Dolgega vročega poletja, ko je tudi inšpektorat za teden ali dva zaprl vrata, je konec.
Če je bilo globalno gledano precej pestro, saj nam je med drugim poleg vsega sranja, ki se dogaja po svetu, prineslo tudi nogometni Euro in olimpijske igre, pa je bil v naših krajih to vnovič čas kislih kumaric. In kislega mesa.
Pritisk je namreč nekaterim odjemalcem dvignila zadružna mesarija, katere žar izdelki so nihali od odličnih do obupnih. Kot bi rekla mama Forresta Gumpa, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Kljub omenjenim težavam so bili bolj ali manj uspešno pod streho spravljeni vsi pikniki in tudi vse gasilske veselice.
V Retjah so jo morali zaradi slabega vremena sicer s sobote prestaviti na nedeljsko popoldne. Igral je ansambel Kvinta in za zabavo je skrbel tudi oziroma predvsem samooklicani pospeševalec prodaje. Čeprav že vrsto let delo natakarjev in natakaric vsakodnevno spremlja povsem iz prve vrste, kot vse kaže še ni osvojil vseh skrivnosti natakarskega poklica. Na veliko navdušenje prisotnih je namreč v nekaj minutah dvakrat zvrnil poln pladenj pijače in s tem seveda poskrbel za salve smeha. Tovrstnega skeča se ne bi sramoval niti pokojni Mito Trefalt. Bila je to Košnikova gostilna sredi retenjske veselice. Manj do smeha je bilo samo tistemu revežu, na katerega je naš protagonist zvrnil enega izmed pladnjev. V sosednji ribniški občini imajo „veselico“ drugačne vrste. Tamkajšnji župan se je podal na križarski pohod, ki ga bo težko dobil.
Odločil se je spoprijeti z romsko problematiko, karkoli naj bi to že pomenilo. Po uradni poti in sistematsko ter ne s pestmi, kot bi se tega morda lotil kakšen drug župan. Če je narod v veliki meri stopil za njim, pa pri tistih, ki v rokah držijo škarje in platno, prav veliko posluha za zdaj ni bil deležen.
Čast redkim izjemam. Seveda iz udobnih naslonjačev v prestolnici na dogajanje na terenu gledajo drugače. Dežurni dušebrižniki in prodajalci megle na problem gledajo drugače kot pa tisti, ki se jim to dogaja na domačem pragu. Kot je bilo to že v primeru z migranti, medvedi, volkovi …
Lahko je biti socialni liberalec v prestolnici, malce težje pa v epicentru stanja oziroma sranja. Seveda se bo kot vsaka druga vroča zgodba tudi ta počasi ohladila, izpela in izginila z naslovnic. Samo pa bo iz dneva v dan vse bolj in bolj sam, dokler seveda tudi sam(o) ne bo dvignil rok. Sam(č)o Pansa, ki se je podal v boj z mlini na veter in pri tem nosil glavo naprodaj.
Bilo je to še eno dolgo vroče poletje, v času katerega so nas med drugim za vedno zapustili Alain Delon, Donald Sutherland, Shannen Doherty, ki je igrala Brendo v seriji Beverly Hills 90210, pa Anita Ogulin … In na začetku septembra še Bora Đorđević alias Bora Čorba, frontman Riblje Čorbe. V tistih divjih devetdesetih prejšnjega stoletja je Slovence označil za »bečke konjušare«, kar mu številni na sončni strani Alp niso bili pripravljeni odpustiti. Sam ni ostal »đubre do kraja« in se je kasneje enkrat opravičil za izjavo. Morda tudi zato, ker je zadnja leta preživel v Ljubljani. Tovrstne izlete v politiko in nacionalizem mu je res težko oprostiti, a da so pod njegovimi prsti nastali nekateri najboljši rock komadi s teh prostorov, ni dvoma. Bil je bolj pesnik kot glasbenik. Izumirajoča vrsta, blizu pa mi je bil tudi po življenjskem slogu. Bojda mu je nekoč dohtar dejal, da zdaj pa dosti z*jebancije, da je vrag odnesel šalo in da zjutraj ne sme več piti alkohola. Zdravnikov nasvet si je vzel k srcu. Po tistem nikoli več iz postelje ni vstal pred poldnevom. V Laščah pogosto ne bi prav veliko zamudil, če bi prespal tudi popoldneve.
