Krajevna babica Terezija Renko
Moja stara mama Terezija Renko se je rodila v Zagorju leta 1892 materi Katarini, roj. Mahkovec, in očetu Antonu Kodru. V družini je bilo sedem otrok, pet deklic in dva dečka. Družina Koder je stanovala ob železniški postaji. Oče je bil kot premogar zaposlen v Rudniku Zagorje; mama je gospodinjila in
skrbela za otroke. Terezija je od leta 1899 do 1906 obiskovala osnovno šolo v Zagorju in v Toplicah pri Zagorju. Po končani osnovni šoli je do svojega 16. leta ostala doma. Družina je živela skromno, saj so se preživljali samo z eno plačo. Zimske dneve so večinoma preživljali v hladnih prostorih. Za ogrevanje so uporabljali odpadni premog, ki so ga nabirali v okolici. Leta 1908 se je Terezija zaposlila v gostilni Starovašnik v Litiji, naslednje leto pa je odšla v Starovašnikovo gostilno v Slovenski Bistrici, kjer je spoznala Jožeta Renka, samostojnega izvoščka, ki je živel in delal v Opatiji.
Čez eno leto se je tudi ona preselila v Opatijo, kjer je sprejela službo hišne v vili Abazija. Leta 1911 sta se Terezija in Jože Renko poročila. V naslednjih dveh letih sta se jima rodila dva otroka; leta 1914 so njenega moža vpoklicali v prvo svetovno vojno, ona pa se je z otrokoma preselila k očetu v Predstruge, ki je imel v najemu gostilno nasproti železniške postaje. (Mati je umrla že v njenem otroštvu.) Leta 1917 je njen mož umrl za tifusom v Albaniji.
V gostilni v Predstrugah so bile zaposlene tudi njene sestre; tu se je rodila tudi njena hči Marija, moja mama. Po njenem rojstvu se je Terezija vpisala v babiški tečaj, ki je bil v Državni babiški šoli v Ljubljani. Maja leta 1921 je pred izpraševalno komisijo z odličnim uspehom opravila zagovor in s podpisom obljube pridobila pravice izvrševanja poklica babice, vendar je ostala v očetovi gostilni, ker delovnega mesta babice v tem času ni bilo.
Leta 1922 je na priporočilo dr. Raznožnika (član izpitne komisije na njenem izpitu) dobila službo v Velikih Laščah. Z otroki se je preselila v najeto hišo v Male Lašče. Živeli so skromno, saj na začetku ni imela redne plače; plačilo je prejemala ob porodu. Poleg porodov je svetovala nosečnicam in prvesnicam ter skrbela za novorojenčke. Po potrebi je opravljala tudi krste novorojenčkov ali jih je z botro in botrom nesla v cerkev.
Za lažje preživetje družine je občasno pomagala sosedom pri delu na polju. Zelo dobro so se razumeli z Matičevimi, s Peščakovimi in Šajnovimi, ki so ji v zameno za pomoč dajali poljske pridelke.
Uporabljali so vodo iz domačega vodnjaka; uporabljali so tudi potok v Šumniku. Babico so vaščani videvali, ko se je z opranim perilom vračala iz Šumika, in starši so otrokom na vprašanje, od kod prihajajo otroci, pojasnjevali, da jih lovi v Šumniku.
Babiški poklic ni bil lahek. Ko je nosečnica potrebovala babico, so v Male Lašče poslali koleselj s konjsko vprego ali pa je pritekel otrok z obvestilom, da mora nemudoma k porodnici. Priti do porodnice je bilo lažje kot vračanje domov. Ko je po porodu babica želela plačilo, so bili nekateri jezni, saj niso pričakovali stroška, ki bo obremenil družino. Babica je zato večkrat ostala brez prevoza proti domu. Najhuje je bilo v zimskem času, ko je iz oddaljenih Lužarjev do Malih Lašč pešačila več ur. Zelo prijetno pa se je počutila na turjaškem gradu. Babica je bila pri porodu grofičine zadnje hčerke Gissele Beatrice Aursperg. To je bilo leta 1939.
Na grad so jo poklicali hkrati z zdravnikom porodničarjem, ki je prispel iz Ljubljane. Zdravnika so klicali v primeru, če bi se porod zapletel. Zdravnikova pomoč ni bila potrebna. Stara mama mi je povedala, da je bil turjaški grof zelo prijazen. Razkazal ji je grad; navdušena je bila nad toplimi gredami, ki so stale na južnem pobočju gradu. V njih so pridelovali raznovrstno zelenjavo. Opazila je, da gojijo tudi zanjo neznane eksotične rastline.
Oblasti so se menjavale in tudi njeno državljanstvo. Po končani prvi vojni je imela težave s pridobivanjem novega državljanstva. Opatija je pripadla Italiji, zato je morala zase in za svoje otroke pridobiti državljanstvo Kraljevine SHS. Po poslani prošnji v Beograd je prejela pozitivno rešitev.
V svoji babiški dejavnosti je večkrat napredovala. Ljubljanski oblastni odbor jo je imenoval za okrajno babico v Velikih Laščah. Kasneje je bila imenovana za okrožno babico v zdravstvenem okrožju Velike Lašče, ki je obsegal Velike Lašče, Sv. Gregor in Lužarje.
Okrajni Ljudski odbor Grosuplje jo je imenoval za krajevno babico na območju KLO Velike Lašče. Sedež babištva je bil v Malih Laščah št. 4. Oblast je leta 1927 zahtevala, da babice vodijo beležnice porodov. V svoje zvezke so vpisovale zahtevane podatke zaradi morebitnih reševanj pritožb na izvedbo poroda. Število porodov na leto je bilo različno. V letu 1946 je opravila 28 porodov. V letu 1945 je v Velikih Laščah prevzela tudi varstvo socialno ogroženih otrok. Za vstop v zasebne hiše in javne ustanove, v katerih so živeli njeni varovanci, je potrebovala izkaznico.
Po poroki njene hčere Marije leta 1949 so se preselili v skupno stanovanje v stavbi Kmetijske zadruge Velike Lašče, ki je imela v pritličju poleg trgovine tudi stanovanje. Babica je imela posebno sobo z zvoncem, ki so ga uporabljali vsi, ki so jo potrebovali. Ostali del stanovanja je zasedla hčerina družina.
Terezija Renko se je upokojila leta 1952. Seveda je bila še pri hčerinem porodu, ko je rodila sina Nikolaja – mene.
Umrla je leta 1980 in je pokopana v Velikih Laščah.
Niko Samsa
Študijski krožek »Naš kraj včeraj, danes, jutri« 2023/2024
Mentorica mag. Barbara Pečnik
