Zadruga je temelj razvoja kmetijstva v občini
Dragica Heric
Ivan Levstik se je na Kmetijski zadrugi Velike Lašče zaposlil na mestu odkupa živine. Predsednik zadruge je od leta 1992; v letih od 1997 do 2020 je bil hkrati tudi direktor zadruge. Pred nekaj leti se je upokojil; še vedno pa je predsednik in zastopnik vseh članov, kmetov. Ker je sam kmet, gospodar ekološke kmetije Levstik v Dvorski vasi, na kateri redijo govedo za prirejo mleka in pitance, dobro pozna težave, ki jih je v kmetijstvu vedno več. V avtomobilu je vedno imel obleko s kravato in delovni kombinezon.
Še je živ spomin na veliko in častitljivo praznovanje stoletnice Kmetijske zadruge Velike Lašče, ko ste izdali tudi obširen zbornik, ki predstavlja njeno celotno zgodovino. Letos pa zadruga praznuje že 110 let delovanja. Spomniva na le nekaj zgodovinskih mejnikov!
V bistvu se je zadružništvo na velikolaškem začelo vsaj deset let prej pred letom 1913 – letom, ki so si ga naši predniki vzeli kot za rojstni dan ustanovitve zadruge v Velikih Laščah. Takrat je bila namreč gospodarska kriza; zemlja je bila malo vredna; tudi v Velike Lašče je prišla železnica in z njo so prišli ceneno ameriško žito, industrijski izdelki, tobak, kava, svila in drugi izdelki, ki pa so tudi stali. Tako so si številni kmetje sposojali denar pri bogatih ljudeh: trgovcih, gostilničarjih, notarjih …, ki pa so imeli visoke obresti, tudi do 20 %, in marsikatera kmetija je zaradi vračanja posojila ostala brez vsega. Tako je velikolaški kaplan Anton Mrkun leta 1903 ustanovil hranilnico in posojilnico, ki je nastala po Reiffeisenovih načelih o organiziranju kreditnih zadrug z nizkimi deleži in neomejenim jamstvom, kar je širil dr. Janez Evangelist Krek. V ustanovljeni hranilnici in posojilnici so si kmetje ugodno izposojali denar.
Prebivalstvo je naraščalo in potrebovali so hrano. Na podeželju je bilo vsaj 80 % kmečkega prebivalstva; večinoma so bile samooskrbne kmetije; nekatere so bile tudi večje in so svoje pridelke prodajale ter si za razvoj denar izposojale v izposojevalnici in hranilnici oziroma prihodke tudi hranile v njej. Z namenom povzdigniti živinorejo, prodajo živine in živalskih izdelkov je bila leta 1913 ustanovljena Živinorejska zadruga Velike Lašče. Naloge zadruge so bile skrbeti za nakup plemenskih živali, skrbeti za skupne pašnike in za plemensko živino, prirejati živinske razstave, posredovati prodajo in nakup živine ter voditi potrebne knjige, rodovnik. Po prvi svetovni vojni je zadruga dobro napredovala, Velike Lašče so postale pomemben živinorejski center s sivo rjavo pasmo govedi. Leta 1948 so ustanovili zadruge v Robu, Turjaku, Karlovici; tudi v moji rodni vasi Dvorski vasi, so bili zametki zadruge oziroma sadjarske sekcije, ki sicer ni zaživela. Leta 1961 so se vse zadruge na območju združile v KZ Velike Lašče, katere naloga je bila, da razvija in pospešuje vse panoge kmetijstva na svojem okolišu.
Poleg Živinorejske zadruge je bila v Velikih Laščah tudi Mlekarska zadruga, kajne?
Z razvojem živinoreje se je povečala mlečna proizvodnja in izkazala se je potreba po organiziranem odkupu mleka. Kmetje so začeli voziti mleko v Ljubljano in leta 1928 je bila ustanovljena še Mlekarska zadruga. V letih 1932 in 1933 se je odkup mleka povečal na 500 litrov in poleg trapista so izdelovali edamski sir v obliki salame ter roquefortski sir, ki je zorel v znani podzemeljski Dolšinatovi jami v Velikih Laščah. V drugi svetovni vojni je bila mlekarna uničena in po letu 1945 se Mlekarska zadruga ni obnovila; odkup mleka pa je prevzela takrat že ustanovljena Kmetijska zadruga Velike Lašče. Stara mlekarna je bila delno obnovljena kot zbiralnica. Leta 1960 so bile že prisotne Ljubljanske mlekarne, ki so sezidale nov objekt in ga usposobile za izdelavo ementalca. Kasneje so namesto njega začeli izdelovati sir grojer, ki so ga poimenovali v Laščana in je bil pravi sir za sladokusce.
Zakaj kmetje niste preprečili ukinitev mlekarne ali jo celo kupili?
Bila je ideja, da bi kupili mlekarno, ko se je prodajala, vendar je bila cena previsoka in mlekarna se je leta 1990 zaprla; lastniki so opremo in stroje za predelavo prodali in prav tako zgradbo, ki je s prodaja dobila nov namen.
V zadrugi je bila tudi ideja združitev velikolaške in kočevske klavnice?
Vedeli smo, da dve klavnici na območju ne bosta preživeli. Žal je združitev omenjenih klavnic v eno propadla. Kočevsko klavnico z nekaj let starim predelovalnim obratom so zaprli in objekte prodali. Tako je naša klavnica ostala edina na tem območju in je za našo glavno kmetijsko panogo živinoreje oziroma govedoreje zelo pomembna. Naslednji dve najbližji klavnici sta Škofja Loka in Kamnik.
Kaj se je zgodilo z zadružnim obratom v Karlovici?
Leta 1968 je bil obrat v Karlovici ukinjen, ker je delal izgubo. Takrat so bili pod zadrugo tudi gozdarji; imeli smo svojo pospeševalno službo, selekcijsko službo; izvajali smo različne agrarne operacije in imeli svoje obrate, kar je država finančno podpirala. V odprtih hlevih, kar v tistih časih za živino ni bilo primerno, saj so bile zime zelo hude, je bilo 200 glav živine. Vole za pitanje so vozili s Hrvaške; krme je bilo dovolj na tako imenovanih družbenih zemljiščih, ki so bila v glavnem zaplenjena od kmetov.
Kljub vsemu se je kmetijstvo takrat razvijalo?
V 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so gradili hleve, nabavljali stroje; v zadrugi so prodali desetkrat več gnojil, kot jih prodajo danes. S prodajo štirih bikov si lahko kupil traktor. Vse, kar se je pridelalo, se je brez težav in po dobri ceni prodalo. Delavec je z eno plačo kupil prašiča, ki ga je imel za lastno porabo. Danes prašiča dobiš že za 200 evrov.
Prelomno leto za zadružništvo je bilo leto 1992, ko je bil sprejet nov zakon o zadrugah.
Ja, takrat so kmetje s svojim deležem postali lastniki zadruge in tako je še danes. Vložek za članstvo je danes 373 evrov. V letih po 1992 se je včlanilo okrog 150 kmetov, danes pa zadruga šteje 110 članov in ima 60 zaposlenih. Člani so kmetje in tudi nekaj zaposlenih, ki imamo kmetijo, kot sem sam.
Zadruga ima danes odkup živine, mleka in lesenih palet ter storitev klanja. Živine je na območju vedno manj. Ali to pomeni, da odkupite vedno manj živine?
Ena tretjina odkupljene živine je iz občine Velike Lašče, dve tretjini pa prihaja s širšega območja osrednje in jugozahodne Slovenije. Del odkupljene živine je namenjen potrebam lastne klavnice, ostali del pa za kupce iz Slovenije in Italije. Zakol za lastne potrebe izvajamo izključno na živalih iz lokalnega območja, ki je pod kontrolo sheme izbrane kakovosti Slovenije. V to shemo je vključenih 260 kmetijskih gospodarstev. Meso naše klavnice je na voljo v zadružnih poslovalnicah v Velikih Laščah, Novi vasi, Starem trgu pri Ložu in v Loškem potoku. Za prodajo mesa v naših trgovinah v zadnjem času zakoljemo tedensko le tri bike.
Naša najmočnejša dejavnost, ki nam prinaša največji prihodek, je storitev klanja, kar predstavlja več kot 70 % vseh zakolov. Še pred nekaj leti smo letno v naši klavnici skupaj zaklali 3.000 živali; kmalu se bo ta številka razpolovila, in to na račun zmanjšanja staleža živali oziroma prenehanja kmetovanja. Kmetij, ki so letno zaklale eno ali dve živali, ni več. V klavnici lahko koljemo ekološko in konvencionalno, čeprav je ekoloških zakolov zelo malo oziroma jih sploh ni, ker prodaja ekološkega mesa ni zaživela.
Se stalež živine še vedno zmanjšuje?
Stalež živine se zmanjšuje zaradi nizkih cen govedi, zadnjo zimo tudi zaradi lanske suše in trenda vedno manjše porabe mesa. K sreči pri nas še ni zaznati manjše potrošnje mesa. Debele krave in telice prodajamo tudi v Italijo, ker so cene nekoliko višje. Pred leti smo odkupovali tudi žrebeta in odrasle konje, a se je to povsem ustavilo zaradi padca cen. Rejo konj so imeli v glavnem rejci ob reji goveda, a se je ta v zadnjih letih zmanjšala za skoraj 80 %.
Ali otroci v vrtcih in šolah v Velikih Laščah jedo domače meso in pijejo domače mleko?
Zelo smo se trudili, da bi meso naših rejcev prodajali v šole, tako ekološke kot konvencionalne reje, a do tega ni prišlo. Nekaj mleka kupujejo direktno od našega kmeta, preko zadruge ne.
Kako je z odkupom mleka? Je glede na zmanjševanje števila kmetij mleka manj?
Kmetijska zadruga mleko odkupuje od nekaj proizvajalcev na območju Velikih Lašč, kot tudi iz Loške doline, Nove vasi in Cerknice. Letna odkupimo približno 1.100.000 litrov mleka. Še pred nekaj leti je bilo proizvajalcev 20; danes jih je le deset, od tega sedem v občini Velike Lašče, ostali pa iz prej omenjenih krajev. Količinsko je mleka enako, a s to razliko, da je bila to prej količina mleka le od velikolaških proizvajalcev, danes pa ga odkupujemo iz širšega območja.
Glede na padanje cen mleka in stroškov prireje je vprašanje, kako dolgo bodo kmetje še vztrajali s prirejo mleka.
Od bogatega odkupa suhe robe zadruga odkupuje le še palete?
Tradicijo velikolaškega zadružništva je vseskozi spremljal tudi odkup lesnih proizvodov. Po odcepitvi od jugoslovanskih trgov smo bili prisiljeni opustiti to dejavnost; ostal nam je le še odkup za palete. Pri odkupu poskrbimo za prevoz z našim vozilom. Tedensko prodamo kamion ali dva palet.
Če se vrneva h klavnici. Po dolgem iskanju ustrezne lokacije za novo klavnico lokacijo imate. Kako daleč ste z izgradnjo nove klavnice?
Za klavnico smo v 15 letih imeli že sedem lokacij. Povsod so se pojavljale določene težave. Prebivalci so podpisovali tudi peticije, s katerimi so nasprotovali preselitvi klavnice na predlagano lokacijo. Z izgradnjo industrijske cone Ločica na Turjaku pa je le prišlo do nakupa 60 arov velikega zemljišča, na katerem bi v prvi fazi zgradili novo klavnico, v drugi pa še predelavo in trgovino za prodajo. Pri pridobivanju vse potrebne dokumentacije za izgradnjo klavnice se je zataknilo pri zahtevi, da moramo imeti svojo čistilno napravo, za katero je potrebnih veliko različnih soglasij in še investicija se podraži za približno milijon evrov.
Koliko bo stala izgradnja nove klavnice?
Niti približno si ne upam napovedati vrednost investicije. V 15 letih in v zadnjih 5 letih, odkar smo kupili zemljišče, se je vse tako podražilo, da bomo po pridobljenem gradbenem dovoljenju začeli z zbiranjem novih predračunov in takrat bomo poznali vrednost investicije. Vsekakor pa računamo na pridobitev evropskih sredstev na enem od investicijskih razpisov.
Zakaj je bila v juliju in avgustu zaprta klavnica?
Klavnica je bila zaprta dva meseca in pol zaradi nujnih vzdrževalnih in posodobitvenih del, kot to delamo vsako leto v poletnem času, ko delavci v klavnici koristijo tudi letni dopust in je zaradi višjih temperatur tudi najmanj zakolov.
Odkup vseh pridelkov se zmanjšuje. Kaj to pomeni za kmetijstvo na območju?
Šlo bo samo še na slabše, če bomo šli v tej smeri, kot gremo, vsaj kar zadeva kmetijske politike. Mi ne moremo konkurirati na primer z Madžarsko, tudi ob subvencijah, ki jih kmetje prejmemo. Pri nas ni mogoče, da bi na 10-hektarski njivi pridelali koruzo za silažo, ker takšnih njiv nimamo. Z naraščajočo divjadjo so samo še pašniki, pa še na pašnikih se namesto rejnih živali pase divjad in srnjad, domače živali pa napadajo divje zveri, kot so medvedi in volkovi.
Zadruga je močna v trgovinski dejavnosti.
Za celotno prebivalstvo imamo na voljo sedem trgovin, ki stojijo v krajih Velike Lašče, Turjak, Rob, Loški potok, Nova vas, Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Štiri trgovine so last zadruge, tri trgovine pa imamo v najemu. Poleg naštetih trgovin imamo tudi potujočo trgovino, ki oskrbuje prebivalstvo jugozahodne Slovenije. Imamo tudi trgovino z repromaterialom, ki je namenjena za oskrbo kmetov in vrtičkarjev, trgovino s tekstilom in dva gostinska lokala.
Trgovine v manjših krajih izkazujejo negativno stanje. Zavedamo se, da je potreba po živilih tudi v odročnih krajih za obstoj prebivalstva velikega pomena, zato vztrajamo na teh področjih. Zavest zadruge je, da je potrebno prebivalcem služiti ne glede na poslovni izid posamezne prodajalne.
Kaj bo s trgovino v Robu?
Čeprav sam ne podpiram, da se trgovina zapre, se je upravni odbor odločil, da se trgovina v Robu in v Babnem Polju s 1. januarjem prihodnjega leta zapre. Vodstvo zadruge sicer išče morebitnega prevzemnika franšize Mercator, da bi krajani vseeno imeli trgovino z živili, a zaenkrat še neuspešno.
Kakšna je ponudba trgovine z repromaterialom?
Največ se še vedno proda krmil in gnojil, čeprav se je slednje v zadnjih desetletjih zmanjšalo za desetkrat. Kmetje zaradi bližine pri nas kupujejo rezervne dele strojev ali manjše stroje po naročilu. Trgovino želimo še bolj založiti z določenim materialom, ki ni namenjen izključno za kmetovanje. Predvsem pa v Laščah pogrešamo trgovino z gradbenim materialom, in to bo dopolnitev naše ponudbe v prihodnje.
Trgovine z živili bi si želeli dopolniti s pridelki in predvsem izdelki naših članov. Toda ne moremo poslovati z gotovino, na primer pri medu, oziroma se s predelavo oziroma dopolnilno dejavnostjo na kmetiji sploh nihče ne ukvarja.
Kako posluje potujoča trgovina?
Potujoča trgovina ne posluje z dobičkom, a k sreči tudi ne z izgubo.
V preteklih letih je zadruga imela kar precej investicij!
Zadruge od ustanovitve po zakonu o zadrugah poslujejo pozitivno. V tem času se je zgradil ZTC v Velikih Laščah; prenovili smo več trgovin, kupili trgovino v Loškem potoku, avtomobil za potujočo trgovino, računalniško opremo in programe ter kupili zemljišče v industrijski coni Ločica, za kar smo vložili 3 milijone evrov in s tem povečali kapital zadruge. Z letnim prometom več kot 9 milijonov evrov se zadruga uvršča v največje zadruge v osrednjem delu Slovenije, kamor spada sedem zadrug. Ocenjujem, da je kmetijska zadruga glavni dejavnik za krepitev gospodarske moči svojih članov; prav tako pa s svojimi storitvami prispeva k razvoju kmetijstva tako v občini kot tudi v širši regiji.
Je poleg izgradnje nove klavnice v načrtu še kakšna druga investicija?
Ker se gradnja klavnice zavlačuje, smo se skupaj z občino Nova vas odločili za izgradnjo nove zgradbe, v kateri bo v spodnjih prostorih naša zadružna trgovina z živili; v zgornjih bo občina zgradila neprofitna stanovanja. Zaradi lanskoletnega nekoliko slabšega poslovanja pa dokončna odločitev o tej investiciji še ni potrjena.
Zadruga ima kar nekaj praznih zgradb in glede na zapiranje trgovine v Robu jih bo še več. Kaj boste z njimi?
Res je, v središču Velikih Lašč je del zgradbe, kjer smo pred izgradnjo ZTC-ja imeli upravo; zaenkrat je prazno. V stavbi na Karlovici sta še trgovina in lokal v najemu. Tudi v Robu, kjer so šola, stanovanje, naša trgovina, ki jo bomo zaprli, in prostor, ki ga ima najet zasebnik, je že več časa prazen prostor tam, kjer je bila pred leti pošta. V primeru slabega vremena se v prostoru zadržujejo učenci podružnične šole Rob v času, ko čakajo na šolski prevoz. To se mi zdi dobro izkoriščen prostor. Imamo kar nekaj premoženja, ki bi ga bilo mogoče izkoristiti v primeru investicije.
Zadruga je največja gospodarska družba v občini; ima največ zaposlenih. Kako jo vidite čez deset let?
Kot sem že povedal, v kmetijstvu svetle prihodnosti ne vidim. Če bo šla kmetijska politika v trenutni smeri naprej, se bodo kmetije še bolj zapirale, kot se že. Kmečki prostor obvladujejo upokojenci; mladih ni ali pa jih je zelo malo in pokrajina se bo zaraščala. Mogoče bo ostalo nekaj večjih kmetij, ki jih bodo kosili z velikimi stroji, kar ne zaobseže vseh mejic, ozkih delov parcel in zaraščenost se bo iz leta v leto večala. Vprašljiva bo pridelava hrane in ohranjenost krajine. Velik problem kot povsod po Sloveniji je tudi v občini Velike Lašče in na širšem obočju velika razdrobljenost površin. Namesto da bi kmet imel tri do pet parcel, jih ima 30 do 50.
Kakšna je prihodnost govedoreje na velikolaškem?
Območje Kmetijske zadruge Velike Lašče leži na meji med Dolenjsko in Notranjsko pokrajino. Zadnji podatki kažejo, da se od celotne površine, ki meri 103 km, za kmetovanje uporablja okoli 18 % površin v skupni izmeri približno 1.800 hektarjev. Območje večinoma pokriva gozd; od kmetijskih površin prevladuje travnati svet v izmeri 1.700 hektarjev; le 100 hektarjev je njiv, ki so namenjene pridelavi silažne koruze in drugih kmetijskih oziroma poljedelskih rastlin za samooskrbo.
Posledica take obdelave je, da je v večji meri zastopana govedoreja. Okoli 1500 glav živali je govedi vseh starosti; 140 glav je konj in žrebet in 550 je glav drobnice. V zadnjih letih smo priča zapiranju kmetijskih gospodarstev in posledično pada oskrba z domačo hrano. Glavne ovire so prevelika parcelna razdrobljenost, visoka starost lastnikov kmetij in vedno več nosilcev kmetije, ki se s kmetovanjem ne ukvarjajo, a so upravičeni do nepovratnih kmetijskih sredstev. V zadnjem času kmetovanje postaja moteč faktor za okolico, saj vaško jedro pridobiva značaj uporabnih bivalnih prostorov. Kmetije bi se morale ustvarjati in razvijati na obrobju vaškega prostora, vendar za preselitev kmetij ni primernih občinskih planov. Zaradi dveh naštetih dejavnikov velikolaški kmetje ne bodo zdržali pritiska prepoceni ovrednotenih proizvodov, saj še zdaleč nimajo enakih pogojev kot drugi kmetje v EU.
Imate kakšen predlog rešitve omenjenih problemov?
Kmetijska politika bi morala imeti več posluha za ohranjanje podeželja in kmetijstva. Kmet je premalo cenjen. Po mojem bi v šolah učenci morali imeti predmet, v katerem bi v teoriji in praksi spoznali pridelavo hrane. Predvsem pa bi otrokom starši in vzgojitelji v šolah in vrtcih morali privzgojiti, da bi imeli večje spoštovanje do zemlje, kmeta in pridelave hrane.
Ali občina dovolj podpira kmetijstvo?
Vem, da občina v proračunu nima veliko sredstev. Če bi se vsi župani podeželskih občin združili in od države zahtevali več sredstev za ohranjanje podeželja, za pridelavo hrane, bi bilo denarja več. Po drugi strani bi morali razvijati tudi gospodarstvo, da bi bili ljudje zaposleni in hkrati še imeli dve do tri ure časa na dan, da bi ohranili majhno kmetijo. Pri tem bi morala pomagati tudi kmetijska svetovalna služba, ki bi predvsem majhnim kmetijam ponudila perspektivo in pomagala poiskati možnosti, kam in koliko naj vlagajo. Če nekdo zgradi velik sodoben hlev, a nima naslednika, je to lahko prevelika investicija.
Bili ste tudi v odboru Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije in Zadružne zveze Slovenije. Kako ste zagovarjati vaše člane, sovaščane, kmete?
V vseh teh organih je izredna nemoč v odnosu do državnih uradnikov in sprejemanju zakonov. Vsi zakoni, ki so predlagani, so stanovskim organizacijam običajno dani le dan pred sprejetjem. Četudi smo pravočasno dali pripombe, povečini le-te niso bile upoštevane. Mi nimamo časa, da bi se s kolesi vozili po Ljubljani. Mislim, da bi morali v parlamentu poleg ženske kvote imeti tudi kmetje svojo kvoto, da bi bilo več zdrave kmečke pameti pri sprejemanju zakonov in pravil. Spomnimo se, kako opevana sta bila kmetijstvo in pridelava hrane v času covida-19. Danes o tem ne govorimo več, saj so trgovske police polne izdelkov iz tujine in ni nobene bojazni, da ne bi bile tudi v prihodnje. Včasih imam občutek, da je kmetijstvo nebodigatreba, saj hrano lahko pripeljemo iz tujine.
Na območju je tudi velik problem z divjadjo in zvermi. Kakšna je rešitev?
Večji odstrel. Z lovci je nenehna borba. Enega medveda odstreliti je zelo velik problem, kmet pa lahko vsak dan porabi ure in ure časa, da nadzira, kontrolira in popravlja škodo na pašnikih, ki mu jih dnevno naredijo divje živali. Vedno večji problem pri obdelovanju kmetijskih površin in reji živali so tudi številne okoljevarstvene organizacije.
Kako velika je vaša kmetija?
Kmetija obsega dvanajst hektarjev obdelovalnih površin; okrog tri hektarje imamo še v najemu. To so travniki in pašniki; v lasti imamo tudi dvanajst hektarjev gozda. V hlevih oziroma na pašnikih je dvajset glav živine, od tega je deset molznic; ostalo so mlade živali, telice za obnovo črede in teleta za pitanje bikov do 24 mesecev starosti, ko gredo v zakol. Glavni prihodek je mleko, saj letno oddamo 30.000 do 35.000 litrov mleka. Živali so v prosti reji. Kmetija je bila pred desetletji iz središča Dvorske vasi preseljena na rob vasi. Upam, da bo kmetijo tudi kdo prevzel, zagotovo pa ni dovolj velika, da bi dala vsaj eno delovno mesto, tako kot ni dala nama z ženo, ki sva kmetovala ob službah. Seveda pa si želim, da bi mladi ohranili kmetijo.
Ste 110-letnico že praznovali ali še sledi?
Praznovanja, kot smo ga imeli ob 100-letnici ne bo. Sto let je le sto let. Takrat smo imeli veliko razstavo živine; vrsta dogodkov je bila namenjena naši dolgi in bogati zgodovini, ki jo predstavlja 370 strani dolg zbornik. Tukaj se moram še enkrat posebno zahvaliti bivši sodelavki Anici Debeljak, avtorici zbornika z naslovom Prava pot – zbornik velikolaškega zadružništva. Na zadrugi je bila zaposlena celih 40 let. Svojo službeno pot je začela v zadrugi in jo tudi končala. Zbornik je pomembno delo, ki bo tudi za naslednje generacije. Po Aničini upokojitvi je računovodstvo v zadrugi prevzela Magda Petrič, ki je prav tako že upokojena in ki ji gre vsa zahvala za njeno delo.
Hvala tudi vam za pogovor in vse dobro naprej!
