Na zahodu nič novega, v Laščah še manj. Občinski praznik je za nami, pohod po velikolaški kulturni poti je uspel, ne ravno kulturni zaključek še bolj. Rib je … Eh, nima smisla. Gasilske veselice jemljejo zalet, poroke si sledijo ena za drugo, med drugim je pred oltar zakorakala tudi naša zvesta bralka, ki je ljubezen našla v deželi suhe robe. Čestitamo. Po Alešu je na Trubarjevini pristal še Martin Golob, Karlovico so neko junijsko soboto zasedli košarkarji, dan potem pa kolesarji. Kar se športa tiče, bo to res dolgo vroče poletje. Dončić se je sicer upehal, a pred nami so Tour, olimpijske igre, predvsem fuzbal evforija pa je v trenutku, ko so nastajale tele vrstice, jemala zalet. Dolgo nas ni bilo na velikem tekmovanju in je razumljivo, da so si številni želeli tekme Kekove čete ogledati na licu mesta. Bila je to morda celo največja selitev Slovencev v zgodovini. Nekateri pravijo, da jih/vas je bilo v Münchnu v času tekme s Srbijo celo trideset tisoč. Kdo bi si mislil, da je na sončni strani Alp toliko nogometnih navdušencev. Sploh ob pogledu na bolj ali manj porazno prazne tribune na slovenskih stadionih.
Inšpektor je tokrat ostal doma; urednik se namreč ni strinjal, da bi ga v Nemčijo kot poročevalca poslal na stroške Troble. Da je treba zategniti pas ob vseh tožbah, ki se obetajo. Se je pa inšpektorju pri tej invaziji na München spomin vrnil dobrih dvajset let v preteklost, ko smo nekega sobotnega jutra krenili na podobno nogometno ekskurzijo s ciljem prav v bavarski prestolnici. Ekskurzija, ki smo ji že zdavnaj prilepili pridevnike, kot so legendarna, mitska, brutalna …
Kakorkoli že, bilo je neke novembrske sobote leta gospodovega 2002. Zarana, nekateri direkt s Cereje, smo se sredi laškega trga vkrcali na minibus. Via München. Na Der Klassiker. Na derbi Bayern proti Borussii. Šestnajst nas, kakšen gor ali dol. Fuzbal oziroma kot se zdaj reče futsal ekipa s sponzorji vred. In seveda ubogi, nič hudega sluteči šofer.
Da zna biti pred njim dolg dan, je zaslutil najkasneje v Malih Laščah. Ime je z leti ušlo iz glave; mi smo mu rekli kar Lončarič. Po Josipu Lončariču, botru vseh botrov tihotapljenja ljudi. Tisti v najboljši formi smo kot nekoč na šolskih avtobusih zavzeli zadnji konec avtobusa; starešine so se zbrale na prvem. Adl in Tadejc sta kot piflarja sedla na prvi zic tik za šoferja. Tadejc si je vsake toliko izmeril utrip; tudi takrat mu je, kot nič kolikokrat pred tem in nič kolikokrat potem, starka s koso bojda dihala za ovratnik.
Na pumpi na Hrušici smo pokupil ves mrzel pir, Robert vse žetone za kofe, Sašo pa si je omislil bombonjero. Zakaj, predvsem pa za koga, do danes nismo dognali. Nekaj ur, nekaj sto kilometrov in kakšnih sto pirov kasneje nas je v Münchnu pričakal naš nemški prijatelj Hans Eder s partizanskim imenom Ati. In za dobrodošlico v skupno kaso nemudoma primaknil petsto evrov. Danke, Ati, bravo, Ati!
Kar se tekme tiče, temeljni kamen za Allianz Areno so komaj dobro postavili, pa smo v tistem deževnem sobotnem popoldnevu zmrzovali na dobrem starem olimpijskem štadionu. O tekmi ne gre izgubljati preveč besed. Bayern je, kakopak, zmagal, v spominu pa je ostalo tudi to, da je eden izmed članov naše omikane in olikane ekspedicije najprej s čikom zažgal, potem pa še pobruhal nekega Švaba, ki je imel pač to nesrečo, da je imel sedež v vrsti pred njim. Maščevanje za Dražgoše.
Kako to, da nas niso vrgli iz pivnice, v katero smo šli na večerjo, je še danes enigma. Ati je moral res dobre veze ... Končali smo v baru 111, ki se je ponašal s 111 različnimi piri. Najbližje, kar bomo številni med nami prišli nebesom. Rekli smo, da bomo poizkusili vse, potem pa pili ta najboljšega. O vsem ostalem raje ne bi. Tudi po vseh teh letih ne bi šlo čez cenzuro. Kot vse tisto, kar se je dogajalo kasneje v hotelu.
Dan potem nas je na recepciji pričakala penasta receptorka z obtožbo, da smo jim razbili teglce. "Hans Eders Banditen!" je vreščala v slogu tistega rojaka v slovenski filmski klasiki Na svoji zemlji. »Eine million und alle Banditen!« Mi pa že ne … »Herren aus Zimmer 102!« je kot pokvarjena plošča ponavljala receptorka. V Plestenjakovi sobi 102 pa Adl in Sašo, ki sta imela že takrat skupaj blizu 100 let in ki sta še sebe težko prevrnila v posteljo, kaj šele nekaj deset kilogramske teglce.
Eddie Murphy in Nick Nolte sta imela 48; mi smo imeli 36 ur. Bilo je to 36 ur, ko je Ati brusil kreditne kartice, bombonjera je ostala cela, Tadejc ni umrl, celo Botlu se je enkrat vmes ob pomoči brusnic in stoj nehalo kolcati. Simon trdi, da smo po grlu spustili za enega novega cliota, a najbrž tudi kakšen bolj luksuzen avto ni bil prav daleč. Ena izmed izjav najdaljšega dne je brez dvoma pripadla šoferju. »Sem vozil že marsikoga, tudi Green Dragonse in RTV-jevce, ampak kaj takšnega pa še ne!«
Podaljški so bili Pri Roku, "tekmo" pa smo analizirali še dolgo v naslednje tedne, mesece, leta ... Nekatere takratne soborce pogosto vidim, druge pa niti ne. Simon, gonilna sila in organizator izleta, je že leta med gastarbajtarji in je nek neuradni slovenski veleposlanik na Dunaju. Ati, če je še živ, mora biti že pošteno v letih. Tadejc je, v nasprotju s predvsem lastnimi pričakovanji, še vedno živ. Z enim, ki je pred dnevi praznoval abrahama, nazdraviva vsaj enkrat tedensko, druge srečam le še ob največjih praznikih ali pa še to ne. A če bosta Humprey Bogart in Ingrid Bergman vedno imela Pariz, bomo mi vedno imeli München.
Vse od takrat obstaja želja, da bi nekoč vse skupaj ponovili. A saj veste, kako je z željami. »Včasih se mi zdi, da se moje želje uresničujejo drugim. A nima veze. Lepe so to želje, škoda bi bila, da propadejo,« če si sposodim besede Balaševića. Morda je celo bolje tako, da izleta nismo nikoli ponovili. Ker kako, za vraga, ponoviti nekaj, kar je – neponovljivo. Kot bi dejal tisti že dolgo pokojni okrogli britanski državnik z obvezno cigaro v ustih: »Četudi bodo Velike Lašče obstajale še tisoč let, bodo možje še vedno rekli: »To je bila njihova najsijajnejša ura.«
