Našim krajem so v preteklosti krojili usodo tako stiški menihi kot turjaško in ortneško gospostvo.
Zadnjič sem nekje prebrala, da je prav zaradi vpliva stiških menihov veliko znamenj, kapelic in cerkva po naših krajih posvečenih Mariji.
Tudi v kapelici v Malih Laščah je nameščen kip lurške Marije. Ker kapelica ni navedena v Registru nepremične kulturne dediščine Slovenije, je do podatkov o njej težje priti.
Prvič sem nanjo postala pozorna pred več desetletji, ko smo se z velikolaškimi šolarji lotili raziskovanja zgodb podzemnih jam okrog njihovih domov. Podoba lurške Matere Božje v kapelici je namreč obdana s številnimi kapniki, otroci pa so po pripovedovanju starejših Malolaščanov zapisali, da so bili kapniki prineseni iz jame Skednevnice pri Malih Laščah. Razložila sem jim, da so to napravili z najboljšimi nameni, da Mariji uredijo čim lepši oltar.
Točnega leta postavitve kapelice se domačini ne spomnijo; bilo je enkrat na začetku 20. stoletja. »Malolaško kapelico je dal v zahvalo postaviti moj stari oče Anton, ko se je vrnil iz Amerike,« mi je pred nedavnim razkril Franc Perhaj, po domače Prelesnik. Ponosen je, da je bil njegov ded po vrnitvi v domači kraj med tistimi, ki so postavljali velikolaško zadružništvo na noge. Na pobudo takratnega ministra Ivana Puclja in kmetijskega strokovnjaka Miloša Štiblerja je Mlekarsko zadrugo Velike Lašče sicer ustanovila liberalna stranka, a kmetje so vanjo vstopali ne glede na strankarsko pripadnost, piše Ana Pia Debeljak v zborniku velikolaškega zadružništva »Prava pot«. Ko navaja 16-članski odbor ustanoviteljev Mlekarske zadruge iz leta 1928, je na mestu podpredsednika zapisan Anton Perhaj, doma iz Malih Lašč št. 2.
Zemljo za postavitev kapelice v Malih Laščah so prispevali Grebenčevi – po domače P'ščakovi. »Naša mama, ki je bila po rodu Grebenčeva, je dolga leta skrbela za kapelico; to je bila njena stalna, vendar prijetna skrb,« pove Janez Šajn iz Malih Lašč. Ob tem sem se spomnila, da je bila tudi moja praprababica po ženski liniji P'ščakova. V mladosti so mi večkrat omenjali, da je bila rojena v majhni hiši tik ob cesti v Samovcu. Ker so (starejše) matične knjige Nadškofije Ljubljana zdaj dostopne na internetu, sem preverila še v Krstni knjigi in našla, da se je 23. julija 1847 na naslovu Male Lašče št. 1 rodila Marija Grebenc, v naslednjih letih pa so se njenemu očetu Mihi in mami Marjani rodili še Marjana, Jernej, Neža ... Moja praprababica Marija Grebenc se je kasneje poročila z Janezom Pečnikom in živela na Rašici; imela sta številno družino, a to je že druga zgodba. Tokrat sem bila pozorna le na naslova obeh družin – Male Lašče št. 1 in št. 2. Obe hišni številki, ki sicer še vedno sodita pod Male Lašče, najdemo v zaselku Samovec. Ta je na zemljevidu označen med Rašico in Malimi Laščami. Med hišami v Samovcu vijuga potok, ki mu danes rečemo Brod (narečno Brud). Svoje ime dobi na sotočju, kjer se Ločici izpod Prhajevega pridružuje potoček brez imena, ki izvira v Puških pečeh. Brod teče pod mostom pod Puščami, vijuga po mokri dolini za okrepčevalnico Slavček ter se pod regionalno cesto prebije na drugo stran ceste, v Rašico pa se izlije malo pred nekdanjim Mustarjevim mlinom na Rašici.
H kapelici v Malih Laščah pa so domačini prestavili še nekaj, kar se jim je zdelo vredno ohraniti. To sta dva mejna kamna, imenovana tudi konfina (confina), ki sta v 17. stoletju razmejevala turjaško in ortneško gospostvo. Meja med ortneškim in turjaškim gospostvom je v tem delu potekala od vzhoda po potoku Rašica, vodila na Samovec in po potoku naprej na Pušče, od tam naprej na Grivko pri Velikih Laščah in proti Veliki Slevici in Karlovici.
Ortneški kamen ima napise vklesane na treh straneh; razberemo lahko letnico 1673 ter napisa CONFIN in ORTN. Drugi, turjaški, ima enako letnico in pod njo črko A – ki označuje gospostvo Auersperg. Oba kamna sta bila na lokacijo pri kapelici prestavljena najverjetneje že ob postavitvi kapelice. Če sledimo zapisom iz ortneških urbarjev, lahko razberemo, kje sta stala pred prestavitvijo. Naslednji opis meje je zapisan v stari slovenščini 17. stoletja; v knjigi Gospostvo Ortnek ga navaja tudi zgodovinarka Teja Hočevar:
... pa Raschezae Da potoka Simoueza tam per mosteko Ker se od laschiz prute Raschizae Grede Richtne Confin, ter na potoko simouiza Napuszische puste Mallen tam se dua Confinska Kamena, eden teriaske tä druge ortteneske ...
V prevodu bi se glasilo nekako takole:
… po Rašici do potoka Samovca, tam v smeri od Velikih Lašč proti Rašici pri mostu mejni kamen, ter na potoku Samovec na Puščah »puste Mallen«, tam še dva mejna kamna, eden turjaški, ta drugi ortneški …
Izvemo torej za lokacije treh mejnih kamnov – eden je stal ob mostu v Samovcu, dva pa višje ob potoku pod Puščami in sta danes pred kapelico. Vendar pa ta dva kamna nista edina – na Velikolaškem se je ohranilo kar šest mejnih kamnov. V ljudskem spominu sta sicer še dva dodatna, ki naj bi ju ob gradnji cest zasuli – eden je zasut na Karlovici, drugi pa malo naprej od francoske kapelice na Veliki Slevici.
Pred kratkim so mejni kamni dobili svojo obeležbo na informacijski tabli na Veliki Slevici, tik ob ponovno nameščenem mejnem kamnu, ki je dolga leta ležal v grmovju malce višje ob cesti. Ker je v Registru nepremične dediščine Slovenije zaenkrat vpisan le mejni kamen pri Kovparju, je že oddana pobuda, da se popiše še ostale; ne nazadnje iz spoštovanja do prednikov, ki so se v naravnem terenu znali znajti tudi brez zemljevidov in GPS na pametnih telefonih. Če morda v kakšni kamniti ograji, gozdu ali ob robu ceste ali potoka slučajno zagledate še kak mejni kamen z letnicami ali napisi, se pa le oglasite.
Pripravlja Metka Starič
