Oba reka sta vezana na pozabljena znanja ob pridelavi lanu za domače platno. Za pridelavo prediva je (bilo) treba lan sejati spomladi, populiti pa na začetku meseca julija. Anton Mrkun piše, da so jari lan pri nas v drugi polovici 19. stoletja sejali še vsi kmetje, le kajžarji in bajtarji ne. Posejali so ga okrog sv. Florjana (4. maja), od pol do enega mernika, kolikor je kmet predvidel, da bodo ženske pozimi lahko napredle.
Na dobro pognojeno, uležano in prebranano njivo je kmet vsejal lan precej na gosto - »devet zrn pod en palec«. To je pomenilo, da bi se na poslinjen palec prijelo devet zrn, če bi ga pritisnil ob zemljo. Ker lan lahko raste le na čisti njivi, so njivo prekopali in očistili plevela. Ko so lanene bilke dosegle 10 cm, so ga ženske ponovno oplele. Lan je bil zrel takrat, ko so začele glavice s semenom pokati ali »puzati«. Populjen lan so povezali v velike snope in ga odpeljali na skedenj, kjer se je posušil. »Ko je še živela naša stara mama, rodila se je 1870, umrla pa 1953, smo na Gradežu še pulili lan,« pove Joža Koprivec. »Tudi terilno jamo smo imeli doma, pri Šklajbarjevih, stala je pri kozolcu.«
Na velikem glavniku oz. »riflju« so lanu nato osmukali lanene glavice, laneno slamo pa v snopih razgrnili po travniku. Na travniku se je lan »gojil«: grelo ga je sonce, močila rosa, prepojil dež. Lan »mora ležati tri tedne in tri dni, pa mora biti goden, četudi v vodi leži,« so Mrkunu povedale gospodinje. »Lan so v Krvavi Peči najdlje pridelovali pri Šimlovih,« pove Vera Gorjup. »Medlo se spominjam šopov lanu, ki so jih pustili ležati v bregu, da so se zmehčali. To je bilo ob stari poti, ki danes vodi k Lojzovem teatru. Zanimivo, da tega niso počeli tudi na sosednjem bregu, najbrž je bilo važno, kako je sijalo sonce.«
Goden je bil takrat, ko si ga z roko zmencal, pezdir oz. oleseneli del je odpadel, v roki pa ti je ostalo vlakno. Povezan lan so nato shranili na suhem do jeseni, ko je nastopil čas za trenje ob terilnih jamah. Če so trli v suhem vremenu, so pridobili boljšo kvaliteto vlaken. Poleg lanu je moral gospodar k terilni jami dostaviti tudi dovolj suhih drv.
Terilne jame
Anton Mrkun je zapisal, da je bilo do leta 1890 v vsaki večji vasi za vrtovi opaziti po dve ali tudi tri terilne jame. Sezidane so bile v obliki kvadrata; ena stranica je merila od 2,5 do 3 metre. Globoke so bile dobra dva metra in obzidane s kamenjem. V globino so merile okrog 1,30 metra, nad zemljo pa so bile v taki višini, da se je dalo med sušenjem lan obračati. Na prednji strani so imele odprtino oz. ustje, skozi katero so na ogenj v jami metali drva in zglavnike. Na vrhu zidu je bil zbit lesen okvir iz hrastovih brun, med katerimi so bile late iz bukovega lesa. Late so bile široke 3-4 cm in nameščene 5 cm ena od druge; vsako leto so jih napravili na novo.
Kadar so bile terilne jame v lasti zasebnikov, so jih ti uporabljali zase in dajali sosedom v najem, običajno za dve kodeli prediva. Če so bile v vaški lasti, komunske, so jih vzdrževali skupaj. Večinoma niso bile pokrite s streho in takrat so jih najraje postavljali pod kako drevo na koncu vrta, v času trenja pa na drevo na visokem drogu privezali »pušeljc« iz svežih cvetlic.
Kurjač je zanetil ogenj okrog enajstih zvečer in položil lan na vrh terilne jame. Okrog polnoči so prišle k terilni jami terice. Vsaka je s seboj prinesla svojo trlico, kak meter dolgo in izdelano iz bukovega lesa. Pred vsakim delom so trlice z rezilnikom priostrili, da so bolje sekale. Trlice so pritrdile okrog močnega hrastovega stebra. Steber je imel na štirih straneh že izdolbene zareze za zadnje dele trlic, prvi del vsake trlice pa je podpiral še po en steber, zakopan v zemljo. Štiri trlice »v križu« je tako nosilo pet stebrov. Preostale trlice so bile običajno postavljene v »procesijo«, ena poleg druge.
Število teric je bilo odvisno od količine lanu. Trle so vso noč in običajno še naslednji dan do mraka. Kurjač je z ošiljeno drenovo palico in drugo golo roko lan ves čas obračal in ga porival proti vogalu nad ognjem. Terice so ga od tam jemale z jame, kurjač pa je z nasprotnega konca ves čas dodajal še neposušenega. Tako je bila jama ves čas prekrita z lanom in toplota ni mogla uhajati iz nje. Če bi se lan slučajno vnel, je imel kurjač pripravljeno vedro z vodo.
Med tericami je bila ena, ki je dodelovala; vse ostale so ji oddajale otrto predivo, da ga je pogladila, skupaj povila v »povesmo« ter ga odložila na razgrnjeno rjuho. Med delom so terice pele in se rade šalile. Če se jim je približal kak moški, je moral paziti, da na njem ni obvisel kak repek prediva, ki mu ga je hudomušna predica zataknila za pas. »Nekako prijetno se čuje, posebno zvečer, glas teric iz daljave. Ko se približaš teriški jami, lepo je gledati urne terice; videti je deklicam, da jim je to delo posebno povšeči. Dobre volje so, pojo, kakor znajo peti le slovenska dekleta; pa pošalijo se tudi rade, posebno s kakim gosposkim človekom,« zapiše Josip Stritar. Gospodinja je skrbela, da so imele terice dovolj hrane, saj je bilo delo naporno. Od takrat je ohranjen tudi rek, da so ljudje »ješči kot terice«. Terice so bile po napornem delu res potrebne okrepčila. Še vedno je v rabi tudi rek, da je nekdo »suh kot trlica«.
»Lan je lan, z njim je posla leto in dan,« se s slovenskim pregovorom močno strinja Magdalena Peterlin iz Dolščakov. Vsako leto lan poseje na eno od svojih njiv, nekaj zaradi lepih modrih cvetov, nekaj zaradi lanenih semen, ki so odlična v jogurtu. »Predvsem pa zato, da se na naši kmetiji lahko oglasijo šolarji in spoznavajo vse tisto, kar je bilo podeželski mladini včasih samoumevno, danes pa ni več. Lan sejem spomladi, s pripravo prediva pa se ne ukvarjam. Laneno slamo, ki se mi nabira na skednju, sem že ponudila možakarju, ki tkanje lanenega platna promovira na Škofljici, na Lanišču. Če bi jo potreboval kdo drug, se seveda lahko tudi oglasi pri nas,« pove Magdalena.
Na Brankovem je bila pred nekaj desetletji prenovljena sušilnica sadja in lanu iz prve polovice 19. stoletja, ki je vpisana tudi v Register nepremične kulturne dediščine. Oba prostora – za sušenje sadja in sušenje lanu – sta sicer pod isto streho, vendar imata ločeni kurišči. Lastnica Martina Resnik pove, da so ob takratni prenovi zamenjali strešno kritino; sušilnico so prekrili z bobrovcem ter prebarvali les. »Denarja za obnovo smo dobili ravno za barvo. V začetku so sušilnico ljudje še hodili gledat, zdaj pa že dolgo ni nihče vprašal zanjo. Uporablja jo le še drobnica na pašniku kot zaščito pred dežjem. Starejše živali se uležejo na lese, jagenjčki pa imajo najraje prostor nekdanjega kurišča,« se posmeje. Pohodniki po Velikolaški kulturni poti lahko sušilnico opazujejo s ceste, Martina pa pravi, da nima nič proti, če bi si jo kdo rad ogledal tudi bolj od blizu. »Če objekti niso v funkciji, slej ko prej propadejo,« je prepričan Franc Praznik iz sosednje Podsmreke. Tudi na njihovi domačiji so imeli terilno jamo. V njej so potem še dolgo sežigali smeti; danes stoji na tistem mestu lopa za konje – za senco v vročih poletnih dneh. Gospodinja Mojca Praznik je v zbirki kmečkega orodja v Stritarjevi kašči ohranila leseno trlico in rifelj – glavnik, na katerem so smukali lanene glavice in tudi česali škupo za na streho.
Pokojni sosed Franc Ahčin mi je pripovedoval, da je v Gornjih Retjah vaška terilna jama stala pri Mater' božji v bregu, kjer je bil svet vaški; ob njej je bilo prostora za tri terice. Danes o njej ni več sledov. Med zapiski etnologinje Pavle Štrukelj zasledimo, da so v Bavdkih v robarskem koncu stale tri terilne jame. Leta 1960 je bila ohranjena le še ena, pa tudi lanu niso več sejali, čeprav je žena Petra Gradišarja takrat lan še znala treti. Iz Bavdkov so eni nosili predivo tkat v Udje pri Šentjurju, drugi pa nekam proti Ribnici.
Na Rašici so lan trli in prejo vili vse do druge svetovne vojne, je zapisal Janez Debeljak, pridelavo lanu pa so dokončno opustili po letu 1952, povedo domačini. Na fotografiji so slikane raške terice okrog leta 1936. Po pripovedovanju domačinov so na posnetku od leve proti desni: Francka Mustar – Stajška, Ani Pečnik, Pavla Mustar, Ivana s Finkovega, ki je bila dekla pri Muhovih, Franc Grebenc – kurjač, Ivana Tomažin, Marija Šporar oz. Rzetova Micka ter Helena Mustar – Stajška. Ena od terilnih jam na Rašici je stala v zgornjem delu vasi v bližini cerkve. Kamniti okvir je lepo viden na drugi fotografiji, ki je bila posneta z zvonika podružnične cerkve sv. Jerneja na Rašici in je nastala tik pred gradnjo Zakrajškove nove hiše. Kot spomin na vaško terilno jamo je na Zakrajškov skedenj pritrjena freska, ki jo je na svež beton naslikal profesor Janez Debeljak. Motiv je povzet po freski v Crngrobu iz 15. stoletja – Sveta nedelja – in prikazuje prepovedana nedeljska opravila kmetov in meščanov, med katera sodita tudi preja in tkanje. Tudi po dvajsetih let se freska povsem dobro drži.
Pripravlja Metka Starič
Viri: Mrkun, Anton: Etnografija velikolaškega okraja. Obrti in trgovina (Ljubljana, 1943).
Gradivo Orlovih ekip – zapiski Pavle Štrukelj. Hrani SEM.
Debeljak, Janez: Trubarjeva Rašica nekdaj in danes (Zavod Parnas, 2008).
Zasebni arhiv Francija Zakrajška in Zavoda Parnas.
Foto 1: Raške terice okrog leta 1936
Foto 2: Sušilnica za lan in sadje na Brankovem
Foto 3, 4: Trlica in rifelj iz zbirke kmečkega orodja v Stritarjevi kašči
Foto 5: Ostanki terilne jame na Rašici – pred gradnjo Zakrajškove nove hiše
