Srce mu bije močneje kot povprečnemu človeku, zato nikoli ne pozabi, da smo minljivi. Vsak dan zajame z zvrhano mero in želi pri vsem, česar se loti, pustiti pečat. V njegovem nastopu je veliko energije; ne zadovolji se s preprostimi mislimi, ampak vedno išče globlji smisel. Predvsem pa vzbuja optimizem, da se lahko rešijo tudi najtežji problemi.
Začniva kar pri najbolj pereči zadeve, to so prometni zamaški na Škofljici. Skupaj z drugimi župani iz naše regije ste zagnali nove aktivnosti, da se končno nekaj reši. Se zadeva kam premika?
Vedno se premika. Vprašanje je, ali ljudje vidijo ali ne vidijo tega, kar se premika. Ni vedno neko gradbišče razlog, da rečemo, da se stvari premikajo. Prej potrebuješ še en kup pogovorov, dogovorov, analiz, soglasij, uskladitev in vse moraš delati v nekem taktnem političnem tonu, da ne zanetiš vojne, da ne prideš v nek konflikt. Ker šele takrat, ko najdeš kompromis z vsemi deležniki, lahko prideš do rezultata.
Na srečanju, ki ste ga pred mesecem dni organizirali v podružnični šoli na Lavrici z vsemi vpletenimi ministrstvi, direktorati in agencijami, smo lahko opazili, da niti oni nimajo enakih pogledov na rešitev prometne situacije na Škofljici. Ali se zato izvedba projektov zamika?
Mislim, da je tako v vsaki organizaciji, kjer ima vsaka služba svoje prioritete in vidijo predvsem svoje probleme. Tako je tudi na ministrstvih, direktoratih in agencijah. Eno ministrstvo bi delalo cesto, drugo ministrstvo ščiti naravno, tretje ministrstvo ščiti druge deležnike in zato se je težko uskladiti. Ampak na koncu je vedno tako, da moramo določiti prioritete. Pri tem se tehta vpliv na javno dobro in sprašujem se, na katerem mestu je človek, denimo na lestvici od 1 do 20. Koliko je človek pomemben in na katerem mestu so ostali, žabe, metulji, medvedi, volkovi, ribice, narava, okolje. Vse to so deležniki, ki jih Evropa ščiti. Mi se močno sprašujemo, ali v zadnjih 20 letih ni ta metulj barjanski okarček že izumrl, se preselil ali prilagodil.
Na enem izmed srečanj z župani je bilo izpostavljeno, da naj bi se sam od sebe preselil na drug konec Barja. Kaj veste o tem?
Kolikor vem, ga je zelo enostavno preseliti. Niti ni samo edini tukaj na barju; tu ima pač neko dobro okolje. Ampak sprašujem se, glede na to, da kmetije kosijo tu že vso zgodovino (zdaj sicer naj ne bi smeli več), ali ga do zdaj niso pokosili že tisočkrat. Poleg tega se je kmetovalo, kopalo odvodne kanale, zato mislim, da je tukaj zmanjkalo ZKP - zdrave kmečke pameti (smeh). Menim, da se je v teh letih pač prilagodil načinu življenja na Barju, če ga nismo pregnali.
Varovanje narave je pomembno, brez dvoma, ampak ta naravovarstveni idiotizem je prišel do tem mere, da se ne vidi več, kaj je zdrava kmečka pamet, kaj pa varovanje narave. Zaradi te ideologije ne vidimo čez planke. A to, da ga zastrupljajo vsakodnevne stoječe kolone, pa ni razlog za ureditev prometnega kaosa? Zanimivo, da ta vidik ne zanima nobenega naravovarstvenika. Mmislim, da gre samo za neko ideološko zgodbo, kaj moramo vse delati in dajati, in da niso možni nobeni kompromisi. Zato je potrebna vrsta pogovorov, da pridemo do rezultata. In to dejansko delam in upam, da bomo problem tudi rešili.
Je pa tako, da imajo tisti, ki ob tej cesti živijo 30 in več let, počasi dovolj vseh teh obljub.
To drži. Človek se vedno odloči, da bo nekje živel, kjer mu bo luštno, ker hoče, da mu je lepo. Ampak enako razmišlja tudi njegov sosed, pa še njegov sosed, pa še njegov sosed. In kar naenkrat iz enega lepega okolja nastane gneča. Lahko pa rečem, da so najbolj problematični glede izpostavljanja infrastrukturnih pomanjkljivosti in okoljevarstvenih zahtev ljudje, ki so se priselili pred dvema do petimi leti, čeprav so vedeli, kam prihajajo in kakšne so razmere. Danes pa želijo, da jim vse omogočimo in ustrežemo. Tako približno poteka logika ljudstva, kar je kajpak napačno.
V občini imate največjo šolo v državi, a je že premajhna. Imate novo lepo šolo na Lavrici, ki bo naslednje šolsko leto že imela težavo spraviti pod streho štiri oddelke. Zakaj infrastruktura ne sledi trendom priseljevanja?
Kakor sem opazil v šestih mesecih županovanja, smo zanemarili princip družbenega planiranja. Mi gledamo samo na razvoj, pa naj je to gospodarski ali osebni, vendar ni družbeno planiran, kar vodi v konflikte. Nihče se ne vpraša, koliko prebivalcev bo v občini do leta 2073, torej čez 50 let. Nihče se ne vpraša, kaj pravzaprav želimo imeti. Danes podlegamo pritiskom posameznih lobijev, ljudi, ki hočejo vse. Ampak to ni dovolj; treba se je odločiti za strategijo, kam boš prišel v 50 let, da bodo tudi naši otroci lahko živeli v lepem okolju. To je družbeno planiranje, da se občine razvijajo v pravo smer. Trenutni problemi so v resnici malenkost, vendar se na njih ljudje odzivamo čustveno in ne znamo pogledati v prihodnost. Preseči moramo to miselnost individualizma. Mislim, da se to že spreminja, ker so ljudje prišli do spoznanja, da tako ne gre več.
Če ljudi ob cesti Škofljica, Lavrica moti neprekinjena kolona ljudi iz zaledja, ki se vozijo v Ljubljano, moti kolona od Glinka do rondoja. V resnici pa imamo problem vsi, zato bomo ceste naredili, vključno s cesto po Barju, seveda v skladu s finančnimi zmožnostmi.
Z argumentom, da ni denarja, se država pogosto izogiba investicijam. Vemo pa tudi, da podvoz pod železnico ni namenjen cestni rešitvi, ampak je to zaradi železniške infrastrukture. Torej, kdaj lahko pričakujemo tudi cestno rešitev mimo Škofljice in Lavrice?
Podvoz je namenjen vlakom, ker se bo gradila dvotirna železniška proga najprej proti Ivančni Gorici in potem naprej proti Dolenjski. Po evropski direktivi dvotirnice ne smejo imeti nivojskih prehodov, ker lahko tako vozijo bistveno hitreje. Vlak iz Škofljice bi v Ljubljano tako prišel v sedmih minutah. To pomeni, da si res v trenutku v centru Ljubljane. Vlaki so dizajnirani tako, da greš gor lahko s kolesom, e-skirojem … , da potem nadaljuješ pot po Ljubljani. Ampak minilo bo še kar nekaj časa, da se bo odkupilo vsa zemljišča, zgradilo vse prehode in železniške postaje.
V tem času bo treba tudi spremeniti način razmišljanja, da se mi ne ljubi hoditi 15 minut do železniške postaje, lahko pa stojim 50 minut v koloni. Da bi pa 15 minut hodil do vlaka, pa imel komaj 10 minut do Ljubljane, uh, to je pa že predaleč. Ker moram misliti na to, kaj bom obul, kako se bom oblekel in kakšen dežnik bom vzel, če bo slabo vreme. To udobje v resnici povzroča veliko težav. Ljudem, ki se pritožujejo nad razmerami na cesti, pravim: nehajte, vi ste odgovorni za to, kar se dogaja. Vsaka hiša ima zdaj tri avtomobile. Slovencev je dva milijona, imamo pa 1,4 milijona registriranih avtomobilov; poleg tega smo še tranzitna država. Ni treba, da gledamo samo sebe: vse okoli Ljubljane stoji v kolonah – mi sploh nismo najhujši primer.
Vseeno pa neko cesto mimo teh dveh naselij potrebujemo.
Na zelo na mehek način dokazujemo ljudem, kje je problem. Ne bomo ga rešili, dokler ne bo te ceste. Ampak večja. kot je gneča, večji. kot je kaos, bolj nam to koristi, da se bo cesta naredila.
Če bo le denar.
Denar je. Dokler ljudje lahko kupujejo avtomobile, pomeni, da plačujejo tudi davke. Če plačujejo davke, ima država denar. Dokler bo toliko avtomobilov na cesti, bo tudi vedno interes denarja, da se nekaj naredi. Samo vprašanje je, za katero infrastrukturo ga bomo namenili. Kar pogrešam pri tej vladi oziroma vodilnih kadrih, so vizionarji, tisti, ki se drznejo, ki si upajo. Zakaj ne mogli narediti železnice pod zemljo? Samo zaradi tega ne, ker niso vizionarji, čeprav bi s tem rešili vse probleme, vključno z metuljem. Seveda je nekaj dražje, vendar imajo po vsem svetu inovativne rešitve pod in nad zemljo, tako za tire kot ceste. Ne drznemo si sanjati veliko in se izgovarjamo, da je to drago in da nimamo denarja. Komu smo pa dolžni tisoč trilijonov dolarjev. Marsu? Jaz tega ne razumem. Problem je volja in na koncu pridobivanje sredstev. Samo to. Vse ostalo je mogoče narediti.
Kakšna pa je vaša vizija za Škofljico?
Trenutno sta večja projekta nova železniška postaja in dve krožni križišči pri Špici. Seveda je to vse pogojeno s podvozom. Računamo, da bo to zgrajeno v roku štirih ali petih let, ker mora biti že zaradi zahtev po trajnostni mobilnosti. Dvotirnica bo zgrajena v naslednjih petnajstih, dvajsetih letih, ker je treba porušiti 50 hiš in narediti veliko obvozov, da bodo ljudje lahko prišli do svojih nepremičnin. Ko bo zgrajena dvotirnica, se bo delala tudi dovozna cesta za vse hiše, ki so na južni strani Dolenjske ceste, torej bo peljala po drugi strani tirov kot obstoječa cesta. Naslednjih deset let bomo imeli tu gradbišče; ne gre drugače.
Med župani v regiji je soglasje, da se najprej rešuje kaos na Škofljici, potem pa da se 3. A razvojna os zgradi do Petrinje. Jo bova doživela?
Vsi vemo, da je treba začeti na Škofljici, ker četudi uredimo Kostel, Kočevje, Ribnico, se bodo na koncu ustavili na Pijavi gorici. Kako pa se bodo razvijali ostali odseki, je precej odvisno, koliko moči bodo imeli razni naravovarstveniki, ker se vedno najde kaj, kar je treba varovati. Zato se sprašujem, kje je mesto za človeka.
Kako sodelujete z ostalimi župani občin, ki so na tej trasi?
Glede na to, da nas je kar nekaj novih županov, mislim, da se že začuti nov veter. Razumemo, da ne more vsak gledati samo na svojo občino, ampak da se moramo povezati, in točno to počnemo. Povezani smo od Kostela do Ljubljane in imamo miselnost: kar je dobro za soseda, je dobro tudi zame. Na primer, vemo, da ljubljanski župan noče toliko pločevine v mestu. Razumljivo, ampak ali ga naj ima zato Škofljica še več? Zato moramo najti kompromisno rešitev in sodelovati pri izvedbi projektov. Po drugi strani gradnja krožišč in drugih prometnih rešitev, kar koristi regiji z 80 tisoč prebivalci, ne more biti strošek samo naše občine. Naš namen je, da najdemo take rešitve, za katere vsi rečemo: ja, to je dobro za vse. In potem to tudi izpeljemo.
Kje pa se zatika kolesarska pot od Ljubljane do Kočevja?
To je del projekta uvajanja trajnostne mobilnosti in se izvaja. Delno bo šla ob trasi drugega tira, delno ob cesti proti Kočevju.
Vendar je slišati, da so na ministrstvih precej neodzivni glede tega projekta?
To je drug problem. Sam nikoli ne obsojam tistega, ki nekaj ni naredil. Obsojam samega sebe, če nisem dovolj siten, da se nekaj premakne. Kaj mi pomaga, da se izgovarjam na predhodnika? To je preteklost; za nazaj ni mogoče nič popraviti. Mene zanima, kaj jaz lahko danes naredim. A si vstal, si poklical, si napisal, si mu rekel, da se ne strinjaš? Jaz sem tisti, ki bom dosegel, da mi država odgovori.
Boste poskušali ustavljati priseljevanje?
Trenutno imamo 12 tisoč prebivalcev in smo po prebivalstvu najhitrejša rastoča občina; imamo največjo šolo. Imamo pa tudi bližino Ljubljane in lepo naravo. Priseljevanja ne bo mogoče ustaviti, ker je parcel, kjer je mogoče graditi, še za vsaj 1000 do 2000 ljudi. Napaka je bila, da se je v preteklosti pocenil komunalni prispevek, ker smo postali še bolj privlačna občina za priseljevanje. Hkrati pa temu ni mogla slediti infrastruktura, šole, vrtci, kanalizacija, ceste … Če bomo imeli hitrejšo povezavo z Ljubljano, bo naval še večji. Pričakujemo lahko do 3000 dodatnih občanov. Temu bo morala slediti potrebna infrastruktura. Podobno bo na Igu in tudi v velikolaški občini.
S katerimi projekti bi se pa najraje ukvarjali?
S kvaliteto življenja. Vsi živimo in delamo stvari, da bomo bolje živeli. Ena stvar, ki jo želim ljudem dati, je razumevanje, da imamo vse oziroma zelo veliko, da ima praktično vsak več premoženja, kot ga je imel kralj pred 500 leti, ampak da to ljudi ne osrečuje, da morajo zadovoljstvo najti v drugih vrednotah.
Potem bi morali imeti nekakšne duhovne vaje.
Zakaj pa ne? Saj to delamo; ljudem odpiramo oči, da smo odgovorni za svoja dejanja. Ali za cesto, ali za odgovor od ministrstva. Želim, da dojamejo, da sem problem, vzrok in tudi rešitev.
Ste na tem položaju na dolge proge?
To je vse tek do smrti. Doživljenjski župan, ampak zakaj? A vemo, da bomo jutri še živi? Ne, torej kar najbolje izkoristimo dan.
To sem vas vprašal zaradi ideje, da bi županom omejili vladanje na dva mandata.
To je največja neumnost. Če smo demokratična država, zakaj bi morali to omejiti. To pomeni, da smo mi nezreli, da odločitve prelagamo zopet na neko drugo inštitucijo. Vsake štiri leta gremo na volitve, kjer lahko izvolimo novega župana, če nam prejšnji ni bil všeč. Če je bil pa dober, ga bomo pa ponovno volili. Pri tej ideji spet ni zdrave kmečke pameti. In nekdo bo rekel, ja, ampak ne vem, kdo je dober. No, vidiš, ampak to je tvoja odgovornost, da se pozanimaš, ne pa da odgovornost prelagaš na poslance, da izglasujejo nek omejujoč zakon.
Zakaj ste se odločili presedlati iz gospodarstva v lokalno politiko?
Vesolje, karma, usoda ali božja previdnost, uporabite po želji. Smrt je pa edina gotova stvar. Če bi vedela, da bova umrla čez 24 ur, ali bi delala ta intervju? Ne bi ga delala. Delala bi tisto, kar nama največ pomeni. Ampak mi pa s tem kar odlašamo, odlašamo, odlašamo. Nekaj v meni je pač hotelo, da sem kandidiral za župana. To sem se sicer odločil šele dva meseca pred volitvami, ko nisem imel ne programa, ne ekipe, nič.
V občinskem svetu imate le enega svetnika.
Enega od 15 svetnikov, ker so ljudje volili mene.
Potem ste naredili zanimivo potezo, da ste imenovali dva podžupana, enega iz Gibanja svoboda in enega iz SDS. Kako deluje ta koalicija?
Danes se delimo na leve in na desne, na domobrance in partizane, na naše in vaše. Gre za identifikacijo, zato tudi mene sprašujejo, kam spadam. Pa sem rekel, dobro, se bom tudi jaz delil in sicer na tiste, ki delajo, in tiste, ki ne delajo. Tako sem vprašal gospoda iz Gibanja Svoboda in SDS, ali vidva lahko delata skupaj in ali lahko delata z mano. Glede na to, da smo na volitvah vsi imeli zelo podoben program in da se z vsemi poznamo od prej, smo se hitro dogovorili za sodelovanje. Mene politična prepričanja ne zanimajo. Zanima me samo, ali bomo kaj premaknili, naredili. Veste, izločka od levičarja in desničarja enako smrdita in na koncu tečeta po isti cevi, zato nisem nikoli razumel, zakaj je bil nekdo proti nekemu projektu samo zato, ker ga je predlagala nasprotna stran. Takšno delovanje ne vodi nikamor in je škodljivo za vse. Volitve so mimo in zdaj moramo delati to, kar smo napovedali.
Bili ste tudi gost na našem občinskem prazniku. V kakšnem spominu vam je ostal?
Velike Lašče imajo mojega soimenjaka Primoža Trubarja. Če nisem ponosen na to, da sem Slovenec, da imamo dvojino, potem sem slab sosed. Spoštovati moramo vaše veljake, poleg Trubarja, tudi Stritarja, Levstika in druge. Imate Turjaški grad in Rozamundo. Proti Turkom so se bojevali tudi Škofeljčani in na taka zavezništva ne bi smeli nikoli pozabiti. V Sloveniji smo razdrobljeni na 212 občin in včasih je preveč delitev in premalo sodelovanja. Osnovno spoštovanje je, da sem prišel na vaš občinski praznik v duhu povezovanja.
Kje v praksi vidite večje sinergije med občinama?
Na tem že zdaj delamo. Cesta je skupen problem, vendar turizem do Velikih Lašč gre skozi Škofljico; prav tako bosta šli kolesarska in pešpot. Izboljšati bo treba sodelovanje pri kulturnem udejstvovanju in poslovnem sodelovanju, ker to zmanjšuje stroške občin. Skupaj iščemo koncesije za zdravstvo; skupaj iščemo prostor za zdravstveni center in kulturni center. Predrago je, da vsaka občina gradi svojega.
V velikolaškem zdravstvenem domu smo ravno izgubili družinsko zdravnico. Kako nameravate pri vas reševati stisko s pomanjkanjem zdravnikov in dejstvo, da si jih občine med seboj »kradejo«?
Pred štirimi leti smo dobili koncesijo, nismo pa našli zdravnika, ki bi prišel sem delat. Vendar takšno je to okolje v Sloveniji. Ugotavljamo, da primanjkuje zdravnikov, da jih moramo izučiti in privabiti, da bodo delali pri nas. Želim, da se nekdo izobrazi in da tista zdravnica ali zdravnik, ki bi deloval na Škofljici, dobi od občine zastonj stanovanje. Zavezati bi se moral le, da bo tu delal 20 ali 30 let. Za občane bi bila zagotovljena zdravniška oskrba, zdravnik pa bi živel v varnem in lepem okolju. V naši občini živi precej vplivnih ljudi, ki jih je treba vzpodbuditi k sodelovanju za skupno dobro, za boljši jutri. Mi sicer ne bomo veliko naredili, moramo pa postaviti strategijo za zanamce.
Torej sva končala pri družbenem planiranju.
Šele generacija mojih vnukov bo tista, ki bo lahko naredila kaj drugače. S tem v mislih moramo delovati. Ne, kaj bo danes meni koristilo, ampak kako bo koristilo mojim vnukom. To je osnovna funkcija celice, katerega koli bitja na tem planetu. Razmnoževanje in pa predajanje znanja naprej. To želim delati tudi jaz.
