelo sposoben. Pri hiši se je vse sorte delalo. Popravljalo kolesa in motorje, kovalo konje ... Dostikrat sem šel s konjem po seno. Pa hlode se je vozilo v Podturjak, nazaj pa vozilo žaganje. Zanimivo, da ded ni maral cerkve, babica pa je bila verna. A v hiši niso nikogar posiljevali s tem. Mene so vzgajali v sokolskem, naprednem duhu, čeprav mi po drugi strani ni noben rekel, da ne smem v cerkev. Babica je hodila in tudi drugi so šli, dokler jih ni enkrat župnik nagnal, ker so ta rdeči. Takšni časi so bili.
A kmalu je vojna prišla tudi v te kraje.
Veliko so mi pripovedovali, nekaj se pa tudi sam spomnim. Nekoč je sredi noči mimo peš prišla kolona Nemcev. Babica je znala nemško in to nas je večkrat rešilo. So prosili vode, so imeli med sabo ranjence. V spomin se mi je zarezal eden s prestreljeno čeljustjo, mu je kar visela z obraza. Med vojno smo imeli nemškega ovčarja, krasnega psa, pa so prišli Nemci in ga želeli odpeljati. Pes je bil dober čuvaj in zato so ga hoteli vzeti s sabo. Ded jim ga ni dal, a so mu grozili, da bodo psa v nasprotnem primeru ustrelili. Vem, da sem jokal in sem se v strahu skril v grmičevje na vogalu. Od tam sem lahko videl, kako so s seboj odpeljali psa, ki mi je v spominu ostal tudi po tem, da me je vlekel na sankah. Spomnim se tudi, kako so goreli tisti kozolci pri zadružnem domu, kjer je zdaj trgovina. Si še pri naši hiši, ki je bila kakšnih sto metrov stran, čutil vročino. Mama mi je pripovedovala, kako so nekoč ponoči prišli tudi domobranci, ki so imeli ranjence in nekaj mrtvih, pa so zahtevali, da jih z vozom pelje v Podturjak. Ni imela druge izbire, kot da sredi noči zapreže voz in jih pelje. Tudi luna ni sijala, bila je temna noč in konja v nekem trenutku na tistih serpentinah nista želela več naprej. Priganjanje ni pomagalo, pa je stopila pred njiju in videla, da na cesti leži mrlič – zato konja nista želela prek.
Kaj pa napad na turjaški grad septembra 1943?
O napadu na grad vem bolj iz pripovedovanja. Štab je bil v naši hiši. To je bila prej Auerspergova hiša, ded je namreč delal v njegovi konjušnici. So mi pravili, da je bil Auersperg zelo človeški, dober človek in je lahko ded pozneje nekako odkupil to hišo. Cesta je šla takrat tik ob hiši. Vse sorte vojska je hodila mimo hiše po cesti. Partizani, domobranci, Nemci, Italijani. Ko so se ustavili in so kaj zahtevali, si to moral dati. Na travniku na drugi strani ceste so bili takrat ujetniki z gradu. Iz pripovedovanja vem, da sta iz Turjaka prišli dve ženski in ujetnike zmerjali. Belogardisti, pra*ice bele in podobno sta vpili. Saj veste, kako je to šlo. Nek takrat 17-letni partizan mi je leta pozneje pripovedoval, da so nekaterim domobrancem ponudili, če prestopijo k njim, pa ni bilo prav veliko kandidatov. Nekatere so potem odpeljali, druge pa izpustili. In ti, ki so jih izpustili, so se ponoči maščevali tistima ženskama ter jima pri živem telesu vklesali rdečo zvezdo in jima odrezali prsi, vsaj tako so pripovedovali. Vsekakor težki časi, ko so nastradali tudi ali predvsem nedolžni.
Kdo pa je še živel z vami v hiši?
Poleg deda in babice še moja mama Pavla, njena sestra in trije bratje. A strici so bili med vojno v taboriščih. Gonars, Rab ... So bili ovadeni, pa čeprav ni bil noben pri partizanih. Bili pa so napredni.
Turjak ste na koncu zapustili zaradi groženj Črne roke?
Res je. Čez noč oziroma nanagloma. So naši grabili na travniku, sam pa sem se kot otrok smukal nekje v bližini in kar naenkrat vidim, da je nekdo pritekel, potem pa so vse spustili iz rok, pograbili tisto najnujnejše na čelu z mano in hitro nazaj proti hiši. Da smo se znašli na spisku Črne roke, ki je operirala ponoči. V naglici se je nalagalo na voz, sam kot otrok nisem vedel, za kaj gre. Na vozu smo bili ded, babica, moja mama in jaz ter en kup šare. V Ljubljani na Strelišču je bila mitnica in tam je bila kontrolna točka. Ljubljana je bila takrat obdana z žico. Tam je bila domobranska oficirka, ki je bila očetova sorodnica. »Kaj pa ti, kam pa greš? Tebe pa ne bomo spustili, ti si pa za likvidirat.« Govorim po pripovedovanju, bilo naj bi zelo napeto. Potem je prišel zraven nemški oficir, babica pa je, kot že rečeno, znala nemško in to nas je očitno spet rešilo. So mi domači pozneje dejali, da je Nemec rekel, da svojega sorodnika pa ja ne bo likvidirala. On je bil tisti, ki je rešil situacijo. Zatekli smo sicer k mamini sestri, ki je s svojo družino že pred tem živela v Ljubljani. Ni bilo prav veliko prostora, kuhinja in ena velika soba, ki je bila dnevna soba in spalnica hkrati, nas pa kar precej in smo v njej na tleh spali kot sardine. Tu smo ostali približno leto dni, po osvoboditvi pa smo se vrnili domov, na Turjak. Hiša je ostala cela, nad njo je bedela soseda, ki je leta pred tem prišla iz Amerike in je bila taka bolj sodobne sorte, še traktor je vozila.
Kje je bil v vsem tem času vaš oče Ivan?
Moj oče je bil v mornarici, na rušilcu Zagreb, ki sta ga Sergej Mašera in Milan Spasić na začetku vojne potopila, da ne bi prišel v roke Italijanom. Ostale fante so po kapitulaciji nagnali domov. Iz Boke Kotorske, lep kos poti so opravili tudi peš. Ko je oče prišel domov, pa je bil ovaden ter poslan v Dachau. Naša družina je bila, kot že rečeno, bolj napredna, v sokolskem duhu in to je šlo nekaterim v nos.
Sledil je mir, ki to ni bil.
Vedno pravim, da po vojni vojne še ni bilo konec. Ostala sta bes in srd. Praktično ni minil mesec, da ne bi ta ali oni v jarku obležal, z ene ali druge strani. Govorilo se je, da se je nekoč s padalom v bližini Lapor spustil nekdanji črnorokec, in tega so se ljudje strašno bali. Takrat so se zaklepala vrata, v zraku je bilo čutiti nemir.
Za nekatere druga svetovna vojna še danes ni končana.
Do devetdesetih in osamosvojitve se je že marsikaj pomirilo in so se partizanske ter domobranske družine med seboj tudi že poženile, da bi potem spet začeli s tem in odprli stare rane.
Oče in strici so se sicer vrnili iz taborišč?
Da, vrnili so se, a načeti. Najhujše jo je odnesel stric Toni, ki je imel tuberkulozo in je bil priklenjen na kisikovo bombo. Očeta so po vrnitvi iz Dachaua znova hoteli pri mornarici. Tudi sam je bil zaljubljen v mornarico, a je pretehtala mamina želja, ki je želela biti bližje staršem. Mama se je zelo rada vračala na Turjak, sem in tja sva celo s kolesom rinila na Turjak. Za nazaj je bilo precej bolj luštno, saj je šlo bolj navzdol. Mama je šla enkrat celo na neko občinsko kolesarsko dirko. Sam sem si bolj želel motor, a nama ni uspelo privarčevati dovolj denarja.
Danes pogosto pridete na Turjak?
Redko. Se mi pa zdi zanimivo, kako so se mi kot otroku to zdele velike razdalje. Z vlakom do Lašč in potem pet kilometrov do Turjaka. To se mi je zdelo strašansko daleč, sploh pozimi, takrat, ko so bile še prave zime, je znalo biti zanimivo, danes pa vidim, kako blizu je vse skupaj. Kako se to spremeni.
Sploh za vas, ki ste pozneje, v času kariere, prepotovali zemeljsko oblo po dolgem in počez. Od Tokia do Mexico Cityja, vmes pa sem in tja tudi do Beograda. Sva rekla, da o športu tokrat ne bova, bi se pa dotaknila Josipa Broza Tita. Vi ste se namreč večkrat srečali s Titom, med drugim ste mu nekoč predali štafeto mladosti. V kakšnem spominu vam je ostal?
Kot prvo priznam, da sem bil ponosen, da mi je ta čast pripadla. Kar pa se Tita tiče, sam sem se takrat osredotočal predvsem na študij in šport, tako da marsičemu, kar se je dogajalo zunaj tega, nisem namenjal prav veliko pozornosti. Sam na njegov račun nimam tovrstnih obtožb, kot jih imajo zdaj nekateri. Name je naredil zelo dober vtis, pa naj zdaj drugi govorijo o njem, kar hočejo. Seveda je šlo pri njem na nek način za kult osebnosti. A takrat človek tega ni dojemal tako. Sam sem bil v prvi vrsti presenečen in ponosen nad častjo, ki me je doletela. Pred predajo štafete sem imel tremo, kako bom vse skupaj zvozil in kaj bom povedal. So mi rekli, da naj kar sam sestavim govor. To me je najbolj skrbelo. Sem nekaj spravil skupaj in dal profesorju na fakulteti, da pregleda, da ne bi zinil kakšne neumnosti. Pa mi je popravil le par besed. Nobene cenzure ni bilo. Vprašal sem le, ali naj bo v slovenščini ali srbohrvaščini, in so rekli, da bi bilo bolje, če je v srbohrvaščini, ker bo več ljudi razumelo. Neverjetno, da so mi tako zaupali. Res je, da sem se trudil biti zaveden Jugoslovan. No, pri tem so bili tudi malo krivični, bil sem sicer Jugoslovan, a vedno so mi rekli »ovaj Slovenac«. Radi so me pa vedno imeli, to pa ja, doli sem bil celo bolj priljubljen kot v Sloveniji.
Če se vrnemo k Titu …
Cel svet ga je upošteval. Pogosto pozabljamo, da nas je rešil Stalina. Pod njim bi drugače piskali. Seveda je bila po vojni revščina in smo se pozneje pošteno zakreditirali, ampak videti bi morali, kakšni reveži so bili oni z Vzhoda. Za naše tekmece Čehe, Bolgare, Romune in Poljake smo bili mi Amerika. Z našim potnim listom si lahko šel praktično povsod. Če vam povem en primer: na igre v Mexico City smo potovali prek Kanade skupaj z romunsko ekipo. Ustavili smo se v Montrealu, a smo morali ostati na letalu. Čez nekaj časa so prišli trije ali štirje možakarji in se ustavili pri točno določenih romunskih telovadcih ter jih po hitrem postopku odpeljali. Med seboj naj bi se menili, da bodo prebegnili, tajne službe pa so jim seveda prisluškovale. Kdo ve, kako so končali, o njih ni bilo več ne duha ne sluha. Za Vzhod smo bili Amerika, Američani pa so nas potiskali na Vzhod.
Tekmovalci ste bili med seboj kolegi, ljudje pa vas na vzhodu, predvsem v Sovjetski zvezi, niso vedno najlepše sprejeli.
V Pragi 1962 na bradlji so mi dali po krivici malce nižjo oceno. Dal mi jo je ruski sodnik, s katerim sva bila sicer dobra prijatelja, a je moral slediti diktatu. A dvorana je skočila na noge, protesti so bili tako srditi, da so morali prekiniti tekmovanje. Protestirali so zaradi krivice, ki se mi je zgodila, a v še večji meri so bili nastrojeni proti Rusom; rane po nasilni zadušitvi praške pomladi so bile še vedno žive. Neverjetno, kakšen urnebes je bil. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da je žirija spremenila oceno. Jaz sem bil potem prvi, Rus Shakhlin pa drugi. Tekmovalci smo se med sabo korektno in dobro razumeli.
Če se še enkrat vrneva k Titu – se je spoznal na šport?
Lahko rečem, da se je. Na sprejemih je pripovedoval, kako je sabljal in telovadil. Se spomnim, ko smo prišli z iger v Mehiki. Vera Nikolič je tam razočarala in še danes vidim, kako jo je tolažil. Bila je pred mano v koloni, pozdravil je vsakega posebej in v nekaj stavkih jo je potolažil rekoč, pa saj ni konec sveta. Za športnike se je zelo zanimal in bil odlično obveščen. Ko sem mu tistikrat predal štafeto, se je v enem stavku zahvalil meni osebno, kar je bilo zelo neobičajno. Jaz imam nanj lepe spomine. Čudež je, da je to narodnostno pestro druščino sestavil in držal skupaj, ko pa vidimo, kako je pozneje hitro in krvavo razpadla.
Čisto za konec: je res, da sta se s pokojno soprogo Zdenko v zadnjem trenutku odpovedala letu Inex-Adrie, ki se je končal s tragedijo na Korziki, ko je letalo zadelo v goro?
Da in spet so na nek način Velike Lašče vmes. Pravnik iz Lašč, ki je bil nekaj let starejši od mene, je bil zaposlen na Kompasu. Se v tem trenutku žal ne morem spomniti imena, vem pa, da sva se srečala v preddverju Kompasa in poklepetala, kako in kaj. Me je vprašal, če kam potujem, pa sem se pohecal, da me žena zaradi tega doma pogosto krega. Da sem prej toliko potoval, zdaj bi pa le še doma čepel, ko bi tudi ona rada kam šla. Pa mi ta znanec pravi, da super, da naj se prijavim na izlet na Korziko, ki bo čez tri dni. In sem res vplačal izlet. Najbrž sem bil eden redkih, ki je sam plačal – šlo je namreč za sindikalni izlet. Za kakšnega ne bom razlagal, saj najbrž poznate zgodbo. Potem pa je mlajša hči, ki je bila takrat stara eno leto, zbolela in celo noč nismo spali. Žena Zdenka je vedno dajala prednost otrokom in je rekla, da nima srca, da bi jo bolno pustila doma. Meni je kar odleglo, saj se mi ni ljubilo iti. Sicer bi lahko tudi tašči prepustila otroka, a je žena dejala, da je to njena skrb. Zjutraj je odločitev padla, tam okoli šeste ure zjutraj smo sporočili vodički, ki je dejala, da nič hudega, da naj namesto naju gresta pa starejša otroka. Pa sem rekel, da je že prepozno, da ne gremo, in ostali smo doma. Dopoldne sedim pred oknom in gledam, kako zunaj sneži, pa okoli devetih pride starejša hči in pravi, da je letalo dol padlo. Žena pravi, da se s tem ne gre hecati, a hčerka je vztrajala in smo prižgali radio in glej ga zlomka, res je dol padlo. In potem razmišljaš, kaj bi bilo, če bi bilo. To je bil pa res šok. Takrat sem bil že odvetnik in kot odvetnik moraš biti pri rokih točen, nasploh sem sam rad točen. Takrat pa mi je bilo štirinajst dni za vse vseeno. Razmišljaš, kako bi se lahko življenje obrnilo. Premlevaš, kaj bi bilo z otroki, kdo bi odplačeval kredit za hišo ...
