Andreja Novak je vsestransko aktivna oseba. Poleg tega, da je zaposlena mati, vrtnari in se posveča ročnim delom, vzreji psov, je tudi predsednica sveta Javnega zavoda osnovne šole Primoža Trubarja.
Kako ste si za svoj dom izbrali Podkogelj oz. območje občine Velike Lašče?
S partnerjem sva iskala lokacijo za hišo. Ker so bile cene okrog Domžal zelo visoke, sva začela iskati na širšem območju in tako sva prišla do parcele v Podkoglju. Ta smer ni bila načrtovana. Vedela sem sicer, da na tem koncu živi sedaj žal že pokojni prijatelj Davor Marjanović, ki je tu kupil parcelo in sezidal hišo. Z njim smo se poznali že pred selitvijo v Velike Lašče, saj nas je povezovala ljubezen do psov oz. hrtov. Meni se je takrat zdelo, da on živi v nekem res oddaljenem zakotju. Ko pa sva kupila parcelo, sva ugotovila, da smo pravzaprav blizu njega. Takrat se je pošalil, da smo tudi mi pristali v zakotju. Moj odgovor je bil, da to ne drži, saj smo mi nekaj kilometrov pred zakotjem.
Imate od nekdaj radi živali?
Vedno smo imeli psa pri hiši, tudi ko sem bila majhna. Običajno so bili to nemški ovčarji. Toda psi so bili bolj očetovi. V mladosti sem se ukvarjala z jahanjem, saj je blizu Domžal Krumperk, kjer je bil center Biotehnične fakultete. Potem sem v neki knjigi videla ruskega hrta in se odločila, da ga želim imeti. Tri leta sem čakala na leglo v Sloveniji. Legla pa kar ni bilo. Nato sem v beograjski reviji našla oglas o leglu hrtov v Zrenjaninu. Čeprav še nisem bila stara 18 let, sem hotela ponj kar z vlakom. Seveda me je peljal oče. Tako smo dobili psičko. Klicali smo jo Kim, tako kot priljubljeno hollywoodsko igralko Kim Novak. Sedaj že več kot 30 let nisem brez ruskega hrta.
Kakšna pasma je to?
Hrti so stare, lovske pasme. Mednarodna kinološka zveza za razdelitev glede na namen uporabe pasme uporablja 10 skupin in v 10. skupini so hrti. Hrti so bili lovski psi. Imajo željo in nagon po lovu. Danes se jih ne priznava več za lovske pse, saj se lov v takšni obliki kot nekdaj ne izvaja več in so predvsem spremljevalni družinski psi. Tradicija lova s hrti se je obdržala le v matični Rusiji in morda v arabskih državah, kjer beduini lovijo s perzijskimi ali arabskimi hrti. Zanimivo je, da so hrti obdržali poseben status tudi v arabskem, torej islamskem svetu. Pes v islamskem okolju ni čislana žival, ampak hrti imajo poseben položaj. Pri beduinu sta sokol in hrt včasih pred ženo in družino. Za tem stoji zgodovina, ki so jo stoletja gradili. Današnji hrti se glede na preteklo podobo in lastnosti niti niso tako spremenili, kot so se nekatere druge pasme. Treba pa je bilo nekoliko omiliti karakter lovskega nagona.
Za kakšen lov se je uporabljalo hrte?
Ruski hrti so se uporabljali za lov na volkove. V Rusiji, v starih knjigah je opisan poseben način lova v tako imenovanih trojkah, ki jo sestavljajo dva samca in samica. Lovci so psa držali pri sebi na konju in ga spustili šele, ko so zagledali volka. Tega so psi še živega ujeli. Nato se je lovec odločil, kaj bo naredil – ali bo žival pustil pri življenju ali ne. Značilnost hrtov je, da podobno kot gepard, lahko tečejo izjemno hitro kratek čas, ne morejo pa slediti žival kilometre skozi gozd ali stepo. Za dolgotrajno sledenje se uporablja pse goniče. Hrt žival ujame v hitrem teku.
Koliko psov imate?
V juniju nas je presenetilo 13 mladičev. Imamo še dve psici, babico in mamo. Poleti nam je poginil 12 let star samec, pradedek teh mladičev. Imamo nekako celo družino. Življenjska doba hrtov je nekje od 11 do 13 let.
Kako poteka vaš povprečni delovni dan?
Sedaj ko je več dela z mladiči, je več dela tudi zjutraj. Ob pol petih zazvoni alarm in delo se prične. Živali je treba spustiti, nahraniti in tako naprej. Ko se vrnem iz službe, živali ponovno spustimo. Kadar pa ni mladičev, gremo na sprehod, saj naša narava res omogoča sprehode v lepem okolju. Zvečer se posvečam ročnim delom in kakšni dobri knjigi. Seveda se ne posvečam le hobijem, ampak je vmes tudi kar nekaj gospodinjskega dela in družinskih obveznosti. Dan je vedno prekratek!
Aktivni ste tudi v Kinološki zvezi Slovenije?
Od takrat, ko sem dobila svojega prvega ruskega hrta, smo ljubitelji ustanovili Slovenski klub za hrte. Prav preko kluba smo aktivni člani kinološke zveze. Sem tudi mednarodna sodnica za ocenjevanje zunanjosti hrtov, tudi za delovno preizkušnjo, tako imenovani coursing. Gre za posnemanje teka zajca v naravi. Posebna naprava vleče vrvico in na koncu vrvice je plastična vrečka, ki ponazarja zajca. Treninge in tekme smo imeli tudi na Žagi. Med odmevnejše dogodke, kjer sem sodelovala, sodi evropska razstava v Celju leta 2010. Takrat sem bila projektni vodja prireditve. Prisotnih je bilo 16.000 psov. 4-dnevna prireditev je bila izredno uspešna. Takrat so me celo predlagali v ožji izbor za ime tedna na valu 202. A po prireditvi sem bila tako utrujena, da tega sploh nisem vedela in sem vse to prespala. Na račun psov sem spoznala ogromno ljudi in videla ogromno držav. To je moj hobi. Po celem svetu spoznaš ljudi, ki so povsem različnih profilov. Skupna točka za pogovor je pes. Pravijo, da smo Slovenci povezani preko pevskih zborov, gasilcev ali lovcev. No, jaz bi dodala še kinologijo: tu najdeš vse profile ljudi, ki se z lahkoto povežejo med sabo.
Kakšna mora biti prehrana psov?
Osnova so briketi; zraven je meso, tudi kakšne testenine. Pri nas psi nimajo niti težav s tem, da pojedo kakšno zelenjavo ali jabolko in korenje. Skoraj vsejedi so.
Hodite na tekmovanja?
Tudi. Kar se tiče psov, sem v različnih vlogah. Sem tako sodnica kot vzreditelj. To pomeni, da sem prisotna na kinoloških prireditvah različne narave. Na razstavah poteka ocenjevanje psov glede na standarde s strani sodnikov. Standardi so predpisani in so pomembni, da se jih držimo. Tako se pasma vzdržuje in ostane na visokem nivoju. Razstave so lahko državne ali mednarodne, evropske in tudi svetovne. Tudi v Sloveniji jih je kar nekaj. To je seveda vse hobi, ki se plača iz svojega žepa. Do te meje ni reprezentance. Medtem ko se za delovni del, za dirke, lahko formira reprezentanca za evropska prvenstva. To so psi, ki tečejo in so najhitrejši psi na svetu. Temna stran tekem s psi so različne zlorabe. Ob tej priložnosti želim poudariti, da pri nas ni izkoriščanja psov, saj poteka tekmovanje pod okriljem mednarodne kinološke zveze. Stave so prepovedane. Profesionalizem najdemo v Angliji, na Irskem in v ZDA. Imamo pa tudi pri nas primere rešenih hrtov. Nekaj jih je tudi iz Španije. Tragični primeri so, ko lovci po koncu lovne sezone španske hrte zavržejo in nekatere celo obesijo na drevesa. Zavetišča v Španiji so izredno polna. Reševalne organizacije te hrte kdaj pripeljejo na različne konce sveta, da se jih posvoji.
Ukvarjate se tudi z ročnimi deli?
Ročna dela so mi bila po stari mami položena v zibko. Ko sem videla pulover, ki mi je bil všeč, sem pogledala ceno in ga seveda naredila sama. Potem smo prišli tako daleč, da mi je mož rekel, da je vseh izdelkov enostavno preveč, da naj kaj prodam. Pobrala sem nekaj kosov in odšla na obrtno zbornico, kjer so me ocenili. In tako sem dobila certifikat za domačo in umetnostno obrt. Registrira sem s. p. pod imenom Hiška miška, ročna dela. Lani sem svoje izdelke predstavila na božičnem sejmu v Velikih Laščah; bila sem na sejmu Artish, ki se poleti ob sobotah dogaja na Gallusovem nabrežju v Ljubljani, tako da me ljudje spoznavajo. Blizu mi je kvačkanje, pletenje, ustvarjanje, malo šivanja, lahko tudi reciklaža.
Do sedaj ste bili predstavnica sveta staršev, sedaj pa ste v svetu zavoda OŠ postali predsednica.
V to sem nekako padla notri. Bila sem predstavnica v svetu staršev, nikoli pa nisem bila v svetu zavoda. Sedaj pa so me v svetu zavoda predlagali za predsednico in počasi spoznavam vso problematiko. Prva seja je že za nami. Gre za novo področje in kljub vsemu sem prišlek in se moram seznaniti s področjem.
Kakšna je pravzaprav vloga sveta v OŠ Primoža Trubarja?
Svet zavoda je organ, ki v našem primeru združuje tako šolo kot vrtec. Potrjuje in razrešuje ravnatelja, seznanja se z delovanjem šole, sprejema program razvoja, letni delovni načrt, poročilo, pregleduje finančno stanje, ukrepa v kriznih situacijah, odloča o pritožbah v zvezi s statusom, obravnave zadeve, ki mu jih predloži vzgojiteljski oz. učiteljski zbor, skratka je skupni krovni imenovalec za vzgojo in izobraževanje v občini.
Kako je sestavljen svet zavoda osnovne šole?
Svet zavoda ima 11 članov, od tega je 5 predstavnikov zaposlenih, 3 predstavniki staršev in 3 predstavniki ustanovitelja (Občine Velike Lašče).
Kako poteka vaše delo?
Glede na to, da smo se ravno sestali težko definiram. Moja predhodnica, gospa Andreja Svetičič, mi ob prevzemu te naloge izredno pomaga. Vedno dvigne telefon in odgovori na moja vprašanja. Pri sklicu seje glede formalnosti priskoči na pomoč tajnica šole, da pripravimo dnevni red, pošljemo zapisnik prejšnjega sestanka v pregled … Že vmes med sejami urejamo aktualne zadeve in informacije tečejo tudi korespondenčno. Vedno se pojavijo pereči problemi, ki zahtevajo takojšnjo odločitev.
Kako pogosto se sestanete in o kakšni problematiki običajno teče beseda?
Seji sta dve oz. tri letno. Pregleduje se problematiko, ki se jo izpostavi na svetu staršev, to je problematika z roditeljskih sestankov, problematika šole in vrtca glede delovanja, financiranja itd. Vedno so želje večje, kot je na voljo sredstev. Treba je najti kompromis, da je volk sit in koza cela.
Med nekaterimi starši je bilo kar precej negodovanja glede spremembe ure pouka. Kakšne so podlage za takšno odločitev?
To je bil kar velik šok za večino ljudi. Prva stvar je problem komunikacije s starši. Še vedno verjamem, da bi bilo veliko lažje, če bi bilo lani rečeno pred koncem počitnic, da se načrtuje sprememba začetka pouka. Tudi starši se moramo organizirati, kako bo potekal naš dan. Za starše z majhnimi otroki je lahko to velik šok. Če bi komunikacija potekala na drugačen način, ne bi bilo toliko negodovanja.
Drug pereč problem so vedno prevozi. Veliko številko zaselkov ter tudi problematika ogroženosti učencev na šolski poti zaradi nevarnih zveri otežuje organizacijo. Lani je bila ustanovljena delovna skupina za prevoze s strani staršev, a tudi letos se nekaj dni pred pričetkom šolskega leta še ni vedelo, kdaj naj gredo otroci na prevoz. Tukaj je treba še veliko narediti. Teorija sicer prenese raznovrstne kombinacije, a na koncu je treba najti najbolj funkcionalno rešitev. Pri nas jo zlasti v zadnjem obdobju najdemo razmeroma pozno.
Nekateri strokovnjaki menijo, da preveč zaščitniški starši posegajo v avtonomijo delo učitelja oz. vzgojitelja. Ali to drži? Se ukvarjate tudi s takšnimi primeri?
Tudi to problematiko obravnavamo. Pogosto se ta tema izpostavi že na svetu staršev. Pozna se, da je en del tako imenovanih helikopterskih staršev. Mnenja se krešejo že na svetu staršev. Določeni starši želijo imeti vse zabeleženo v beležki. To je po mojem mnenju nekje morda še sprejemljivo do 4. razreda. Ampak na to sem naletela tudi še v srednji šoli. Nekako je treba najti pot, da otrok prevzame odgovornost zase. In žal ne morejo biti vsi odlični. Mislim, da je to bolj problem okolice, ki od otrok pričakuje vedno najboljše. Prav dober uspeh, dober uspeh – oboje vsebuje besedo DOBRO. In to je pomembno, dobro opravljeno delo!
