Bilo je nekoč na divjem asfaltu. Bili smo tekmeci, soigralci, najboljši prijatelji in smrtni sovražniki. Včasih eno, včasih drugo, včasih celo oboje hkrati. V isti sezoni, v enem vikendu ali pa celo v enem samem (popol)dnevu. Tisto „žugo“, ki se je vmes enkrat prenehala odbijati, smo preganjali na življenje in smrt.
Mihajlo je imel top v desnici. Botl, ki je čisto preveč zares vzel Adlov nasvet, da je kralj svojega šestmetrskega prostora, pa je lomil vse, kar mu je v teh šestih metrih prišlo na pot. Romek je žrl živce tekmecem in v še večji meri soigralcem. Ali je soliral, a tudi tresel kot za stavo. Matejc je v prodoru z rokami opletal kot mlini na veter. Pa drugi, starejši Matejc in njegov špic je bil v zlatih časih strah in trepet golmanov. Tadejc je nekoč prejel gol po parih sekundah. Bojan je bil hiter kot veter in malolaški Roberto Carlos »wannabe«, čigar hitrost smo merili s koledarjem. Precej bolj spreten in hiter je bil z jezikom kot z nogami. Ni čudno, da dandanes urednikuje Trobli. Turjaško bandero so na tej nogometni procesiji nosili Tomo, Igor, Ali, Miha, kasneje Mazo, Pero, Blaž ... Džoni, ki je Urbiju nekoč kar med tekmo porinil prst tja, kamor sonce ne posije. Robarski konec nam je po drugi strani dal može, ki so pomanjkanje tehnike nadoknadili z borbenostjo.
Potem so bili tu posebni liki. Velikolaške verzije Trifona Ivanova. Enemu smo rekli coast to coast, od obale do obale, ker se je prek pleše česal z ene do druge strani. Našli so se tudi taki, ki so igrali v šolnih. Ali pa branili v smučarskih rokavicah. Poglavje zase so bili v tistih časih sodniki. Kako bi človek lahko pozabil Anžetkovih »Peeeeeeeeejmo piiiieeeeet!«. Pa Libo, ki je inšpektorju pokazal edini rdeči karton v karieri. Ne spomnim se več natančno, a najbrž upravičeno.
Orali s(m)o ledino oziroma asfalt. In se počasi, eden za drugim upehali. Malo jih je, ki še vztrajajo. Slava jim! Fuzbal je kot vsaka velika ljubezen. Na začetku je boginja. Sveti cilj. Toda vsaka ljubezen ima strašnega sovražnika. Čas. Vidimo jo takšno, kot je. Ni boginja, ampak vlačuga. Nikoli ni bila čista, nikoli sveta, nikoli popolna. In pobegnemo, najdemo drugo ljubezen, da se potem vsake toliko izgubljeni vrnemo k njej. Seveda takrat ni več ista, kot isti nismo več mi.
Nekateri so se v naslednjih letih in desetletjih oženili, se razmnožili, vzeli kredit na banki ter se zresnili, nekateri pa še vedno krademo dneve Bogu kot bi rekel pokojni Djordje Balašević. Nekatere pogosto vidim, druge niti ne. Z enim se ga nacediva vsaj enkrat tedensko, druge pa srečam le še ob največjih praznikih. Nekaterih niti ne prepoznam več. Vmes enkrat smo eden za drugim postali veterani. Nogometno, ne vojaško gledano.
Ta prekleti usnjeni balon, ki ga ni bilo nikoli lahko krotiti, že dolgo ni več smisel življenja, a sem in tja nas vseeno še vedno združi. Nekaj jih žal ni več z nami, drugi pa so superge že davno obesili na klin. Mi, ki še vztrajamo, smo se vnovič zbrali neko marčevsko soboto. Po vseh teh letih seveda s kakšnim kilogramom (pre)več in s kakšnim lasom manj. V dvorani, asfalt pač ni več za te stare kosti. A čeprav bi bil lahko pokrovitelj turnirja Sanolabor, smo še enkrat več lahko videli, da je forma minljiva, klasa pa večna. Lepih potez ni manjkalo (no, pa tudi standarde smo resnici na ljubo pošteno spustili). Škof – po priimku, ne poklicu – je denimo enega zabil celo z glavo.
Rezultat ni bil v prvem planu, naj pa zgolj dodam, da je inšpektorjeva ekipa po junaški borbi pokleknila šele v finalu, ko so nas zlomili v povprečju kakšno leto ali dve mlajši fantje iz turjaškega konca, okrepljeni s prodano velikolaško dušo, ki je nekoč v ribniški ligi trpala gole kot Christiano Ronaldo v saudski ligi. V finalu smo slabo začeli in nato naglo popustili. Smo pa še dolgo v noč snovali maščevanje za naslednje leto. Vedno je tu naslednje leto, razen seveda takrat, ko ga enkrat ne bo več.
Naslednje leto je svoj nastop napovedal tudi gospod župan. Ali bo v gol vstopil kot župan ali kot navaden državljan sicer še ni povsem jasno. Saj ne, da bi se mu majal stolček, a po tistem kravalu, ko je pozabil, da je župan in ne šerif, bi v kakšni malo bolj normalni državi že dan potem pospravljal pisarno.
Mi seveda že dolgo ne živimo v normalni državi. Kot tudi ne v normalni občini. Kaj je novega v naših krajih? Vrata je znova odprla Rozika; pri Roku so podražili pir; v Ponikvah so začeli s pripravami na pust; Robert je šel med svetnike. Tiste občinske, ne tiste cerkvene.
Malolaška cestna afera še vedno ni dobila epiloga. Drugi tir in tretja razvojna os sta nič v primerjavi s tistih nekaj deset metrov asfalta v kraljestvu kozla. Še Kavčičeva cestna afera iz leta 1969 je mačji kašelj v primerjavi s kozlarijo. Ni čudno, da se je eden premožnejših vaščanov odločil postaviti svojo različico kitajskega zidu. Da se ogradi od vse te norosti.
Kakorkoli že, vsega skupaj si ne gre preveč gnati k srcu, predvsem pa nikar ne pozabite besed Pjotra Mamonova. »U grobu nema džepova, šta si sakupio u duši, s tim češ i ležati.«
